Jedro

Obračun preživninskih obrokov med pravdnim postopkom ni nujni del preživninskega izreka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče odločilo, da mora toženec od 1.1.1999 dalje plačevati za preživljanje sina Anžeta mesečno po 40.200,00 SIT, hčerke Žane pa po 33.600,00 SIT (prvi odstavek izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo in obenem odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 38.817,00 SIT s pripadki.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev sodbe (v izpodbijanem obsodilnem delu). Sklicuje se na 107. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in trdi, da mati tožnikov ni njuna zakonita zastopnica, ker otroka živita pri stari materi v Celju. Med vikendom je mati z otrokoma v Seničnem, kjer toženec plačuje za stroške (voda, elektrika itd.), živijo torej brezplačno. Neutemeljeno je sodišče verjelo materi, da 40.000,00 do 50.000,00 SIT mesečno porabi za bencin. Po pogodbi o zaposlitvi dobi zakonita zastopnica prevozne stroške povrnjene, če se vozi z avtom, to ne more iti v breme toženca.

Materina plača ne zadošča za kritje njenih in potreb otrok. Ali so zatrjevane potrebe pretirane, ali pa stroške krije nekdo drug. Iz izpovedb obeh staršev izhaja, da toženec mesečno plačuje po 60.000,00 SIT. Toženec je na glavi obravnavi sodišču predložil dokazilo o plačevanju preživnine in druga dokazila, ki pa jih sodišče ni upoštevalo. Te izdatke podrobneje našteva. Zaključek sodišča, da bo "že plačane zneske lahko uspešno uveljavljal v izvršilnem postopku" je nsprejemljiv. Sodišče bi moralo zahtevati od tožnice, da temu primerno spremeni tožbeni zahtevek. Sodišče ni upoštevalo toženčevih navedb o prezadolženosti firme v Avstriji in podjetja v Sloveniji.

Poslovanje firm podrobneje pojasnjuje v nadaljevanju pritožbe. Živi od prihrankov, strošek za hrano in obleko toženca pa je višji od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravni predpisi določajo, kdaj mora osebo zastopati zakoniti zastopnik. V obravnavanem primeru so to določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR. Po določbi 1. odst. 107. čl. ZZZDR mladoletne otroke sicer zastopajo starši, vendar po določbi 1. odst. 114. čl. istega zakona izvršuje roditeljsko pravico tisti izmed njih, pri katerem otrok živi. To pa je v obravnavanem primeru mati, ki za otroka, tudi v času, ko živita pri stari materi, skrbi. Ker toženec po lastni trditvi prispeva k njunemu preživljanju z nakazilom denarnih sredstev na tekoči račun matere, je očitno, da sta se o tem starša tako (tiho) tudi sporazumela, kar za presojo pravilnega zastopanja mladoletnih tožnikov v tem sporu, ko od očeta zahtevata plačevanje preživnine, zadošča. Pravilno je prvo sodišče kot pravno podlago svoji odločitvi uporabilo določbe 123. in 129. čl. ZZZDR. Z višino ugotovljenih potreb obeh otrok tudi sodišče druge stopnje v celoti soglaša in se sklicuje na popolne in prepričljive razloge prvega sodišča. Sicer pa pritožnik ugotovljenim potrebam otrok argumentirano niti ne ugovarja. Povedano velja tudi za možnost obeh staršev, da prispevata k preživljanju otrok. Ne glede na to, ali mati otrok dobiva povrnjene prevozne stroške ali ne, je porazdelitev preživninske obveznosti med staršema v razmerju 60 % : 40 % v breme toženca pravilno porazdeljena.

Toženčev gmotni položaj in njegove pridobitne zmožnosti so vsekakor ugodnejše od položaja in zmožnosti matere. Četudi bi bilo mogoče slediti tožencu, da posluje z lastnimi podjetji z izgubo, ne zatrjuje, da za delo ni sposoben. To pa ob njegovi zakonski dolžnosti, da preživlja otroke, pomeni, da si mora bodisi preskrbeti dodatni vir zaslužka ali pa svojo poklicno dejavnost preusmeriti tako, da mu bo omogočila dostojno preživljanje otrok. Zmožnost staršev, da prispevajo k preživljanju otrok, je namreč potrebno presojati široko. Upoštevati je potrebno njihovo splošno pridobitno sposobnost, to je sposobnost delati in pridobivati dohodek in ne le dejansko (ne)izkazani dohodek.

Res iz podatkov v spisu izhaja, da je toženec tudi med pravdnim postopkom (delno) plačeval preživnino za otroka. Gre za situacijo, ko so na dan zaključka glavne obravnave na prvi stopnji nekateri s to sodbo določeni preživninski obroki že (delno) plačani. Vendar pa obračun preživninskih obrokov med pravdnim postopkom ni nujni del preživninskega izreka. Če ga sodba ne vsebuje, s tem zavezancu ni odvzeta možnost, da obračun opravi v morebitnem izvršilnem postopku.

Narava preživninskih terjatev terja namreč širše tolmačenje 8. tč. 1. odst. 55. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju in je zato v pritožbi grajano naziranje prvega sodišča, pravilno.

Odločitev prvega sodišča je tedaj v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Pritožbeno oceno, da je "sodba nesklepčna" in da je ni mogoče preizkusiti, je potrebno zavrniti, saj sodba vsebuje popolne in pravilne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. Ker prvo sodišče z izpodbijano sodbo in postopkom pred njo tudi ni zagrešilo kakšne druge absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na kar mora sodišče druge stopnje paziti tudi po uradni dolžnosti, je pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora sama trpeti svoje stroške odgovora na pritožbo, ki v ničemer ni pripomogel k rešitvi zadeve in tedaj ti stroški niso bili potrebni (1. odst. 154., 1. odst. 155. čl. ZPP).