Jedro

ZUS v 4. členu predpisuje splošno procesno predpostavko za vložitev tožbe v upravnem sporu in omejuje dopustnost tega spora v primerih, ko tožnik ne izkaže, da so z upravnim aktom prizadete njegove pravice in pravne koristi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sklepa.

Obrazložitev

Ob združitvi postopka v zadevah U 79/2002 in U 812/2002 (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep Vlade Republike Slovenije z dne 13.12.2001 (2. točka izreka sodbe in sklepa), s katerim je bilo odločeno, da se zavrže njegov predlog za odločanje v sporu o pristojnosti med Ministrstvom za notranje zadeve in Ministrstvom za obrambo. Nato je sodišče ugodilo njegovi tožbi proti sklepu Ministrstva za notranje zadeve z dne 25.3.2002, sklep odpravilo in zadevo poslalo v novo odločanje Upravi za obrambo L. (3. točka izreka sodbe in sklepa).

Tožnika je sodišče oprostilo plačila sodnih taks za tožbo z dne 3.5.2002 in za vse ostale taksne obveznosti, nastale v tem postopku po navedenem datumu (4. točka izreka sodbe in sklepa).

V razlogih za odločitev o zavrženju tožnikove tožbe proti sklepu Vlade RS prvostopno sodišče navaja, da je tožnik vložil 12.6.2001 na Upravo za obrambo L. zahtevek za povračilo stroškov, ki so nastali v zvezi z opravljanjem vojaške dolžnosti na nadomestnem civilnem služenju. Uprava za obrambo Ljubljana je z dopisom odstopila njegovo vlogo v reševanje Ministrstvu za notranje zadeve (MNZ), ki zadeve ni obravnavalo, ampak jo je odstopilo v reševanje Ministrstvu za obrambo. Tožnik je pri Vladi RS sprožil spor o pristojnosti in zahteval odločitev o tem, kateri upravni organ je pristojen za reševanje njegove zadeve. Po izdaji sklepa Vlade Republike Slovenije o zavrženju njegovega predloga za odločanje o sporu o pristojnosti, je o tožnikovem zahtevku odločilo MNZ, ki je s sklepom z dne 25.3.2002 (ki je tudi predmet tega upravnega spora), zavrglo tožnikovo vlogo. Glede na dejstvo, da je upravni organ (MNZ) naknadno odločil o tožnikovem zahtevku in tožnik sedaj uveljavlja varstvo zoper to odločitev, sodišče ugotavlja, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu zoper sklep Vlade Republike Slovenije. Zato je njegovo tožbo zoper ta sklep zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, saj sporni sklep v navedeni pravni situaciji očitno ne posega v njegove pravice in pravne koristi. Sodišče je tožnika na njegov predlog oprostilo plačila sodnih taks v zadevi pod opr. št. U 812/2002, ne pa tudi v zadevi pod opr. št. U 79/2002, saj je predlog za oprostitev plačila teh sodnih taks vložil 16.1.2001 (po vložitvi tožbe z dne 14.1.2002), ker je bil ta predlog vložen po tem, ko je taksna obveznost že nastala, zato ni zakonitih pogojev za ugoditev temu predlogu (14. člen ZST).

Tožnik vlaga pritožbo zoper oba sklepa (2. in 4. točka izreka sodbe in sklepa).

V pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe proti sklepu Vlade Republike Slovenije navaja, da je nezakonit, ker so bile kršene njegove pravice s tem, da jo je prizadeta stranka (Ministrstvo za obrambo) pred izdajo sklepa seznanila z njegovo vsebino, njemu pa ta možnost ni bila dana. Kršena so bila pravila Zakona o splošnem upravnem postopku. Izpodbijani sklep pa je ničen, ker naj bi bil izdan kot posledica izsiljevanja, pritiska in drugega nedovoljenega dejanja. Sklep je tudi materialnopravno napačen. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep odpravi zaradi ničnosti.

Tožnik nadalje navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, ki zavrženje tožbe zoper sklep Vlade Republike Slovenije z dne 13.12.2001, utemeljuje s tem, da po izdaji meritorne odločbe o njegovem zahtevku in ob možnosti uveljavljanja sodnega varstva zoper to odločbo, ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu zoper Vlado Republike Slovenije. Izpodbijani sklep je nezakonit zato, ker je v njegovem izreku zavržen predlog za odločanje v sporu o pristojnosti, poleg tega pa je tožena stranka tudi odločila, da zahtevek ni predmet reševanja v upravnem postopku. S tem je tožena stranka odločila tudi o zahtevku, ki ni bil nanjo naslovljen ampak na Upravo za obrambo, ki jo je odstopila MNZ in to zopet nazaj Ministrstvu za obrambo. Čeprav je po izdaji izpodbijanega sklepa Vlade RS o zahtevi odločilo Ministrstvo za notranje zadeve in je sodišče prve stopnje njegovo odločbo s sodbo odpravilo, še vedno obstaja tožnikov pravni interes za izpodbijanje sklepa tožene stranke, dokler ne bo odpravljena odločitev, da njegova zahteva ni upravna stvar. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tako stališče nepravilno, tožbo proti sklepu vlade pa je zavrglo, bi ostala odločitev vlade o tem, da ne gre za predmet reševanja v upravnem postopku, pravnomočna. Izpodbijani upravni akt očitno posega v tožnikovo pravico in njegovo neposredno, na zakon oprto korist (34. člen ZUS), saj je izrek izpodbijanega sklepa nejasen in ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne. Zato obstajajo tudi pogoji za ničnost iz 35. člena ZUS. Tožnik uveljavlja bistvene kršitve ZUS po 2. in 3. odstavku 72. člena ZUS, nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejstva, da se izrek izpodbijanega sklepa nanaša na zahtevek in ga opredeljuje tako, da ga ne rešuje po pravilih upravnega postopka. Zato pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Napačna je tudi odločitev sodišča o oprostitvi plačila sodnih taks. Glede na določbo 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) bi moralo sodišče odločiti, da se tožnika oprosti tudi plačila sodnih taks za tožbo z dne 14.1.2002, saj je po 4. odstavku 63. člena Zakona o vojaški dolžnosti (ZVojD) po samem zakonu določena taksna oprostitev in po 3. odstavku 11. člena ZST tožnik ni taksni zavezanec. Taksna oprostitev velja po samem zakonu, ne glede na to, ali je stranka to oprostitev tudi zahtevala.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Očitanih bistvenih kršitev določb postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti in pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi bil ZUS napačno uporabljen tako, da bi ta napaka lahko vplivala na zakonitost odločitve.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje zakonit in utemeljen na podlagi prepričljivih in pravilnih razlogov. Sodišče se je opredelilo tudi do vseh odločilnih tožbenih navedb.

Napačno je stališče pritožbe, da je Vlada RS z izpodbijanim sklepom v zvezi z reševanjem spora o pristojnosti odločila tudi o sami upravni zadevi (meritorno) s tem, ko je v izreku navedla, da je ni mogoče obravnavati v upravnem postopku. Gre za procesno odločitev, ki se je kasneje izkazala kot napačna in tožnik zato ni bil prizadet v svojih pravicah in pravnih koristih, ker je kljub temu o njegovi zahtevi odločalo MNZ in mu je bilo zoper to odločitev zagotovljeno sodno varstvo. ZUS v 4. členu predpisuje splošno procesno predpostavko za vložitev tožbe v upravnem sporu in omejuje dopustnost tega spora v primerih, ko tožnik ne izkaže, da so z upravnim aktom prizadete njegove pravice in pravne koristi. Pravni interes (pravovarstvena potreba) ni isto kot utemeljenost tožbe oziroma tožbenega zahtevka. V tem okviru presoje to pomeni, da ima pravico do sodnega varstva, razumljeno kot pravico do meritorne odločitve sodišča, le tisti, ki izkaže, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic: da bi mu torej ugodna rešitev zagotavljala neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe ne bi bilo. Sodišče zato pri presoji pravnega interesa kot pogoja za sodno varstvo ne ugotavlja, ali je tožbeni zahtevek utemeljen ali ne. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da si z meritorno odločitvijo o zakonitosti izpodbijanega sklepa tožnik ne more izboljšati pravnega položaja, saj je o njegovi zahtevi, ne glade na izpodbijani sklep Vlade RS, odločilo MNZ in je sprejelo upravno pristojnost za njeno reševanje. S tem pa so mu bile zagotovljene vse pravice po Zakonu o splošnem upravnem postopku in nadalje možnost sodne kontrole zakonitosti odločitve v upravnem sporu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo procesno omejitev, ko je tožbo zoper izpodbijani sklep zavrglo.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z tožnikovo prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks. Ta temelji na določbi Zakona o sodnih taksah, ki možnost taksne oprostitve predvideva (ob izpolnjnih pogojih) od dneva, ko zavezanec zanjo zaprosi in za vnaprej za vse vloge in dejanja v predmetnem postopku (14. člen ZST). Neutemeljeno se pritožba sklicuje na zakonsko določeno taksno oprostitev iz 63. člena ZVojD, ki je določena v postopku v zvezi z izvrševanjem vojaške dolžnosti. Ta zakonska določba ne določa splošne taksne oprostitve, ampak se nanaša na upravne takse ter ne vključuje možnosti taksne oprostitve za plačilo sodnih taks v upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijana sklepa (73. člen v zvezi z 68. členom ZUS).