Jedro

Ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke potrjujejo tožnikove navedbe, da v postopku pred toženo stranko ni razumel pomena postopka. Bil je torej procesno nesposoben, kot tak pa ni mogel biti stranka. Tožena stranka kljub predlogu tožnikovega pooblaščenca ni postavila izvedenca medicinske stroke in posledično ni izpolnila svoje dolžnosti iz 153. oz. 51. člena ZUP.

Če je kot stranka nastopal nekdo, ki ne bi mogel biti stranka, se to v skladu z drugo točko drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Ker tožnik v času postopka pred toženo stranko ni bil procesno sposoben in tako ni mogel biti stranka, zakoniti oz. začasni zastopnik pa mu ni bil postavljen, je izpodbijana odločba nezakonita.

Prosilec mora izkazati, da bi ga v izvorni državi dojemali kot različnega in torej s posebno identiteto (druga alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1), ali da je njegova duševna stiska nespremenljiva prirojena lastnost (prva alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1).

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-699/2017/20 (1312-02) z dne 21. 6. 2019 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma povzela navedbe, ki jih je tožnik podal v prošnji za mednarodno zaščito ter na osebnih razgovorih, in sicer da prihaja iz Nigerije in da je kristjan, ki ne pripada nobeni etnični skupini.

3. V Nigeriji je živel sam na ulici, starše je izgubil leta 1997, drugih sorodnikov nima. Izvorno državo je zapustil zaradi groženj pripadnikov skupine Boko Haram. Leta 2016 so ga ugrabili, mu na glavo poveznili črno vrečo in odpeljali v prostor brez oken. Tam je bil več ur, morda dva ali tri dni. V tem času so ga pretepali in polivali z mrzlo vodo, niso mu pustili spati. Po tem so mu naročili, naj prijateljem pove, da se jim bo zgodilo enako, če bodo še naprej naklonjeni stvarem iz držav, kjer ni islamske vere. Kasneje, maja ali junija 2016, so ga pripadniki Boko Haram še enkrat zvezali, pretepli in mučili. Dejali so mu, da ne sme hoditi v krščansko cerkev in da mora spoštovati muslimansko vero. Dogodka ni prijavil, ker v njegovem kraju ni več policije, odkar so Boko Haram podstavili bombe na policijsko postajo. Njegov prijatelj je šel prijavit podoben dogodek na policijo, nato pa je izginil. Imel je dekle, ki so jo oboroženi pripadniki Boko Haram odpeljali, da bi postala žena enega od njihovih borcev. Poskusil je živeti na jugu Nigerije, kjer ni vpliva Boko Haram, vendar ni mogel, saj so tam ljudje nasilni in ne marajo brezdomcev. Pripadnike Boko Haram je mogoče videti v vsakdanjem življenju, vozijo se s tanki in so oboroženi, vedno so navzoči na glavnih ulicah in cestah, precej jih je v zvezni državi Kano.

4. Tožnik je kristjan, v cerkev je hodil do trikrat na mesec. Tam mu sicer niso pomagali, ker so cerkve večinoma prazne. Ljudje se v cerkve ne skrivajo več, odkar je leta 2012 Boko Haram v eno od njih vlomil in postrelil ljudi. Tožnik je pomoč iskal pri Zdravnikih brez meja, ki so mu dali hrano, obleko in odeje.

5. Na drugem osebnem razgovoru je tožnik povedal, da je pred odhodom iz Nigerije živel na ulici v vasi Rano v zvezni državi Kano. Občasno je prosjačil in opravljal priložnostna dela. Včasih v glavi sliši glasove, ki so mu poznani, vendar ne ve, če so resnični. V zvezi z dogodkom, ko so ga Boko Haram mučili in pretepli, je povedal še, da so hoteli, da se jim pridruži ali pa zapusti kraj, v katerem je bival, in da postane musliman. Težav z drugimi muslimani, razen z Boko Haram, ni imel. Muslimanov sicer ne sme gledati v obraz, želijo pa, da prestopi v njihovo vero. Če bi se moral vrniti v Nigerijo, bi umrl, zaradi Boko Haram ali pa zaradi lakote.

6. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik prihaja iz Nigerije, verjetno iz mesta Kano v zvezni državi Kano, vendar pa ni mogla z gotovostjo ugotoviti njegove identitete. V zvezi s tožnikovo verodostojnostjo je presodila, da ni mogoče ugotoviti, da bi bile njegove izjave neprepričljive oz. da jim ne bi bilo mogoče verjeti.

7. V zvezi z izpolnjevanjem pogojev za priznanje statusa begunca je tožena stranka uvodoma povzela poročila o delovanju Boko Haram v Nigeriji iz več virov, objavljenih med junijem 2015 in marcem 2019, in o delovanju Boko Haram v zvezni državi Kano iz virov, objavljenih med januarjem 2012 in oktobrom 2017. Na podlagi teh virov je tožena stranka ugotovila, da je bilo v zvezni državi Kano in mestu Kano od leta 2012 dalje le nekaj napadov skupine Boko Haram, ki so bili izvedeni predvsem na policijske postaje in mošeje. Največji napad skupine se je zgodil novembra 2014, ko so v največji mošeji v mestu Kano eksplodirale bombe, pri čemer je bilo ubitih 120 ljudi. Iz proučenih informacij ne izhaja, da bi Boko Haram v mestu Kano prisilno rekrutiral posameznike, prav tako ni mogoče zaključiti, da policija v mestu ne deluje. Od leta 2016 dalje so uradni organi zvezne države Kano izredno uspešni pri preganjanju Boko Haram, v tej državi ne prihaja več do nasilja. Tožena stranka je ob upoštevanju teh informacij presodila, da tožnik ni izkazal, da bi bil preganjan s strani Boko Haram.

8. Tožena stranka je sprejela stališče, da težko verjame tožniku, da je kristjan, saj je sam navedel, da je za to dejstvo (da je kristjan) izvedel od drugih ljudi na ulici. Tožena stranka je še ugotovila, da so tožnikovi obiski cerkve povezani z dejstvom, da je mogoče v krščanskih cerkvah dobiti pomoč v obliki hrane. V zvezi z diskriminacijo zaradi vere je tožena stranka ugotovila, da je tožnik sam navedel, da razen z Boko Haram nima težav z muslimani, poleg tega pa se je iz Lagosa prostovoljno vrnil v Kano, česar ne bi storil, če bi imel v tem mestu kakršnekoli težave. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

9. Po presoji tožene stranke tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Boko Haram v zvezni državi Kano nima več nobenega vpliva in tam od leta 2016 dalje ni izvedel nobenega napada več. Zato so neutemeljene tožnikove navedbe, da bi ga pripadniki te skupine ubili, če bi se vrnil v Nigerijo. V zvezi z resno škodo v obliki mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni v izvorni državi, je tožena stranka ugotovila, da je malo verjetno, da so tožnika res napadli in ugrabili pripadniki Boko Haram, saj je v mestu Kano njihova moč neznatna. Posledično ni mogoče ugotoviti, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v državo izpostavljen resni škodi v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. Glede resne škode zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, je tožena stranka ugotovila, da v Nigeriji nasploh kot tudi v zvezni državi Kano ni oboroženih konfliktov. Ugotovila je tudi, da iz Operativnih smernic Evropskega azilnega podpornega urada (EASO) izhaja, da v Nigeriji ni nobene zvezne države, kjer bi bila stopnja samovoljnega nasilja tako visoka, da bi zadostovala za zaključek, da bi bil vsak civilist, ki bi bil vrnjen v državo ali v določeno regijo, že zaradi svoje prisotnosti na območju te države ali regije izpostavljen nevarnosti resne škode, kot jo določa člen 15 (c) Kvalifikacijske direktive.

10. Tožnik odločbo tožene stranke izpodbija zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da jo sodišče odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

11. Iz tožnikovih navedb je razvidno, da bi mu morala tožena stranka mednarodno zaščito priznati že zaradi njegove travmatične izkušnje z Boko Haram in dejstva, da ta skupina še vedno izvaja ugrabitve in samomorilske napade; to naj bi izhajalo iz poročila organizacije Human Rights Watch, ki ga tožena stranka tudi navaja v odločbi. Prav tako naj bi izvajala napade na civilne in vladne cilje, pri čemer je bilo več tisoč ljudi ubitih ali ranjenih (kar naj bi izhajalo iz poročila ameriškega zunanjega ministrstva iz marca 2019, ki ga tožena stranka prav tako navaja v odločbi). Ti napadi naj bi povzročili ogromno razdejanje in notranjo razselitev 1,8 milijona ljudi, skupina Boko Haram pa deluje v neposredni bližini zvezne države, iz katere prihaja tožnik.

