Jedro

Odločanje po prostem preudarku je na podlagi 31. člena ZSVarPre utemeljeno le, če je pravilno ugotovljena vrednost premoženja. Ta pa v tej zadevi ni bila pravilno ugotovljena.

Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči v 6. a členu natančno določa, kako se ugotovi vrednost lastniških deležev gospodarskih družb. Toženka te vrednosti ni ugotovila, temveč se je sklicevala zgolj na osnovni kapital v višini 7.500,00 EUR, kar pa glede na 6. a člen Pravilnika ne predstavlja vrednosti lastniškega deleža v relevantnem obdobju.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v II točki izreka spremeni tako, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 24. 9. 2024 in odločba CSD št. ... z dne 25. 4. 2024.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo delni umik tožbe vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 24. 9. 2024 in CSD, št. ... z dne 25. 4. 2024 pa je zavrnilo (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče kršilo načelo zakonitosti, kateremu so podrejena vsa druga temeljna načela upravnega postopka. V tej zadevi gre za napačno odločitev in nepravilno interpretacijo zakona s strani toženke, ki ima za posledico nezakonitost izpodbijane dokončne odločbe. Prosta presoja, ob natančno določeni zakonski ureditvi ni in ne more biti opravičljiva z izgovorom odločanja po diskrecijski pravici. Tožnik se sklicuje na tretji odstavek 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (nadaljevanju: ZUP).1 Zakonitost odločbe je v primeru odločanja po prostem preudarku zagotovljena, če organ odločbo izda v mejah pooblastila in v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo pooblastilo za prosti preudarek dano. Po mnenju tožnika je toženka v tej zadevi prekoračila svoja zakonska pooblastila s tem, da je samovoljno tolmačila zakonska določila ter napačno in nezakonito izkoristila pravico uporabe prostega preudarka tam, kjer v takšni obliki ni bilo možno in dovoljeno. Posledično je bila izdana materialno napačna in nezakonita upravna odločba. S tem v zvezi se tožnik sklicuje tudi na komentar tretjega odstavka 6. člena ZUP, po katerem mora organ tudi v upravnih zadevah, v katerih je upravičen odločati po prostem preudarku, postopati po pravilih upravnega postopka, pri uporabi katerih ni diskrecijske pravice. S tem v zvezi se sklicuje tudi na sodno prakso in pravno literaturo. V konkretnem primeru gre za presojo pravilnosti in zakonitosti izdane izpodbijane odločbe. Odločitev je bila sprejeta na podlagi napačnih, nepravilnih in nepopolnih podatkov ter ob napačni razlagi in uporabi 4. točke prvega odstavka 17. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS)2 , po kateri se v premoženje osebe štejejo tudi lastniški deleži gospodarskih družb, vrednost teh pa se ugotavlja na podlagi podatkov AJPES iz evidence javnih objav letnih poročil. Nesporno ustanovitveni kapital podjetja ni prihodek, ni dohodek in tudi ni dobiček podjetja. Tudi sklicevanje sodišča na določbo 6. a člena Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči (v nadaljevanju: Pravilnik)3 in na 31. člen Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre)4 , ni pravilno. Podatke, ki jih je organ pridobil iz evidence AJPES na dan 10. 7. 2024, po 51. členu ZUPJS ne more enoznačno in na tak način uporabiti pri ugotavljanju vrednosti premoženja tožnika in njegove družine. Iz evidenc AJPES ni bil pridobljen podatek na podlagi zakonske določbe 6. a člena Pravilnika, kakor tudi organ pri odločanju ni postopal skladno z 8. členom Pravilnika, saj od tožnika ni pridobil izjave za ugotovitev pravilnega stanja, niti ni upošteval dokumentov, ki jih je s tem v zvezi predložil tožnik. Lastniški delež ni sporen, sporna je vrednost premoženja, ugotovljenega v višini osnovnega kapitala družbe, ki naj bi predstavljala znesek premoženja tožnika. Dejanski stan niti toženec niti sodišče nista smela obravnavati z vidika širšega časovnega obdobja, saj zakon točno določa, iz katerega obdobja se presojajo dohodki pri priznanju denarne socialne pomoči. Denarna socialna pomoč je namenjena osebam, ki si v določenem obdobju življenja ne morejo zagotoviti sredstev v višini minimalnega dohodka. Zmotno je zato stališče in utemeljitev sodišča prve stopnje, da gre za bodoče pričakovane prihodke tožnika in družine. Morebitni bodoči dohodek tožnika se je uporabil kot izgovor za ugotovitev sedanjega stanja. Ključen je namreč trenutek odločanja. Podana je tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)5 , saj se sodišče ni opredelilo do okoliščin v zvezi s posojilno pogodbo, niti ni pojasnilo, za kaj je štelo znesek posojila kot zaslužek, torej prihodek tožnika. Prav tako se ni opredelilo do tožnikovih navedb, da v primeru, če bi posojilo porabil za preživljanje, bi s tem zlorabil namen uporabe posojila v zasebne namene kot prihodek družine, ne pa za namen, za katerega mu je bilo posojilo dano. Sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče ni upoštevalo, da sta tožnik in njegova življenjska partnerka neuspešno iskala možnost zaposlitve, da bi tako pridobila lasten vir dohodka za normalno preživljanje družine. S tem namenom sta tudi odprla podjetje. Denar za ustanovitveni kapital pa je posodil tožnikov brat. S pridobljenimi sredstvi je bil plačan začetni ustanovitveni kapital družbe v višini 7.500,00 EUR. Tožnik nasprotuje razlagovanju sodišča prve stopnje in toženke, da bi ta denar moral uporabiti za osebne potrebe in za vsakodnevno preživljanje družine. S tem bi zlorabil namenska sredstva, pridobljena po posojilni pogodbi. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, oziroma da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo (tožnik zoper sklep ni vložil pritožbe) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)6 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Je pa zmotno uporabilo materialno pravo.

