Jedro

Če oseba teče po mokri in spolzki podlagi, tvega padec, kar je - poleg krivde tistega, ki je namestil in dal na uporabo preveč zdrsljivo podlago, tudi njena lastna krivda.

Toženka je gospodarska družba, ki opravlja gostinsko dejavnost, zato se od nje pričakuje, da vzdržuje in zagotavlja standardno varne površine v svojem gostinskem obratu, po kateri hodijo njeni gostje.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za poznejšo (končno) sodbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je toženka po temelju do 60 % odgovorna za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela v škodnem dogodku (padcu 24. 6. 2013 pred poslovalnico A., na ...).

2. Tako toženka kot tožnica sta se pritožili, predlagata spremembo oz. razveljavitev sodbe ter opredeljujeta vsaka svoje pritožbene stroške.

3. Tožnica meni, da je njen ocenjen soprispevek v višini 40% previsok. Navaja, da sodišče glede ocene višine takega soprispevka ni imelo podlage v izvedenem dokaznem postopku, obrazložitev določitve višine pa je skopa, pavšalna. Sodišče naj bi njen soprispevek nepravilno utemeljilo na dejstvu, da sporna površina glede zdrsnosti ni bila katastrofalna, da na splošno ni bila zanemarjena in da toženki ni mogoče pripisati nadpovprečne malomarnosti, kar pa po njenem v ničemer ne utemeljuje škodnega dogodka. Opozarja, da je bila primerno obuta, tek oziroma hitra hoja pa na tem delu nista bila prepovedana.

4. Toženka nasprotno trdi, da je sodišče določilo premajhen soprispevek tožnice. Opozarja, da je tožnica tekla po mokri podlagi, da bi čim prej prišla pod nadstrešek, zaradi česar je sama kriva za nastanek škode. Poznala je stezo in njene lastnosti, sama je omenila, da se ji je zdelo, da je steza mastna oz. spolzka. S tem, ko se je zavestno odločila za tek, je ravnala z veliko malomarnostjo. Toženki ni znano, da bi na tem mestu pred ali po obravnavanem dogodku kdajkoli prišlo do kakšnega drugega zdrsa ali padca. Sodišče naj bi po njenem tudi napačno odločilo, da se od nje zahteva večja skrbnost zgolj zato, ker je gospodarska družba, saj ni strokovnjak na področju vzdrževanja cestišč. Poleg tega meni še, da je sodišče napačno uporabilo ugotovitve izvedenskega mnenja, saj se je strokovna institucija pri določanju vrednosti SRT opirala na tehnične specifikacije za ceste in varnosti motornih vozil in ne za pešpoti oz. pešce ter zato za obravnavani primer niso uporabljivi. Meni še, da sodišče ni upoštevalo sodne prakse v podobnih primerih, ki narekuje skrbno tehtanje vseh okoliščin primera. Meni, da je našemu pravnemu sistemu tuje, da bi za škodo vedno moral nekdo odgovarjati.

5. Obe stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili, predlagata zavrnitev pritožbe ter opredeljujeta dodatne stroške.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Izpodbijana vmesna sodba je pravilna in zakonita; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva. Prvostopenjsko sodišče je v celoti pravilno ovrednotilo in presodilo krivdo toženke in soprispevek tožnice za škodo, ki jo je ta utrpela pri padcu na stezi za A. (131. in 171. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

8. Neutemeljeni so tožničini očitki, da ocena njenega soprispevka ne temelji na dokaznem postopku. Sodišče prve stopnje je izčrpno izvedlo dokazni postopek, tekom katerega je zaslišalo tožnico, več prič, opravilo ogled kraja škodnega dogodka in angažiralo strokovno institucijo, Zavod za gradbeništvo Slovenije, ki je izdelal dve pisni mnenji. Na podlagi ugotovitev tako izvedenega dokazovanja je pravilno ocenilo, da je škoda posledica obstoja dveh sovpadajočih okoliščin – prevelike zdrsnosti A. steze (podlage) in teka tožnice po tej mokri in spolzki podlagi. Obstoj prvega dejstva je sodišče utemeljilo zlasti na podlagi izvedenskega mnenja, v katerem je bilo ugotovljeno, da je odpor proti drsenju v mokrem stanju na omenjeni podlagi znašal manj, kot je predpisani standard glede zdrsnosti javnih cest in drugih javnih površin po nacionalnem dodatku k standardu za izvajanje betonskih konstrukcij. Mejna vrednost odpornosti proti drsenju v mokrem stanju po že omenjenemu nacionalnem standardu znaša SRT 45, izmerjena odpornost na stezi v mokrem stanju pa znaša od SRT 20 do SRT 35. Ne drži, da velja to za vozne površine, kar je bilo pojasnjeno že pred sodiščem prve stopnje (22. točka sodbe) - izvedenec je pojasnil, da je najmanjša vrednost odpornosti proti zdrsu (SRT 45) enaka za ceste in za pešpoti. Za to je kriva toženka, saj bi kot imetnica gostinskega lokala njegovo površino morala urediti in vzdrževati obstoječim in veljavnim standardom ustrezno.

