Jedro

Uporaba tretjega odstavka 71. člena ZODPol v delu, ki se nanaša na pripravljenost za delo na določenem kraju, bi pomenila uporabo predpisa, ki ni v skladu z Ustavo, in sicer s 14. členom URS - načelo enakosti pred zakonom, ki zakonodajalca zavezuje, da obravnava enake položaje enako, pri čemer dopušča različno urejanje enakih položajev, če obstajajo za takšno razlikovanje razumni in stvarni razlogi. Če zakonodajalec enake položaje ureja različno, kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Ni namreč razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari, da bi se pripravljenost za delo na določenem kraju glede delovnega časa obravnavala drugače kot dežurstvo zdravnikov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se: - tožba zavrže v točki I/1 izreka; - zadeva glede odločitve v preostalem delu točke I izreka in v točki II izreka vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženi zahtevek (1) za ugotovitev, da se tožniku v njegov delovni čas na podlagi zaposlitve pri toženki za mesec oktober 2015 šteje dodatnih 51 ur opravljene pripravljenosti na določenem kraju (izven doma) po odredbi delodajalca, in sicer 10 ur dne 21. 10. 2015 od 7.00 do 17.00 ure, 15 ur dne 22. 10. 2015 od 9.00 do 24.00 ure, 9 ur dne 23. 10. 2015 od 00.00 do 05.00 ure in od 20.00 do 24.00 ure ter 17 ur dne 24. 10. 2015 od 00.00 do 17.00 ure; (2) da je toženka dolžna tožniku za vse ure priznanega delovnega časa iz 1. točke obračunati razliko v plači, upoštevaje vrednost vsake ure kot nadure, skladno z Uredbo o določitvi višine dodatnega plačila policistom, ki jim je odrejeno opravljanje dela v skladu s prvim odstavkom 73. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji v skupnem znesku 517,97 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožniku nakazati neto znesek; (3) da je toženka dolžna tožniku za 51 ur obračunati dodatek za delo v posebni policijski enoti v skupnem znesku 213,18 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožniku nakazati neto znesek ter (4) mu povrniti stroške predsodnega postopka v znesku 930,00 EUR in stroške sodnega postopka (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 491,58 EUR (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni prekinilo postopka zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti 71. člena ZODPol, svoje odločitve pa ni obrazložilo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (URS). Bistveno vprašanje v tem sporu je, ali čas pripravljenosti na določenem kraju predstavlja delovni čas. ZODPol v tretjem odstavku 71. člena določa, da se pripravljenost za delo ne šteje v delovni čas, medtem ko 2. člen Direktive 2003/88/ES v 1. točki opredeljuje delovni čas tako, da gre za vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso. Tožnik se je v času pripravljenosti na določenem kraju moral nahajati izven kraja svojega bivanja, v prostorih toženke, kjer je moral biti na voljo za opravljanje del in nalog. Glede zavrnitve 1. točke tožbenega zahtevka sodba nima razlogov, oziroma se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb o tem, da se čas pripravljenosti na delo na določenem kraju mora šteti v delovni čas. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz prakse SEU izhaja, da se stalna pripravljenost, ki se izvaja tako, da je delavec prisoten na kraju, ki ga določi delodajalec, presoja kot da gre za delovni čas v smislu navedene direktive. Pritožba v zvezi s tem povzema stališča iz zadev SEU C-258/10, C-151/02, C-397/01 do C-403/01 in C-437/05. Ureditev v 71. členu ZODPol je v nasprotju z ureditvijo delovnega časa v direktivi in s tem v nasprotju s pravnim redom EU. Določila ZODPol ne predstavljajo implementacije direktive. Direktiva je bila v naš pravni red implementirana z Zakonom o delovnih razmerjih, ki pa pripravljenosti na določenem kraju ne ureja. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se je na neposredno uporabo direktive mogoče sklicevati le glede okoliščin trajanja maksimalnega tedenskega delovnega časa, ne pa tudi glede drugih vidikov delovnopravnega razmerja. Na neposredno uporabo Direktive se je možno sklicevati tudi glede opredelitve pojma delovnega časa in pojma počitka. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik spregledal ureditev v Kolektivni pogodbi za policiste (KPP), saj določila kolektivne pogodbe ne morejo razlagati pojma delovnega časa v nasprotju s pravom EU. Sindikat A. kot eden izmed podpisnikov KPP 17. člena ni razumel tako, kot ga sedaj razlaga sodišče, in sicer, da se čas pripravljenosti na določenem kraju ne šteje v delovni čas. V ta namen je tožnik tudi predlagal izvedbo listinskih dokazov in zaslišanje prič. Če je navedeno vprašanje relevantno za odločanje v tem postopku, bi sodišče prve stopnje moralo izvesti vse predlagane dokaze in obrazložiti svoje stališče. Ker tega ni storilo, je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (načelo kontradiktornosti). V zvezi s zadevo C-303/98 (Simap), ki se po stališču sodišča prve stopnje nanaša na dežurstvo zdravnikov, pritožba meni, da je relevantna za obravnavano zadevo, ker je tožnik ves čas postopka navajal, da med dežurstvom in stalno pripravljenostjo na določenem kraju ni vsebinske razlike in bi zato moralo biti enako dejansko stanje tudi enako obravnavano. Bistvene okoliščine dežurstva so prisotnost na delovnem mestu zaradi morebitne potrebe po opravljanju dela, glede pripravljenosti na kraju pa prisotnost delavca na kraju, ki ga določi delodajalec, zato da je delavec takoj na razpolago delodajalcu za morebitno opravljanje dela. Formalnopravno institut dežurstva sicer v Policiji ne obstaja, ampak zgolj formalen obstoj instituta ne pomeni bistvenega razlikovalnega argumenta. Ker gre pri obeh institutih za bistveno enake položaje, ne bi smela biti različno obravnavana, saj to predstavlja kršitev načela enakosti iz 14. člena URS. Sodišče prve stopnje zmotno razlaga sodbe SEU, da pojem delovnega časa iz 1. točke 2. člena Direktive ni del prava EU, na katerega se lahko delavec neposredno sklicuje. Iz sodne prakse SEU je razvidno, da sta pojma delovni čas in čas počitka v smislu direktive pojma prava Unije. Sodišče prve stopnje bi moralo odločiti skladno s citiranimi sodbami SEU, ali pa SEU predložiti predhodno vprašanje o skladnosti 71. člena ZODPol s pravnim redom EU in direktivo glede vprašanja, ali čas pripravljenosti na določenem kraju v konkretnem primeru predstavlja delovni čas ali ne. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se predmetni spor nanaša zgolj na vprašanje plačila policista v pripravljenosti. Tožnik je s tožbo zahteval, da je za 51 ur pripravljenosti na delo na določenem kraju, ki se bi morale šteti za delovni čas, upravičen tudi do plačila dodatka za delo v posebni policijski enoti. Sodba glede tega nima nobenih razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo. Navaja, da je pri oblikovanju delovnega časa v ZDR-1 upoštevana opredelitev delovnega časa iz 2. člena Direktive. Plačilo za efektivno in neefektivno delo je v Sloveniji različno. Tožnik je navajal, da gre za obdobje, v katerem se ni opravilo nobeno dejansko delo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek, da se tožniku v njegov delovni čas za mesec oktober 2015 šteje dodatnih 51 ur opravljene pripravljenosti na določenem kraju po odredbi toženke, ugotovitvene narave. To pomeni, da je v obravnavanem primeru potrebno izhajati iz določbe prvega odstavka 181. člena ZPP, po kateri lahko tožnik s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost ali nepristnost kakšne listine. Skladno z drugim odstavkom navedenega člena se takšna tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožnik pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožnik kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, lahko tožnik poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da tako razmerje obstaja oziroma ne obstaja, če je sodišče, pred katerim teče pravda, zanj stvarno pristojno, in če je za odločanje o tem zahtevku predpisana ista vrsta postopka (tretji odstavek 181. člena ZPP). Ker poseben predpis ne določa, da lahko tožnik zahteva ugotovitev, da se določeno obdobje šteje v delovni čas, dajatveni zahtevek, ki bi temeljil na eventualnem vštetju časa pripravljenosti na delo na določenem kraju, kot ga uveljavlja tožnik, pa je že zapadel (tožnik je postavil tudi denarni zahtevek na tej podlagi), ni izkazan njegov pravni interes za ugotovitveno tožbo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in na podlagi 354. člena ZPP v povezavi z 274. členom ZPP, sodbo sodišča prve stopnje v ugotovitvenem delu razveljavilo ter tožbo zavrglo.