5.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožniku in njegovi družini z odločbo CSD št. ... z dne 3. 1. 2024 priznana pravica do denarne socialne pomoči in do ostalih pravic iz javnih sredstev za čas od 1. 1. 2024 do 30. 6. 2024. CSD je po uradni dolžnosti izdal odločbo št. ... z dne 25. 4. 2024, s katero je odločil, da se že omenjena odločba CSD razveljavi s 1. 4. 2024 ter da tožnik oziroma družina ni upravičena do denarne socialne pomoči ter ostalih pravic iz javnih sredstev in da je tožnik neupravičeno prejeta javna sredstva dolžan vrniti. CSD je upošteval, da premoženje tožnika in njegove družine, upoštevaje 31. člen ZSVarPre, po zmanjšanju znaša 2.500,00 EUR. Ker znesek presega višino minimalnega dohodka tožnika oziroma družine (30. člen ZSVarPre), tožnik in njegova družina niso upravičeni do denarne socialne pomoči in do ostalih pravic iz javnih sredstev. Iz podatkov uradnih evidenc (AJPES) je CSD ugotovil, da ima tožnik 100 % lastniški delež v družbi B. d. o. o.. Pri odločitvi je kot vrednost premoženja upošteval 1/3 zneska ustanovitvenega kapital, ki je znašal 7.500,00 EUR.

6.ZUPJS v 4. točki prvega odstavka 17. člena določa, da se v premoženje osebe šteje lastniški delež gospodarskih družb ali zadrug. V četrtem odstavku istega člena pa je določeno, da se kot vrednost lastniških deležev gospodarskih družb ali zadrug iz 4. točke prvega odstavka 17. člena, upošteva njihova tržna vrednost. Vrednost tega premoženja se ugotavlja na način, kot ga podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo. Navedeni člen odkazuje na uporabo Pravilnika, ki v 6. a členu določa, da se vrednost lastniških deležev gospodarskih družb ali zadrug ugotovi na podlagi podatkov Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve iz evidence Javna objava letnih poročil. Vrednost lastniških deležev iz prejšnjega odstavka se izračuna po naslednji formuli: VLD = A1 + B1 - C2 - Č2, pri čemer je VLD vrednost lastniških deležev A1 znesek dolgoročnih sredstev, B1 znesek kratkoročnih sredstev, C2 znesek dolgoročnih obveznosti, Č2 znesek kratkoročnih obveznosti. V 8. členu je določeno, da če premoženja oziroma njegove vrednosti ni mogoče ugotoviti na način iz 6. a člena Pravilnika, se ugotovi z izjavo stranke ali z drugimi dokazi v skladu s splošnim upravnim postopkom.

7.V 31. členu ZSVarPre je med drugim določeno, da Center za socialno delo lahko odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli, ali se dodeli v nižjem znesku samski osebi ali družini, za katero je mogoče sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti ali delno zagotovljen, ker ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki ne dosega vrednosti premoženja iz 27. člena zakona. V tem primeru se skladno s 1. točko drugega odstavka istega člena odšteje tretjino vrednosti premoženja.

8.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje razloge, bistvene za odločitev in se jo tako tudi da preizkusiti. Za odločitev tudi niso odločilne pritožbene navedbe o kršitvi določb ZUP v zvezi z uporabo prostega preudarka.