9. Da je tožnica tekla, videla pa je, da je bilo mokro in spolzko (“mastno“), ni bilo niti sporno; sodišče je to natančno ugotovilo na podlagi njene izpovedbe ter izpovedbe priče B. Če oseba teče po mokri in spolzki podlagi, tvega padec, kar je - poleg krivde tistega, ki je namestil in dal na uporabo preveč zdrsljivo podlago, tudi njena lastna krivda. Prvostopenjsko sodišče pravilno ocenjuje, da je ravnanje toženke, ko je v nalivu želela čim prej doseči nastrešek, lahko sicer razumljivo, in tek tam seveda res ni „prepovedan“. Krivda za padec pa je kljub temu v velikem delu tudi posledica tožničine nepazljivosti (malomarnosti).

10. Tudi toženkini očitki so vsi neutemeljeni. Res je, da toženka ni strokovnjak na področju vzdrževanja cest. Nepomembno je zato, ali je bila zdrsnost velika tudi na prehodu za pešce, ki ga tožnica ni uporabila. Toženka odgovarja namreč za preveliko zdrsnost površine pred njenim lokalom. Ta je brez dvoma namenjena tudi pešcem, obiskovalcem lokala, čeprav je v bližini prehod za pešce. Toženka je gospodarska družba, ki opravlja gostinsko dejavnost, zato se, kot že rečeno, od nje pričakuje, da vzdržuje in zagotavlja standardno varne površine v svojem gostinskem obratu, po kateri hodijo njeni gostje.

11. Toženkina steza torej glede zdrsljivosti ni bila v skladu z ustreznimi standardi, s čimer je podana protipravnost. Kdor s protipravnim ravnanjem drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (1. odst. 131. čl. OZ). Toženka ima načeloma seveda prav, da se v našem pravi ne odgovarja za vsako škodo. Pritožbeno sodišče ji pritrjuje tudi v načelnem nasprotovanju tim. „amerikanizaciji„ našega odškodninskega prava1 (pri čemer gre - paradoksalno - za verigo hitre prehrane A.). Po našem pravu se odgovarja („le“) za nedopustno, protipravno povzročeno škodo, in sicer praviloma po načelu krivde, a z obrnjenim dokaznim bremenom. Protipravno ravnanje je v konkretnem primeru namestitev oz. dopuščanje uporabe neustrezne, nadstandardno zdrsljive podlage neposredno pred gostinski lokal, ki je v vseh vremenskih pogojih namenjen številnim obiskovalcem. Krivde pa se toženka ni v celoti razbremenila, saj ta očitno ni nastala zgolj zaradi neprevidnosti tožnice.

12. Toženka ima prav, da je treba vedno tehtati in skrbno presoditi okoliščine vsakega konkretnega primera. Sodišče prve stopnje je to tudi storilo. Ocenilo je, da se od toženke pričakuje skrbnost dobrega gospodarstvenika, od tožnice pa pazljivost povprečnega človeka. Toženkina krivda je glede na vse ugotovljene okoliščine tega primera večja od tožničine, in sicer nosi 60 % breme, kot je to pravilno ocenilo in obrazložilo sodišče prve stopnje.

13. Pritožbeni očitki se tako vsi izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14. V skladu s 164. čl. ZPP bo o stroških pritožbenega postopka odločeno s poznejšo (končno) sodbo.

1 Sklicujoč se pri tem na prof. dr. Polajnar Pavčnik, Amerikanizacija odškodninskega prava, Podjetje in delo 8/2014.