Jedro

Ob ugotovitvi, da je delodajalec ravnal krivdno, ker dotrajanih strojev ni nadomestil in ob ugotovitvi, da je bilo čiščenje stroja prav naloga tožnice, da je bila z razmerami dobro seznanjena in bi morala biti bolj pazljiva pri gibanju okrog stroja, je pravilna odločitev, da je s 40 % sama prispevala k nastanku škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo od sodišča zahtevala, naj razsodi, da sta ji prvotožena zavarovalnica, s katero je imel drugotoženi delodajalec sklenjeno pogodbo o zavarovanju pred odgovornostjo, in drugotoženi delodajalec nerazdelno dolžna plačati odškodnino za škodo, ki ji je nastala, ko se je 5. 6. 1996 poškodovala na delovnem mestu.

2. Sodišče prve stopnje je njenemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je, da je delodajalec krivdno odgovoren za nastanek nesreče, da pa je tudi sama tožnica s 50% soprispevala k nastanku škode. Ocenilo je, da bi glede na ugotovljeni obseg škode, pravična odškodnina znašala 20.850 EUR, od tega je odštelo 50% na račun tožničinega soprispevka in 8.345,58 EUR, kolikor je znašala valorizirana, že izplačana odškodnina. Tako je tožnici prisodilo še 2.079,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo, je pa delno ugodilo pritožbama toženk. Potrdilo je odločitev sodišča prve stopnje glede podlage odškodninske odgovornosti, spremenilo pa je odločitev glede višine prisojene odškodnine. Ocenilo je, da bi glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju in obsegu škode pravična odškodnina znašala le 6.000 EUR, po upoštevanju tožničinega 50% soprispevka in že izplačanega zneska odškodnine pa je ugotovilo, da toženki nista dolžni tožnici plačati ničesar več. Zato je odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

4. Zoper takšno odločitev sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo pošlje prvemu sodišču v ponovno odločanje. Tožnica v reviziji navaja, da sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri obrazložili, zakaj znaša njen soprispevek k nastanku škode 50%. Poudarja, da ni jasno, katero je bilo tisto ravnanje, ki bi kazalo na zmanjšano pozornost, da pa sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, iz katerih dokazov to izhaja. Navaja, da v sodbi niso povzete izpovedi prič, niti te niso ocenjene, sodišče druge stopnje pa bi to napako moralo ugotoviti po uradni dolžnosti. Tožnica meni, da je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica opozarja, da je odločitev sodišč tudi materialnopravno napačna, ker njena neskrbnost ne bi smela biti ovrednotena enako kot dejstvo, da je morala delati v nenormalnih razmerah. Poudarja, da so vsi vedeli, da so stroji pokvarjeni in da je delo v takšnih okoliščinah nevarno, da pa niso storili ničesar, da bi tako stanje odpravilo. Sedaj pa naj bi bila ona, ki je bila v delo v nemogočih razmerah prisiljena, v enaki meri odgovorna za nastanek škode kot njen delodajalec. Tožnica tudi meni, da je odmera odškodnine v postopku pred sodiščem druge stopnje žaljiva in neverodostojna. Tožnica poudarja, da je bila odločitev sodišča druge stopnje, da iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni upravičena do odškodnine, zanjo veliko presenečenje. Meni, da v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni bilo govora o tem, da ji odškodnina iz tega naslova ne bi šla in da ji zato tudi ni bila omogočena pravica do izjave. Tožnica meni, da bi jo moralo sodišče druge stopnje pred spremembo pozvati, naj dopolni svoje trditve v tej smeri. Tožnica pa v reviziji tudi poudarja, da je bil neutemeljeno zavrnjen njen predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke in je s tem podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče druge stopnje te kršitve ni saniralo.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkama, ki pa nanjo nista odgovorili.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da sodišče druge stopnje ni zagrešilo nobene od očitanih kršitev določb pravdnega postopka. Res je, da sodišče prve stopnje ni izrecno navedlo, katere priče je zaslišalo in ni povzelo izpovedi prič, vendar je strnilo pravno pomembna dejstva, ki jih je ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, zato je neutemeljen očitek, da sodbe ni bilo mogoče preizkusiti.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica padla na oljnem madežu, ki ga je spuščal dotrajan delovni stroj, ki ni ustrezal predpisom varstva pri delu. Ugotovilo je, da je bilo čiščenje stroja prav naloga tožnice in je njen padec na oljnem madežu delno tudi posledica njene lastne opustitve. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da bi morala biti tožnica zato, ker je že dalj časa delala za tem strojem in so ji bile razmere poznane, tudi posebej pazljiva pri samem gibanju okoli stroja. Tako je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da so neutemeljeni očitki tožnice, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na katera dejstva je oprlo odločitev o njenem soprispevku.

