Jedro

Tožena zavarovalnica v ugotovljenih okoliščinah tožnika ni bila dolžna opozoriti na možnost poteka zastaralnega roka za uveljavljanje odškodninske terjatve iz naslova odškodninske odgovornosti povzročitelja škode in na potrebno vložitev odškodninske tožbe. Tako opozorilo bi preseglo zahtevano skrbnost zavarovalne organizacije, saj ta skrbnost ni in ne more biti enaka profesionalni skrbnosti odvetnika, ki za plačilo nudi svoji stranki pravne nasvete.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, ki ga je tožnik utemeljeval s trditvijo, da mu je delavec tožene stranke dal napačen pravni pouk, da mora z vložitvijo pismenega odškodninskega zahtevka počakati na izid kazenskega postopka, ni pa ga istočasno opozoril na možnost zastaranja, zaradi česar je zastaralni rok za uveljavljanje odškodninske terjatve iz naslova odgovornosti povzročitelja prometne nesreče z dne 12.12.1984 potekel pred vložitvijo odškodninske tožbe. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, predlaga pa ugoditev reviziji, razveljavitev izpodbijane sodbe in novo odločitev o glavni stvari in stroških. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da je tožena stranka nastopala v dveh funkcijah: kot zavarovalec samega tožnika, ki je imel pri njej odgovornostno zavarovano svoje vozilo in kot pooblaščenec tuje zavarovalnice, pri kateri je imel odgovornostno zavarovano svoje vozilo povzročitelj nesreče. Nemoralno in zato tudi nično je zastopanje nasprotujočih si interesov dveh zavarovancev različnih zavarovalnic v eni osebi za isti škodni dogodek. V taki dvojni funkciji je nastopala tožena stranka, ko je njen delavec dal tožniku napačen nasvet, naj se s svojim odškodninskim zahtevkom proti tuji zavarovalnici zglasi pri njih takrat, ko bo kazenska zadeva končana. Prav zaradi kolizije interesov je bil tak pouk napačen, saj je izostalo opozorilo na možnost zastaranja. Sodišče druge stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) zato, ker ni zavzelo stališča do pritožbene trditve, da je tožniku škoda zaradi napačnega pravnega nasveta nastala šele takrat, ko je bil podan ugovor zastaranja, torej po vložitvi pismenega odškodninskega zahtevka z dne 3.10.1991. Enak revizijski razlog je podan, ker sodišče druge stopnje ni razumelo izvajanj pritožbe o koliziji interesov oziroma jih je označilo za nejasna. Tožnik v reviziji povzema ta svoja pritožbena izvajanja, ki po njegovi oceni niso nejasna, zaradi česar obstoji nasprotje v razlogih pritožbene odločbe o vsebini njegove pritožbe in v dejanski vsebini pritožbe. Gre za jasno tožnikovo stališče, da tožena stranka ne bi smela istočasno zastopati interesov tožnika in tuje zavarovalnice.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnikov odškodninski zahtevek temelji na trditvah, da je delavec tožene stranke z napačnim pravnim poukom o potrebnem čakanju na izid kazenskega postopka (ki je tekel proti tožniku in bil nato ustavljen zaradi zastaranja kazenskega pregona), brez opozorila na možnost zastaranja, povzročil nemožnost uveljavljanja odškodninskega zahtevka proti dejanskemu povzročitelju škode oziroma njegovi zavarovalnici, ker je potekel zastaralni rok. Tožnikovo pritožbeno stališče in enako stališče pritožbenega sodišča, da je pravna podlaga za odločanje v takem sporu v prvem odstavku 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR), je pravilno. Po navedeni zakonski določbi bi bila tožena stranka tožniku odškodninsko odgovorna za nastalo škodo, ki je v nemožnosti uveljavitve odškodninskega zahtevka iz naslova odškodninske odgovornosti dejanskega povzročitelja nesreče in ki naj bi jo povzročil njen delavec z napačnim pravnim poukom, razen če bi dokazala, da je njen delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Prav to pa je glede na razloge obeh nižjih sodišč tožena stranka uspela dokazati. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je delavec tožene stranke ravnal s profesionalno skrbnostjo, kot se zahteva od same tožene stranke kot zavarovalne organizacije. Glede na tožnikova pritožbena izvajanja je poudarilo, da ni prišlo do zavrnitve tožbenega zahtevka zato, ker naj tožniku vsebine domnevno napačnega oziroma nepopolnega pravnega nasveta ne bi uspelo dokazati, ampak gre za zavrnitev iz materialnopravnih razlogov. Vprašanje, ali je bila tožena stranka dolžna tožnika opozoriti na morebitni potek zastaralnega roka, je namreč pravne in ne dejanske narave. Pritožbeno sodišče zaključuje, da tožena stranka takega opozorila ni bila dolžna dati, saj bi tudi v primeru, da bi tožnik vložil pri njej pismeni odškodninski zahtevek, čakala na izid kazenskega postopka, ki je tekel proti tožniku. Tožnik bi lahko zavaroval svoje interese le s pravočasno vložitvijo odškodninske tožbe. Od tožene stranke pa ni mogoče zahtevati, da naj bi ravnala preko svoje obveznosti in v tem smislu tožnika poučila, naj zoper njo vloži odškodninsko tožbo.

