Jedro

Na tožnikovo begosumnost kažejo njegova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je, čeprav je prošnjo za mednarodno zaščito vložil v Bolgariji in nato še na Madžarskem, obe državi zapustil in prišel v Republiko Slovenijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, in to šele po tem, ko ga je prijela policija, da je podano namero kasneje umaknil, kar kaže na to, da v Sloveniji ni imel namena ostati, za ponovno vložitev prošnje pa se je odločil, ker naj bi bilo v Sloveniji bolje kot na Madžarskem. Dejstva, ki jih ugotavlja tožena stranka, po vsebini ustrezajo objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika (peta alinea prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi z (n) točko 2. člena Uredbe Dublin III). Po presoji sodišča je izkazano, da tožnik v postopkih pristojnih držav do sedaj ni sodeloval in je državi zapustil pred koncem postopka.

V obravnavanem primeru je ob odločanju o začasni odredbi že tudi odločeno o tožbi, in to pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega akta lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlagani zahtevi ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano začasno odredbo ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Pristojno ministrstvo je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržalo za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013, in sicer od ustne naznanitve dne 30. 5. 2016 od 13.35 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz obrazložitve sklepa sledi, da je tožnik dne 14. 6. 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Po podani prošnji mu je bilo ustno na zapisnik izrečeno pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba), saj je bilo po preverjanju v bazi Eurodac ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji in na Madžarskem.

3. Po podatkih spisov je tožnika skupaj s še dvanajstimi osebami dne 13. 5. 2016 obravnavala policijska postaja Koper, kamor so bili dne 13. 5. 2016 ob 15.00 uri vrnjeni zaradi prijetja istega dne ob 6.00 uri v kraju Brisciki, kmalu po nedovoljenem prestopu državne meje iz Republike Slovenije v Republiko Italijo. Tožnik je v razgovoru je pojasnil, da je na pot v Evropo odšel v oktobru 2015. Preko Irana in Turčije je odšel v Bolgarijo, kjer ga je prijela policija in ga nastanila v kamp „Valarampa“. Tam je ostal dva meseca. V času bivanja se je dogovoril za pot do Italije, kamor je odšel preko Srbije. Po ilegalnem prestopu meje je nadaljeval pot do Beograda in nato proti madžarski meji. Takoj po ilegalnem prestopu državne meje ga je prijela policija in jih nastanila v kampu „Korment“. Tam je podal prošnjo za azil, a je odšel naprej že čez sedem dni in sicer z vlakom do Budimpešte, nato pa s kombijem v smeri Italije. Po približno osemurni vožnji so iz vozila izstopili in pot nadaljevali peš do manjše avtobusne postaje, kjer jih je prijela policija.

4. Tožnik je dne 19. 5. 2016 podal namero za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, dne 24. 5. 2016 je od namere odstopil, in nato dne 14. 6. 2016 podal ponovno prošnjo za mednarodno zaščito. Ob oddaji prošnje je bil soočen s policijsko depešo in ugotovitvami policije. Na posebno vprašanje, ali je za mednarodno zaščito zaprosil v kateri izmed držav članic EU, je izjavil, da je za mednarodno zaščito zaprosil na Madžarskem in pojasnil tudi razloge za preklic podane namere in ponovno vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji. Na vprašanje, zakaj je prekinil postopek na Madžarskem, je pojasnil, da so tam samo enkrat dnevno dobili hrano. Pri kampu se je začel protest, policisti pa so jim dejali, naj sob ne zapuščajo, zato se je počutil ogroženega.

5. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa dalje sledi, da je bilo tožniku predočeno, da je po podatkih baze Eurodac pred tem zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji, dne 25. 2. 2016 ter na Madžarskem, dne 3. 5. 2016. Glede na določbe Uredbe, po katerih mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III, je Ministrstvo za tožnika pristojnemu organu Republike Bolgarije in Republike Madžarske posredovalo prošnjo za ponovni sprejem prosilca in zaprosilo za nujen odgovor, ki ga v vmesnem času tudi prejelo. Pristojnost za reševanje prošnje za mednarodno zaščito je prevzela Republika Bolgarija, kamor bo tožnik predan v skladu z Uredbo.