9. Deljeno odgovornost ZOR ureja v 192. členu(1). Določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda ali da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera. Pri oceni, ali je in v kašnem obsegu je delavec sam prispeval k nastanku škode, je pomembna neskrbnost njegovega ravnanja, kot merilo pa je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost. Oceniti je torej treba, kolikšnega pomena je bilo za nastanek škode krivdno ravnanje delodajalca, ki ni nadomestil dotrajanih strojev z novimi in tako delavcem ni zagotovil varnega dela, koliko pa je na nastanek škode vplivala tudi neskrbnost same tožnice. Revizijsko sodišče se strinja z tožnico, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno uporabili materialno pravo, saj zgoraj navedene okoliščine narekujejo oceno, da je tožnica le s 40% soprispevala k nastanku škode. Ne glede na to, pa je njena revizija, ki se zavzema za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, neutemeljena, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja, pri katerem so sodelovali nevrolog, ortoped in psihologinja ugotovilo, da tožnica pri padcu ni utrpela hujše poškodbe glave niti pretresa ali kakršnekoli poškodbe možganov in da tudi ni izkazano, da ima res epileptične napade. Ugotovilo je, da je tožnica utrpela le udarnino glave, leve rame in levega spodnjega dela, da so bolečine trajale kratek čas, da je imela le dva meseca zaradi bolečin omejeno gibljivost, da so pa sicer vse težave, ki jih navaja tožnica, posledica naraščujoče bolezenske psihiatrične prizadetosti tožnice. Navedli so, da gre za psihogeno nadgradnjo, ki izhaja iz tožničine osebnostne naravnanosti. Obrazložili so, da je v škodnem dogodku tožnica našla kristalizacijsko jedro za porast navedb o vedno slabšem zdravstvenem stanju, da pa vzroki za to niso v škodnem dogodku. Sodišče prve stopnje je še dodatno zaslišalo nevrologa dr. D. B., ki je z navajanjem natančnih podatkov iz psihiatrične kartoteke izkazal, da je imela tožnica vse zatrjevane težave že pred nesrečo in izrecno obrazložil, da bi bilo njeno zdravstveno stanje enako, tudi če ne bi bilo delovne nesreče. Ker je tožnica kljub prepričljivim pojasnilom vztrajala, naj sodišče dodatno imenuje še enega izvedenca nevropsihiatra, je sodišče prve stopnje ta predlog zavrnilo in obrazložilo, da je obsežna ekspertiza odgovorila na vsa vprašanja, da pa je tudi dr. V., ki je bil dodatno zaslišan prepričljivo potrdil verodostojnost ekspertize. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo.

11. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča druge stopnje glede višine odškodnine. Za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti je namreč le izjemoma mogoče priznati zadoščenje. Izjemnost pravne priznanosti začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je poudarjena v številnih odločbah Vrhovnega sodišča (II Ips 751/2009, II Ips 1/2007, II Ips 258/2008, II Ips 449/2002, II Ips 1058/2008 in številne druge) pomeni, da mora biti zmanjšanje življenjske aktivnosti zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali pa da morajo biti podane posebne (neobičajne) okoliščine. Ob tem mora biti začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti tudi tako, da je mogoče jasno razmejiti med tistimi neprijetnostmi, ki jih povzročajo telesne bolečine ter običajne nelagodnosti in omejitve življenjske aktivnosti, ki spremljajo zdravljenje (kar vse je zajeto v telesnih bolečinah kot eni od pravnih oblik nepremoženjske škode), in tistimi, ki so po svoji naravi ekscesne in zato izjemne. Tako je seveda pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da za zgolj dvomesečno delno omejeno gibljivost sodišče prve stopnje ni upravičeno prisodilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ob navedenih okoliščinah sprememba odločitve sodišča druge stopnje nikakor ne sme predstavljati presenečenja za tožnico, zato so vsi njeni ugovori v tej smeri neutemeljeni.

12. Sodišče druge stopnje je torej pravilno uporabilo določbo 200. člena ZOR, ko je zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Na podlagi ugotovitev o obsegu telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter strahu pa je tudi pravilno odločilo, da bi pravična odškodnina znašala 6.000 EUR. V drugem odstavku 200. člena ZOR je izrecno navedeno, da mora sodišče pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi to, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišče druge stopnje je pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo posebnosti tožničinega primera, poleg tega pa tudi okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih. Primerjava z drugimi primeri, ki so po obsegu škode podobni tožničinemu (primeri na straneh 250-252 v knjigi A. Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV, Ljubljana 2010) pokaže, da je odločitev sodišča druge stopnje pravilna. To pa pomeni, da bi šlo tožnici upoštevajoč njen 40% soprispevek 3.600 EUR. Kot je ugotovilo sodišče druge stopnje, je k temu treba prišteti še 3.185,50 EUR (prej 763.372,18 SIT) na račun obresti do 9. 10. 2002, ko ji je bila plačana odškodnina v znesku 8.345,85, kar pomeni, da bi ji morali toženki nerazdelno izplačati 6.785,50 EUR. Glede na to, da ji je bil že izplačan višji znesek, je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da toženki nista dolžni tožnici plačati ničesar več.

13. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Do škodnega dogodka je prišlo 5. 6. 1996 zato je na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika treba uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).