Jedro

1. Pisno soglasje tožnice, da se dolgovani znesek iz vzetega inkasa pobota s plačilom regresa za letni dopust in plačo, ne pomeni priznanja o krivdnem ravnanju, zato tega soglasja ni mogoče šteti za seznanitev delodajalca s kršitvijo in storilcem.

Rok za podajo izredne odpovedi zato teče od podaje zagovora dalje in ne od podaje tega soglasja.

2. Sodišče pri presoji odpovednega razloga po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja iz odpovedi PZ, saj lahko v skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem opredeli kršitveno ravnanje delavca z odgovarjaločim drugim kaznivim dejanjsm.

3. Če gre za izredno odpoved PZ zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse zanake kaznivega dejanja (2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR), teče 15-dnevni prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi PZ od zagovora delavca dalje in ne že od dneva, ko se je zvedelo za kršitev in storilca.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu (v 1., 2., 3., 4. in 6. tč. izreka) spremeni tako, da se glasi: "Zahtevek tožnice za razveljavitev izredne pogodbe o zaposlitvi z dne 20.10.2003; zahtevek, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, zaradi česar jo je ta dolžna pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja od 23.10.2003 dalje na delovnem mestu natakar 405; zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas nezakonite odstranitve obračunati in izplačati vse plače v pripadajočih neto zneskih, po predhodnem odbitku prispevkov in davkov od obračunanih bruto plač, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače do plačila; zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici vpisati v delovno knjižico delovno dobo od 23.10.2003 brez prekinitve in zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse dajatve v roku 8 dni, se zavrne."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 20.10.2003 (1. tč. izreka), ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, zaradi česar jo je ta dolžna pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja od 23.10.2003 dalje na delovnem mestu natakar 405, v roku 8 dni (2. tč. izreka), da je tožena stranka dolžna tožnici za čas nezakonite odstranitve obračunati in izplačati vse plače v pripadajočih neto zneskih, po predhodnem odbitku prispevkov in davkov od obračunanih bruto plač, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače do plačila, v roku 8 dni (3. tč. izreka), da je tožena stranka dolžna tožnici vpisati v delovno knjižico delovno dobo od

23.10.2003 dalje - brez prekinitve, v roku 8 dni (4. tč. izreka).

Kar je tožnica zahtevala več, to je odškodnino za neizkoriščeni letni dopust za leto 2003, je sodišče zavrnilo (5. tč. izreka).

Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 130.845,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni (6. tč. izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožničinim zahtevkom iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je podano nasprotje med razlogi sodbe, ker tožnici ni mogla podati odpovedi v 15 dnevnem roku in hkrati zamuditi takšen rok, saj hkrati ne moreta teči dva subjektivna roka. Sodišče prve stopnje se je pri obravnavi zakonskih rokov oprlo na vsebino določbe 2. odst. 110. čl. ZDR iz knjižne izdaje zakona, ki ni identična zakonu, ki je bil objavljen v Uradnem listu, saj med besedama "storilca" in "ves" ni vejice. Sodišče je dolžno uporabljati zakon tako, kot je bil sprejet in objavljen v Uradnem listu. To pomeni, da je mogoče izhajati iz subjektivnega roka ves čas, ko je možen kazenski pregon. Ne glede na navedeno pritožba sprejema v sodni praksi uveljavljeno stališče, da začne teči subjektivni rok od takrat, ko se delodajalec seznani z zagovorom delavca, saj je šele na takšen način mogel oceniti, ali je bila kršitev storjena oz. je bil storilec zanjo odgovoren. Zagovor ne pomeni samo pravico delavca, temveč tudi načelo, da je potrebno slišati še drugo stran. Iz obrazložitve sodbe ni mogoče ugotoviti razloge, zakaj naj bi tožena stranka že z dnem 10.6.2003, ko je tožnica podala pisno izjavo, zvedela za dejanje in storilca. Iz izjave ne izhaja, da je tožnica storila kršitev z znaki kaznivega dejanja, oz. da je stopnja suma že prešla v stopnjo gotovosti.

Tožnici je hotela s prelaganjem narokov za zagovor ustreči z namenom, da bi dejansko zvedela resnične razloge očitane nepravilnosti. Navedeno je šlo samo v njeno korist, saj je zato odpoved pogodbe učinkovala kasneje. Nadalje bi moralo sodišče zavzeti jasno stališče ali bo presojalo tožničino kršitev po 1. ali 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR. Meni, da je kot delodajalec pravilno postopala, saj je v zvezi z odpovedjo pogodbe ugotovila tudi razloge iz določbe 2. odst. 110. čl. ZDR, da nadaljevanje delovnega razmerja med njo in tožnico ni več mogoče. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Pri očitanem odpovednem razlogu gre za domnevno kršitev delovnih obveznosti, ki ji po vsebini ni dokazana. Poleg tega je tožena stranka v zvezi z odpovedjo pogodbe kršila predpisane zakonske roke. Pritožba se nadalje brez pomena sklicuje na zakonski tekst določbe 110. čl. ZDR iz Uradnega lista. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu v obrazložitvi sodbe ni našlo nasprotja v sprejetih razlogih, na katere opozarja pritožba, niti ne ostalih bistvenih postopkovnih kršitev tako v zvezi z izdano sodbo kot izvedenim postopkom na pri stopnji, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti. Je pa v zvezi z odločitvijo, ko je ugodilo tožničinim zahtevkom, ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava, kar utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Tožena stranka je tožnici dne 20.10.2003 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu natakarja 405 na podlagi določb 110. in 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 zaradi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - prepovedi škodljivega ravnanja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, ker je odtujila izkupiček, ustvarjen v poslovni enoti X v Ljubljani dne 3.4. in 4.4.2003 v znesku 155.700,00 SIT.

Tožena stranka je v obrazložitvi pisne odpovedi navedla, da je tožnica v zvezi z odtujitvijo izkupička kršila določbo 35. čl. ZDR, po kateri se mora delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela povzročajo materialno ali moralno škodo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Hkrati pomeni takšno tožničino kršitveno ravnanje tudi kaznivo dejanje po 211. čl. Kazenskega zakonika RS.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice pravilno izhajala iz pravne podlage 111. čl. ZDR, v katerem so določeni posamezni razlogi takšne odpovedi. Tožena stranka je na strani tožnice ugotovila tako razlog kršitve pogodbene obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja (1. alinea 1. odst. 111. čl. ZDR) kot kršitev pogodbene obveznosti iz naslova naklepnega ali najmanj hudo malomarnega ravnanja (2. alinea 1. odst. 111. čl. ZDR), ker je izkupiček, ki ji je bil zaupan, zadržala oz. ga na običajen način ni predala svojemu delodajalcu, kar je v sporu pravilno preizkušalo sodišče prve stopnje. Glede tega je potrebno poudariti, da sodišče pri presoji odpovednega razloga iz določbe 1. alinee 1. odst. 111. čl. ZDR ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja iz odpovedi pogodbe. Zato lahko v skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem opredeli kršitveno ravnanje delavca z odgovarjajočim drugim kaznivim dejanjem.

V skladu z določbo 1. odst. 110. čl. ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka v primeru tožnice glede kršitvenega ravnanja, ko izkupička iz poslovanja v lokalu, zbranega v dneh

3.4. in 4.4.2003, za katerega je bila zadolžena, ni oddala na običajen način, temveč zadržala, v pisni odpovedi pravilno opredelila razloge iz določbe 1. in 2. alinee 1. odst. 111. čl. ZDR ter hkrati ugotovila okoliščino, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama zaradi zlorabljenega zaupanja ni več mogoče. Sodišče prve stopnje je sicer glede kršitvega ravnanja tožnice ugotovilo, da vsebuje znake kaznivega dejanja tatvine po določbi 211. čl. KZ RS. Vendar bi bil po ugotovitvi pritožbenega sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje iz odpovedi pogodbe bolj sprejemljiv zaključek o obstoju kaznivega dejanja prilastitve po določbi 1. odst. 245. čl. Kazenskega zakonika RS, ko storilec protipravno prilasti denar, ki mu je zaupan v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti, kar je pri tožnici v celoti izkazano.

V skladu z določbo 2. odst. 110. čl. ZDR mora biti podana izredna odpoved pogodbe najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, se lahko odpove pogodba v 15 dneh, odkar se je zvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Sodišče prve stopnje se je v konkretnem primeru postavilo na stališče, da subjektivni rok pri ugotovljenem razlogu odpovedi, ki ima vse znake kaznivega dejanja, ni identičen s subjektivnim rokom iz 2. odst. 110. čl. ZDR.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšno materialno pravno stališče v izpodbijani sodbi ni pravilno, saj gre pri subjektivnem roku 15 dni iz določbe 2. odst. 110. čl. ZDR samo za en rok, ki nalaga stranki, kdaj najkasneje od seznanitve z razlogi mora izredno odpovedati pogodbo, za razliko, da lahko pri razlogu, ki ima vse znake kaznivega dejanja, izredno odpove pogodbo odkar je zvedela za kršitev in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. V tej zvezi je potrebno poudariti, da zakonska določitev roka, v katerem mora delodajalec reagirati in podati odpoved pogodbe, varuje delavca pred položajem, ko bi lahko delodajalec v nedogled vlekel odprto možnost in delavcu kadarkoli odpovedal pogodbo. Zato je pomembno vprašanje, kdaj začne teči rok, v katerem mora delodajalec podati odpoved, in nadalje vprašanje, kaj se šteje za seznanitev z razlogom. To je dejansko vprašanje, ki je odvisno od posameznega primera, zato tega trenutka ni mogoče obravnavati za vse odpovedi enako. Zato je zlasti pri določenih vrstah odpovedi, kjer mora delodajalec zagotoviti delavcu pravico do zagovora, potrebno šteti za takšen trenutek tisti dan, ko delavec poda zagovor. Glede tega je odločilno, da se delavec šele na zagovoru seznani z vsemi navedbami in obdolžitvami delodajalca o očitani kršitvi pogodbene obveznosti, ob tem da se na drugi strani delodajalec po podanem delavčevem zagovoru tudi v celoti seznani z vsemi okoliščinami, ki pogojujejo izredno odpoved.

Zato je v konkretnem primeru zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je štelo pisno izjavo tožnice o povračilu manjka z dne 10.6.2003 za seznanitev tožene stranke z kršitvenim dejanjem in storilcem. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča navedena pisna izjava ne vsebuje nobenih podatkov o vsebini kršitve ali priznanju krivdnega ravnanja, temveč zgolj navedbo, ki se nanaša na dovoljenje tožnice, da se dolg do tožene stranke iz naslova vzetega izkupička pobota s plačilom regresa in plače. Očitno tožena stranka takšne tožničine izjave ni štela za seznanitev z odpovednimi razlogi, saj je v nadaljevanju povabila tožnico na zagovor z namenom, da bi se v celoti seznanila z vsemi okoliščinami očitanega kršitvenega ravnanja. Tožnica se je udeležila naroka in podala zagovor dne 13.10.2003 potem, ko je njen pooblaščenec zaradi bolniške odsotnosti tožnice na naroku dne 26.6.2003 predlagal njegovo preložitev, kar je tožena stranka sprejela, čeprav bi lahko že na navedenem naroku formalno izvedla zagovor samo ob prisotnosti pooblaščenca. Takšno postopanje tožene stranke je bilo v korist tožnice, saj ji je zato kasneje prenehalo delovno razmerje. Glede na to, da ji je izredno odpovedala pogodbo dne 20.10.2003, je bila takšna odpoved podana pravilno v 15 dnevnem odpovednem roku in v času, ko je bil glede na ugotovljene znake kaznivega dejanja zoper tožnico možen kazenski pregon.

V skladu s tako ugotovljenimi materialno pravnimi razlogi je sodišče prve stopnje zmotno razsodilo, ko je štelo, da je tožena stranka izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi v nasprotju z določbami iz 110. in 111. čl. ZDR. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in na podlagi določbe 4. tč. 358. čl. ZPP v izpodbijanem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je v celoti stroškovno zavrnilo tožničine zahtevke, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih stranki v pritožbi oz. odgovoru na pritožbo nista priglasili oz.

zaznamovali.