6. Obenem je pristojni organ odločil, da se tožniku v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe izreče ukrep pridržanja. Tožnik je že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji ter na Madžarskem, a ga to ni zadržalo, da bi državi zapustil in odšel v Slovenijo, ker je zaprosil za mednarodno zaščito. Okoliščine, v katerih je prošnja vložena in tožnikove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno odšel v Italijo, od koder je bil že vrnjen. Glede na razmere v azilnem domu, ki jih podrobno opiše, Ministrstvo ugotavlja, da je pridržanje na območje azilnega doma neučinkovito ter da je do sedaj večina pridržanih oseb na območje azilnega doma, le-tega samovoljno zapustila. Zato pridržanje na območje azilnega doma kot milejši ukrep ni primerno in se zato utemeljeno odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce skladno z drugim odstavkom 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Pri tem se upošteva, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in ni takoj ob vstopu v Republiko Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je to storil šele, ko je bil prijet s strani policije, ter dejstvo, da je že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji in v Republiki Madžarski, vendar ni počakal na končno odločitev organa, temveč je samovoljno zapustil azilni dom in na nedovoljen način prišel v Slovenijo ter pot nadaljeval v Republiko Italijo, od koder so ga vrnili. Zato pristojno Ministrstvo ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, da bi onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo v skladu z Uredbo (EU) št. 604/2013. 7. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

8. V tožbi ugovarja nepravilno uporabo drugega odstavka 28. člena Uredbe, saj ta prostega preudarka ne dovoljuje; upravno odločanje o odvzemu osebne svobode prosilcu za mednarodno zaščito ni odločanje po prostem preudarku. Tako Vrhovno sodišče v odločbah I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 in I Up 154/2016 pa tudi Upravno sodišče, npr. v sodbah I U 801/2016 in 835/2016. Tožena stranka je prezrla tudi določbo (n) 2. člena Uredbe, ki definira nevarnost pobega in nevarnosti pobega ni ocenjevala v skladu z objektivnimi kriteriji, določenimi z zakonom. Objektivni kriteriji v nacionalni zakonodaji niti niso določeni, kar pomeni, da so vsa pridržanja, ki jih upravni organ odredi, nezakonita. Sicer pa tožena stranka ni uporabila niti 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju Ztuj-2), ki v zadevi tudi sicer niso izpolnjeni. Opustitev določitve objektivnih kriterijev, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, kdaj gre pri prosilcu za nevarnost pobega, je bila v preteklosti predmet obravnave tudi že pred najvišjimi sodišči v sosednjih državah, v Nemčiji in Avstriji. Sodišča so v teh primerih odločila, da je potrebno za zakonito pridržanje z azilno zakonodajo določiti objektivne kriterije, kdaj gre za nevarnost pobega. To izhaja tudi iz Ustave RS, ki v 19. členu (varstvo osebne svobode) določa, da je mogoče prostost odvzeti samo v primerih in po postopku, ki ga določa zakon.

9. Po navedbah tožbe tudi ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 28. člena Uredbe, torej ugotovljen obstoj znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Da je za mednarodno zaščito zaprosil že na Madžarskem, je tožnik toženi stranki v postopku povedal sam. Da bi zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji pa je bil seznanjen šele v izpodbijanem sklepu. V postopku je pojasnil, zakaj je zapustil Madžarsko, pri čemer je zatrjeval, da je bil ogrožen, da so hrano dobili zgolj enkrat na dan, da prošnje ni mogel umakniti, ker ni bilo na voljo uradnega osebja. V tej zvezi predlaga zaslišanje tožnika o tem, ali je sploh vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji in o tem kakšne so razmere v Bolgariji in zakaj je zapustil Bolgarijo in nato Madžarsko.

