Jedro

Ker koncesionar ni vestno opravil svojega dela vzdrževanja - obrezovanja dreves, je podana njegova protipravnost ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki plačati njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 108,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. S sodbo P 139/2014 z dne 14. 11. 2014 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 709,00 EUR za premoženjsko škodo, katero je tožnik utrpel v škodnem dogodku dne 2. 2. 2014, ko je padlo drevo poškodovalo dve tožnikovi osebni vozili. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožeča stranka uspela s trditveno podlago glede odgovornosti tožene stranke za škodni dogodek, saj kljub žledu drevo ne bi padlo, če bi bilo ustrezno vzdrževano s strani koncesionarja MO, to je če bi bile pravočasno obrezane veje. Po drugi strani pa tudi tožena stranka oziroma vzdrževalec dejansko ni predložil prav nobenih dokazov za svoje trditve, da so bila drevesa redno in strokovno obrezana oziroma vzdrževana. Iz fotografij, ki jih je predložil tožnik pa je po mnenju sodišča jasno razvidno kakšno je bilo stanje drevesa, ki je padlo na tožnikov avtomobil, to je, da veje niso bile prav nič obrezane. Sodišče prve stopnje pa je še zaključilo, da takratnega, sicer močnega žledenja zaradi tega ni mogoče šteti kot višjo silo, na podlagi katere bi se lahko zavarovanec tožene stranke ekskulpiral svoje odgovornosti, saj dogodek ni bil nepredvidljiv. Res je drevo sicer padlo zaradi žledu, vendar pa je tožeči stranki uspelo dokazati, da kljub žledu ne bi padlo, če bi bilo pravočasno obrezano, to je če bi njen zavarovanec vestno opravil svoje delo vzdrževalca. Ugotovilo je krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke po prvem odstavku 131. člena OZ, višino pa je določilo na podlagi 168. člena OZ. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da mora tožeča stranka dokazati škodo, protipravno ravnanje povzročitelja škode - tožene stranke in vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in škodo, povzročitelj pa mora dokazati, da za nastalo škodo ni odgovoren. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je bila dejavnost njenega zavarovanca le vzdrževanje dreves, torej tudi vzdrževanje spornega drevesa, ki pa ga je opravljala strokovno pravilno, vestno in kvalitetno in v skladu z veljavnimi predpisi, ter da je do škode prišlo izključno zaradi žleda - višje sile. Tožena stranka meni, da bi tožeča stranka v tem konkretnem primeru morala dokazati protipravnost ravnanja tožene stranke, česar pa ni storila. Tako pa je sodišče prve stopnje samo prevzelo vlogo izvedenca za gozdarstvo in na osnovi izpovedi prič in fotografij, ki se nahajajo v pravdnem spisu zaključilo, da je drevo sicer padlo zaradi žledu, vendar pa ne bi padlo, če bi bilo pravočasno obrezano, če bi zavarovanec tožene stranke vestno opravil svoje delo vzdrževanja. Tožena stranka meni, da sodišče prve stopnje nima potrebnega strokovnega znanja, da bi lahko na osnovi fotografij, ki jih je predložil tožnik in izpovedi tožnika in priče, podalo oceno, da veje niso bile prav nič obrezane, da bi dogodek lahko povzročil tudi težak sneg, močan veter ali kaj podobnega, torej ni usposobljeno, da bi lahko podalo strokovno mnenje, da se to konkretno drevo na dan žledoloma v Sloveniji ni zlomilo zaradi žledoloma, ampak zaradi nestrokovno obrezanih vej. Iz predloženih fotografij namreč izhaja, da je na parkirišču padlo več dreves in to tako, da so se podrla povsem pri tleh, na osnovi česar nikakor ni logično sklepati, da se je podrlo zaradi slabo obrezanih vej. Tožena stranka meni, da je sodba sodišča prve stopnje pomanjkljiva, saj so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Tožena stranka meni, da tožeča stranka ni dokazala, da je do padca dreves na parkirišču prišlo zaradi protipravnega ravnanja na strani njenega zavarovanca in je evidentno, da je do škode prišlo zaradi naravne ujme, višje sile in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne kot neutemeljenega in odloči o stroških pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke se sodišče prve stopnje ni postavilo v funkcijo izvedenca, temveč je o zadevi odločilo na podlagi procesnih pravil o dokaznem bremenu, saj tožena stranka ni predložila prav nobenega dokaza, da je drevesa obrezovala, kar je bil bistveni očitek protipravnega ravnanja tožene stranke. Čeprav drži, da je dokazno breme za dokazovanje protipravnosti na strani tožnika, pa je treba tudi upoštevati, da se negativnih dejstev po naravi stvari ne more dokazovati in, da je tudi na toženi stranki trditveno in dokazno breme za njene ugovore. V kolikor tožena stranka trdi, da je drevesa obrezovala, bi zato lahko predlagala dokaze, pa tega ni storila, kljub temu, da je za to imela možnost. Iz dopisa zavarovanca tožena stranke razen pavšalnih trditev, da je bilo vzdrževanje ustrezno, ne izhaja, da se je slednje dejansko izvrševalo. Tako kljub nespornemu dejstvu, da so kritičnega v Sloveniji veljale izredne razmere, tožena stranka ni dokazala, da je njen zavarovanec storil vse, kar mu nalaga profesionalna dolžnost, da bi preprečil nastanek morebitne škode. V kolikor pa je mogoče govoriti o protipravni opustitvi, pa ne glede na naravo vremenskega pojava, ni mogoče govoriti o višji sili, saj tožena stranka ni izkazala, da posledice, ki je nastala, ne bi bilo mogoče preprečiti. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker je v konkretnem primeru bilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke odločeno v postopku v sporih majhne vrednosti, so pritožbeni razlogi glede na določbo prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) omejeni samo na pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tako pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje samo prevzelo vlogo izvedenca za gozdarstvo in na osnovi izpovedi prič in fotografij, ki se nahajajo v pravdnem spisu zaključilo, da je drevo sicer padlo zaradi žledu, vendar pa ne bi padlo, če bi bilo pravočasno obrezano, če bi zavarovanec tožene stranke vestno opravil svoje delo vzdrževanja, predstavljajo pritožbene razloge iz prvega odstavka 339. člena ZPP, to je relativne bistvene kršitve določb ZPP, kar pa ni dovoljen pritožbeni razlog. Enako velja tudi za nadaljnje pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje nima potrebnega strokovnega znanja, da bi lahko na osnovi fotografij, ki jih je predložil tožnik in izpovedi tožnika in priče, podalo oceno, da veje niso bile prav nič obrezane, da bi dogodek lahko povzročil tudi težak sneg, močan veter ali kaj podobnega in da je s tem sodišče prve stopnje samo podalo strokovno mnenje, češ, da se drevo ni zlomilo zaradi žledoloma, ampak zaradi nestrokovno obrezanih vej in ti pritožbeni razlogi predstavljajo pritožbeni razlog iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka sicer v nadaljevanju navaja, da meni, da je sodba sodišča prve stopnje pomanjkljiva saj so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, kar bi sicer predstavljal dovoljen pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa te kršitve v nadaljevanju tožena stranka podrobneje ne obrazloži. Ob reševanju pritožbe pa sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodba sodišča prve stopnje jasna, razlogi o odločilnih dejstvih za uporabo takoimenovane krivdne odgovornosti tožene stranke, še zlasti glede obstoja protipravnosti opustitve vzdrževanja zavarovanca tožene stranke, so v sodbi obrazloženi jasno in niso med seboj v nasprotju. Tožena stranka sicer v pritožbi meni, da tožeča stranka ni dokazala, da je do padca dreves na parkirišču prišlo zaradi protipravnega ravnanja na strani njenega zavarovanca in, da naj bi do škode prišlo zaradi naravne ujme - višje sile, vendar pa je takšen zaključek v opreki z jasnimi navedbami sodišča prve stopnje glede dokazanosti protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke, kjer je sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je tožeči stranki uspelo dokazati, da kljub žledu drevo ne bi padlo, če bi bilo pravočasno obrezano, to je, če bi njen zavarovanec vestno opravil svoje delo vzdrževanja dreves. Takšen zaključek je napravilo na podlagi trditvene podlage tožeče stranke, glede odgovornosti tožene stranke za škodni dogodek, ko je zatrjevala, da kljub žledu drevo ne bi padlo, če bi bilo ustrezno vzdrževano s strani koncesionarja MO, to je, če bi bile veje pravočasno obrezane. S tem je sodišče prve stopnje sledilo navedbam tožeče stranke o protipravnosti ravnanja tožene stranke oziroma njenega zavarovanca, kot enega od elementov za odškodninsko odgovornost, v takšnih primerih, ko se ugotavlja krivdna odgovornost po prvem odstavku 131. člena OZ. Na drugi strani pa sodišče še utemeljuje ta svoj zaključek z zaključki, da tožena stranka ni za svoje trditve o pravilnem vzdrževanju dreves predložila prav nobenih dokazov, ni dokazala, da so bila drevesa redno, strokovno obrezana oziroma vzdrževana. Zavarovanec tožene stranke ni navedel niti tega, kdaj je bilo drevo nazadnje obrezano, kako je bilo obrezano, ter na katerem delu. Sodišče je iz fotografij, ki jih je predložil tožnik zaključilo, da je jasno razvidno kakšno je bilo stanje drevesa, ki je padlo na tožnikov avtomobil to je, da veje niso bile prav nič obrezane. Ta ugotovitev na drugi strani predstavlja tudi del dejanskega stanja, ugotovljenega v zvezi s stanjem drevesa in strokovnostjo dela zavarovanca tožene stranke in zmotna ugotovitev dejanskega stanja ni pritožbeni razlog, glede na prej citirano določilo ZPP. Sodišče prve stopnje je zadovoljivo odgovorilo, da takratnega sicer močnega žledenja zaradi tega ni mogoče upoštevati, saj sodišče meni, da bi podoben dogodek lahko povzročil tudi moker in težak sneg, močan veter ali kaj podobnega, zato se tožena stranka ni ekskulpirala svoje odgovornosti, saj dogodek ni bil nepredvidljiv. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do padca drevesa in s tem do nastanka škode na vozilu tožnika prišlo zaradi opustitve dolžnega ravnanja tožene stranke (njenega zavarovanca), ki je v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom. O višini škode je odločilo na podlagi člena 168 OZ.

6. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s tistimi kršitvami določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, pa niso dovoljeni pritožbeni razlogi. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in pritožnica v tej zvezi niti ne pojasni, v čem vidi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

7. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP), dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, ki so sestavljeni iz nagrade za postopek po tar. št. 3210 v znesku 68,80 EUR, za pavšalne storitve po tar. št. 6002 v višini 10,00 EUR, kar z 22 % DDV skupaj znaša 96,13 EUR. Te pritožbene stroške je dolžna povrniti tožena stranka na način, kot je to odločeno v izreku sodišča druge stopnje o povrnitvi pritožbenih stroškov. Odločitev v tej zvezi temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP.