Jedro

Davčni organ lahko s posebno odločbo določi novo višino letne akontacije, če pri pregledu poslovnih knjig zavezanca ugotovi, da višina akontacije glede na podatke o prihodkih in odhodkih ne ustreza obsegu poslovanja, saj določba 106. člena zakona o dohodnini le na splošno oz. pavšalno ureja plačevanje letne akontacije davka iz dejavnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 10.11.1992, s katero je določila tožniku za leto 1992 akontacijo davka od dohodka iz dejavnosti v višini 2.000.000,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bil tožnik v letu 1992 skladno z določbo 1. odst. 106. člena zakona o dohodnini dolžan plačevati akontacijo davka v višini 293.448,00 SIT. Na podlagi opravljenega pregleda poslovnih knjig tožnika, kot izhaja iz zapisnika z dne 27.10.1992, je davčni organ ugotovil, da je tožnik dosegel v času od 1.1. do 30.9.1992 dobiček v višini 6.547.657,00 SIT. Ker predstavlja akontacijo po 1. odstavku 106. člena revalorizirani odmerjeni davek, je davčni organ njeno ustreznost obsegu tožnikovega poslovanja v letu 1993 pravilno preveril tako, da je višino predpisane akontacije primerjal z višino davka, ki bi bil tožniku odmerjen, če bi celo leto posloval v enakem obsegu, kot je izkazal v obračunu za navedeno obdobje. Zato pa je davčni organ moral v obračunu izkazan dobiček preračunati na celo leto in z upoštevanjem olajšav odmeriti davek. Glede ugovorov, da neodpisane vrednosti materialnih naložb kot izredni dohodek ter amortizacija novonabavljenih osnovnih sredstev v letu 1992 niso bili upoštevani pri določitvi nove višine akontacije je tožena stranka ugotovila, da je davčni organ upošteval dohodke, ki so bili izkazani v poslovnih knjigah na dan pregleda. Pri ugotavljanju dobička pa so bile upoštevane kot izhaja iz zapisnika o pregledu poslovanja, tudi neplačane terjatve po stanju 27.8.1992, razvidne iz poslovnih knjig. Tožniku je bila višina akontacije določena skladno z določbo 107. člena zakona o dohodnini. Iz vpogleda v spisu priložene davčne napovedi za leto 1992 izhaja, da je napovedani dobiček v znesku 15.446.525,20 SIT bistveno višji od ugotovljenega dobička v zvezi z določitvijo akontacije, kar tudi potrjuje ustreznost določene akontacije.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni v celoti upoštevala določil 106. in 107. člena zakona o dohodnini. Pri določitvi akontacije za leto 1992 niso bile v celoti upoštevane ugotovitve, ugotovljene v zapisniku o tekočem poslovanju. Pri določitvi akontacije tako niso bili upoštevani vsi izkazani poslovni odhodki in sicer neodpisana vrednost naložb usklajena z revalorizacijskimi faktorji, amortizacija na novo nabavljenih osnovnih sredstev, olajšav v smislu vlaganj v nabavo novih osnovnih sredstev in odpis terjatev v smislu določil 50. člena zakona o računovodstvu, ker je bilo 30.9.1992 nemogoče predvideti potek poslovnih dogodkov do konca leta. Tožena stranka vseh navedenih ugotovitev ni upoštevala, temveč je na podlagi zapisnika o tekočem pregledu z dne 27.10.1992 izdala odločbo 1.12.1992 in s tem kršila določila 218. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožena stranka je izdala odločbo o zavrnitvi št. 416-788/92 z dne 26.7.1993 in je s tem kršila vse roke v smislu določil 218. in 246. člena ZUP. Iz obrazložitve navedene odločbe pa izhaja, da je za potrditev svojih navedb tožena stranka celo uporabila podatke iz davčne napovedi za leto 1992, katera je bila vložena 28.2.1993 in ni predmet ugotavljanja akontacije davka iz dejavnosti za leto 1992, temveč je samostojni postopek o odmeri davka. Navedena odločba je bila vročena tožniku dne 2.9.1993, kar nesporno dokazuje, da je bilo kršeno določilo 248. člena ZUP, saj je poteklo od izdaje do vročitve 39 dni. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče zavrne tožbeni zahtevek iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je izpodbijano odločbo presodilo v okviru tožbenih ugovorov in je pri tem ugotovilo, tako kot to izhaja že iz izpodbijane odločbe, da je prvostopni davčni organ določil letno akontacijo davka iz dejavnosti za leto 1992 na podlagi pregleda poslovnih knjig tožnika z dne 27.10.1992. Po 107. členu zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 14/92 p.b. - ZDOH) lahko davčni organ s posebno odločbo določi novo višino letne akontacije, če pri pregledu poslovnih knjig zavezanca ugotovi, da višina akontacije glede na podatke o prihodkih in odhodkih ne ustreza obsegu poslovanja. Po mnenju sodišča je davčni organ po pregledu poslovnih knjig in v njih zbranih podatkov o prihodkih in odhodkih pravilno ocenil, da akontacija, ki jo za leto 1992 plačuje tožnik, ne ustreza zbranim podatkom in je zato zakonsko utemeljeno določil novo akontacijo. Tožnikov ugovor, da je tožena stranka pri določitvi akontacije za leto 1992 kršila določbo 106. člena zakona o dohodnini, po mnenju sodišča ni utemeljen. Navedena zakonska določba le na splošno oziroma pavšalno ureja plačevanje letne akontacije davka iz dejavnosti . Določba 107. člena navedenega zakona pa omogoča, da davčni organ s posebno odločbo določi drugačno višino letne akontacije, če pri pregledu poslovnih knjig zavezanca ugotovi, da že odmerjena akontacija glede na podatke o prihodkih in odhodkih ne ustreza obsegu poslovanja oziroma tako spremembo lahko zahteva tudi sam davčni zavezanec, če izkaže, da določena višina akontacije ne ustreza obsegu poslovanja. Ker je v tem primeru davčni organ na podlagi podatkov izkazanih v poslovnih knjigah na dan pregleda, kar tožnik ne izpodbija, ugotovil dobiček, ki po višini ne ustreza odmerjeni višini letne akontacije, je določil novo. Davek odmeri davčni organ do 31. maja za preteklo leto (200. člena) z odločbo (99. člen). Davčna osnova za davek iz dejavnosti je dobiček (37. člen), ki se ugotavlja po podatkih iz davčne napovedi (43. člen). Davčni organ je pri odmeri akontacije lahko upošteval le odhodke, ki so bili v poslovnih knjigah izkazani na dan pregleda. Vse ostalo pa bo moral upoštevati v odločbi o davku. Glede tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na kršitev rokov pri izdaji izpodbijane odločbe, pa sodišče pripominja, da ima stranka v takih primerih, v skladu s 26. členom, zakona o upravnih sporih (26. člen), možnost sprožiti upravni spor zaradi molka organa. Glede tožbene navedbe, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe v potrditev svojih navedb uporabila celo podatke iz davčne napovedi za leto 1992, pa sodišče pripominja, da je tožena stranka z navedbo le dodatno podkrepila svojo odločitev kot pravilno, ni pa ta okoliščina vplivala na odločitev o stvari.

Ker je glede na navedeno tožba pravno neutemeljena, jo je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) zavrnilo. ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94).