S povzetimi razlogi pritožbenega sodišča se strinja tudi revizijsko sodišče. Po izrečni določbi 388. člena ZOR se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Glede na 391. člen ZOR za pretrganje zastaranja ne zadostuje, da upnik pismeno ali ustno zahteva od dolžnika, naj izpolni svojo obveznost. Zato tudi vložitev pismenega odškodninskega zahtevka le pri toženi stranki ne bi pretrgala zastaranja. Tožnik pa je toženi stranki očital, da naj bi zaradi zatrjevano napačnega pravnega nasveta o potrebnem čakanju na izid kazenskega postopka pismeni odškodninski zahtevek vložil šele 3.10.1991. Po uveljavljenem ugovoru zastaranja je odškodninsko tožbo zaradi napačnega pravnega pouka, torej iz druge dejanske in pravne podlage, vložil dne 19.3.1992. Obravnavani pravni nasvet delavca tožene stranke pa tudi po mnenju revizijskega sodišča ni bil napačen. Tožena stranka v ugotovljenih okoliščinah tožnika ni bila dolžna opozoriti na možnost poteka zastaralnega roka za uveljavljanje odškodninske terjatve iz naslova odškodninske odgovornosti povzročitelja škode in na potrebno vložitev odškodninske tožbe. Tako opozorilo bi preseglo zahtevano skrbnost zavarovalne organizacije, saj ta skrbnost ni in ne more biti enaka profesionalni skrbnosti odvetnika, ki za plačilo nudi svoji stranki pravne nasvete. Zato sta obe nižji sodišči pravilno poudarili, da je bil tožnik sam premalo skrben, ker kljub temu, da sta ga v kazenskem postopku zastopala dva odvetnika, nobenega od njiju ni vprašal za pravni nasvet glede uveljavljanja svojega odškodninskega zahtevka.

Zaradi materialnopravno pravilne ugotovitve, da v obravnavani zadevi ni šlo za napačen pravni pouk delavca tožene stranke, so tožnikova glavna revizijska izvajanja o zatrjevani dvojni funkciji tožene stranke pravno nepomembna. Če nasvet ni bil napačen, zatrjevana kolizija interesov tožnika in tuje zavarovalnice, ki naj bi ju v medsebojnem sporu zastopala ista oseba, to je tožena stranka, v ničemer ni vplivala na tak nasvet. Ne glede na to pa revizijsko sodišče poudarja, da je tožnik v pritožbi zatrjeval nepopolno ugotovitev dejanskega stanja prav glede okoliščin, da je bil tožnik zavarovanec tožene stranke in da se je pri njej zglasil kot pri pooblaščenki tuje zavarovalnice, zato da je vprašljivo, ali je ob možni koliziji interesov takšno dvojno zastopanje združljivo in dopustno. Okoliščine, ki jih je v pritožbi uveljavljal kot nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, v reviziji sedaj uveljavlja kot zmotno uporabo materialnega prava in očitno šteje, da so dokazane, vendar takih dejanskih ugotovitev ni niti v sodbi sodišča prve in tudi ne v sodbi sodišča druge stopnje. Zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki jo je tožnik sedaj napačno opredelil kot zmotno uporabo materialnega prava, v reviziji glede na izrečno določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP ni mogoče uveljavljati.

V postopku pred sodiščem druge stopnje ni prišlo do očitanih procesnih kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Zaradi ugotovitve o neobstoju odškodninske odgovornosti tožene stranke, ker je bilo ravnanje njenega delavca pravilno, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeliti do tožnikovih pritožbenih izvajanj o tem, kdaj je prišlo do škode zaradi zatrjevano napačnega nasveta. Tožnikove pritožbene trditve o zatrjevani koliziji interesov so pravno nepomembne iz istih razlogov, kot veljajo za njegove enake revizijske trditve. Ker torej ne gre za odločilna dejstva, sodišče druge stopnje pri povzemanju teh pritožbenih trditev in oceni o njihovi nejasnosti ni storilo v reviziji očitane procesne kršitve.

Po vsem obrazloženem v reviziji uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni. V postopku pred nižjima sodiščema tudi ni prišlo do po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi zavrnitev tožnikovih priglašenih revizijskih stroškov. O v reviziji podanem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks je glede na določbo prvega odstavka 173. člena ZPP pristojno odločiti sodišče prve stopnje.