Jedro

V pritožbi upnik ostaja le pri trditvah, da predlagana vrsta začasne odredbe dožniku ne bi povzročila škode, ne da bi zaradi ugotavljanja potrebne stopnje verjetnosti svojih trditev predložil ustrezna dokazila. Zgolj vrsta predlagane začasne odredbe pa sama po sebi takšne verjetnosti ne izkazuje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je upnik zahteval, da sodišče v zavarovanje njegove denarne terjatve dolžniku prepove razpolagati s premičninami, ki so v dolžnikovi lasti ali posesti. Svojo odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da upnik ni verjetno izkazal, da dolžniku zaradi izdaje začasne odredbe ne bi nastala nobena škoda niti ni tega dokazoval. Zoper sklep je upnik pravočasno vložil pritožbo, imenovano ugovor. Navedel je, da dokaza o tem, da dolžnik s predlagano začasno odredbo ne bo utrpel nobene škode, ni predlagal, ker dokazov za neobstoj škode ni mogoče navesti, in da bi zato moralo sodišče ne nastanek škode samo oceniti na podlagi ocene predlagane začasne odredbe. Popisane premičnine bodo ostale v dolžnikovi posesti in jih bo dolžnik lahko še naprej nemoteno uporabljal za opravljanje svoje dejavnosti.

Ker se tako dolžnikovo premoženje v ničemer ne bo zmanjšalo, dolžniku tudi ne more nastati škoda.

Pritožba ni utemeljena.

Zaključek sodišča prve stopnje, da se sme v zavarovanje denarne terjatve izdati začasna odredba tudi, če upnik izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo temelji na določilu 3. odst. 270. člena ZIZ. Tako kot mora upnik navesti dejstva in predlagati dokaze, ki kažejo na verjeten obstoj nevarnosti, ki grozi bodoči uresničitvi njegove terjatve, mora navesti tudi dejstva in predlagati dokaze, ki ga osvobajajo dolžnosti dokazovanja te nevarnosti (S. Triva - V. Belajec - M. Dika: Sudsko izvršno pravo - Opći dio, Informator - Zagreb 1980, stran 356, 21). Ker upnik razen trditve, da s predlagano začasno odredbo dolžnik ne bo utrpel nobene škode zato, ker bi se mu omejila le pravica razpolaganja, pri tem pa ni pojasnil, zakaj omejitev razpolaganja s premičninami dolžniku ne more škodovati. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da upnik ni izkazal verjetnosti, da bi dolžnik zaradi predlagane začasne odredbe utrpel le neznatno škodo.

Tudi v pritožbi upnik ostaja le pri trditvah, da predlagana vrsta začasne odredbe dolžniku ne bi povzročila škode, ne da bi zaradi ugotavljanja potrebne stopnje verjetnosti svojih trditev predložil ustrezna dokazila. Zgolj vrsta predlagane začasne odredbe pa sama po sebi takšne verjetnosti ne izkazuje. Zaradi prepovedi razpolaganja s premičninami dolžnika bi se namreč plačilna sposobnost celo zmanjšala, to pa ne pomeni, da z izdajo predlagane začasne odredbe ne bi utrpel niti neznatne škode.

Ker je prvostopno sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene take postopkovne kršitve, na katero mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti ( 2. odst. 365. člena in 2. odst. 354. člena ZPP/77 v zvezi s 15. členom ZIZ), je drugostopno sodišče na podlagi 2. točke 380. člena ZPP/77 v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo upnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o začasni odredbi sodišča prve stopnje.

Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 29/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena ZPP (Ur.l. RS, št. 26/99).