10. Tožnik še dodaja, da pa se glede na dejansko stanje njegov primer bistveno razlikuje od primerov, v katerih je sodišče potrdilo ukrep pridržanja. V sodni odločbi Vrhovnega sodišča I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 je na primer šlo za tožnika, ki je večkrat zaprosil za mednarodno zaščito, večkrat v Italiji, večkrat v Švici in enkrat v Avstriji, ni pa počakal na zaključek postopka v zvezi z njegovo prošnjo. Ne strinja se tudi z zaključkom, da ni mogoče učinkovito izvesti milejšega ukrepa oziroma meni, da to ni njegov problem. ZMZ-1 v 84. členu predvideva dve obliki pridržanja, milejšo (obvezno zadrževanje na območju azilnega doma) in strožjo (omejitev gibanja na Center za tujce). Strožji ukrep je v izpodbijanem sklepu utemeljen z načinom varovanja v azilnem domu, kar ni problem tožnika pač pa problem tožene stranke (prim. sodno odločbo tega sodišča I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014). Ob sklicevanju na sodbo tega sodišča I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 pa navaja, da se mora nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev od pridržanja v Centru za tujce nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem, ne pa zgolj ali pretežno na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu.

11. Tožnik nadalje ugovarja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, saj se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Zapisnik o seznanitvi tožnika z odreditvijo ukrepa z dne 14. 6. 2016 ter pisni odpravek sklepa z dne 16. 6. 2016 sta v nasprotju. Iz zapisnika npr. izhaja, da se tožnika pridrži zaradi predaje Madžarski, iz obrazložitve sklepa pa, da je pristojnost za reševanje prošnje za mednarodno zaščito prevzela Bolgarija, kamor bo tožnik predan v skladu z Uredbo. Akta se torej ne ujemata oz. v izreku in v obrazložitvi navajata drugače. V tej zvezi tožnik poudarja še to, da je Madžarska njegov sprejem celo zavrnila, kar izhaja iz upravnega spisa. Vprašanje o tem, ali je Bolgarija sprejem tožnika odobrila ali ne, je po mnenju tožnika povsem irelevantno, saj mu je tožena stranka prostost odvzela zaradi predaje Madžarski.

12. Tožniku je z načinom izvrševanja izpodbijanega sklepa odvzeta osebna svoboda. Po tem ko opiše razmere ter pogoje bivanja v Centru za tujce, ugotavlja, da položaj, v katerem se nahaja, lahko primerjamo s položajem osebe, ki ji je odvzeta prostost v priporu po Zakonu o kazenskem postopku, pri čemer se tožnik sklicuje na 212., 213., 213.a in 213.b člen ZKP. Pri ukrepu pridržanja na prostore Centra za tujce v Postojni gre za odvzem prostosti, pri čemer je mogoče zaključiti, da je ukrep povsem primerljiv v priporom ali kazensko sankcijo zapora na zaprtem oddelku v slovenskih zaporih.

13. Tožnik iz navedenih razlogov predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in ugotovi, da je bilo z načinom njegovega izvrševanja nezakonito poseženo v tožnikovo osebno svobodo, oziroma podredno, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek ter ugotovi, da je bilo z načinom izvrševanja izpodbijanega sklepa nezakonito poseženo v tožnikovo osebno svobodo.

14. Hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišču predlaga, da do pravnomočne odločitve o tožbi odloži izvršitev izpodbijanega akta oziroma začasno uredi stanje tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu sklepa prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna. Izvrševanje ukrepa bo namreč tožniku prizadejalo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce ne počuti dobro. Je brez osebne svobode, kar mu ne bo mogel povrniti nihče. Kot je že navedel, gre pri izrečenem ukrepu za poseg v njegovo osebno svobodo, ki je urejena v prvem odstavku 19. člena Ustave RS in v 6. členu Listine EU o temeljnih pravicah. Tožnik navaja še, da kolikor bo s tožbo uspel, mora upravni organ že na podlagi neposredne uporabe določbe drugega pododstavka tretjega odstavka 9. člena Recepcijske direktive nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni (tako tudi sodba tega sodišča I U 1611/2015 z dne 18. 11. 2015). Tožnik iz previdnosti in zaradi zadeve I U 1145/2015 z dne 14. 8. 2015 predlaga, naj sodišče toženi stranki odredi postopanje skladno s pravom EU. Tudi v primeru, da bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep zgolj nadomestiti z milejšim, tožnik predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe.

15. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

16. Na naroku za glavno obravnavo, na katerega tožena stranka ni pristopila, tožnik vztraja pri tožbi in tožbenih predlogih.

K I. točki izreka

17. Tožba ni utemeljena.

18. V obravnavani zadevi gre za ukrep pridržanja za namen tožnikove predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 in s tem za situacijo iz pete alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Vprašanje utemeljenosti predaje tožnika odgovorni državi članici ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Ugotovitev, da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, je nesporna in hkrati skladna s podatki upravnih spisov. Zato se kot sporno v tem postopku presoja le tožnikovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena Uredbe.

19. Drugi odstavek 28. člena Uredbe, na katerega se (v povezavi z omenjeno 5. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) opira sklep o tožnikovem pridržanju, določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to Uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev.

20. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Tako Vrhovno kot tudi Upravno sodišče sta že zavzela stališče, da opredelitev pojma „nevarnost pobega“, kot je vsebovana v 68. členu ZTuj-2, omogoča ustrezno uporabo Uredbe, čeprav ni mogoče uporabiti vseh kriterijev, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe. Po stališču Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 26/2016 in I Up 154/2016 so to najmanj kriteriji po tretji, četrti in peti alineji prvega odstavka. S tem stališčem pa je obenem odgovorjeno tudi na tožbeni ugovor, podkrepljen s tujo sodno prakso, po katerem objektivni kriteriji za oceno nevarnosti pobega (kot se zahteva s točko (n) člena 2 Uredbe) v slovenski zakonodaji niso določeni in se zato iz tega razloga za namen predaje po Uredbi prosilcev ne sme pridržati. Sodišče pa ugotavlja še, da ZMZ-1 opredeljuje pojem „nevarnost pobega“, in sicer, da pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. To pa, ob upoštevanju navedenega stališča o uporabi prava, pomeni, da se nevarnost pobega glede na podane okoliščine, presoja z upoštevanjem relevantnih objektivnih kriterijev iz prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Odločitev o pridržanju je pogojena z izpolnitvijo pogojev, določenih z Uredbo, in v tem pogledu pravno vezana.

21. V dejanskem pogledu pa sodišče ugotavlja, da je vsebina izjav, ki jih je v postopku podal tožnik in ki so povzete v obrazložitvi izpodbijane odločbe, sporna le v delu, ki se nanaša na prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Madžarski. Iz tožnikove izpovedi na zaslišanju namreč sledi, da pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji tovrstne prošnje ni vložil niti v Republiki Madžarski niti v Republiki Bolgariji, in da je njegova prehodna navedba o vloženi prošnji na Madžarskem posledica neustreznega prevajanja na Madžarskem. Tožnikove navedbe so neprepričljive in hkrati neskladne s podatki upravnih spisov. Da je tožnik na Madžarskem vložil prošnjo za mednarodno zaščito dne 3. 5. 2016, poleg zadetka v bazi Eurodac, dokazuje tudi odgovor Republike Madžarske na vloženo zahtevo za ponovni sprejem, iz katerega sledi, da je tožnik za mednarodno zaščito na Madžarskem zaprosil 3. 5. 2016. Neprepričljivi so tudi razlogi za spremembo prvotno dane izjave o vložitvi prošnje na Madžarskem. Tožnik je izjavo enake vsebine ob nedvomno ustreznem prevajanju podal tudi ob vložitvi prošnje za azil in hkrati pojasnil, zakaj je državo zapustil ne da bi umaknil vloženo prošnjo. Kot neprepričljivi pa po presoji sodišča tudi ni mogoče slediti navedbi tožnika o neustreznem prevajanju na Madžarskem. Zavedanje tožnika, da podpisuje prošnjo za mednarodno zaščito namreč dokazuje že vsebina tožnikove izjave ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Neskladne s podatki upravnih spisov so tudi navedbe tožnika in njegova izpoved v delu, ki se nanaša na vložitev prošnje v Republiki Bolgariji. Da je tožnik prošnjo vložil, nedvomno sledi iz zadetka v bazi Eurodac, ki ga potrjuje tudi odgovor Republike Bolgarije na vloženo zahtevo za ponovni sprejem, v katerem je Republika Bolgarija kot odgovorna država na podlagi člena 18 (1) (b) Uredbe prevzela pristojnost za reševanje prošnje za mednarodno zaščito. Razlogi za samovoljen odhod iz azilnega doma na Madžarskem in v Bolgariji, ki jih v tožbi in na glavni obravnavi navaja tožnik, po presoji sodišča ne izpodbijejo presoje in zaključkov tožene stranke, ki so razvidni iz izpodbijanega sklepa. Na tožnikovo begosumnost kažejo tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je tožnik, čeprav je prošnjo za mednarodno zaščito vložil v Bolgariji in nato še na Madžarskem, obe državi zapustil in prišel v Republiko Slovenijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, in to šele po tem, ko ga je prijela policija, da je podano namero kasneje umaknil, kar kaže na to, da v Sloveniji ni imel namena ostati, za ponovno vložitev prošnje pa se je odločil, ker naj bi bilo v Sloveniji bolje kot na Madžarskem. Dejstva, ki jih ugotavlja tožena stranka, po vsebini ustrezajo objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika (peta alinea prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi z (n) točko 2. člena Uredbe), saj je po presoji sodišča izkazano, da tožnik v postopkih pristojnih držav do sedaj ni sodeloval in je državi zapustil pred koncem postopka.

22. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v Center za tujce kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo postopka za predajo odgovorni državi članici (Bolgariji). Na ta način je po presoji sodišča ustrezno obrazložena sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Uredbe in hkrati (tudi) drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predpisano v prvem odstavku tega člena. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti izrečeni ukrep za legitimen, in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, pa tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Gre za ukrep, ki je sicer strožji, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. To pomeni, da dolžnost države za zagotavljanje posebnih prostorov po Direktivi ni absolutna, temveč se država oziroma tožena stranka pri odreditvi ukrepa odloča na podlagi dejanskih možnosti, ki so ji na razpolago, in s tem na način, kot je bilo storjeno v konkretnem primeru. Smiselno enako izhaja tudi iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, zato ne drži trditev tožnika, da bi se morala nemožnost uporabe manj prisilnih sredstev nanašati le na okoliščine v zvezi s tožnikom.

23. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in tožnikove izpovedbe na naroku. V tožbi se sicer zatrjuje prekomernost posega v tožnikovo osebno svobodo, vendar brez konkretnih navedb, ki bi se nanašale na tožnika in iz katerih bi izhajal takšen zaključek. Drugače sledi iz izpovedbe tožnika na naroku, ki pove, da ga v centru za tujce moti predvsem stroga omejitev gibanja.

24. Končno sodišče tudi ne ugotavlja neskladnosti med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa in s tem absolutne bistvene kršitve pravil postopka, ki se zatrjuje v tožbi. Ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 14. 6. 2016 je tožnik izjavil, da je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi članici- Madžarski. Ob vložitvi prošnje je bil seznanjen, da bodo v skladu z ZMZ-1 in Uredbo njegovi prstni odtisi po podani prošnji posredovani v bazo Eurodac in da bo, kolikor se ugotovi, da je za mednarodno zaščito zaprosil že prej, v kakšni drugi državi članici EU, v tem postopku preverjeno, katera država članica je pristojna za obravnavanje prošnje. Istega dne (14. 6. 2016) je bil tožniku odrejen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Dejstvo, da se ob ustni naznanitvi ukrepa kot razlog navaja predaja Madžarski kot pristojni državi članici EU, po presoji sodišča ne predstavlja kršitve pravil postopka, ki bi narekovala odpravo izpodbijane odločitve.

25. Sodišče je zato, glede na povedano, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka

26. V skladu 32. členom ZUS-1, na katerega tožnik opira svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta oziroma začasno uredi stanje do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

27. V obravnavanem primeru je ob odločanju o začasni odredbi že tudi odločeno o tožbi, in to pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega akta lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlagani zahtevi ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano začasno odredbo ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči.