Jedro

Neutemeljene so tožničine navedbe, da dejstvo, da je tožena stranka zaposlila večje število delavcev (48 delavcev), pomeni, da so se zaradi tega zvišali stroški dela, kar naj bi kazalo na to, da ekonomski razlog ni podan. Bistvena je ugotovitev, da kljub novim zaposlitvam na drugih področjih pri toženi stranki ni prišlo do zaposlitve, ki bi nadomestila tožničino delo. Dejstvo, da tožena stranka zaposluje nove delavce, ne vpliva na obstoj ekonomskega razloga, saj gre za odločitev, ki je v njeni pristojnosti in s katero predvideva doseganje boljšega poslovnega izida v prihodnosti. Če bi sodišče presojalo oziroma štelo, da zaposlitve niso dopustne oziroma da vsakršno povečanje stroškov dela zaradi novih zaposlitev pomeni neobstoj ekonomskega razloga, bi s tem onemogočalo toženi stranki kakršnokoli zaposlovanje, za katerega bi tožena stranka štela, da je koristno z vidika doseganja boljših poslovnih rezultatov. Šlo bi za nedopustno poseganje v svobodno ekonomsko pobudo, torej za kršitev pravice, ki je zagotovljena poslovnim subjektom v prvem odstavku 74. člena URS. Zato ne gre za okoliščino, ki bi vplivala na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zaradi prenehanja potreb po delu tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi, ki je bila posledica nedoseganja pričakovanih poslovnih rezultatov, tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka vročila tožnici dne 19. 12. 2013, nezakonita in se razveljavi; da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo po poteku 14-dnevnega odpovednega roka, šteto od dne 27. 12. 2013, to je dne 7. 2. 2014, temveč ji še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v 8 dneh pod izvršbo, da je tožena stranka dolžna tožnico za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 7. 2. 2014 do vrnitve na delo, prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plače, ki bi ji pripadale, če bi delala, skladno s podpisano pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 1. 2011 in od njih poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plače, tožnici pa izplačati pripadajoče neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti le-teh v plačilo 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3 točki prvega odstavka 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (8., 14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP, v zvezi s prvim in drugim odstavkom 89. člena ZDR-1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povračilo pritožbenih stroškov tožnice, v primeru zamude skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da tožena stranka ni dokazala obstoja zatrjevanega odpovednega razloga, to je ekonomskega razloga. Zaključek sodišča prve stopnje temelji na nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje ni opravilo poizvedb pri ZZZS, kar predstavlja kršitev določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključki sodišča prve stopnje so v nasprotju z listinami v spisu, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je opozarjala, da se je pri toženi stranki znatno povečalo število zaposlenih potem, ko je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi. Povečanje števila zaposlenih pomeni povečanje stroškov plač, kar pa je v nasprotju z zatrjevanim odpovednim razlogom - potrebi po zmanjšanju stroškov dela. Iz dopisa naslovnega sodišča z dne 1. 10. 2014 v zadevi opr. št. I Pd 243/2014, ki ga je pooblaščenec tožnice prejel šele 7. 10. 2014, namreč izhaja, da je po podatkih ZZZS tožena stranka v času po 1. 12. 2013 na novo zaposlila kar 48 delavcev. Enak zaključek omogoča tudi izračun na podlagi seznama odpuščenih delavcev iz poslovnih razlogov in skupnega števila zaposlenih delavcev, ki jih je v spis vložila tožena stranka. Ni bistveno, ali je šlo za nove zaposlitve oziroma prezaposlitve znotraj skupine tožene stranke, saj je tudi v tem primeru prišlo do povečanja obremenitve tožene stranke s plačami delavcev in s tem do povečanja stroškov dela.

Tožnica se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je bilo njeno poslovanje v letu 2013 pod planom in slabše od poslovanja v letu 2012. Sodišče prve stopnje svojo ugotovitev temelji izključno na listinah, ki jih je pripravila tožena stranka - tabele s prikazom poslovnega izida za obdobje od januarja do novembra 2013 (B2), ki sicer res izkazujejo poslovne rezultate (nedoseganje planov za leto 2013), kot jih navaja tožena stranka v odpovedi, vendar pa sodišče prve stopnje, kot domnevno nerelevantne, zavrača druge podatke o poslovanju tožene stranke in sicer uradne podatke o poslovanju tožene stranke v letu 2013 in podatke o poslovanju v obdobju januar - december 2013. Ker je bila odpoved vročena tožnici le dober teden pred zaključkom leta 2013, bi morali biti merodajni podatki za celotno leto 2013. Podatki o poslovanju, s katerimi je tožena stranka utemeljevala odpoved, so neskladni z listinami, ki prikazujejo podatke o poslovnih rezultatih tožene stranke v letu 2013. Iz uradnih podatkov poslovanja tožene stranke (AJPES, iBON) izhaja, da je bilo poslovanje tožene stranke v letu 2013, glede na stanje gospodarstva v Republiki Sloveniji, naravnost odlično. Tožena stranka je dosegla povečanje drugih poslovnih prihodkov za 310 %, zmanjšala stroške blaga, materiala in storitev za 6 % in poslovne odhodke za 6 %, povečala poslovni izid iz poslovanja za 73 %, poslovni izid iz poslovanja (EBIT) za 12 %, celotni poslovni izid za 16 %, čisti poslovni izid obračunskega obdobja za 8 %, dodano vrednost na zaposlenega za 12 % in dosegla čisti dobiček (čisti poslovni izid) v višini 6.246.096 EUR, kar je za 8 % več kot v letu 2012. Zato je navedba tožene stranke, ki jo povzema tudi sodišče prve stopnje, da je bil čisti dobiček v letu 2013 nižji kot leta 2012, neresnična in protispisna. Zaradi dobrih poslovnih rezultatov je bila izplačana tudi božičnica.

Sodišče prve stopnje je povsem spregledalo neskladje, na katero je tožnica opozarjala, in sicer v zvezi s podatki, ki so bili pripravljeni s strani kontrolinga in so uspešno prestali zunanjo revizijo (novo poročilo za A. januar - december 2013 (B9)), kjer je navedeno, da je bil poslovni izid iz poslovanja v letu 2013 za 10 % nad planom (odpoved navaja podatek 17 % pod planom) in za 12 procentov nad preteklim letom in da je bil poslovni izid iz rednega delovanja za 5 % nad planom (odpoved navaja podatek 25 % pod planom). Neutemeljeno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ne sme presojati ustreznosti in uresničljivosti postavljenih poslovnih planov gospodarske družbe. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati, ali so bili poslovni plani ne samo izpolnjeni, ampak ali so bili realni, ne pa zgolj prilagojeni za potrebe postopka odpovedi. Tožena stranka ni predložila nobenega dokaza o tem, da so upravni organi oziroma lastniki družbe resnično sprejeli zatrjevane poslovne plane (npr. sklepe uprave ali skupščine družbenikov). Iz javno dostopnih podatkov AJPES-a, in sicer izseka iz letnega poročila tožene stranke za leto 2012 izhaja, da tožeča stranka (pravilno: tožena stranka) že v letu 2012 ni dosegla zastavljenih ciljev, v letu 2013 pa naj bi si postavila še višje cilje, čeprav je jasno, da je to v časih, ko je gospodarstvo v Sloveniji še vedno v hudi gospodarski krizi, nemogoče. Zgolj na podlagi nedoseganja domnevno predvidenih poslovnih planov, za katere se je izkazalo, da so bili povsem nerealni in da jih tožena stranka ni prilagodila realnim zmožnostim in izkušnjam iz leta 2012, odpoved ne more biti zakonita.

Zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za kolektivni odpust, je po prepričanju tožnice vsaj preuranjen. Sodišče bi lahko navedeni zaključek in sicer, da pri toženi stranki ni bilo odpuščenih več kot 30 delavcev v obdobju 30 dni v smislu 98. člena ZDR-1, sprejelo šele na podlagi s strani tožnice predlaganih poizvedb pri ZZZS o številu in času pri toženi stranki iz poslovnih razlogov odpuščenih delavcev. Tako bi lahko preverilo verodostojnost seznama, ki ga je sodišču posredovala tožena stranka (B9). Iz dopisa ZRSZ z dne 12. 8. 2014 namreč izhaja, da je tožena stranka v spornem obdobju (konec leta 2013 in v začetku 2014) iz poslovnih razlogov odpustila vsaj 40 delavcev, pri čemer pritožba opozarja, da navedeni podatek ne predstavlja vseh delavcev, odpuščenih iz poslovnih razlogov, ampak le delavce, ki so se po prenehanju delovnega razmerja iz poslovnega razloga prijavili na ZRSZ. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje ni kršilo določbe pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker ni opravilo poizvedb pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) glede novo zaposlenih delavcev pri toženi stranki v času od 1. 12. 2013 dalje za obdobje, ki bi bilo relevantno za obravnavano zadevo. Tudi brez izvedbe tega dokaza je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so pravno odločilna, kot pa bo tudi v nadaljevanju podrobneje obrazloženo, povečanje števila delavcev v spornem obdobju ne vpliva na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka uspela dokazati obstoj ekonomskega razloga. Zato takšne poizvedbe ne bi mogle vplivati na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje in tudi niso bile potrebne za to, da sodišče odloči o zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Prav tako ni podano nasprotje med listinami v spisu in med samimi ugotovitvami o teh listinah v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje pravilno povzelo vsebino listin oziroma podatkov v spisu, zato takšno nasprotje ne obstaja. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to kršitev, dejansko izpodbijajo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Čeprav pritožba ne obrazloži natančneje, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba tudi v tem delu ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, razlogi so jasni in si niso v nasprotju, zato je mogoče izpodbijano sodbo v celoti preizkusiti.

6. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2011 (A1) za nedoločen čas na delovnem mestu laborant II. Dne 17. 12. 2013 ji je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A2), katere zakonitost je tožnica izpodbijala v tem sporu.

7. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013, 78/2013 - popr.; ZDR-1) v 1. alinei prvega odstavka 89. člena kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Glede na število delavcev pri toženi stranki (več kot 800), je za obravnavano zadevo relevantna tudi določba 98. člena ZDR-1, ki v tretji alineji določa, da mora delodajalec, ki zaposluje 300 ali več delavcev, izdelati program razreševanja presežnih delavcev, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo v obdobju 30 dni najmanj 30 delavcev.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2013 (A2) navedla, da v poslovnem letu 2013 posluje in se sooča s težko gospodarsko situacijo. Prihodki od prodaje so bili v obdobju od januarja - novembra pod planiranimi za 12 %, poslovni izid poslovanja za 17 % nižji od planiranega, poslovni izid iz rednega poslovanja nižji za 25 % in čisti poslovni izid nižji za 26 % od planiranega. Prodaja na zaposlenega je zaostajala za 10 %, dodana vrednost na zaposlenega pa je za 13 % nižja od planirane vrednosti. Doseženi rezultati so bili bistveno pod planiranimi, prognoza poslovanja za december 2013 pa je bila močno pod planom, pri čemer je tožena stranka zaznala, da stroški poslovanja in stroških dela ne padajo v enakem trendu, kot padajo prihodki od prodaje.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je ekonomski razlog dokazan, saj je to izhajalo iz prikaza poslovnega izida oziroma tabele za zatrjevano obdobje (B2), v kateri je po posameznih postavkah poslovanja prikazan plan za to obdobje (stolpec 3) in tudi doseženi rezultati primerjalnega obdobja preteklega leta (stolpec 1). Ti podatki so skladni s tem, kar se za november 2013 navaja v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da predvideni plan ne more biti podlaga za zakonito izdajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker naj ne bi bil realen oziroma dosegljiv. Glede samega plana pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno, na podlagi navedenega prikaza (B2) ter izpovedbe direktorja tožene stranke B.B., ugotovilo, da je šlo za plan, ki ga je postavil direktor in ki ni bil dosežen. Tudi tožnica v pritožbi navaja, da letno poročilo navaja nedoseganje plana, torej je šteti, da je bilo nedoseganje plana v celoti dokazano oziroma da tožnica s tem navedbami neutemeljeno izpodbija opredeljeni plan. Prav tako ni mogoče šteti, da je plan nerealen zaradi težke gospodarske situacije in stanja v letu 2012, zaradi katerega naj bi bilo plan nemogoče doseči, oziroma da bi bila odpoved iz tega razloga nezakonita. Gre za poslovno odločitev, v katero se sodišče ne more spuščati. Tožnica tudi ne pove, kaj naj bi bil dosegljiv plan, zato zgolj špekuliranje o tem, da plana ni bilo mogoče doseči, ne more vplivati na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dosegala predvidenega plana. Tožnica tudi neutemeljeno navaja, da bi morala tožena stranka predložiti sklepe organov upravljanja oziroma nadzornega organa glede sklepov o planu. Glede tega ni podala nobenega dokaznega predloga, pritožbeno sodišče pa ne dvomi v pravilnost in verodostojnost podatkov oziroma tabele, ki ju je predložila tožena stranka in iz katere izhaja predviden plan za obdobje od januarja do novembra 2013, ki ga je v svoji izpovedbi potrdil tudi direktor tožene stranke. Prav tako tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati podatke za celotno poslovno leto 2013, saj bi s tem ugotavljalo poslovni razlog za obdobje po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Glede plana oziroma dosegljivosti tega plana torej pritožba ni utemeljena.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje povsem spregledalo neskladje v navedbah tožene stranke in sicer, da odpoved navaja podatek, da je bilo nedoseganje 17 % pod planom, v odgovoru na tožbo pa je navedeno, da je bil poslovni izid iz poslovanja iz leta 2013 za 10 % pod planom in za 12 % nad preteklim letom in da je bil poslovni izid iz rednega poslovanja za 5 % nad planom (odpoved pa navaja podatek 25 % nad planom in za 16 % nad preteklim letom). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v odgovoru na tožbo tožena stranka pravilno povzela tiste ugotovitve, ki izhajajo redne iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A2), zato ni mogoče govoriti o neskladju oziroma o kakršnihkoli nepravilnostih. Tudi sicer je bilo dokazano, da je podatek o nedoseganju plana, ki je relevanten za tožnico, pravilen, in se nanaša na obdobje od januarja do vključno novembra 2013. 11. Tožnica tudi neutemeljeno zatrjuje, da dejstvo, da je tožena stranka v obdobju od 1. 12. 2013 dalje zaposlila večje število delavcev (48 delavcev) pomeni, da so se zaradi tega zvišali stroški dela, kar naj bi kazalo na to, da ekonomski razlog ni podan. Za pritožbeno rešitev zadeve je namreč bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da kljub novim zaposlitvam na drugih področjih pri toženi stranki ni prišlo do zaposlitve, ki bi nadomestila tožničino delo. Tožnici nadrejeni delavec C.C. je potrdil, da sedaj delo opravljajo z manjšim številom delavcev na delovnem mestu laborant II, pri čemer se je tudi eden izmed delavcev upokojil, tako da sedaj z manjšim številom delavcev nadomeščajo dva delavca. Tudi priča D.D. je potrdila, da tožničinega dela ne opravlja noben novo zaposleni delavec. Ker je bilo njeno delo prerazporejeno med ostale zaposlene, je potreba po tožničinem delu vsekakor prenehala. Če temu ne bi bilo tako, ji tožena stranka ne bi odpovedala pogodbe o zaposlitvi, oziroma bi na tem delovnem mestu zaposlila drugega delavca, česar pa ni storila.

12. Dejstvo, da tožena stranka zaposluje nove delavce, ne vpliva na obstoj ekonomskega razloga, saj gre za odločitev, ki je v njeni pristojnosti in s katero predvideva doseganje boljšega poslovnega izida v prihodnosti. Če bi sodišče presojalo oziroma štelo, da zaposlitve niso dopustne oziroma da vsakršno povečanje stroškov dela zaradi novih zaposlitev pomeni neobstoj ekonomskega razloga, bi s tem onemogočalo toženi stranki kakršnokoli zaposlovanje, za katerega bi tožena stranka štela, da je koristno z vidika doseganja boljših poslovnih rezultatov. Šlo bi za nedopustno poseganje v svobodno ekonomsko pobudo, torej za kršitev pravice, ki je zagotovljena poslovnim subjektom v prvem odstavku 74. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 33/1991 s spremembami; URS). Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča ne gre za okoliščino, ki bi vplivala na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zaradi prenehanja potreb po delu tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi, ki je bila posledica nedoseganja pričakovanih poslovnih rezultatov, tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je reorganizacijo izvedla zaradi nedoseganja planiranega poslovanja. To ne pomeni nujno, da je poslovala (glede na stanje gospodarstva v državi) slabo, pomeni pa, da ni poslovala tako, kot je planirala. Če bi bilo poslovanje takšno, bi delavci prejeli tudi celotni planirani znesek božičnice, glede na nedoseganje plana, pa so jo prejeli le v višini 50 % od planirane.

13. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni šlo za kolektivni odpust. Ker tožena stranka v obdobju 30 dni ni iz poslovnega razloga odpovedala pogodbe o zaposlitvi najmanj 30 delavcem, ni šlo za odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugovorom tožnice, da je šlo v spornem obdobju za odpoved večjemu številu delavcev, zaradi česar naj bi po stališču tožnice morala tožena stranka pripraviti program reševanja presežnih delavcev, pravilno ugotovilo, da iz poimenskega seznama odpuščenih delavcev ter izpovedbe direktorja tožene stranke izhaja, da tožena stranka v spornem obdobju, torej od 17. 12. 2013 do poteka 30 dni ni odpustila 30 ali več delavcev. Tožnica je s pavšalnimi in povsem nekonkretiziranimi navedbami trdila, da ne verjame predloženemu seznamu oziroma da le-ta ni verodostojen. Tudi ob zaslišanju direktorja tožene stranke ni zatrjevala, da bi kakorkoli nepravilno izpovedoval glede števila delavcev, ki jim je v relevantnem obdobju prenehala pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato tudi pritožbeno sodišče šteje, da sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opravljati poizvedb pri ZZZS o odjavah iz zavarovanja delavcev pri toženi stranki, saj je bilo mogoče na podlagi predložene listine, to je poimenskega seznama delavcev ter izpovedbe direktorja glede tega vprašanja v celoti pravilno ugotoviti dejansko stanje.

14. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnici zakonito podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker niso podani razlogi, ki jih tožnica navaja v pritožbi in tudi ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).