Jedro

Da je podano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ mora biti poleg objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja dokazan obsojenčev naklep v smeri bodisi (a) pridobiti premoženjsko korist, bodisi (b) povzročiti premoženjsko škodo. Prav v tem je bistven razlikovalni element med krivdno povzročeno škodo gospodarski družbi, za katero storilec odškodninsko odgovarja, in kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni A. A. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 27473/2016 z dne 20. 10. 2020 spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izrečena mu je bila kazen dve leti zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo ugodeno premoženjskopravnemu zahtevku Banke v znesku 1.476.089,35 EUR. Obsojencu je bilo naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27. 12. 2021 pritožbe obsojenca in njegovih dveh zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 7.084,05 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčeva zagovornica. Zahtevo vlaga zaradi bistvene kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe po drugem odstavku 371. člena ZKP ter zaradi kršitve Ustave Republike Slovenije in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno, da pravnomočni sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjen senat. 3. Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zahteve. Ocenil je, da zahteva pod videzom kršitev materialnega prava in procesnih kršitev oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju in izpodbija dokazno oceno. Pritrjuje razlogom, s katerimi je pritožbeno sodišče zavrnilo očitek kršitve kazenskega zakona glede obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja, krivde obsojenca, prekinitve vzročne zveze in tolmačenja določb Zakona o bančništvu. Tudi v zvezi z očitkom, da se prvostopenjska sodba ni opredelila do vseh delov izpovedb prič, ki so bile zaposlene v Banki, do listinske dokumentacije in do delov izvedenskega mnenja, kakor tudi zavrnitvi dokaznih predlogov, pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča. Poudaril je, da ob podaji dokaznega predloga na predobravnavnem naroku za vpogled v strokovno mnenje B. B., strokovno mnenje še ni bilo izdelano, zapis, da naj se navedena po potrebi zasliši, pa skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti kot določno podan dokazni predlog za njeno zaslišanje. Neutemeljene so navedbe zahteve glede odmere izrečene kazni, saj te po vsebini ne pomenijo očitka kršitve kazenskega zakona, temveč vložnica izraža nestrinjanje z izbiro in odmero kazni, kar v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila seznanjena obsojenec in njegova zagovornica. Slednja je v izjavi izrazila nestrinjanje z odgovorom državne tožilke in vztrajala pri svojih navedbah iz zahteve.

B.

5. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je kot predsednik uprave Banke A. d. d. (v nadaljevanju Banka) pri opravljanju bančne dejavnosti z namenom, da družbi B., d. o. o. (v nadaljevanju B.) pridobi premoženjsko korist in Banki povzroči premoženjsko škodo, podpisal sklep, s katerim je bil družbi B. odobren dolgoročni kredit na obratna sredstva v znesku 1,251.000,00 EUR, na podlagi katerega je bila sklenjena pogodba o kreditu za obratna sredstva. Od tega zneska je bilo 1,000.245,00 EUR nakazano kreditojemalki, preostali del kredita je bil zastavljen Banki kot depozit, iz katerega so se plačevale interkalarne obresti v času moratorija na vračilo kredita. Kreditojemalka je prejeti znesek posojila takoj prenakazala gospodarski družbi v Mostarju, katere 50 % solastnik je bila, ta pa je denar nakazala dvema povezanima družbama. Obsojenec je s podpisom sklepa o odobritvi dolgoročnega kredita zlorabil svoj položaj, saj je vedel, da pred odobritvijo kredita za posojilojemalko ni bila opravljena finančna analiza poslovanja in tudi ni bila ocenjena njena sposobnost vračila kredita. Kreditojemalka ni bila plačilno in tudi ne kreditno sposobna, ni izpolnjevala pogojev za bonitetni razred A, v katerega je bila uvrščena s sklepom, ki ga je prav tako potrdil obsojenec, vedel pa je tudi, da kredita ni potrebovala za obratna sredstva (posojilo je bilo dejansko namenjeno sofinanciranju projekta proizvodnje namiznega grozdja v Bosni in Hercegovini, to je zasaditve vinogradov in investicije v proizvodnjo). Kredit ni bil ustrezno zavarovan, saj dana zavarovanja družbe B. (zaradi slabega finančnega stanja), kot tudi njen 50 % poslovni delež v družbi v Mostarju (ki ni poslovala), poroštvo direktorja posojilojemalke (katerega edino vrednejše premoženje je bila stanovanjska hiša, ki je že bila zastavljena drugi banki) niso bili vredni nič. Zastavljen depozit se je uporabljal za poplačilo obresti in ga ob zapadlosti glavnice ni bilo več. Kreditojemalka po poteku moratorija ni pričela s plačilom obrokov, zaradi neustreznega zavarovanja pa se Banka ni uspela poplačati iz danih zavarovanj, saj je šla posojilojemalka v stečaj, njen direktor v osebni stečaj, od gospodarske družbe iz Mostarja, ki je bila dejanska prejemnica posojila, izterjava ni bila uspešna. Obsojenec je tako ravnal v nasprotju z Zakonom o bančništvu (člen 177 v zvezi s členom 60) prvim odstavkom 263. člena Zakona o gospodarskih družbah, Sklepom o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic, Sklepom o skrbnosti članov uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic ter principi odobravanja naložb v Banki. V opisu pravnomočne sodbe je navedeno, da je s svojim ravnanjem, kot je nameraval že od vsega začetka, posojilojemalki pridobil protipravno premoženjsko korist v znesku odobrenega posojila, za kolikor je oškodoval Banko.

6. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da obsojenec ni ravnal s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke in v najboljšem interesu banke, saj je pri odobritvi kredita družbi B. opustil svoja dolžnostna ravnanja v zvezi z obvladovanjem kreditnih tveganj, dokazni postopek pa je pokazal številna odstopanja obsojenca od dobre bančne prakse in normativnih predpisov, zato je bila njegova odločitev, da odobri kredit, visoko tvegana. Presodilo je, da je šlo za tako velika in očitna odstopanja od ustaljenih zavezujočih pravil stroke, da je ravnanje obsojenca kot predsednika uprave, ki je imel preferenčni glas, šteti kot izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ. Presojo je opravilo skladno z merili novejše pravne teorije1. Navedlo je, da je imel obsojenec po naravi zadeve možnost sprejeti odločitev v različnih smereh, to je odobriti ali zavrniti posojilo, da pa ob tem, ko je posojilo odobril ni zadostil kriterijem, da bi moral (1) zasledovati izključni interes Banke; (2) ravnati v dobri veri pri sprejemu odločitve; (3) zadostiti poizvedbenim dolžnostim in se opreti na informacijsko podlago, ki jo je mogoče šteti za primerno in (4) predhodno pridobiti vsa potrebna pojasnila pri ustrezno usposobljenih osebah oziroma ustanovah, da se odločitev prikaže kot življenjsko logična in sprejemljiva tudi na podlagi povsem objektivnih meril. Presodilo je, da obsojenec nobenem od teh kriterijev ni zadostil. Opravilo je presojo ex ante in zaključilo, da v trenutku, ko je bila odločitev o odobritvi posojila sprejeta, ta ni bila dovolj razumno in skrbno presojena.

7. Obsojenčevo ravnanje, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ. Zagovornica s tem, ko v zahtevi trdi, da obsojenec ni kršil v izreku navedene bančne predpise, da je bila pred odobritvijo posojilo opravljena presoja vzdržnosti posojila in da z odobritvijo le-tega ni ravnal v škodo banke, po vsebini ne uveljavlja zatrjevane kršitve kazenskega zakona, temveč nedovoljeno nasprotuje v postopku ugotovljenemu dejanskemu stanju.

8. Pritrditi je vložnici, da mora biti zato, da je podano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ, poleg objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja, dokazan obsojenčev naklep v smeri bodisi (a) pridobiti premoženjsko korist, bodisi (b) povzročiti premoženjsko škodo. Prav v tem je bistven razlikovalni element med krivdno povzročeno škodo gospodarski družbi, za katero storilec odškodninsko odgovarja in kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ.2

9. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je posojilo odobril z namenom (a) pridobiti družbi B. premoženjsko koristi in (b) Banki povzročiti premoženjsko škodo.

10. Prvostopenjsko sodišče je na razloge o obsojenčevem direktnem naklepu sklepalo na podlagi v postopku ugotovljenih okoliščin odobritve posojila, ki so opisane v izreku pravnomočne sodbe. Zunaj teh okoliščin je upoštevalo še, da je obsojenec s financiranjem depozita za odplačilo interkalarnih obresti zanemaril plačilno nesposobnost kreditojemalca, da že pri odobritvi predhodnega posojila družbi B. (novembra 2006 za gradnjo hiš) družba ni izpolnjevala pogojev za odobritev posojila, da je odločitev dejansko sprejel sam, posojilo je bilo odobreno zgolj na podlagi grobe ocene projektov, da je videl, da gre za različne podatke in ni zahteval podrobnih podatkov, ki bi mu omogočili presojo. K temu je dodalo, da je obsojenec vedel, da bodo sredstva na koncu pristala pri družbi v Bosni in Hercegovini (v nadaljevanju BiH) in banka ne bo imela nikakršnih pravnih možnosti za izterjavo kreditov od te bosanske družbe, saj je bil njen vpliv na to družbo izključno posreden. Navedlo je, da je obstajala možnost podeliti kredit direktno bosanski družbi, s čimer bi se tveganje banke močno zmanjšalo. Poudarilo je še, da banka ni dokumentarno sledila projektu, kateremu je bil denar namenjen, pri čemer je banka posojilno pogodbo med družbo B. in novo ustanovljeno družbo iz BiH, preko katere se je vršilo financiranje, prejela šele bistveno po izplačilu kredita, tik pred pripojitvijo Banke.

11. Pritožbeno sodišče je tem razlogom pritrdilo. Presodilo je, da je obsojenčev naklep razviden iz tega, da se je obsojenec zavedal slabega finančnega položaja družbe B. in njene popolne nezmožnosti vrniti kredit iz tekočega poslovanja, da je bil družbi že predhodno odobren kredit z moratorijem odplačevanja, da je vedel, da je boniteta napačno določena, da zgornja meja zadolževanja ni imela realne podlage, da je šele dva dni po podpisu sklepa o odobritvi posojila bil sprejet sklep o zvišanju zgornje meje zadolževanja posojilojemalke, ki ni imel podlage v finančnem stanju kreditojemalke in nezadostno zavarovanje posojila. Ocenilo je, da na obsojenčev subjektivni odnos kaže tudi, da je dokumentacijo v zvezi s predmetnim kreditom banka komplementirala šele tik pred pripojitvijo Banke. Izpostavilo je obsojenčevo selektivno in nelogično tolmačenje pravil bančnega poslovanja, da je opustil potrebne analize vzdržnosti projekta, prav tako niso bili vzpostavljeni ustrezni kontrolni mehanizmi nad denarnimi tokovi novoustanovljene družbe v BiH, vedel je, da kredit ni bil namenjen obratnim sredstvom, kot je bilo navedeno v pogodbi.

12. Pritrditi je pritožbenemu sodišču, da vsi zgoraj povzeti razlogi kažejo, da je obsojenec opustil prav vse potrebno za to, da bi posel pomenil za banko spremenljivo kreditno tveganje. S temi razlogi sta nižji sodišči obrazložili obsojenčev naklep v smeri zlorabe položaja ob odobritvi posojilo izven normativnih okvirjev in pravil banke.

13. Obsojenčeva obramba je ves čas postopka nasprotovala obstoju direktnega naklepa v smeri, da povzroči banki škodo in posojilojemalki prodobi protipravno premoženjsko korist. Nižji sodišči sta se opredelili do ugovorov, s katerimi je obsojenčeva obramba nasprotovala, da je na njegovi strani podan naklep za izvršitev kaznivega dejanja. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo ugovor, da obsojenčev oseben aganžma pri ogledu vinogradov v Mostarju kaže, a je bila opravljena skrbna presoja projekta, ter da okoliščina, da obsojenec kot delničar Banke nima interesa, da bi škodoval sam sebi, brez da bi za to prejel kakršno koli korist, ne prepriča. Pritrdilo je obrambi, da niso bile ugotovljene nobene povezave med obsojencem in direktorjem družbe prejemnice posojila B., vendar je presodilo, da to ni bistveno. Zapisalo je še, da je direktor družbe B. poskusil sredstva za isti projekt pridobiti že pri banki C., pa za to ni bilo posluha.

14. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je posojilo odobril z namenom (a) pridobiti družbi B. premoženjsko koristi in (b) Banki povzročiti premoženjsko škodo. Nižji sodišči sta se tako obrazloženo opredelili do ugovorov obrambe, s katerimi je ta izpodbijala subjektivni element kaznivega dejanja. Vendar je pritrditi vložnici, da ob tem nista navedli nobenih okoliščin, na podlagi kateri sta sklepali na obsojenčev namen, da pridobi protipravno premoženjsko korist posojilojemalki, niti nista navedli okoliščin, na podlagi katerih sta sprejeli presojo o tem, da je obsojenec posojilo odobril z namenom, da banki, katere predsednik uprave (in delničar) je bil, povzroči premoženjsko škodo.

15. Glede na navedeno sta obe sodbi obremenjeni s kršitvijo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj nimata razlogov o odločilnem dejstvu, to je subjektivnem elementu obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče tako ni moglo presoditi očitka zahteve za varstvo zakonitosti glede kršitve kazenskega zakona o vprašanju, ali je na strani obsojenca podan njegov naklep v smeri izvršitve kaznivega dejanja.

C.

16. Zahteva za varstvo zakonitosti je zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP utemeljena. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na to, da je Vrhovno sodišče zadevo razveljavilo zaradi kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o subjektivnem zakonskem znaku kaznivega dejanja, utemeljenosti ostalih očitkov ni presojalo.

17. Za razveljavitev sodbe so glasovali sodniki: Marjeta Švab Širok, dr. Primož Gorkič, mag. Aleksander Karakaš in Franc Seljak.

1 dr. Jože Kozina str. 999-1005 v Dr. Korošec in drugi, Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ, 2. knjiga, Uradni list, Ljubljana 2019 2 Primerjaj sodbe: I Ips 59578/2015 z dne 24. 9. 2020, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega pridobitve protipravne premoženjske koristi v obliki odveze solidarnega poroštva. Sodišča so na njegov naklep sklepala iz tega, da mu je bilo poznano, da kreditojemalec kredita ni bil sposoben odplačati in da se banka ne more poplačati iz zastavljenih vrednostnih papirjev. Prav tako mu je bilo poznano bistveno boljše premoženjsko stanje porokov, ki bi omogočalo poplačilo posojila. Korist pa je bila pridobljena s soobsojenčevim družinskim članom; Ips 10/2014 z dne 30. 9. 2021, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega pridobitve protipravne premoženjske koristi v obliki odobritve posojila. Sodišča so na obsojenčev naklep sklepala na podlagi tega, da mu je bilo poznano, da je posojilojemalec prezadolžen in ne bo mogel kredita vrniti, kakor tudi, da ne držijo navedbe v cenitvenem poročilu, da sta zastavljeni nepremičnini novi in sta bili ocenjeni bistveno previsoko. Kreditojemalca je poznal, imela sta skupnega znanca, s katerim sta bila oba tesno povezana; I Ips 37451/2012 z dne 22. 2. 2022, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega pridobitve protipravne premoženjske koristi v obliki odobritve posojila z bistveno nižjo obrestno mero, kot je bila odobrena pri ostalih primerljivih kreditih. Sodišča so na naklep, pridobiti protipravno premoženjsko korist sklepala na podlagi tega, da je bilo odobreno posojilo z rokom trajanja 30 let, pri čemer je bil posojilojemalec star 75 let, posojilojemalka pa je bila že zadolžena in zaposlena za določen čas, kar pomeni, da nista bila kreditno sposobna, posojilo pa bilo tudi bilo ustrezno zavarovano.