Jedro

Ugotovljeno tožničino zdravstveno stanje ne daje podlage za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, zato tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 13. 10. 2011 in prvostopna odločba št. ... z dne 18. 5. 2011 ter da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in ji prizna pravico do invalidske pokojnine ter sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da meni, da je izpoved sodnega izvedenca na glavni obravnavi dne 12. 11. 2013 nerelevantna, saj je izpovedal, da če bi imel vse zahtevane podatke, bi bilo lahko njegovo mnenje tudi drugačno. Navedeni izvedenec je že dne 8. 8. 2013, ko je bila pri njemu na osebnem pregledu odvrnil, da se drži stroke, ko ga je zaprosila, da vpogleda v izvid ortopeda z dne 2. 7. 2010, ki ni citiran v izvedenskem mnenju in da vpogleda še dve RTG sliki. V pritožbi nadalje pritožnica navaja, kako je potekal pregled pri izvedencu in da ni bilo nikjer njenega zdravstvenega kartona. Sodišče izvedenskega mnenja ne bi smelo upoštevati, saj je enako in povzeto po mnenju psihiatrinje, ki je opravila revizijo odločbe toženke. Meni, da bi bilo potrebno slediti izvidu A.A., ortopeda, ki je podal pri njej diagnozo trajnih poškodb in stanja po operacijah, ki je skrajni ukrep zdravljenja ter je tudi dejal, da bi ji morale biti priznane pravice. Pritožnica nadalje opisuje, kako je potekal pregled pred invalidsko komisijo tožene stranke. Meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 13. 10. 2011, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper prvostopno odločbo Območne enote toženca iz B. z dne 18. 5. 2011. S slednjo je toženec zavrnil zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje tudi s pomočjo sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa, izhaja, da gre pri tožnici za degenerativne spremembe LS hrbtenice in desnega kolena z manjšo funkcionalno omejitvijo fleksije v desnem kolenu in normalno gibljivostjo, ki je bila ugotovljena tudi ob osebnem pregledu LS hrbtenice ter brez nevroloških deficitov na spodnjih okončinah. Ugotovljena je bila tudi slabša groba moč desnice, ki pa ni opredeljena z nobenim EMG izvidom. Iz vseh izvidov psihiatra in psihologa izhaja, da pri tožnici ni ugotovljene psihoproduktivne simptomatike, prav tako ne depresivnosti, pač pa le svojski način obnašanja in začetni psihoorganski sindrom, ki ga psiholog in psihiater ter izvedenci C. in Zavoda RS za zaposlovanje povezujejo s prekomernim uživanjem alkohola. Zaradi zadnje navedenega bi se morala tožnica vključiti v zdravljenje odvisnosti oziroma v celovito psihoterapevtsko obravnavo izključno zaradi tega vzroka in ne zaradi katerekoli psihoproduktivne simptomatike. Tako posamezne izvide, kakor zdravstvene težave tožnice, kar je sodišče prve stopnje podrobneje navedlo v obrazložitvi pod točkami od 9 do 11. Kakor je bilo ugotovljeno v predsodnem postopku in pred sodiščem prve stopnje je pri tožnici potrebna še nadaljnja diagnostika pri ortopedu zaradi opredelitve gibalne omejenosti ter morebitnega nevrološkega deficita in poglobljeno psihološko testiranje z oceno psihoorganske prizadetosti. Navedeno stanje zahteva nadaljnjo zdravljenje oziroma ukrepe medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju pritožnice. Glede tožničinih težav z desno roko ni nobenih ortopedskih izvidov niti nevroloških, ki bi objektivno dokazovali okvare. Tri leta star izvid RTG je pokazal le letom primerne degenerativne spremembe, podatkov o nevrološkem deficitu ni. Enako velja za prizadetost desnega kolena. Deformacija levega stopala ne vpliva na hojo pritožnice. Hripavost je posledica oteklih glasilk, pritožnica se za predlagano operacijo in opustitev kajenja ni odločila, vendar je kljub temu njena govorica več ali manj normalna in dobro razumljiva. Iz edinih dveh izvidov psihiatra in psihologa ne izhaja groba psihopatologija, opisani začetni psihoorganski sindrom pa z enkratnim ocenjevanjem ne daje zadosti utemeljenih podatkov, da bi že lahko podalo mnenje o zmanjšani delazmožnosti.

Pritožbeno sodišče v izogib ponavljanja navaja, da se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, tako glede ugotovljenega dejanskega stanja, kakor glede pravnega stališča, ki ga je sodišče zavzelo v tem primeru.

V kolikor se tožnica ni strinjala z izvedenskim mnenjem izvedenca D.D., kakor je bilo podano v pisni obliki in dodatno ustno pojasnjeno v okviru njegove izpovedi na glavni obravnavi dne 12. 11. 2013, je imela možnost izvedencu dodatno zastavljati vprašanja in podati na njegovo izvedensko mnenje tudi ustrezne pripombe. Iz zapisnika z glavne obravnave izhaja, da je izvedenec podrobno pojasnil svoje izvedensko mnenje, na podlagi preučitve zbrane medicinske dokumentacije in tudi po opravljenem osebnem pregledu. K tem pojasnilom ni imela tožnica nobenih pripomb niti dodatnih vprašanj.

Kako je potekal osebni pregled tako pri izvedencu, kakor na komisiji tožene stranke, za odločitev v predmetni zadevi ni relevantno. Glede samega zdravstvenega kartona je izvedenec izrecno izpovedal, da če bi imel vse podatke iz njega bi sicer lahko mnenje spremenil, vendar je tožnica tudi na osebnem pregledu mu povedala, da po zadnjih izvidih, ki so tudi citirani v izvedenskem mnenju, nima novih izvidov. Tudi v pritožbi tožnica ne navaja drugih izvidov (konkretno), ki s strani izvedenca niso bili ocenjeni.

Na podlagi navedenega tudi pritožbeno sodišče ne more sprejeti drugačne ocene dejanskega stanja, kakor jo je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Materialnopravna podlaga za odločitev v tem socialnem sporu je podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času predsodnega postopka. ZPIZ-1 v 60. členu določa, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije in sicer v I. kategorijo, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Zavarovanec se razporedi v II. kategorijo, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več in v III. kategorijo, če je zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo, saj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu na katerega je razporejen.

Pri tožnici do dneva izdaje dokončne odločbe ni bilo ugotovljeno drugačno dejansko stanje, kakor ga je ugotovil toženec v predsodnem postopku, zato je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek v skladu s 1. odstavkom 81. člena ZDSS-1 upravičeno zavrnilo in iz istih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.