9.Odločanje po prostem preudarku je na podlagi 31. člena ZSVarPre utemeljeno le, če je pravilno ugotovljena vrednost premoženja. Ta pa, ko bo pojasnjeno v nadaljevanju, v tej zadevi ni bila pravilno ugotovljena.

10.Za odločitev je bistveno, da je tožnik 7. 3. 2024 odprl podjetje B. d. o. o.. Kot osnovni kapital je nakazal 7.500,00 EUR. Za odločitev je ključna določba 9. člena Pravilnika, po kateri se kot vrednost premoženja upošteva njegova vrednost na dan vložitve vloge, v primeru pridobitve premoženja po vložitvi vloge do izdaje odločbe, pa na dan pridobitve oziroma vrednost, ki je razvidna iz listin iz 4. člena Pravilnika. CSD je upošteval, da naj bi tožnik premoženje pridobil na dan 24. 4. 2024. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bilo tožniku 1. 3. 2024 odobreno posojilo za čas 12-ih mesecev, in sicer z namenom, da odpre podjetje in da se znesek 7.500,00 EUR nameni za odprtje omenjenega podjetja kot ustanovitveni kapital.

11.Toženka sama v obrazložitvi izpodbijane dokončne odločbe navaja, da vrednost premoženja ni bila določena v skladu s 6. a členom Pravilnika, temveč da je bil upoštevan osnovni kapital podjetja, katerega vrednost je razvidna iz uradne evidence AJPES. S tem v zvezi se sklicuje na 8. člen Pravilnika.

12.Utemeljene so pritožbene navedbe, da vrednost lastniškega deleža gospodarske družbe v konkretnem primeru ni enaka osnovnemu kapitalu. Gre za premoženje družbe, ne pa za premoženje tožnika. Kot je to določeno v prvem odstavku 471. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1)7 , je družba z omejeno odgovornostjo družba, katere osnovni kapital sestavljajo osnovni vložki družbenikov. Na podlagi osnovnega kapitala pridobi družbenik svoj poslovni delež, ki je izražen v odstotkih (drugi odstavek istega člena). V prvem odstavku 475. člena pa je določeno, da mora osnovni kapital (osnovna glavnica) znašati vsaj 7.500,00 EUR. Tožnik na datum, ki ga je pri odločitvi upošteval CSD (24. 4. 2024), ni izkazoval premoženja, s katerim bi si zagotavljal preživetje. Skladno z drugim odstavkom 4. člena ZSVarPre se šteje, da je preživetje iz prvega odstavka 4. člena omogočeno, če so upravičencu zagotovljeni dohodki, s katerimi razpolaga, po zmanjšanju za normirane stroške oziroma dejanske stroške, priznane po zakonu, ki ureja dohodnino, ter poplačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost v višini minimalnega dohodka, določenega s tem zakonom. Pravilnik v 6. a členu natančno določa, kako se ugotovi vrednost lastniških deležev gospodarskih družb. Toženka te vrednosti ni ugotovila, temveč se je sklicevala zgolj na osnovni kapital v višini 7.500,00 EUR, kar pa glede na 6. a člen Pravilnika ne predstavlja vrednosti lastniškega deleža v relevantnem obdobju. Sodišče prve stopnje se s tem v zvezi neutemeljeno sklicuje na podatke o dobičku družbe in o njenem poslovanju v letu 2024. Omenjeni podatki za odločitev v tej zadevi niso odločilni. Ključna je namreč vrednost lastniškega deleža tožnika v gospodarski družbi v času vodenja upravnega postopka. Toženka se na te podatke v predsodnem postopku niti ni sklicevala, temveč je njena odločitev temeljila zgolj na podatku o višini osnovnega kapitala, ki pa ga, kot je bilo že pojasnjeno, niti ob uporabi 8. člena Pravilnika, ni mogoče upoštevati kot premoženje tožnika, s katerim lahko razpolaga in si z njim zagotavlja socialno varnost in s tem preživetje v smislu drugega odstavka 4. člena ZSVarPre. Gre za premoženje gospodarske družbe, s katerim tožnik ne more razpolagati. Družba preneha, če se osnovni kapital zniža pod zakonsko določeni znesek.

13.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi toženke št. ... z dne 24. 9. 2024 in CSD št. ... z dne 25. 4. 2024.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami

2Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami

3Ur. l. RS, št. 8/2012 s spremembami

4Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami

5Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami

6Ur. l. RS, št. 2/2004

7Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami