Jedro

Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje je dokazano, da je celotna koordinacija sklepanja kreditnih pogodb v kriminalni združbi temeljila na tem, da kreditojemalci niso bili kreditno sposobni za sklepanje kreditnih pogodb za pridobljene zneske, in so jih zato lahko prejeli le ob sočasnem sklepanju kreditnih pogodb (za nižje zneske) pri več bankah oziroma hranilnicah, ko torej njihova kreditna izpostavljenost še ni bila vidna v sistemu SISBON.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek (1) za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 3. 2019 nezakonita in se razveljavi tako, da tožniku delovno razmerje pri toženki dne 27. 3. 2019 ni prenehalo, ampak še traja; (2) da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni vzpostaviti delovno razmerje v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 11. 2017, ga pozvati nazaj na delo, prijaviti v socialna zavarovanja in vpisati v evidenco pri ZPIZ za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in (3) da je toženka dolžna v 8 dneh tožniku za čas od 27. 3. 2019 do vrnitve na delo obračunati bruto plačo, mu po plačilu prispevkov za socialno varnost in dohodnine izplačati neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 10. dne v mesecu do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat. Navaja, da sodišče prve stopnje v novem sojenju ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa in je ponovno neutemeljeno širilo dejansko podlago izredne odpovedi glede kaznivega dejanja izdaje in neupravičene pridobitve poslovne skrivnosti po prvem odstavku 236. člena KZ-1, ki je ni v dejanskem opisu kršitev v izredni odpovedi. Iz izredne odpovedi izhaja, da je tožnik huje kršil delovne obveznosti in da ima kršitev znake kaznivih dejanj nedovoljenega sprejemanja daril po 241. členu KZ-1, zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 in goljufije po 211. členu KZ-1. Glede odločilnih dejstev sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku ni napravilo dokazne ocene. Ni se opredelilo do vprašanja, ali je tožnik vedel za dejansko kreditno nesposobnost kreditojemalcev zaradi istočasnega sklepanja kreditnih pogodb pri bankah in hranilnicah in jo toženki prikrival. Bistvena presoja izvršitvenega ravnanja tožnika je v tem, da naj bi v trenutku, ko je prejel vlogo kreditojemalca in v okviru priprave predloga kredita za kreditno komisijo natisnil izpis SISBON, vedel, da bo ta isti kreditojemalec v istem časovnem obdobju prejel kreditna sredstva pri drugih bankah in hranilnicah, kar bo šele spremenilo njegovo bodočo kreditno sposobnost. Kreditojemalci so bili v času, ko so podali vlogo za pridobitev kredita pri različnih bankah in hranilnicah, še nezadolženi, saj je bil njihov kreditni postopek šele v teku, zato je izpisek iz SISBON v trenutku, ko ga je natisnil tožnik, prikazoval dejansko stanje. Kreditna sposobnost kreditojemalcev se je spremenila šele v trenutku, ko so le-ti podpisali kreditne pogodbe in prejeli denarna sredstva kredita. Vsi zaslišani bančniki so izpovedali, da tožnika ne poznajo, kreditojemalci pa, da na bankah niso povedali, da so hkrati zaprosili za kreditna sredstva pri drugih bankah oziroma hranilnicah. Tožnik ni mogel za vsakega od petih kreditojemalcev vedeti, da je poleg kreditne vloge pri toženki vložil kreditno vlogo tudi pri drugih bankah in ni mogel vedeti, da bodo krediti pri drugih bankah odobreni, kreditojemalec pa bo prejel denarna sredstva, kar bi v bodoče spremenilo njegovo kreditno sposobnost in spremenilo vsebino SISBON-a. Sodišče prve stopnje ne pojasni, na podlagi katerih podatkov je ugotovilo, da so bančni uslužbenci različnih bank vedeli, da delujejo usklajeno in da se bo kreditna sposobnost kreditojemalcev v bodočnosti spremenila. V tem delu je sodba neobrazložena in se je ne da preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka, napačno pa je tudi ugotovljeno dejansko stanje. Sodba tudi nima razlogov glede ugotovitve, da so bančni uslužbenci vedeli, da poteka pridobivanje kreditov istega kreditojemalca na več bankah hkrati; glede uporabe komunikacijskih sredstev z enkripcijo; ugotovitve, da ima tožnik še neke druge prihodke; glede znakov kaznivega dejanja izdaje in neupravičene pridobitve poslovne skrivnosti; naklepa v zvezi z znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in tretjem odstavku 240. člena KZ-1; ugotovitve, da je tožnik vedel ali da bi moral vedeti, da je A. A. telefonske številke, preko katerih je potekala komunikacija med njim in tožnikom, uporabljal (le) za izvrševanje kaznivih dejanj; da naj bi med tožnikom, A. A. in B. B. potekala komunikacija, ki se nanaša na izvrševanje očitanih kaznivih dejanj; glede okoliščin, kdaj in pri kateri banki oziroma hranilnici so kreditojemalci sklenili s toženko kreditno pogodbo oziroma pričeli črpati sredstva; glede načina zlorabe sistema SISBON; glede prestrežene komunikacije pod št. ... in ... (B45), ter v zvezi z ugotovitvijo, da se navedena komunikacija nanaša na kreditojemalko C. C. Izpodbijana sodba je sama s seboj v nasprotju glede izpovedi D. D. in ugotovitve, da naj bi iz komunikacije št. ... (B46) izhajalo, da naj bi tožnik komuniciral z D. D.; glede posameznih pravno odločilnih dejstev v zvezi z znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in tretjem odstavku 240. člena KZ-1; glede ugotovitve, da bo bančni uslužbenec, ki je sprejel stranko, lahko vplival na to, kdaj bo vpogledal in natisnil izpis iz SISBON-a ter kdaj bo kreditna komisija predlog za odobritev kredita obravnavala ter glede zaključka, da banka ni mogla vedeti dejstev, ki naj bi jih tožnik poznal. Nadalje pritožba navaja, da dokazna ocena ni skladna z 8. členom ZPP, pri čemer izpostavlja oceno verodostojnosti izpovedi tistih prič, ki zaradi kazenskega postopka, ki teče zoper njih, niso hotele odgovarjati na posamezna vprašanja (ter da sodišče izpovedi nekaterih prič sploh ni ocenilo), glede ocene izpovedi kreditojemalcev, glede dejstva, da naj bi tožnik poskrbel za odobritev kreditov štirim kreditojemalcem kljub njihovi kreditni nesposobnosti in glede prestrežene komunikacije št. ... (B46). Pritožba izpostavlja, da ni ugotovljeno, kdo je bil "vezni člen" med tožnikom in kreditojemalci. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik 21. 7. 2017 odgovoril na SMS sporočilo A. A. z dne 20. 7. 2017. Toženka je opravljala revizijske sledi za vpoglede tožnika, pri čemer je kot nezakonit tožnikov vpogled v sistem HIBIS ugotovila le vpogled z dne 21. 7. 2017 za osebo E. E., zato zakonitosti odpovedi ne more utemeljevati na podlagi te ugotovitve (navedena ni zajeta v odpovedi). Sodišče prve stopnje uporablja besedno zvezo "izdelal izpis SISBON-a", čeprav tožnik ni mogel izdelati izpisa, temveč je iz sistema zgolj natisnil izpis podatkov o kreditni sposobnosti posameznega kreditojemalca. Glede na zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti bi pri tožniku moral biti podan naklep, torej, da je vedel za usklajeno delovanje z ostalimi bančniki ter da je finančno stanje posameznega kreditojemalca ob sklenitvi kreditne pogodbe drugačno, kot je bilo to na dan, ko je kreditojemalec dal vlogo za kredit. Zgolj poznanstvo in občasna komunikacija ne dokazuje, da naj bi med tožnikom, B. B. in A. A. obstajal dogovor glede protipravnega ravnanja. Policija ni zasledila nobene medsebojne komunikacije med tožnikom in B. B. Da tožnik ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da bodo kreditojemalci F. F., G. G., H. H. in I. I. hkrati pridobili kredite tudi pri drugih bankah, izhaja iz kreditnih map za navedene kreditojemalce, njihovega zaslišanja, toženka pa v postopku tudi ni predložila izpisov iz sistema HIBIS, ki bi dokazovali, da je tožnik v sistem vpogledoval v drugem časovnem obdobju, kot je obdobje, v katerem je reševal vloge za kredit. J. J. in K. K. sta pojasnila način obravnavanja prošnje za kredit, in sicer, da je bančni uslužbenec v SISBON moral vpogledati, preden je opravil kreditno oceno, saj so podatki SISBON-a za kreditno oceno bistveni, tožnik pa ni mogel dolgoročno odločati o tem, kdaj bo izpis iz SISBON-a natisnil, saj je bilo v interesu toženke, da se krediti do 30.000,00 EUR obravnavajo hitro, to je v roku od enega do petih dni. Glede F. F. tožnik ni imel pravice niti dolžnosti ponovno preverjati stanja SISBON-a, saj je kreditna komisija odločitev o kreditu že sprejela, glede na pravila toženke pa je bil izpisek iz SISBON-a veljaven en mesec. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj posamezne banke vpisujejo podatke v sistem SISBON, zato ni moglo ugotoviti, da je bil sistem zlorabljen. Sodišče je zgolj ugotovilo, da toženka to vpisuje približno tri dni po nastanku dogodka. Sodišče vse kreditojemalce "meče v isti koš", čeprav bi se moralo natančno opredeliti do vsakega dejanja posebej. V primeru kreditojemalke C. C. je sodišče zmotno zaključilo, da se prestrežena komunikacija pod št. ... in ... (B45) nanaša nanjo. Sodišče se sklicuje na komunikacijo št. ... (B46) in komunikacijo št. ... (B47) in navede, da naj bi iz navedene komunikacije izhajalo, da je tožnik posredoval podatke o sklepanju kreditne pogodbe z L. L. osebi M. Prepis komunikacije ne predstavlja komunikacije med njim in D. D., kot to navaja sodišče, saj je komunikacija št. ... potekala med osebo M. in A. A. Zaključkov sodišča ne potrdi zapis v bloku z napisom "j" (B8). Navedena beležka je bila zasežena pri hišni preiskavi pri D. D., vendar D. D. v svoji izpovedi ni potrdil, da je zasežena beležka njegova. V obrazložitvi sodbe je sodišče zapisalo, da je vpogledalo v zadevo I Pd 900/2018, ki se je vodila pri istem sodišču. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka, saj je izvajalo dokaze izven predlogov strank, z izrecno kršitvijo načela kontradiktornosti. Izvedbe tega dokaza tudi ni v dokaznem sklepu. V navedenem sporu je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bila izredna odpoved N. N. nezakonita, zato je ugotovitev sodišča, da naj bi tudi ta spis dokazoval, da je bilo v sporne kreditne posle vpleteno večje število bančnikov različnih bank, med njimi tudi tožnik, v nasprotju z dejanskimi listinskimi dokazi. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Toženka je tožniku, ki je bil zaposlen na delovnem mestu namestnik III direktorja poslovne enote, izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ker je kršil pogodbene ali druge obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivih dejanj, in sicer nedovoljenega sprejemanja daril po 241. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.), zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 in goljufije po 211. členu KZ-1. V odpovedi mu je v okviru sodelovanja pri pridobitvi in odobritvi kreditov petim poimensko navedenim kreditojemalcem očitala, da je vedel za njihovo kreditno nesposobnost, ker so pridobili kredite pri drugih bankah, oziroma mu je bilo dejansko stanje poznano iz drugih virov; da je zanemaril koristi toženke s tem, ko je navidezno izpolnjeval obveznosti tako, da je kreditni komisiji in toženki prikril njihovo kreditno nesposobnost; da je zlorabil sistem za izmenjavo podatkov o boniteti stranke med finančnimi institucijami (SISBON) in ustvaril lažen vtis kreditne sposobnosti kreditojemalcev; da je povzročil tveganje, da krediti ne bodo vrnjeni in da bo toženki povzročena materialna škoda ter da je za svoje sodelovanje prejel nagrado.

7. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. I Pd 395/2019 z dne 29. 6. 2021 tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da ima kršitev, ki jo toženka očitala tožniku v izredni odpovedi, vse znake kaznivega dejanja izdaje in neupravičene pridobitve poslovne skrivnosti po prvem odstavku 236. člena KZ-1 in kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in tretjem odstavku 240. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 570/2021 z dne 22. 2. 2022 pritožbi tožnika ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavzelo je stališče, da v odpovedi ni očitka nedopustnega razkritja poslovne skrivnosti A. A. in tretjim osebam o kreditojemalki L. L. in da toženka tudi ni navedla dejanskih elementov kršitve obveznosti varovanja poslovne skrivnosti niti opisala okoliščin in dejstev, iz katerih bi dovolj jasno izhajali vsi znaki tega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče je opozorilo, da je okvir in bistvo obravnavane izredne odpovedi le v očitkih ravnanj z opisom, ki se nanaša na znake kaznivih dejanj nedovoljenega sprejemanja daril, zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti in goljufije, zato je sodišče prve stopnje s presojo, da je tožniku mogoče očitati tudi kršitev obveznosti varovanja poslovne skrivnosti, ki je ni v dejanskem opisu kršitev v izredni odpovedi, preseglo okvir odpovedi in v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je glede presoje znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja in zaupanja pri gospodarski dejavnosti zavzelo stališče, da je odločilno predvsem vprašanje, ali je tožnik vedel za dejansko kreditno (ne)sposobnost kreditojemalcev zaradi istočasnega sklepanja kreditnih pogodb pri bankah in hranilnicah in jo toženki prikrival. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu in sprejelo pravilno odločitev.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, ker je vpogledalo v zadevo tožnice N. N., ki se je vodila pred istim sodiščem pod opr. št. I Pd 900/2018. Drži sicer pritožbeni očitek, da takšnega dokaznega predloga ni podala nobena od pravdnih strank, ter da sodišče prve stopnje tudi v dokaznem sklepu tega dokaza ni navedlo (temveč zgolj v obrazložitvi sodbe), vendar pa ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo v navedenem sporu pravnomočno ugotovljeno, da je bila izredna odpoved N. N. nezakonita, ni bistvena za odločitev v tem sporu. O tem, da je bilo pravnomočno odločeno, da je bila odpoved nezakonita, je namreč izpovedala sama N. N. v svojem zaslišanju, katerega je predlagala toženka, to dejstvo pa med strankama niti ni bilo sporno, pravilni dokazni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, pa temeljijo na povsem drugih izvedenih dokazih, ki jih je sodišče upoštevalo pri oblikovanju dokazne ocene.

9. V novem sojenju je sodišče prve stopnje ponovno zaključilo, da je tožnik s svojim ravnanjem v zvezi s kreditno pogodbo kreditojemalke L. L. izpolnil znake kaznivega dejanja izdaje in neupravičene pridobitve poslovne skrivnosti iz prvega odstavka 236. člena KZ-1, kar pritožba utemeljeno izpodbija. Sodišče prve stopnje je ta svoj zaključek utemeljilo s tem, da je toženka v izredni odpovedi tožniku izrecno očitala kršitev svojih splošnih aktov ter zaključilo, da je toženka v odpovedi podala dovolj trditev za zaključek, da je tožnik kršil s splošnimi akti toženke določeno varovanje poslovne skrivnosti bančnih poslov. Glede na zgoraj navedeno, da v izredni odpovedi ni očitka nedopustnega razkritja poslovne skrivnosti A. A. in tretjim osebam o kreditojemalki L. L. in da toženka tudi ni navedla dejanskih elementov kršitve obveznosti varovanja poslovne skrivnosti niti opisala okoliščin in dejstev, iz katerih bi dovolj jasno izhajali vsi znaki tega kaznivega dejanja, ni pravilno sklicevanje sodišča na to, da je toženka tožniku očitala kršitev svojih splošnih aktov. Zaradi odsotnosti dejanskih elementov kršitve obveznosti varovanja poslovne skrivnosti v odpovedi pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju ponovno nedopustno širilo obseg sodnega varstva in v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo.

10. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in tretjem odstavku 240. člena KZ-1 (znakov kaznih dejanj nedovoljenega sprejemanja daril po 241. členu KZ-1 in goljufije po 211. členu KZ-1, ki sta tudi predmet izredne odpovedi, ni ugotavljalo). Za ugotovitev odgovornosti tožnika zadošča že, da je toženka dokazala storitev ene kršitve. V tem delu pritožba neutemeljeno navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, med njimi ni nikakršnih nasprotij, kot to zmotno uveljavlja pritožba, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Podrobneje pa se glede posameznih očitkov v zvezi s to kršitvijo določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno v nasprotju z 8. členom ZPP. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej, kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da dokazna ocena temelji na osebni zaznavi. Sodišče prve stopnje je sicer res izpostavilo tudi ta argument, vendar pa sodba glede na vse zgoraj navedeno temelji na dokazni oceni posrednih in neposrednih dokazov, ki jih je sodišče ustrezno dokazno ocenilo. Zato ni odločilno, da je izpovedi prič, ki so zavrnile odgovore zaradi dejstva, ker zoper njih istočasno poteka tudi kazenski postopek, ocenilo za neprepričljive. Tudi v tem delu je sodišče analiziralo tisti del izpovedi, v katerem so odgovarjale na vprašanja ter pravilno zaključilo, da se večine dogodkov, povezanih z obravnavano zadevo, niso spomnile oziroma so se spomnile zgolj selektivno. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje se da ugotoviti, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna dejstva, na podlagi katerih je oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke, zato pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč dejstva ugotovilo na podlagi tako neposrednih in posrednih dokazov, ki so med seboj nedvoumno povezani in se trdno in logično povezujejo ter dopolnjujejo, ter pravilno razlogovalo, da je na njihovi podlagi mogoče z gotovostjo sklepati na obstoj določenega dejstva.

12. Zmotno je stališče pritožbe, da ni nobenega dokaza, ki bi potrdil sodelovanje tožnika z B. B. in A. A. ter očitkom, da naj bi onadva dajala tožniku kakršnakoli navodila v zvezi z obravnavanjem vlog za kredit. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da se je tožnik dogovoril z B. B. in A. A., da bo poskrbel, da bo toženka kreditojemalcem F. F., G. G., H. H. in I. I. odobrila kredit, kljub njihovi kreditni nesposobnosti, saj so istočasno oziroma v zelo kratkem obdobju vzeli kredite pri več bankah in hranilnicah. Sodba ima jasne ugotovitve, ki neposredno kažejo na nezakonito vpletenost tožnika pri odobritvah kreditov zgoraj navedenim kreditojemalcem, na katere se nanaša odpoved. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so bili med bankami časovno usklajeno pridobljeni krediti, saj je ugotovilo, da je F. F. 6. 11. 2017 sklenila kreditno pogodbo z O. d. d., P. d. d., R. d. d. in S. d. d., 7. 11. 2017 z O. d. d. in 8. 11. 2017 s toženko (torej vse znotraj treh dni); G. G. je istega dne (29. 11. 2017) sklenila kreditne pogodbe z O. d. d., P. d. d., S. d. d. in toženko; I. I. je 24. 4. 2018 sklenil kreditno pogodbo s R. d. o. o., 25. 4. 2018 pa še s P. d. d. in s toženko (torej znotraj dveh dni); H. H. je 20. 4. 2018 sklenil kreditno pogodbo s S. d. d. in T. d. d., 23. 4. 2018 pa še dve kreditni pogodbi z O. d. d., pogodbo s R. d. d., z U. d. d., s P. d. d. in s toženko. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno razlogovalo, da je bil postopek pri toženki vedno v poslovalnici V. in časovno usklajen s postopki v drugih bankah.

13. Glede pete kreditojemalke L. L. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati, da je sklenil s kreditojemalko kreditno pogodbo. Njeno vlogo za odobritev kredita je obravnaval Z. Z. (tožniku nadrejeni v poslovni enoti a. na ... ulici, V.) in ne tožnik, ki je tudi vpogledal v sistem SISBON, tožnik pa mu v zvezi s tem ni dal nobenih navodil. Navedena kreditojemalka je istega dne sklenila kar pet kreditnih pogodb, in sicer z O. d. d., T. d. d., P. d. d., S. d. d. in s toženko, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik zadevo sicer predal K. K., vendar pa je sporočil kriminalni združbi (prisluh ...), da bo pri toženki postopek (odobritve kredita) speljan šele naslednji teden, člani združbe pa so časovno prilagodili postopke pri drugih bankah.

14. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno povzelo zapis v Beležki "j." D. D. (izvleček podatkov iz beležke, str. 11) "a. (g. K. K. - b. b. preda)", glede na to, da je ugotovljeno, da je tožnik zadevo predal K. K.. Kot bistven element, ki potrjuje odnos sodelovanja med tožnikom in A. A., je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo reakcijo A. A. na novico, da bo kredit pri toženki za L. L. lahko urejen šele naslednji teden. A. A. se namreč s tem ni strinjal in je odgovoril D. D., da bo takoj poklical tožnika ("Zdele ga bom jaz poklicu nč drugi teden, zdele ga bom jaz poklicu."). Ta podatek je pravilno ocenilo tudi tako, da iz zapisa pogovora izhaja, da je imel A. A. možnost vplivanja na tožnika z namenom pridobivanja kredita za L. L. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča, da beležka "j." pripada D. D., saj je bila po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zasežena prav njemu. Tudi sicer pritožba neutemeljeno poudarja, da je potrebno v delovnem sporu ugotoviti dejstva, ne pa se zgolj sklicevati na podatke v kazenskem spisu, saj je sodišče prve stopnje natančno dokazno ovrednotilo vse dokaze, na katere se sklicuje pri utemeljitvi svojih ugotovitev.

15. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so bili postopki v vseh petih primerih časovno usklajeni, kar življenjsko izkustveno ne more biti naključje, ampak gre za posledico sodelovanja, saj je bilo v petih primerih skupno usklajenih 26 bančnih postopkov za pridobitev kredita (vključno z L. L., glede katere tožnik sicer ni vodil postopka odobritve kredita, vendar pa je kot že navedeno seznanil kriminalno združbo o tem, da bo obravnava njene vloge šele naslednji teden). Da gre za usklajeno ravnanje, je sodišče prve stopnje sklepalo tudi na podlagi dejstva, da je tožnik poznal A. A. in z njim medsebojno komuniciral glede kreditojemalke C. C. Nadalje je ugotovilo, da je imel tožnik v telefonu shranjene telefonske številke A. A., ki jih je A. A. uporabljal izključno za izvrševanje kaznivih dejanj, ter da je D. D. v kazenski zadevi izpovedal, da tožnika ni poznal, poznal pa je njegovo ime, ki mu ga je povedal A. A. 16. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je B. B. 25. 4. 2017 tožniku po Vibru poslal elektronski naslov A. A. in ga pozval, naj A. A. pošlje vloge a. ter ga spraševal, kaj vse mora imeti oseba s seboj, da bo imela to že pripravljeno (UZ z dne 5. 9. 2018). S telefona c. c. pa je bilo zavarovano elektronsko sporočilo, s katerim je A. A. posredoval dalje tožnikovo sporočilo z naslovom "Fwd: potrebna dokumentacija za najem kredita". Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik ravnal skladno s B. B. navodilom, ta pa je obrazce poslal naprej (UZ z dne 13. 11. 2018). O sodelovanju tožnika z A. A. je pravilno sklepalo tudi na podlagi UZ z dne 5. 9. 2018, in sicer, da je 27. 5. 2018 A. A. tožnika po SMS-u prosil, naj preveri, ali je bil d. d. pri njih prejšnji teden in koliko je bilo odobrenega, na katerega tožnik sicer ni odgovoril. Vendar pa je A. A. dne 21. 7. 2017 odgovoril na SMS sporočilo z dne 20. 7. 2017, ko je A. A. tožniku naročil, naj preveri osebo z imenom E. E., česar tožnik ni hotel storiti, ker je bila navedena tuj državljan in je imela tudi odprte postopke izvršbe. Pritožba zmotno meni, da se sodba sodišča prve stopnje ne bi smela opirati na ugotovitve v vezi z navedeno E. E., ker ni navedena v izredni odpovedi, saj je za odločitev v sporu bistveno, da je tudi v zvezi s to osebo potekala nedovoljena komunikacija med tožnikom in A. A. 17. Sodišče prve stopnje je glede na to, da je tožnik brez pomisleka upošteval navodila tretje osebe, ki ni bila zaposlena pri toženki in mu ni bila nadrejena, pravilno razlogovalo, da je tožnik z A. A. sodeloval in na tej podlagi tudi neupravičeno vpogledal v podatke tretje osebe ter A. A. sporočil razloge, zakaj glede te osebe nadaljnje postopanje tožnika ne bo mogoče. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo, da je bila matična poslovalnica E. E. v Enoti e. in ne v Enoti V., kjer je delal tožnik. Bistvena za presojo sodelovanja tožnika z A. A. in B. B., je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik po e-pošti posredoval vloge za pridobitev kredita B. B., kar je neobičajno, saj niti B. B. niti A. A. nista pri toženki podala vloge za pridobitev kredita, zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča mogoče sklepati, da teh vlog navedena osebno nista potrebovala in sta jih posredovala drugim osebam, torej da sta delovala kot posrednika. Tožnikovo sodelovanje z A. A., po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, dokazuje tudi prisluh ... in ..., da je A. A., potem ko ga je pred tem istega dne ob 12:08 oklical D. D. ("a može b. b. v akcijo") istega dne ob 15:28 poklical tožnika in mu povedal, da mu je danes poslal "eno C. C." in mu naročil, naj "pogleda kaj se bo dal", tožnik pa mu je to potrdil. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da se pogovor nanaša na kreditojemalko C. C., o čemer je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo na podlagi njene izpovedi. V tem delu je torej sodba tudi glede identifikacije C. C. ustrezno obrazložena in se jo da preizkusiti, bistveno pa je to, da dokazuje komunikacijo med tožnikom in A. A. Pritožba glede na obrazloženo zmotno navaja, da gre za povsem običajno komunikacijo v zvezi z informacijo, da je A. A. tožniku poslal neko stranko.

18. Pritožba v zvezi s tožnikovo komunikacijo z A. A. neutemeljeno izpostavlja, da sodba nima razlogov o tem, da je tožnik vedel ali da bi moral vedeti, da je telefonska komunikacija z A. A. potekala preko številk, ki jih je slednji uporabljal le za kriminalno dejavnost. Tožnikovo védenje o tem ni odločilno, saj ne vpliva na vsebino ugotovljene komunikacije, temveč le dodatno dokazuje, da je šlo za nedovoljena ravnanja, za katera je A. A. uporabljal posebne številke. Glede na vse navedeno ni utemeljen pritožbeni argument, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da naj bi med tožnikom, B. B. in A. A. obstajal dogovor glede protipravnega ravnanja, pri čemer iz izpodbijane sodbe ne izhaja, na podlagi katerih izvedenih dokazov je sodišče ugotovilo obstoj dogovora, niti ni jasno, kdaj in ob kakšni priliki naj bi bil takšen dogovor sklenjen. Obstoj dogovora jasno izhaja iz zgoraj navedenega, točen datum, kdaj naj bi bil sklenjen, pa ni bistven. Pomembno je, da se je dejansko izvajal ter da so kreditojemalci na opisan način pridobivali denarna sredstva pri več bankah in hranilnicah hkrati, kar je bilo bistvo dogovora med njimi. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da naj bi se poznali iz otroštva oziroma da zgolj poznanstvo in občasna komunikacija takšnega dogovora ne moreta potrditi.

19. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da ni ugotovljeno, kdo je bil "vezni člen" med tožnikom in kreditojemalci. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik komuniciral tako z B. B. in A. A., kot tudi z D. D. D. D. pa je glede na izpovedi prič kreditojemalcev F. F., G. G., I. I. in H. H. ena izmed oseb (poleg f. f. in g. g.), ki so kreditojemalcem predlagali, kje zaprositi za kredit. Sodišče prve stopnje je glede D. D. pravilno ugotovilo, da je zaslišan v kazenskem postopku izpovedal, da je kreditojemalcem (prek h.) posredoval informacije glede pridobitve kreditov na več bankah (kako lahko pridobijo "malo več sredstev"), ki jih je prejel od A. A., in da je za te informacije dobil denar ter ga večkrat izročil A. A. A. A. pa mu je povedal, da je treba za kredite zaprositi na več bankah hkrati zaradi vpogleda v SISBON. Sodišče prve stopnje je iz prisluha B46 pravilno sklepalo, da je tožnik kontaktiral (klical) D. D. o neodobritvi limita neznani osebi, o čemer je D. D. v pogovoru seznanil A. A., pravilen pa je tudi dokazni zaključek, da iz prisluha št. ... (B47) izhaja, da je tožnik posredoval podatke o sklepanju kreditne pogodbe z L. (L.) osebi z imenom M., to je D. D. O tem, da se psevdonim M. nanaša na D. D., je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo na podlagi zapisa na 130. strani obtožnice z dne 5. 7. 2019, ne gre pa tudi spregledati, da gre tako pri prisluhu B46 in B47 za iste telefonske številke (pogovor med D. D. in A. A.). Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da že prisluh B46 jasno povezuje tožnika z D. D., sodišče prve stopnje pa je nadalje pravilno ugotovilo, da se v izvlečku iz podatkov iz beležke, zasežene pri hišni preiskavi pri D. D. (B8), tožnikovo ime pojavi na strani 11 pri zapisih glede urejanja kreditov za L. L., kot tudi na strani 22 v zvezi z urejanjem kreditov H. H. V zvezi z odobritvijo kredita L. L. so na strani 11 beležke imena posameznih bančnikov zavedena pri banki T. in pri toženki, to je ime tožnika, pri drugih bankah pa ne. Na strani 22 beležke, pod imenom H. H., so kontakti navedeni pri vseh bankah, pri toženki je to ime tožnika.

20. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno razlogovalo, da iz navedene beležke tudi izhaja, da so bile ure obiskov posameznih obravnavnih petih kreditojemalcev usklajene na določen dan, zato bančnikom niti ni bilo potrebno vedeti drug za drugega, ampak je bilo bistveno, da so bili ti usklajeni z drugimi člani združbe (D. D., B. B., A. A. …). Glede na navedeno je tudi po stališču pritožbenega sodišča mogoče v celoti opredeliti tožnikovo vlogo v združbi pri pridobivanju kreditov in ga povezati z ostalimi navedenimi v združbi. Pravilno je tudi razlogovalo, da B. B. in A. A. nista komunicirala z K. K., J. J. in i. i., ostalimi zaposlenimi v poslovalnici toženke V., temveč le s tožnikom, kar je tudi po stališču pritožbenega sodišča le še dodaten indic, ki skupaj z drugimi dokazi utemeljuje ugotovitev o tožnikovem sodelovanju v kriminalni združbi. Glede na navedeno tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da nobena izmed številnih zaslišanih prič ni potrdila kakršnegakoli dogovora, iz katerega bi bilo mogoče zaključiti, da je tožnik vedel, da bo posamezni kreditojemalec, poleg kredita pri toženki, prejel tudi kredit pri kakšni drugi banki, oziroma da te okoliščine niti sami kreditojemalci niso mogli vedeti ob vložitvi vlog, saj je bistveno, da je bil njihov prihod v posamezne poslovalnice časovno usklajen, kar dokazujejo datumi sklenjenih pogodb, kot so navedeni zgoraj. Tudi G. G. in H. H. sta potrdila, da sta bila napotena k tožniku za urejanje kredita. Ker je glede tožnika jasno dokazana komunikacija z zgoraj navedenimi členi združbe (B. B., D. D. in A. A.), tudi ni odločilno, da tožnik ni uporabljal komunikacijskih sredstev z enkripcijo, niti da bi v komunikaciji z A. A. uporabljal šifre. Glede na vse navedeno je protispisna pritožbena navedba, da so pristojni organi daljši čas nadzorovali elektronsko komunikacijo s prisluškovanjem in snemanjem, kontrolirali in zavarovali dokaze o vseh oblikah komunikacije, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem sistemu, policija pa ni zasledila nobene medsebojne komunikacije med tožnikom in B. B., ki bi kazala na resničnost očitkov toženke in na ugotovitev sodišča na obstoj dogovora, niti, da bi bil tožnik s strani B. B. seznanjen o tem, da kreditojemalci hkrati pridobivajo kredite tudi pri drugih bankah.

21. Glede na to, da je tožnik sodeloval v združbi na zgoraj opisan način, pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, ali je tožnik vedel za dejansko kreditno sposobnost kreditojemalcev zaradi istočasnega sklepanja kreditnih pogodb pri bankah in hranilnicah in jo toženki prikrival. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da si napotitve posameznih kreditojemalcev k tožniku in ne primeroma k K. K., i. i. ali J. J., ni mogoče razlagati drugače kot vezano na pravico vpogleda v SISBON in s tem povezano manipulacijo, zato je pravilno zaključilo, da vloga tožnika pri odobritvi kreditov ni posledica verige naključij, ampak zavestnega sodelovanja v poslu pridobivanja kreditov s strani kreditno nesposobnih oseb. Pravilno je zaključilo, da so lahko kreditno nesposobne osebe dobile kredit, je moral biti izpisek iz SISBON-a narejen na točno določen dan oziroma v njem niso smeli biti razvidni kreditni posli posameznega kreditojemalca pri drugih bankah, kar pa brez sodelovanja bančnikov, tudi tožnika, ni bilo mogoče. Glede na zgoraj navedene ugotovitve sodišča prve stopnje je dokazano, da je celotna koordinacija sklepanja kreditnih pogodb v kriminalni združbi temeljila na tem, da kreditojemalci niso bili kreditno sposobni za sklepanje kreditnih pogodb za pridobljene zneske, in so jih zato lahko prejeli le ob sočasnem sklepanju kreditnih pogodb (za nižje zneske) pri več bankah oziroma hranilnicah, ko torej njihova kreditna izpostavljenost še ni bila vidna v sistemu SISBON.

22. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so L. L., H. H. in I. I. v izpovedih potrdili, da niso bili kreditno sposobni. F. F. je izpovedala, da zneska kredita, kot ga je na koncu skupno dobila pri več bankah, ne bi mogla dobiti pri eni banki, iz česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni bila kreditno sposobna za znesek kredita v višini 70.000,00 EUR. Priče F. F., H. H. in I. I. so se v izpovedbah ocenile kot kreditno nesposobne, medtem ko je težave pri odplačevanju kredita G. G., po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, potrdil K. K. V kolikor bi namreč kreditojemalci lahko pridobili navedene zneske le pri eni banki, ne bi bilo potrebno vlaganje vlog pri več bankah. Tak način sklepanja kreditnih pogodb pa je bil mogoč, ker po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pri sočasnih sklepanjih spremembe v kreditni sposobnosti kreditojemalcev še niso bile razvidne v sistemu SISBON, saj so se vnašale naknadno (pri toženki npr. po poteku treh dni, sam izpis pa je bil veljaven 30 dni).1 Pritožba glede na navedeno neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi katerih podatkov je ugotovilo, da so bili postopki usklajeni s postopki drugih bank, in da so bančni uslužbenci različnih bank vedeli, da delujejo usklajeno in da se bo kreditna sposobnost konkretnih kreditojemalcev v bodočnosti spremenila, oziroma da so bančni uslužbenci vedeli, da poteka pridobivanje kreditov istega kreditojemalca na več bankah hkrati, kar iz sistema še ni bilo razvidno, pa kljub temu niso zaustavili postopka, čeprav bi ga ob ustrezno skrbnem in dolžnem ravnanju morali.

23. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi se moralo sodišče prve stopnje glede 294. člena KZ-1, ki določa zakonske znake kaznivega dejanja hudodelskega združevanja, opredeliti in opisati zakonske znake tega kaznivega dejanja, saj takšna ugotovitev za odločitev o storjeni tožnikovi kršitvi ni odločilna za presojo zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker spremembe v kreditni sposobnosti v trenutku vlaganja vlog za odobritev kredita še niso bile razvidne iz sistema SISBON, prav to pa je kriminalna združba izkoriščala za pridobitev kreditov pri kreditno nesposobnih kreditojemalcih, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožnik natisnil izpis iz sistema SISBON, ko je ta prikazoval (še) pravilno kreditno spodobnost komitenta. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je v zvezi s sklepanjem kreditnih pogodb bistveno, kdaj je bil narejen vpogled in izpisek iz SISBON-a, saj se je pri sklepanju spornih kreditnih pogodb v SISBON vpogledalo in se pridobilo izpis iz njega le enkrat in da je ta veljal en mesec, ter da je bil SISBON narejen ob vložitvi vloge in je zato bančni uslužbenec lahko tudi vplival, kdaj bo natisnil izpis iz SISBON-a, prej ali kasneje.

24. Zato tudi ni bistvena pritožbena navedba, da se je kreditna sposobnost spremenila šele s sklenitvijo kreditne pogodbe in ne prej, saj je bistveno, da je tožnik vedel, da kreditojemalci zaradi sočasnega sklepanja pogodb ne bodo mogli vračati kreditov in to toženki namerno zamolčal. Pritožba torej neutemeljeno navaja, da je izpodbijana sodba v tem delu neobrazložena in se je ne da preizkusiti, temveč je mogoče pritožbeno navedbo razumeti le kot nestrinjanje tožnika z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in pravnimi zaključki. Pritožba tudi zmotno meni, da tožnik sploh ni imel možnosti spreminjati podatkov iz SISBON-a oziroma na ta način zlorabiti sistem. Tega tožniku toženka ne očita, saj je nedopustno ravnanje tožnika v tem, da je natisnil izpis, čeprav je (na podlagi dokazane komunikacije s kriminalno združbo) vedel, da je kreditojemalce k toženki usmerila kriminalna združba in da po sklenitvi sočasnih pogodb pri več bankah ne bodo kreditno sposobni, pa je toženki to zamolčal, oziroma je vedel, da izpis ne odraža dejanske kreditne sposobnosti kreditojemalca.

25. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kdaj so kreditojemalci prejeli sredstva po posameznih sklenjenih kreditnih pogodbah, saj naj bi se šele tedaj spremenila njihova kreditna sposobnost. Tudi v primeru, če bi kreditojemalec najprej s toženko, šele potem pa z drugimi bankami oziroma hranilnico sklenil in realiziral izplačilo denarnega zneska, to ne bi pomenilo, da je v trenutku izplačila bil kreditno sposoben in da tožnik ni kršil pogodbenih obveznosti. Glede na vse navedeno pritožba torej neutemeljeno navaja, da iz sodbe ne izhaja, na podlagi katerih dokazov je sodišče zaključilo, da je v zvezi s posameznim kreditojemalcem tožnik storil kaznivo dejanje, saj je to za vsakega kreditojemalca ustrezno obrazloženo. Tožnikov naklep pa je podan tudi v razmerju do opustitve dolžnosti oziroma prikrivanja podatkov o dejanski sposobnosti kreditojemalcev. Pritožba torej neutemeljeno navaja, da bi moral biti v zvezi s tem kaznivim dejanjem pri tožniku podan naklep, saj je sodišče prve stopnje v tem delu zavzelo jasno stališče, da je naklep podan.

26. Glede na tožnikovo vedenje o kreditni nesposobnosti kreditojemalcev je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje tožnik naklepno pridobil nepremoženjsko korist kreditojemalcem F. F., G. G., H. H. in I. I. s tem, da je zanje izdelal izpis iz sistema SISBON na način, da iz tega izpisa ni bila vidna njihova dejanska kreditna sposobnost. 27. Toženka je torej zadostila svojemu dokaznemu bremenu in dokazala zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku (84. člen ZDR-1). Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Druge pritožbene navedbe niso pravno pomembne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

28. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Pri tem ne gre spregledati, da se sama pritožba sklicuje na izpovedi K. K. in J. J., saj je bilo v interesu tožene stranke, da se krediti do 30.000,00 EUR obravnavajo hitro, to je v roku od enega do petih dni.