12. Tožnik v nadaljevanju navaja, da se tožena stranka ne bi smela omejiti le na teroristično skupino Boko Haram. Po tem, ko so bili s tožnikom opravljeni osebni razgovori (oktobra 2017 in februarja 2018), so namreč t.i. Fulani ekstremisti ubili več kot 1000 ljudi, prišlo pa je tudi do konflikta med kmetovalci in pastirji, ki je dobil dimenzije etničnega, verskega ter kulturnega spopada, ki je v zadnjih treh letih terjal že 4000 žrtev. Nigerijska vlada pri teh konfliktih ne posreduje. Ker so pripadniki ljudstva Fulani muslimani in hkrati s pripadniki etnične skupine Housa večinsko prebivalstvo zvezne države Kano, tožnik pa je kristjan, bi morala tožena stranka te informacije upoštevati pri presoji upravičenosti do mednarodne zaščite.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Navaja, da tožnik na nobenem od razgovorov ni omenil etničnih skupin Housa in Fulani, niti spora med kmetovalci in pastirji. Tožena stranka je odločala le v okviru tistega, kar je tožnik povedal. Poleg tega iz poročil, na katere se sklicuje tožnik, izhaja, da se konflikt med kmetovalci in pastirji ne dogaja v zvezni državi Kano, temveč v zveznih državah Plateau, Benue, Nasarawa, Adamawa, Taraba, Delta, Edo, Ekriti, Kaduna in Kogi.

14. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 30. 7. 2019 navaja, da bi tožena stranka morala upoštevati ažurne podatke in tako upoštevati konflikt med kmetovalci in pastirji ter informacije o militantni skupini Fulani. Meni, da potrebuje posebno skrb, saj je oseba s posebnimi potrebami, v izvorni državi pa ni bil deležen nikakršne pomoči. Sklicuje se na strokovne ugotovitve socialnih delavk Azilnega doma z dne 10. 7. 2019, ki jih prilaga vlogi.

15. Tožena stranka v zvezi z navedbami o tožnikovih posebnih potrebah v vlogi z dne 12. 8. 2019 navaja, da tega primanjkljaja v interakciji s tožnikom ni zaznala. Osebna razgovora nista pokazala, da tožnik ne bi zmogel po svojih najboljših močeh odgovarjati na vprašanja. S preprostimi besedami je dovolj jasno in razumljivo predstavil svoje razloge za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, poleg tega pa je imel v postopku tudi pooblaščence iz Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij.

16. Tožnik je dne 23. 8. 2019 z vlogo sodišču posredoval dopis duhovnika ... maše v Ljubljani ... o tem, da je tožnik član katoliške skupnosti, da se redno udeležuje verskih obredov, se uspešno vključuje v skupnost in uči slovenskega jezika.

17. Dne 26. 8. 2019 je tožnik sodišču predložil kopijo krstnega lista z dne 8. 8. 2019. 18. Tožena stranka v vlogi z dne 4. 9. 2019 navaja, da iz krstnega lista izhaja, da je bil tožnik krščen dne 21. 4. 2019, torej dva meseca pred izdajo izpodbijane odločbe, vendar tožene stranke s tem dejstvom ni seznanil, prav tako v postopku ni navedel, da se udeležuje verskih obredov v cerkvi .... Samo dejstvo, da se tožnik opredeljuje kot kristjan, po navedbah tožene stranke ne zadostuje za utemeljitev njegove prošnje, saj je krščanske cerkve v izvorni državi obiskoval zaradi pomoči v obliki hrane.

19. Tožnik je dne 16. 10. 2019 na sodišče vložil še četrto pripravljalno vlogo, v kateri je navedel, da ima duševno motnjo in da je psihotičen s preganjalnimi motnjami. Kot dokaz prilaga rokopis mnenja psihiatra dr. .... Predlaga postavitev izvedenca psihiatra, ki naj ugotovi tožnikovo zdravstveno stanje, se opredeli do obstoja duševne motnje in posledic, ki jih ima ta motnja na zdravje prosilca in njegovo dojemanje realnosti, kar je pomembno tudi z vidika ugotavljanja dejanskega stanja. Psihične težave tožnika bi lahko obstajale že v času postopka pred toženo stranko, pri čemer je verjetno, da tožnik ni razumel pomena postopka. Tožnik v zvezi s tem navaja še, da mu v izvorni državi ne bo omogočena ustrezna zdravstvena oskrba, zaradi težav v duševnem zdravju pa je ranljiva oseba s posebnimi potrebami.

20. Tožena stranka v vlogi z dne 14. 11. 2019 sodišču predlaga, da tožnikov predlog za postavitev izvedenca zavrne. V zvezi s tožnikovim psihičnim stanjem ponavlja navedbe iz vloge z dne 12. 8. 2019 in dodaja, da tožnikovi odgovori na postavljena vprašanja v postopku nikakor niso bili nerazumljivi ali takšni, da ne bi sledili postavljenemu vprašanju. Iz tožnikove predstavitve razlogov je tožena stranka lahko ugotovila, kaj se mu je zgodilo in kaj ga je vodilo v odhod iz Nigerije.

21. Sodišče je tožniku dne 31. 8. 2020 s sklepom I U 1175/2019-28 postavilo skrbnika za poseben primer (CSD Ljubljana), saj je na podlagi pridobljenega izvedenskega mnenja psihiatra ugotovilo, da tožnik ni pravdno sposoben. Skrbnik je sodišču dne 1. 10. 2020 sporočil, da odobrava tako pooblastilo za zastopanje v tem upravnem sporu, ki ga je tožnik dal odvetniku, kot tudi tožbo in vse vloge, ki jih je tožnikov pooblaščenec vložil v tem upravnem sporu.

22. Dne 15. 2. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, priloge tega spisa od A3 do A5 in od A7 do A11 ter izvedensko mnenje izvedenca ... na listovnih številkah spisa od 37 do 43. 23. Tožba je utemeljena.

24. V skladu z 49. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora upravni organ med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku, in ali zastopa procesno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. Procesna sposobnost je opredeljena v prvem odstavku 46. člena ZUP, ki določa, da lahko stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, sama opravlja dejanje v postopku.

25. Poslovna sposobnost v ZUP sicer ni opredeljena, vendar pa je iz sodne prakse Vrhovnega sodišča razvidno, da gre za sposobnost stranke, da sama z lastnimi dejanji in lastno voljo pridobiva pravice in prevzema dolžnosti v obligacijskih razmerjih.1 Podlaga poslovne sposobnosti je sposobnost razsojanja, ki je dejanske narave in je odvisna od okoliščin konkretnega primera.

26. V obravnavani zadevi je sodišče pridobilo mnenje izvedenca psihiatrične stroke o tožnikovi pravdni sposobnosti. Iz mnenja, ki ga je prof. dr. ..., dr. med., spec. psih., sodni izvedenec za psihiatrijo, izdelal dne 24. 8. 2020, je razvidno, da je pri tožniku mogoče ugotoviti psihično motnjo, to je neopredeljeno psihotično motnjo, saj se pri njem pojavljajo tako formalne kot tudi vsebinske motnje mišljenja ter občasno halucinatorna doživljanja. Glede na okrnjenost mišljenja tako na področju formalnih kot tudi vsebinskih motenj mišljenja tožnik v času vložitve tožbe ni bil sposoben samostojno razumeti pomena, vsebine in postopanja v upravnem sporu ter samostojno razumno oblikovati in izraziti volje glede procesnih dejanj pred sodiščem. Izvedenec je še ugotovil, da je glede na potek psihične motnje pri tožniku mogoče ugotoviti, da je bila ta pri njem prisotna že v letu 2017, ko mu je bilo izdano tudi zdravniško potrdilo.

27. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da je bil tožnik zaradi psihične motnje procesno nesposoben že leta 2017, v času obravnave njegove prošnje za mednarodno zaščito, saj glede na izvedenčeve ugotovitve že takrat ni bil poslovno popolnoma sposoben.

28. Iz prošnje za mednarodno zaščito izhaja predlog tožnikovega pooblaščenca, da tožnika glede na njegove težave in odgovore pregleda strokovnjak medicinske stroke. Tudi uradna oseba je med druge ugotovitve zapisala, da je tožnik nepismen in med postopkom vidno pretresen. Na prvem osebnem razgovoru je tožnikova pooblaščenka opozorila, da tožnik težko spremlja postopek (5. stran zapisnika osebnega razgovora). Tudi na drugem osebnem razgovoru je podala opombo, da tožnik težko spremlja postopek in odgovarja na vprašanja.

29. Tožnik je v 4. pripravljalni vlogi predlagal postavitev izvedenca psihiatra, ki naj ugotovi tožnikovo zdravstveno stanje, se opredeli do obstoja duševne motnje in posledic, ki jih ima ta motnja na njegovo zdravje in dojemanje realnosti, kar je pomembno tudi z vidika ugotavljanja dejanskega stanja. Navedel je, da bi psihične težave tožnika lahko obstajale že v času postopka pred toženo stranko, pri čemer je verjetno, da tožnik ni razumel pomena tega postopka.

30. Zgoraj navedene ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke potrjujejo tožnikove navedbe, da v postopku pred toženo stranko ni razumel pomena postopka. Bil je torej procesno nesposoben, kot tak pa ni mogel biti stranka. Tožena stranka kljub predlogu tožnikovega pooblaščenca ni postavila izvedenca medicinske stroke in posledično ni izpolnila svoje dolžnosti iz 153.2 oz. 51.3 člena ZUP.4

31. Ob takem stanju stvari na presojo sodišča, da tožnik v postopku pred toženo stranko ni bil procesno sposoben, zaradi česar ni mogel biti stranka, ne morejo vplivati navedbe tožene stranke, da v komunikaciji s tožnikom ni zaznala primanjkljaja, povezanega z njegovimi posebnimi potrebami, in da je (tožnik) s preprostimi besedami dovolj jasno in razumljivo predstavil svoje razloge za vložitev prošnje za mednarodno zaščito.

32. Če je kot stranka nastopal nekdo, ki ne bi mogel biti stranka, se to v skladu z drugo točko drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Ker tožnik v času postopka pred toženo stranko ni bil procesno sposoben in tako ni mogel biti stranka, zakoniti oz. začasni zastopnik pa mu ni bil postavljen, je izpodbijana odločba nezakonita.

33. Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala odpraviti navedeno procesno kršitev. V zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem sodišče zgolj pripominja, da njegove duševne motnje same po sebi ne zadoščajo za (njegovo) pripadnost posebni družbeni skupini. V takih okoliščinah mora prosilec namreč izkazati, da bi ga v izvorni državi dojemali kot različnega in torej s posebno identiteto (druga alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1), ali da je njegova duševna stiska nespremenljiva prirojena lastnost (prva alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1). Kdaj gre za dejanje preganjanja in kdaj dejanja diskriminacije prerastejo v preganjanje in kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, pa izhaja iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.5 1 Sodba Vrhovnega sodišče II Ips 687/2009 z dne 24. 5. 2012 (8. točka obrazložitve). 2 V skladu s to določbo je dolžan upravni organ v primeru, če stranka izgubi poslovno sposobnost, pa v postopku nima pooblaščenca in se ji ne postavi začasnega zastopnika, postopek prekiniti dokler stranka nima zakonitega zastopnika (druga alineja prvega in druga alineja drugega odstavka 153. člena ZUP). 3 Ta člen določa, da če procesno nesposobna stranka nima zakonitega zastopnika ali je treba opraviti kakšno dejanje zoper osebo, katere prebivališče je neznano in nima pooblaščenca, ji postavi organ, ki vodi postopek, začasnega zastopnika, če to narekuje nujnost zadeve ali interes stranke in je treba izvesti postopek (prvi stavek prvega odstavka 51. člena ZUP). 4 S tem povezano dolžnostno ravnanje tožene stranke določa tudi Priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca. Iz njegove 208. točke je namreč razvidno, da mora izpraševalec, ko gre za duševne ali vedenjske motnje, ki ovirajo izpraševanje, pridobiti mnenje izvedenca medicinske stroke. 5 S tem v zvezi sodišče dodaja, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite (Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (13. točka obrazložitve).