Jedro

V primeru, ko so stroški znani, pa zakon jasno pravi, da jih mora stranka priglasiti takoj, ko zanje zve. Zakon tudi izvršitelju nalaga, da mora upniku po opravljenem neposrednem dejanju izvršbe ali zavarovanja vročiti obračun plačila za delo in stroške. Postopek izvršbe lahko postopki odločanja o stroških le pospešijo, saj je dolžnik sproti seznanjen s tem, koliko narašča njegova obveznost, ker se izogiba izterjavi dolga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog upnika z dne 14.5.2010 v delu, v katerem je upnik priglasil nadaljnje stroške izvršitelja v znesku 274,95 EUR. Nadaljnje izvršilne stroške je odmerilo na 145,39 EUR in dolžniku naložilo, da jih je dolžan povrniti v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega roka dalje.

Proti sklepu v delu, kjer je bil predlog upnika zavržen, se pritožuje upnik zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje sedmi odstavek 38. člena ZIZ razlagalo napačno. V tej določbi sta predpisana tako subjektivni kot objektivni rok za vložitev zahteve za povrnitev stroškov. Sodišče prve stopnje pa je subjektivni rok oz. besedo »takoj« razlagalo preveč ozko in strogo. Po odločbi Višjega sodišča v Celju je pri razlagi subjektivnega roka namreč treba upoštevati konkretne okoliščine primera, ekonomičnost postopka in racionalnost postopanja, saj mora sodišče o stroških postopka odločiti v osmih dneh od prejema zahteve. V konkretni zadevi je izvršitelj kontinuirano opravljal izvršilna dejanja v okviru premičninske izvršbe (30.6.2009, 3.11.2009 in 21.4.2010). V vseh primerih je šlo za neizveden oz. neuspešen rubež, saj je bilo dolžničino stanovanje bodisi zaklenjeno ali pa je ni bilo doma. Vsi doslej priglašeni stroški o katerih je odločalo prvostopenjsko sodišče so le delni stroški v višini 25% priglašenega neuspešnega rubeža izvršitelja. Do oprave rubeža ni prišlo, niti ni premičninska izvršba še ustavljena. Račun za opravljen rubež izvršitelj še ni izstavil, saj rubeža še ni opravil, ker dolžnice na naslovu ni našel. Gre torej za identičen primer, o katerem je že odločilo Višje sodišče v Celju v letu 2005. Če bi upnik prijavljal vsako posamično delno plačilo stroškov za neuspešne izvršbe, bi to povzročilo še večje administriranje in povečevanje sodnih zaostankov ter s tem zavlačevanje sodnih postopkov. Upnik je predlagal tudi druga izvršilna sredstva in sodišče obveščal o dolžnikovem delodajalcu pa vse do danes še ni prejel nobenih plačil v tej zadevi. Postavlja se resno vprašanje učinkovitosti izvršilnih postopkov za upnika. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se tudi v izpodbijanem delu njegovemu zahtevku za povračilo priglašenih stroškov izvršitelja ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da gre za pritožbo zoper sklep o odmeri stroškov izvršilnega postopka. O takšni pritožbi po spremenjeni določbi 6. člena ZIZ (2. člen ZIZ-H, Ur. l. RS, št. 51/2010) odloča višje sodišče po sodniku posamezniku.

Določba sedmega odstavka 38. člena ZIZ je jasna. Po tej določbi se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oz. zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se ti stroški ne priznajo. Iz te določbe ne sledi, da se lahko vselej zahteva povračilo izvršilnih stroškov v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem postopku oz. zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja. Ta objektivni rok je v zakonu predpisan kot skrajni rok, do katerega se še lahko zahteva povrnitev izvršilnih stroškov. V primeru, ko so stroški znani, pa zakon jasno pove, da jih mora stranka priglasiti takoj, ko zanje zve. Zakon tudi izvršitelju nalaga, da mora upniku po opravljenem neposrednem dejanju izvršbe ali zavarovanja vročiti obračun plačila za delo in stroške (prvi odstavek 38.c člena ZIZ). Če mora tako ravnati izvršitelj, je ob določbi sedmega odstavka 38. člena ZIZ še toliko bolj jasno, da mora te stroške priglasiti tudi upnik sodišču, da ne izgubi pravice zahtevati povračilo. Odveč je bojazen o povečanju sodnih zaostankov, če bo sodišče moralo odločati o vsaki priglasitvi, saj so ti sklepi enostavni in ne terjajo veliko časa in dela. Na drugi strani pa lahko postopek izvršbe le pospešijo, saj je dolžnik sproti seznanjen s tem, koliko narašča njegova obveznost, ker se izogiba izterjavi dolga.

Drži pritožbena navedba, da je Višje sodišče v Celju v določeni zadevi odločilo drugače. Vendar so v bazi sodnih odločb višjih sodišč tudi odločbe Višjega sodišča v Kopru (I Ip 692/2007) in Višjega sodišča v Ljubljani (III Cp 1038/2006), iz katerih sledi prav takšna razlaga sedmega odstavka 38. člena ZIZ, kot jo je v konkretni zadevi sprejelo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu v skladu z določbo sedmega odstavka 38. člena ZIZ zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).