Jedro

Sklep, ki ga je tožnica izpodbijala s pritožbo, je bil v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP vročen s fikcijo 3. 4. 2015. Pritožbo je za tožnico vložil skrbnik za posebne primere 5. 8. 2015. Tako je zamujen pritožbeni rok osmih dni, saj je bil zadnji dan roka za vložitev pritožbe zoper navedeni sklep 11. 4. 2015.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančni urad Ljubljana pritožbo tožnice zoper sklep DT 4934-46677/2015-1 08-713-14 z dne 16. 3. 2015 kot prepozno zavrgel, s tem da tožnica nosi stroške postopka in da davčnemu organu posebni stroški niso nastali. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil sklep, ki ga je tožnica izpodbijala s pritožbo, v skladu s četrtim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vročen s fikcijo vročitve 3. 4. 2015 in da se je petnajstdnevni rok za prevzem pisma iztekel 3. 4. 2015, s katerim se je štela vročitev za opravljeno. Pritožbo je za tožnico vložil skrbnik za posebne primere 5. 8. 2015. Tako je zamujen pritožbeni rok osmih dni (drugi odstavek 157. člena Zakona o davčnem postopku,v nadaljevanju ZDavP-2), saj je bil zadnji dan roka za vložitev pritožbe zoper navedeni sklep 11. 4. 2015. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil tožnici z odločbo Centra za socialno delo Bežigrad 1221-138/2014-26 (27) z dne 3. 6. 2015 določen skrbnik A.A. Slednji se je 29. 7. 2015 zglasil na Finančnem uradu Ljubljana, kjer so mu bile vročene fotokopije sklepov, kar pa nima učinka vročitve. Finančni organ se sklicuje na drugi odstavek 240. člena, 68. člen in 87. člen ZUP. Pravna podlaga za izrek o stroških je 116. člen in peti odstavek 213. člena ZUP.

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Prvostopenjski organ je pravilno sklep o davčni izvršbi naslovil na tožnico in na njen naslov za vročanje, kajti iz podatkov registra davčnih zavezancev izhaja, da je bila sprememba naslova za vročanje na naslov skrbnika za posebni primer s pripisom za B.B. narejena šele 14. 7. 2015. 3. Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razloga bistvene kršitve pravil postopka in nedovoljene oblike vročanja. Postopek za postavitev skrbništva se je začel pravočasno in upravičeno 23. 5. 2014. CSD Bežigrad se je zmotil in ravnal v nasprotju z zakonom in Ustavo RS, kar je pravilno uredil šele drugostopenjski organ. Zato so z napačnim ravnanjem skrbstvenega organa nastale nepopravljive posledice tožnici in njenemu skrbniku. Vsi sklepi in odločbe FURS, vključno s tem, ki je predmet te tožbe, so nastali v času napačne odločitve prvostopenjskega skrbstvenega organa. S fikcijo vročitve je bila v času, ko bi skrbstvena odločba že morala biti izdana, bila vročena odločba osebi, ki ni sposobna skrbeti zase. V danem primeru je skrbnik šele na podlagi vpogleda v spis 29. 7. 2015, pri čemer je bil davčni organ seznanjen, da je zaradi nezmožnosti davčnega zavezanca postavljen skrbnik, lahko vložil pritožbo. Vročanje s fikcijo vročitve osebi, ki ima status invalida 1. stopnje zaradi upada spoznavnih sposobnosti, je protipravno. Finančni organ je tako posegal v pristojnost organa, ki bedi nad nalogami skrbnika. Neupoštevanje tega dejstva je dejanje zoper splošno moralo in človekove pravice. Tožnica predlaga, da sodišče razveljavi in odpravi izpodbijani sklep in tudi sklep z dne 16. 3. 2015. 4. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Navedbe tožnice glede ravnanja CSD Ljubljana Bežigrad v postopku postavitve skrbnika za posebni primer, predstavljajo tožbene novote. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po mnenju sodišča je izpodbijani sklep, potrjen z odločbo toženke, pravilen in zakonit. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in toženke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa sodišče dodaja:

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil tožnici pravilno vročen sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 16. 3. 2015. Tožnica namreč zatrjuje, da je od 23. 5. 2014 v postopku pred CSD in da je odločba CSD o postavitvi skrbnika za posebni primer tožnici, izdana 3. 6. 2015, in da je postala pravnomočna 6. 7. 2015. V zadevi je predvsem sporno ali je osebni vpogled v spis skrbnika za poseben primer 29. 7. 2015 šteti kot trenutek, od katerega tečejo roki v zvezi z vložitvijo pravnih sredstev zoper sklep o davčni izvršbi z dne 16. 3. 2015 oz. ali je bila pritožba, ki jo je vložila tožnica (po skrbniku za poseben primer) 5. 8. 2015, ki je predmet tega spora, pravočasna.

8. Po presoji sodišča relevantna okoliščina v obravnavani zadevi ni trenutek, ko se je skrbnik za posebni primer seznanil s sklepi oziroma upravnim spisom, ki se vodi pri toženki (29. 7. 2105), od katerega naj bi se po stališču tožnice (napačno) štel roka za vložitev pritožbe. Predmet pritožbe je namreč sklep o davčni izvršbi z dne 16. 3. 2015, ki je bil izdan in vročen še preden je bila izdana odločba CSD o postavitvi skrbnika za poseben primer. Slednja je bila izdana 3. 6. 2015 in je postala pravnomočna 6. 7. 2015. Zato pred tem datumom finančni organ ni imel ne dejanske ne pravne pravne podlage za vročanje sklepa o davčni izvršbi na naslov skrbnika za posebni primer in je bila po presoji sodišča vročitev, ki je bila opravljena s fikcijo vročitve, na podlagi četrtega odstavka 87. člena ZUP, pravilna. Tako se utemeljeno šteje, da je bil tožnici sklep o davčni izvršbi vročen 3. 4. 2015 in da je bil 11. 4. 2015 zadnji roka za vložitev pritožbe. Navedena ugotovitev je skladna z določbami ZUP glede vročitve. Postopanje prvostopenjskega organa in toženke zato ne posega v ustavne pravice tožnice, kot zmotno meni tožnica. Prvostopenjski organ je postopal v skladu z določbami ZUP glede osebne vročitve, ki se nanje tudi pravilno sklicuje. Drugačno računanje rokov nima podlage v ZUP. Pritožba, ki je bila 5. 8. 2015 poslana s priporočeno pošiljko, tako ni pravočasna oz. je bil zadnji dan za vložitev pritožbe (11. 4. 2015) zamujen. Sodišče nima pravne podlage, da bi sledilo razlogom tožnice, da takšna vročitev ni bila pravilna in da bi morala šele seznanitev s spisom s strani skrbnika za posebni primer, 29. 7. 2015, ko so mu bile vročene fotokopije sklepov, imeti učinek vročitve. Za takšno razlago ni pravne podlage v ZUP, saj pravni učinki odločbe o postavitvi skrbnika za poseben primer niso mogli nastati preden je bila izdana odločba o postavitvi skrbnika oz. preden je postala pravnomočna. Tako so pravni učinki sklepa o davčni izvršbi z dne 16. 3. 2015 po ZUP pravilno nastali z dnem, ko je bila opravljena prva vročitev tožnici, to pa je 3. 4. 2015, od katerega je finančni organ pravilno štel rok za vložitev pravnega sredstva. Ker na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP organ prve stopnje med drugim zavrže pritožbo, če je prepozna, je zato izpodbijani sklep pravilen.

9. Tožnica v tožbi navaja okoliščine v zvezi z izdajo odločbe CSD in nepravilnim ravnanjem prvostopenjskega skrbstvenega organa, kar naj bi imelo za tožnico škodljive posledice. Navedene okoliščine predstavljajo nedovoljeno tožbeno novoto, saj kot izhaja iz upravnih spisov, navedenih očitkov v postopku pritožbe ni podala, zato se sodišče do tega posebej ne opredeljuje.

10. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče tudi ni našlo kršitev pravil postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, niti kršitev Ustave RS, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.