7. Tožnik je zahteval, da se mu čas pripravljenosti na določenem kraju po prvem odstavku 71. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl.) od 20. 10. 2015 do 25. 10. 2015 šteje v delovni čas ter da mu toženka izplača razliko v plači za vse opravljene ure delovnega časa, saj je menil, da pri pripravljenosti za delo na določenem kraju (ki ga določi delodajalec) po ZODPol ni razlike z dežurstvom po 42. členu Zakona o zdravniški službi (ZZdrS; Ur. l. RS, št. 98/99 in nasl.), ki pa se šteje v delovni čas. Menil je, da je ureditev v 71. členu ZODPol v nasprotju z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88 - UL L 299, 18. 11. 2003, str. 9-19) in Ustavo Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS/I, št. 33/91 in nasl.). Svoje stališče je utemeljeval z nekaterimi odločbami Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: SEU), in sicer predvsem z zadevo C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-258/10 (Grigore) in združene zadeve od C-397/01 do C-403/01 (Pfeiffer). Zaradi navedenega je tožnik predlagal, da bi sodišče postavilo predhodno vprašanje SEU oziroma da bi prekinilo postopek in pred Ustavnim sodiščem začelo postopek za oceno ustavnosti 71. člena ZODPol. 8. Toženka je tožbenemu zahtevku ugovarjala, saj je menila, da navedene odločitve SEU niso uporabljive v tej zadevi in da se čas (neaktivne) pripravljenosti na določenem kraju ne more šteti v delovni čas. Tožniku so bile za čas pripravljenosti za delo na določenem kraju plačane ure opravljanja dela in tudi ustrezen dodatek za čas pripravljenosti. Meni, da se relevantne direktive ne nanašajo na plačilo za delo, zato jih tudi ni mogoče kršiti na način, kot ga zatrjuje tožnik.

9. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je štelo, da se pripravljenost na kraju ne šteje v delovni čas, tožniku pa je bil za čas pripravljenosti izplačan dodatek za pripravljenost. Razlogovalo je, da ureditev v ZODPol ni v nasprotju z zakonodajo Evropske unije niti v nasprotju z URS. Opredelilo se je do odločb SEU, ki jih je tožnik navajal in zavzelo stališče, da ne dajejo podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku.

10. Pritožbeno sodišče se ni strinjalo z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje. Zato je s sklepom opr. št. Pdp 671/2018 z dne 27. 3. 2019 postopek prekinilo zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti prvega, tretjega in petega odstavka 71. člena ZODPol. Pritožbeno sodišče se ni odločilo, da bi SEU postavilo vprašanje, ali je potrebno čas pripravljenosti za delo na določenem kraju šteti v delovni čas, saj je menilo, da niso izpolnjena merila, ki jih je Ustavno sodišče glede predložitve zadeve SEU sprejelo v odločbi št. Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013. 11. Ustavno sodišče je s sklepom U-I-165/19-11 z dne 8. 6. 2023 zahtevo za oceno ustavnosti tretjega odstavka 71. člena ZODPol v delu, ki se nanaša na pripravljenost za delo na določenem kraju, in petega odstavka 71. člena ZODPol, zavrglo. S tem je odpadel razlog za prekinitev postopka. Zato je pritožbeno sodišče sprejelo sklep, da se postopek nadaljuje.

12. ZODPol v prvem odstavku 71. člena določa, da je pripravljenost za delo poseben delovni pogoj, pri katerem mora biti uslužbenec policije, ki mu je pripravljenost odrejena, v pripravljenosti za delo doma ali na določenem kraju. Pripravljenost pomeni dosegljivost uslužbenca policije po telefonu ali drugih sredstvih za potrebe prihoda na delovno mesto ali na kraj, kjer je treba opraviti nujno nalogo. Uslužbenec policije, ki je v času pripravljenosti poklican na delo, se mora v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZODPol v najkrajšem možnem času zglasiti na delovnem mestu ali kraju, kjer je treba opraviti nujno nalogo. Po določbi tretjega odstavka 71. člena pa se pripravljenost za delo ne šteje v delovni čas. Če uslužbenec policije med pripravljenostjo za delo začne opravljati delo, se mu v skladu s četrtim odstavkom 71. člena čas opravljanja dela šteje v delovni čas. Direktiva 2003/88 določa v členu 1(3), prvi pododstavek, da se ta direktiva uporablja za vse sektorje dejavnosti, tako javne kot zasebne, skladno s členom 2 Direktive 89/391/EGS, brez vpliva na člene 14, 17, 18 in 19 te direktive. Člen 2 Direktive 2003/88 ("Opredelitev pojmov") pa med drugim določa, da se v tej direktivi uporabljajo naslednje opredelitve pojmov, in sicer (1) delovni čas pomeni vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso in (2) čas počitka pomeni vsak čas, ki ni delovni čas. Direktiva 89/391 v 2. členu določa, da se ta direktiva ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite, neizogibno nasprotujejo. V tem primeru se morata varnost in zdravje delavcev zagotoviti, kolikor je mogoče, glede na cilje te direktive.

13. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter načela enakega varstva pravic iz 22. člena URS, ker ni obrazložilo odločitve, da postopka ne prekine in zahteva oceno ustavnosti 71. člena ZODPol. Navedeno bi lahko kvečjemu predstavljajo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, vendar je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve navedlo razloge, zakaj postopka ni prekinilo in vložilo zahteve za oceno ustavnosti, saj je štelo, da je določba ZODPol v skladu z URS. Nadalje pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena, ker naj izpodbijana sodba glede zavrnitve 1. točke tožbenega zahtevka ne bi imela razlogov, oziroma ker naj se sodišče prve stopnje ne bi ni opredelilo do tožnikovih navedb o tem, da se čas pripravljenosti na delo na določenem kraju mora šteti v delovni čas. Tudi glede tega vprašanja ima sodba sodišča prve stopnje razloge in jo je mogoče preizkusiti, sodišče prve stopnje pa se je tudi opredelilo, neposredno ali posredno, do bistvenih tožnikovih navedb. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zavzelo materialnopravno stališče, da se čas pripravljenosti na delo ne šteje v delovni čas, ter to svojo odločitev tudi obrazložilo (kot bo navedeno v nadaljevanju, sicer z materialnopravno zmotnimi stališči), je s tem dejansko odločilo o temelju tožbenega zahtevka, zato ni bilo dolžno odločitve o tem, zakaj zahtevek zavrača tudi po višini glede plačila dodatka za delo v posebni policijski enoti, posebej obrazlagati. Zato tudi v tem delu ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Pritožba nadalje navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, v kolikor je štelo, da je ureditev v (petem odstavku) 17. člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP; Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl.), po katerem se čas pripravljenosti ne šteje v delovni čas, relevantna za odločitev v tem sporu, izvesti predlagane listinske dokaze in zaslišati priče. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v vse listine, ki jih je predložil tožnik (od A1 do A27), torej tudi listine, ki naj bi po tožnikovih navedbah dokazovale, da je sindikat A. vseskozi nasprotoval razumevanju, da se pripravljenost na delo na določenem kraju po volji delodajalca ne šteje v delovni čas, in sicer dopis sindikata A. z dne 3. 9. 2012 (A 24), Izjavo o stopnji usklajenosti besedila predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organiziranosti in delu v policiji s policijskima sindikatoma z dne 22. 7. 2016 (A 25) ter dopisa sindikata A. z dne 20. 7. 2016 (A 26) in 4. 9. 2008 (A 27). Zato v tem delu pritožba protispisno navaja, da sodišče ni izvedlo predlaganih listinskih dokazov. Glede zaslišanja prič pa je tožnik predlagal zaslišanje le ene priče, in sicer B. B., člana izvršnega odbora sindikata A., ki naj bi bil seznanjen z navedeno problematiko delovnega časa, vendar ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo, niti te svoje odločitve ni obrazložilo.1 V tem delu bi lahko šlo za očitano kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter posledično tudi za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa po stališču pritožbenega sodišča ureditev v KPP, ki je glede nepriznavanja časa pripravljenosti v delovni čas, identična z zakonsko ureditvijo v tretjem odstavku 71. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl.), ne more biti odločilna za odločitev v zadevi, saj ureditev v kolektivni pogodbi ne more delavcem določati manj pravic kot pravni red EU. Zato zaslišanje priče B. B. glede na trditveno podlago tožnika ni bilo potrebno. Posledično tudi ni bistven zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik spregleda ureditev v KPP, kar izpostavlja pritožba, saj v ničemer ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. 15. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na materialnopravna stališča sodišča prve stopnje, pritožba pravilno navaja, da iz prakse SEU izhaja, da se stalna pripravljenost, ki se izvaja tako, da je delavec prisoten na kraju, ki ga določi delodajalec, presoja kot da gre za delovni čas v smislu direktive. Pritožba se v zvezi s tem pravilno sklicuje na stališča iz zadev SEU C-258/10, C-151/02, C-397/01 do C-403/01 in C-437/05. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je pripravljenost na določenem kraju po svoji vsebini identična dežurstvu. Pri dežurstvu gre za to, da je delavec (običajno zdravnik) prisoten na delovnem mestu, vendar ne dela, oziroma dela le v primeru, ko je to potrebno. Sicer lahko v tem času počiva. Razlika med tožnikom kot pripadnikom posebne policijske enote in zdravnikom je le v tem, da tožnik ni mogel biti prisoten oziroma biti "dežuren" na mejnem prehodu C., temveč je lahko počival v vojašnici v D. (bil pa je na zahtevo tožene stranke v tem času takoj dosegljiv). Uporaba tretjega odstavka 71. člena ZODPol v delu, ki se nanaša na pripravljenost za delo na določenem kraju, bi glede na navedeno pomenila uporabo predpisa, ki ni v skladu z Ustavo, in sicer s 14. členom URS - načelo enakosti pred zakonom, ki zakonodajalca zavezuje, da obravnava enake položaje enako, pri čemer dopušča različno urejanje enakih položajev, če obstajajo za takšno razlikovanje razumni in stvarni razlogi. Če zakonodajalec enake položaje ureja različno, kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.2 Ni namreč razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari, da bi se pripravljenost za delo na določenem kraju glede delovnega časa obravnavala drugače kot dežurstvo zdravnikov. SEU je v zadevi Jaeger C-151/02 obravnavalo vprašanje stalne pripravljenosti ("Bereitschaftsdienst"), ki jo je mogoče po vsebini enačiti s pripravljenostjo na določenem kraju iz 71. člena ZODPol. Poudarilo je, da je v sodbi C-303/98 (Simap) razsodilo, da ima značilnosti pojma delovnega časa tudi stalna pripravljenost, ki jo zdravniki iz ekip prve pomoči v pokrajini E. (Španija) opravljajo na podlagi sistema s fizično navzočnostjo v zdravstveni ustanovi. Dodalo je, da za zdravnika, ki mora biti ves čas trajanja stalne pripravljenosti na razpolago delodajalcu na kraju, ki ga ta določi, v primerjavi z zdravnikom, ki opravlja pripravljenost na klic, za katero je potrebna le stalna dosegljivost in fizična navzočnost zdravnika v zdravstveni ustanovi ni zahtevana, veljajo bistveno težje zahteve, saj mora biti oddaljen od svojega družinskega in družbenega okolja in je bolj omejen pri upravljanju s časom, med katerim njegove strokovne storitve niso zahtevane. V teh okoliščinah po stališču SEU ni mogoče šteti, da delavec, ki je na razpolago delodajalcu na kraju, ki ga ta določi, med stalno pripravljenostjo, ko ne opravlja dejansko svoje poklicne dejavnosti, počiva. Zaključilo je, da je treba čas stalne pripravljenosti, ki jo zdravniki iz ekip prve pomoči opravljajo po sistemu fizične navzočnosti v zdravstveni ustanovi, v celoti šteti za delovni čas v smislu Direktive 93/104, ne glede na storitve, ki so jih zadevne osebe dejansko opravile.3

16. Takšno stališče potrjuje tudi zadeva C-258/10 (Grigore), v kateri je SEU (med drugim) odločilo, da kvalifikacija obdobja kot "delovni čas" v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2003/88 ni odvisna od tega, ali je na razpolago službeno stanovanje na gozdni parceli, ki jo upravlja zadevni gozdar, če ta razpoložljivost ne vključuje tega, da je gozdar zavezan k temu, da se zadržuje na kraju, ki ga določi delodajalec, in mu je na razpolago, zato da lahko, če je treba, takoj zagotovi primerne storitve. V navedeni odločitvi je SEU tudi sklenilo, da je za obdobje, v katerem mora gozdni čuvaj, ki ima v skladu s svojo pogodbo o zaposlitvi osemurni dnevni delovni čas, zagotoviti nadzor nad gozdno parcelo, v zvezi s katero je glede na okoliščine disciplinsko, premoženjsko, prekrškovno ali glede na konkreten primer kazensko odgovoren za škodo, ugotovljeno na območju, ki ga upravlja, ne glede na čas nastanka te škode, mogoče šteti, da gre za "delovni čas" v smislu te določbe samo, če narava in obseg gozdarjeve obveznosti nadzora ter odgovornost, ki zanj velja, zahtevajo njegovo fizično navzočnost na delovnem mestu in če mora biti med tem obdobjem na razpolago delodajalcu. V zadevi C-266/14 (CC.OO.) pa je SEU med drugim navedlo, da je glede drugega elementa pojma "delovni čas" v smislu člena 2(1) Direktive 2003/88, v skladu s katerim mora biti delavec v tem času na razpolago delodajalcu, treba navesti, da je odločilni dejavnik dejstvo, da je delavec zavezan biti fizično prisoten na kraju, ki ga določi delodajalec, in da mu mora biti tam na razpolago, da bi lahko takoj opravil ustrezne naloge, če bi bilo to potrebno ter se sklicevalo na sodbo Dellas in drugi, C-14/04, EU:C:2005:728, točka 48, ter sklepa Vorel, C-437/05, EU:C:2007:23, točka 28, in Grigore, C-258/10, EU:C:2011:122, točka 63. 17. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je sklicevanje tožnika na zadevo Simap oziroma ureditev v 42. členu ZZdrS neutemeljeno, ker gre za dva različna instituta. Bistveno je, da vsebinska primerjava obeh institutov ne daje podlage za njuno različno obravnavanje glede vprašanja, ki se nanaša na delovni čas, in torej ni bistveno, da ZODPol instituta dežurstva ne pozna. Posledično pritožba tudi utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je bila Direktiva 2003/88 implementirana v slovensko zakonodajo z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), saj ta ne ureja pripravljenosti za delo na določenem kraju. Pri tem ne gre spregledati obrazložitve 23. točke zgoraj navedenega sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-165/19-11 z dne 8. 6. 2023, da je čas za pravilen prenos 1. točke 2. člena Direktive 2003/88 že potekel, izpodbijana zakonska določba (torej tretji odstavek 71. člena ZODPol - op. VDSS) pa ni v skladu z njo.

18. Pritožba nadalje utemeljeno izpodbija tudi stališče sodišča prve stopnje, da se je na neposredno uporabo Direktive 2003/88 mogoče sklicevati le glede okoliščin trajanja maksimalnega tedenskega delovnega časa, ne pa tudi glede drugih vidikov delovnopravnega razmerja. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi navede, da je bistvo teh direktiv le v razmejitvi pojma delovni čas in čas počitka, ne posega pa na področje vrednotenja pojavnih oblik delovnega časa. Za takšno stališče ni podlage v odločitvah SEU. Tudi če se spor nanaša na plačilo za delo, in ne na kršitev pravil o delovnem času (dnevni, tedenski počitek ipd.) iz Direktive 2003/88, je opredelitev delovnega časa oziroma časa počitka relevantna, tudi če se spor o glavni stvari nanaša izključno na plačilo nadur za določena obdobja (ne pa npr. za vprašanje kršitve počitka).4 Posledično pritožba utemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da pojem delovnega časa iz 1. točke 2. člena Direktive 2003/88 ni del prava EU, na katerega se lahko delavec neposredno sklicuje. V zvezi s tem se je v navedenem sklepu opredelilo tudi Ustavno sodišče, in sicer, da navedena določba Direktive 2003/88 sicer neposredno ne ureja pravic delavcev, temveč opredeljuje obdobja, ki sodijo v delavčev delovni čas. S tem pa posredno določa tudi pravico delavca, da se ta obdobja vštejejo v njegov delovni čas.

19. Ker je mogoče 1. točki 2. člena Direktive 2003/88 priznati (vertikalni) neposredni učinek, se pritožbeno sodišče ni odločilo, da pred sprejetjem odločitve v tem delovnem sporu v zvezi s tem pred SEU sproži postopek predhodnega odločanja po 267. členu PDEU. Neposredni učinek 1. točke 2. člena Direktive 2003/88 pomeni, da pritožbeno sodišče v tem sporu odloči neposredno na njeni podlagi in se na ta način izogne uporabi protiustavne zakonske določbe. Glede na navedeno je v bistvenem pravilno stališče pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti skladno s sodno prakso SEU, ali pa SEU predložiti predhodno vprašanje o skladnosti 71. člena ZODPol s pravnim redom EU in Direktivo glede vprašanja, ali čas pripravljenosti na določenem kraju v konkretnem primeru predstavlja delovni čas ali ne, kar pa glede na navedeno, v tej zadevi ni potrebno.

20. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo tudi s tem, da (ne) gre za dejavnost policije, ki bi se opravljala v običajnih pogojih, zato ne spada na področje relevantnih direktiv. Tak zaključek je najmanj preuranjen. V sporu je namreč toženka navajala, da begunska kriza pomeni izjemno okoliščino, ki upoštevaje 1. člen Direktive 2003/88 v zvezi z 2. točko 2. člena Direktive 89/391 terja odstop od splošnih pravil o delovnem času oziroma počitku delavca, tožnik pa je tudi podal svoje navedbe, zakaj šteje, da niso podani razlogi za izključitev njene uporabe. V zvezi s tem je treba opozoriti na stališče, ki ga je SEU zavzelo v zadevi C-52/04 (na katero se je v 1. pripravljalni vlogi skliceval tudi tožnik), in sicer, da je uporaba člena 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391 za službe na področju zdravja, varnosti in javnega reda upravičena le v primeru izrednih dogodkov, kot so naravne ali tehnološke katastrofe, atentati ali hude nesreče, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih ustrezna izvršitev bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo 2003/88, ter da je v takih primerih upravičeno, da se prizna absolutna prednost cilju varstva prebivalstva v škodo spoštovanja določb navedene direktive, ki se lahko v navedenih službah začasno kršijo. Vendar po stališču SEU sodne prakse, navedene v točkah od 40 do 42 navedene sodbe, ni mogoče razlagati tako, da je izključeno, da imajo nekatere posebne dejavnosti javnih služb, tudi ko se opravljajo v običajnih pogojih, tako posebne lastnosti, da njihova narava neizogibno nasprotuje načrtovanju delovnega časa, ki spoštuje zahteve, ki jih nalaga Direktiva 2003/88 (C-147/17). Za presojo je bistveno tudi podobno stališče, zavzeto v že navedeni zadevi C-742/19, in sicer, da je treba člen 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391, čeprav je njegov namen ohraniti učinkovito izvajanje temeljnih državnih funkcij, razlagati ozko, pri čemer cilj tega člena ni, da bi se s področja uporabe te direktive in zato s področja uporabe Direktive 2003/88 izvzeli nekateri sektorji javnih služb kot celota, ampak le nekatere kategorije dejavnosti v teh sektorjih zaradi njihove posebne narave ter da ni mogoče upravičiti popolne izključitve necivilnega osebja v javnih organih s področja uporabe te direktive, pri čemer je kot kriterij za presojo teh dejavnosti izpostavilo vprašanje, ali zahteva po neprekinjenosti služb, dejavnih na področjih zdravja, varnosti in javnega reda, ne preprečuje, da se dejavnosti teh služb, kadar potekajo v običajnih pogojih, lahko organizirajo – vključno z delovnim časom zaposlenih v navedenih službah.

21. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščin, ki bi lahko pomenile izključitev uporabe Direktive 2003/88, temveč je njeno uporabo a priori nepravilno izključilo že zgolj zaradi dejavnosti, ki jo je izvajala toženka, dejanskega stanja v tem delu ni pravilno in popolno ugotovilo. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da časa pripravljenosti za delo na določenem kraju ni mogoče enačiti z dežurstvom in s tem šteti v delovni čas tožnika, tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja glede višine tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tudi v tem delu ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju najprej ugotoviti, ali so podane okoliščine za odstop od splošnih pravil Direktive 2003/88 v smislu določbe 2. člena Direktive 89/391, in v primeru, ko bi ugotovilo, da te okoliščine niso podane, razčistiti tudi dejansko stanje glede višine tožbenega zahtevka, ki je bila med strankama sporna tako glede števila ur kot višine urne postavke, pri čemer bo moralo glede eventualnega priznanja razlike v plači upoštevati stališče, ki ga je glede vrednotenja časa v okviru straže, ki ga je štelo v delovni čas, zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022. 22. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more dopolniti ugotovljenih pomanjkljivosti dejanskega stanja, saj je treba ugotoviti celotne sklope dejstev glede eventualne izključitve določb Direktive 2003/88 in zaradi presoje o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Ker se do teh dejstev sodišče prve stopnje še ni opredelilo, ta ne morejo biti prvič predmet raziskovanja šele na pritožbeni stopnji. Namen pritožbenega postopka je preizkus odločitve, sprejete pred sodiščem prve stopnje. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo pomenila hujše kršitve pravice strank do sojenja v razumnem roku.

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Sodišče prve stopnje je obrazložilo le svojo odločitev, da tožnika ne zasliši, česar pa pritožba ne izpostavlja. 2 Primerjaj odločbo U-I-214/09, Up-2988/08, U-I-214/09, Up-2988/08-29 z dne 8. 7. 2010, Ur. l. RS, št. 62/2010. Enako stališče izhaja iz številnih odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki se nanašajo na načelo enakosti pred zakonom. 3 Stališče je bilo potrjeno tudi v kasnejših združenih zadevah od C-397/01 do C-403/01 (Pfeiffer). 4 Primerjaj sodbo SEU C-742/19 z dne 15. 7. 2021 (B.K. proti Republiki Sloveniji (Ministrstvo za obrambo)).