Jedro

Če je tožeča stranka, ki ni bila v pogodbenem razmerju z upnikom ali z dolžnikom, plačala dolg upniku, je plačala nekaj, česar ni bila dolžna plačati. V skladu z določbo 211. člena Zakona o obligacijskih razmerjih pa kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Prav tako pa toženec ni bil dolžan plačati navedenih zneskov, saj je bil dolžnik XY družba d.o.o. Toženec je bil res eden od štirih družbenikov v družbi XY d.o.o, vendar pa družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo za obveznosti družbe nasproti tretjim osebam ne odgovarjajo (407. člen Zakona o gospodarskih družbah). S plačilom dolga, ki ga tožeča stranka ni bila dolžna plačati, pa tudi toženec bi ga bil dolžan plačati le izjemoma (npr. v primeru spregleda pravne osebnosti), tožeča stranka do toženca ni mogla pridobiti regresne pravice ali kakšnega drugega pravno utemeljenega zahtevka.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se v zavrnilnem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v obsodilnem delu tako spremeni, da se tudi tožbeni zahtevek v preostalem delu, ki se glasi: "M. K., zaposlen pri A d.o.o., je dolžan plačati tožniku B d.o.o., znesek 1.573.823,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi po čl. 277/1 ZOR, Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti in Zakonu o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri od 29. 5.1996 do plačila ter povrniti pravdne stroške, ki znašajo 178.037,00 SIT z enakimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o stroških do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe, to je od 2.11.1998" zavrne.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 208.433,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki znesek 1.573.823,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 1996 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Toženi stranki pa je še naložilo, da je tožeči stranki dolžna povrniti pravdne stroške v višini 178.037,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je pravna podlaga tožbenega zahtevka verzija - okoriščenje tožene stranke na račun tožeče stranke, ki je neupravičeno prikrajšana. Z verzijskim zahtevkom pa je mogoče zahtevati tako korist, kot tudi obresti. Za obresti veljajo ista pravila kot za kondikcijo. Če je okoriščenec v zamudi, je dolžan plačati zamudne obresti. V zamudi je, ko preneha biti v dobri veri, najkasneje pa takrat, ko upravičenec zahteva plačilo. Ker je toženec prejel blago v vrednosti 727.152,60 SIT, je bil nepošteni pridobitelj že od dneva prejema blaga. Toženec je ves čas vedel za dolgove in za dejstvo, da je dolg zanj poravnal tožnik.

Glede dolga za D.C. d.o.o. (v nadaljevanju DC d.o.o.) pa je bil toženec nepošten v razmerju do tožnika, ko mu je tožnik predočil prikrajšanje in ko ga je seznanil z dolgom ter zahteval vračilo koristi-, to pa je 6. 7. 1992, ko je bil toženec z dopisom seznanjen o dolgu DC v višini 387.422,00 SIT in za vse obresti, ki predstavljajo glavni del dolga. Toženec tožniku odgovarja tudi odškodninsko, ni namreč spoštoval dogovora o prevzemu obveznosti, poleg tega pa je bil kot okoriščenec v slabi veri. Zaradi navedenega tožeča stranka predlaga, da višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu tako spremeni, da prizna tožniku še obresti od z- neska 727.152,00 SIT od 1.12.1991 in od zneska 846.670,00- SIT od 10.7. 1992 dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tudi tožena stranka. Izpodbija jo v obsodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-1977). V obsežnih pritožbenih navedbah med drugim navaja, da zaključki sodišča prve stopnje nimajo opore v dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Tožeča stranka ni nikjer izkazala, da je vtoževani znesek dejansko poravnala namesto toženca. Zatrjevane obveznosti do OZ ... pa tudi- niso izkazane, saj tožeča stranka ni predložila ustrezne dokumentacije o finančnem poslovanju tožeče stranke in DC d.o.o.. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala, da je terjatev dejansko tudi plačala ter da je OZ U... tožeči stranki dala kredit za poravnavo teh obveznosti, je nesprejemljivo in nelogično, da tožeča stranka od toženca uveljavlja to terjatev, ki zanjo ne pomeni prikrajšanja, saj ni bila realizirana. Sodišče prve stopnje po toženčevem prepričanju tako ni ugoto-vilo, kdo je bil obogaten in kdo prikrajšan. Listine v spisu jasno kažejo, da gre za posle med tožečo stranko in OZ U..., ki so le formalno potekali preko DC d.o.o., saj sicer ne bi bilo logično da bi tožeča stranka poravnala dolgove, ki niso njeni. Podjetje DC je bilo v obliki d.o.o. ustanovljeno prav zato, da ne bi prišlo do osebne odgovornosti družbenikov. Sodišče prve stopnje ni ocenilo kreditne pogodbe z dne 15.4.1996, iz katere po pritožnikovem prepričanju izhaja, da je tožeča stranka umetno pov-ečala svoje obveznosti do OZ U..., gre pa l za fiktivno pogodbo. Pritožnik še poudarja, da sporazuma z dne 20. 8. 1990 ni nikoli podpisal, na sestanku tega dne ni bil navzoč, dejansko ga je podpisal njegov brat, kar bi bilo potrebno razjasniti z izvedencem grafologom. Ne glede na navedeno pa se d.o.o. ne more preoblikovati v d.n.o. na tak način, saj je šlo za posle družbe, s katerimi toženec nima nobene zveze. Podjetje DC d.o.o. ni sposobno plačil, toda dejansko bi morala tožeča stranka vložiti tožbo -zoper t podjetje. Ob tem tudi ni jasno, zakaj OZ U... ni postavila zahtevkov v odnosu do DC. Ker gre v obravnavani zadevi po prepričanju sodišča prve stopnje za verzijski zahtevek, bi moralo zahtevati listine o plačilu vtoževanih zneskov. Toženec tudi navaja, da gre v obravnavani zadevi za posle, glede katerih zahtevki zastarajo v treh letih.

Toženec se prav tako ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških. Zaradi navedenega predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da za-vrne zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v katerem predlaga izvedbo novih dokazov.

V skladu z določbo 359. člena ZPP (1977) sta bili pritožbi vročeni nasprotnima strankama. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila, tožena stranka pa je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in ponovno poudarila, da v obravnavani zadevi ni prišlo ne do prikrajšanja tožeče stranke niti do obogatitve tožene stranke.

Toženčevi posli z OZ U... nikdar niso bili sporni, če pa bi bil dolg dejansko neporavnan, ni razlogov, da ga ne bi izterjala OZ U....

Toženec v odgovoru na pritožbo še pon-avlja nekatere pritožbene navedbe ter predlaga, da sodišče zavrne pritožbo tožeče stranke.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljuje z dejstvom, da je plačala OZ U... celotni dolg, ki je nastal pri poslovanju družbe DC d.o.o., s čimer je bila prikrajšana v vrednosti 2.866.977,40 SIT ter da je plačala razliko v vrednosti 519.706,00 SIT (za nakup blaga DC d.o.o. pri OZ U..., ko je bila prisiljena vrednost preplačati zaradi zamude z nakupom). Ker so se štirje družbeniki družbe DC d.o.o. (N. P., J. B. Š., B. K. in toženec M. K.) dogovorili, da v primeru izgub-e osebno jamčijo za morebitne dolgove DC d.o.o., tožeča stranka meni, da na toženca odpade 1/4 zgoraj navedenega dolga. Poleg tega tožeča stranka še zatrjuje, da je toženec kot tihi družbenik podjetja C. L. d.o.o. sprejel blago v vrednosti 186.060,00 SIT, ki ga podjetju C. L. d.o.o. ni dobavil, za toženca pa je OZ U... plačala tožeča stranka. Prav tako pa naj bi tožeča stranka OZ U... plačala toženčev dolg v vrednosti 727.152,60 SIT za blago, ki ga je toženec prejel zase osebno. Takšno dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Višje sodišče glede dolgov družbe DC d.o.o., ki naj bi jih tožeča stranka plačala OZ U... (pa plačila v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot utemeljeno zatrjuje toženec v pritožbi, ni z ničemer izkazala) ugotavlja sledeče: Tožeča stranka je v trditveni podlagi tožbenega zahtevka jasno navedla, da naj bi plačala dolgove iz poslov družbe DC d.o.o. z U..., kar sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sprejema. Dolžnik omenjenih zneskov je bila torej le družba DC d.o.o., upnik pa OZ Unitehna. Tožeča stranka B. d.o.o. kot zatrjuje sama, omenjenih zneskov ni dolgovala. Če je tožeča stranka, ki tudi ni bila v pogodbenem razmerju z upnikom ali z dolžnikom, plačala dolg upniku, je plačala nekaj, česar ni bila dolžna plačati. V skladu z določbo 211. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pa kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili (slednjega pa tožeča stranka- ni niti zatrjevala).

Tudi toženec, kot utemeljeno opozarja v pritožbi, ni bil dolžan plačati navedenih zneskov Unitehni, saj je bil dolžnik DC d.o.o. Toženec je bil res eden od štirih družbenikov v družbi DC d.o.o, vendar pa družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo za obveznosti družbe nasproti tretjim osebam ne odgovarjajo (407. člen Zakona o gospodarskih družbah - v nadaljevanju ZGD). Sporazum med družbeniki DC d.o.o., na katerega se sklicuje tožeča stranka in iz katerega izhaja, da se družbeniki strinjajo, da jamčijo, če -bo potrebno tudi osebno - z lastnim premoženjem, lahko predstavlja le ureditev notranjih družbeniških razmerij. V odnosu do tretjih oseb (to pa sta tako tožeča stranka kot tudi upnik OZ U...) sporazum ne more posegati v ureditev ZGD, ki določa, da družbeniki d.o.o. za družbene obveznosti nasproti tretjim osebam ne odgovarjajo. Ko je sodišče prve stopnje štelo, da sporazum vpliva na odgovornost družbenikov do tretjih oseb, je, kot pravilno opozarja toženec v pritožbi, zmotno uporabilo materialno pravo. Ko je tožeča stranka plačala dolg družbe DC d.o.o., toženec OZ U... ni ničesar dolgoval, tožeča stranka zanj ni ničesar plačala, torej tudi ni bil z ničemer obogaten, zato v obravnavani zadevi verzijski zahtevek ni utemeljen.

S plačilom dolga, ki ga tožeča stranka ni bila dolžna plačati, pa tudi toženec bi ga bil dolžan plačati le izjemoma (npr. v primeru spregleda pravne osebnosti), tožeča stranka do toženca, ki z njenim plačilom dolga OZ U... ni bil obogaten, nikakor ni mogla pridobiti regresne pravice ali kakšnega drugega pravno utemeljenega zahtevka, zato je njen zahtevek na vrnitev ene četrtine plačanih zneskov 2.866.977,40 SIT in 519.706,00 SIT neutemeljen.

Podobno pa velja tudi glede zneska 186.060,00 SIT ( vrednost blaga, ki naj bi ga sprejel toženec kot družbenik podjetja C. L. d.o.o. in ga podjetju C. L. d.o.o. ni dobavil) ter zneska 727.152,60 SIT (toženčev dolg za blago, ki naj bi ga prejel zase osebno). Če je bil toženec dolžan OZ U... zneska 186.060,00 SIT in 727.152,60 SIT, je bil le on sam zavezan ta znesek plačati upniku. Tožeča stranka v tožbi ne zatrjuje, da bi z dolžnikom (tožencem) ali upnikom sklenila kakšno pogodb-o v smislu določb 446. do 453. člena ZOR, ki bi povzročila spremembo dolžnika, vstop tožeče stranke v zavezo poleg dolžnika ali kakršenkoli pravni položaj, na podlagi katerega bi tožeča stranka utemeljeno in veljavno plačala morebitni toženčev dolg. Glede na takšno trditveno podlago pa je mogoč le zaključek, da je tožeča stranka plačala nekaj česar ni dolgovala. Iz njenih navedb v tožbi, ko zatjuje, da je plačala OZ U... blago za toženca pa izhaja, da je vedela, da sama ni dolžnica, zato plačanega nima- pravice zahtevati nazaj (211. člen ZOR).

Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno zaključilo, da predstavlja tožbeni zahtevek utemeljen verzijski zahtevek. Sodišče prve stopnje je namreč, kot je bilo zgoraj obrazloženo, zmotno uporabilo materialno pravo in sicer ni upoštevalo določbe 211. člena ZOR, zmotno pa je uporabilo tudi 407. člen ZGD; zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in v skladu s 4. točko prvega odstavka 373. člena ZPP (1977) izpodbijano sodbo s-premenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

Glede na zgoraj obrazloženo odločitev je pritožba tožeče stranke brezpredmetna in pritožbeno sodišče na njene pritožbene navedbe v zvezi z obrestnim delom zahtevka posebej ne odgovarja.

V skladu z določbo drugega odstavka 166. člena ZPP (1977) je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Ker je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla, mora toženi stranki povrniti njene stroške. Sodišče je stroške odmerilo v skladu z veljavnim zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. V skladu z določbo 16. člena Odvetniške tarife je sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov zastopanja upoštevalo vrednost točke po tarifi ob odmeri (87,40), število točk pa ob opravi posameznega dejanja-. V skladu z določbo 155. člena ZPP je sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upoštevalo samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Sodišče je priznalo tožeči stranki stroške za zastopanje na prvi stopnji in v pritožbenem postopku v višini 1920 odvetniških točk (ni priznalo točk za posvet s stranko, saj je to opravilo že upoštevano pri številu točk za odgovor na tožbo ter za končno poročilo stranki, ki je upoštevano pri stroških za sporočilo stranki o odločitvi), kar -znaša 167.808,00 SIT. Sodišče je priznalo tudi stroške takse za odgovor na tožbo v višini 8.799,00 SIT in takse za pritožbo v višini 31.476,00 SIT ter stroške PTT v znesku 350 SIT.

Natančnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika (priloga). V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/1999, z dne 15. 4. 1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Url. SFRJ 4/1977).