Jedro

Sodišče prekorači tožbeni zahtevek če odloči, da so toženci solidarno zavezani za plačilo odškodnine, četudi tožnik ne terja solidarne izpolnitve odškodninske obveznosti.

Po 165. členu OZ odškodninska obveznost res zapade v trenutku njenega nastanka, kar pa ne pomeni, da je odgovorna oseba s tem dnem že v zamudi. Oškodovanec tedaj sicer pridobi pravico škodo terjati, vendar jo mora (šele) ugotoviti, odgovorno osebo pa pozvati k plačilu.

Izrek

I. Pritožba tožnice se zavrže. II. Pritožba prvih treh tožencev se zavrne in se potrdi delna zamudna sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožniki sami krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo prve tri tožence solidarno zavezalo za plačilo 3678,81 EUR tožnici, z zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2012, nerazdelno pa jim je tudi naložilo plačilo stroškov v znesku 160,05 EUR, v 15 dneh, sicer pa z ustreznimi obrestmi.

2. Proti sodbi se pritožujejo tožnica in prvi trije toženci.

Tožnica meni, da bi moralo sodišče prve tri tožence solidarno zavezati za plačilo celotnega dolga, saj je to zahtevala na primerljiv način, obresti pa bi moralo dosoditi od samega nastanka škode, to je 24. 11. 2009. Prvi trije toženci pa pravijo, da tožbe niso prejeli, ker je drugemu tožencu sodne pošiljke nekdo ukradel iz nahrbtnika. Sicer pa iz dejstev, ki so navedena v tožbi, po njihovem mnenju ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, saj tožeča stranka v dokaz prilaga le zapisnik o zaslišanju B., ki je skušal krivdo zvaliti na prvega toženca. Zoper tega je bil postopek ustavljen. Ker on torej ni odgovoren, tudi starša, torej drugi toženec in tretja toženka, nista.

Vsi pritožniki so zaznamovali tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba tožnice ni dopustna, pritožba tožencev pa ni utemeljena.

4. Tožnica za pritožbo nima interesa. Sodišče prve stopnje ji je prisodilo več, kot je zahtevala, in sicer je prve tri tožence solidarno zavezalo za plačilo 3678,81 EUR, tožnica pa je od šestih tožencev zahtevala 7357,63 EUR. Solidarnost se, razen pri obveznostih iz gospodarskih pogodb, ne domneva (394. čl. Obligacijskega zakonika, OZ) in ker je denarna obveznost deljiva, bi bil vsak toženec zavezan le za 1/6 navedenega zneska (1. in 3. odst. 393. čl. OZ). Ker prekoračitev zahtevka pritožbeno sodišče lahko sanira le v primeru pritožbe [upravičene osebe] (350. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), v izdano delno zamudno sodbo ni moglo poseči. 5. Glede obresti je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, saj jih je prisodilo od tedaj, ko je tožnica tožence pozvala na plačilo, namreč z vložitvijo tožbe, v kateri ne navaja, da bi jih k plačilu pozvala že prej. Po 165. čl. OZ odškodninska obveznost res zapade v trenutku njenega nastanka, kar pa ne pomeni, da je odgovorna oseba s tem dnem že v zamudi. Oškodovanec tedaj sicer pridobi pravico škodo terjati, vendar jo mora (šele) ugotoviti, odgovorno osebo pa pozvati k plačilu. Zato je uporaba določbe 299. čl. OZ ustrezna. Pritožbeno sodišče pritožbe tožeče stranke v tem delu ni zavrnilo, saj sodišče prve stopnje o zavrnitvi dela zahtevanih obresti še ni odločilo. Ker gre za delno sodbo, bo to še lahko storilo, pritožba tožnice pa je v tem delu preuranjena, tako da jo je bilo treba zavreči v celoti (1. in 4. odst. 343. čl.).

6. Vsem (prvim trem) tožencem je bila tožba pravilno vročena v odgovor, česar izrecno niti ne zanikajo. Dejstvo, da naj bi jim bila kasneje ukradena, na pravilnost vročitve ne vpliva, uveljavljana kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP pa tako ni storjena.

7. Izpolnjeni so tudi vsi drugi pogoji za izdajo zamudne sodbe zoper tožence, ki na tožbo niso odgovorili, in sicer tudi naslednji, ki mu pritožniki nasprotujejo, da iz dejstev izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Zatrjevanih pravno pomembnih dejstev se namreč v primeru, da jim toženci ne oporekajo, ne dokazuje; ravno to je smisel zamudne sodbe. Šteje se namreč, do so toženci s svojim pasivnim ravnanjem priznali navedena dejstva. Pritožniki zato zaman uveljavljajo pomanjkanje dokazov. Pravotvornih dejstev pa tožnica navaja dovolj, da je ob predpostavki njihove resničnosti možno ugotoviti odškodninsko obveznost prvih treh tožencev. Navaja, da je prvi toženec napeljal četrtega toženca k požigu osnovne šole X, da je ob poskusu le-tega nastala premoženjska škoda, ki jo je tožnica izplačala, ter da je do tega prišlo tudi zato, ker sta drugi toženec in tretja toženka zanemarila vzgojo prvega toženca, ki je bil ob dogodku star 15 let. Vsi elementi odškodninske obveznosti so torej v zadostni meri navedeni, da je na podlagi 1. odst. 131. čl., 3. odst. 137. čl., 143. čl. in 1. odst. 145. čl. OZ tožba sklepčna (4. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP).

8. Pritožbo tožencev je bilo zato treba zavrniti in delno zamudno sodbo zoper njih potrditi, ker tudi tistih kršitev, ki jih sme in mora upoštevati pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (350. čl. ZPP), to ni ugotovilo.

9. Odločitev o stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožniki sami krijejo vsak svoje lastne stroške neuspešnih pritožb (1. odst. 154. čl. ZPP).