Jedro

Namen določb točke c) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 je v tem, da se zaščiti imetnike tistih znamk, ki kljub podobnosti znakov do varstva znamke niso upravičeni, ker ni izpolnjen pogoj enakosti oz. podobnosti blaga.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila ugovor tožeče stranke zoper registracijo znamke št. ... za znak "TITO" v besedi, prijavljeno za blago in storitve iz razredov 12, 13, 14, 16, 18, 20, 25, 27, 32, 33, 34 in 42 Nicejske klasifikacije (sprejete z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk-Uradni list SFRJ-MP, št. 51/74, Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju NK). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je vložnik ugovora (sedaj tožeča stranka) ugovarjal registraciji prijavljene znamke na podlagi svoje znamke št. ... "VITO", registrirane za proizvode iz razreda 12 NK. Ugotavlja, da za registracijo prijavljene znamke ne obstajajo zadržki po določbah 1. odstavka 44. člena, točk b), c), d) in f) Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1). Znaka "VITO" in "TITO" si, kljub določeni fonetični in vizualni podobnosti, nista zamenljivo podobna, saj se pomensko med seboj močno razlikujeta. Beseda "VITO" je namreč moško ime in povprečni potrošnik ga bo kot takega tudi dojemal. Beseda "TITO" pa je vzdevek ene najznamenitejših osebnosti novejše zgodovine-dosmrtnega predsednika Jugoslavije, poznane v svetu in še posebej na območju nekdanje Jugoslavije, katere del je bila tudi Republika Slovenija. Ker sta si znaka konfliktnih znamk pomensko tako zelo različna, ni verjetno, da bi ju povprečni potrošnik zamenjeval oziroma povezoval zaradi delne vizualne in fonetične podobnosti. Razlogi iz točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 zato niso podani, saj si znaka med seboj nista podobna. Prav tako pa niso podani razlogi iz točke d) istega člena, saj tožeča stranka ni dokazala slovečnosti svoje znamke "VITO". Zgolj na podlagi izpisa iz spletnih strani, ki jih je tožeča stranka predložila kot dokaz za svoje trditve, namreč ni mogoče šteti znamke za slovečo znamko. Nadalje pa tožena stranka meni, da je sklicevanje na določbo 1. odstavka 44. člena ZIL-1, točki c) in f), brezpredmetno. Točka c) se uporablja le v primerih, ko je prijavljena znamka registrirana za blago, ki je različno od blaga prejšnje znamke. Ker pa je znak "TITO" prijavljen za blago, ki je enako blagu, ki ga ščiti znamka tožeče stranke, je ugovorni razlog po tej točki irelevanten. Na točko f) pa bi se lahko tožeča stranka sklicevala le v primeru, če bi bila upravičenka do imena "TITO" (4. odstavek 101. člena ZIL-1), kar pa nedvomno ni.

Tožeča stranka je vložila tožbo iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Strinja se z ugotovitvijo tožene stranke, da si je blago, ki ga ščitita konfliktni znamki, med seboj enako oziroma podobno, meni pa, da tožena stranka ni pravilno presodila podobnosti med znakoma "VITO" in "TITO". Da je bil Tito bivši predsednik SFRJ, ne spremeni dejstva, da sta si znaka med seboj fonetično, vizualno in pomensko podobna, ta podobnost pa nedvomno predstavlja nevarnost zmede na trgu in povezovanje med znamkama. Tožba tudi očita, da je tožena stranka napačno razlagala določbe točke b) prvega odstavka 44.člena ZIL-1, saj ta kot zadržek za registracijo predvideva verjetnost in ne gotovost zmede. Nadalje tožeča stranka meni, da se točka c) lahko uporabi tudi v primerih, ko konfliktni znamki ščitita enako oziroma podobno blago, saj je verjetnost, da kasnejša znamka zmanjša ali izkoristi razlikovalni značaj in ugled znamke, namreč v tem primeru še večja. Tožeča stranka pa tudi meni, da je v zvezi s točko f) nepravilno uporabljena določba 4. odstavka 101. člena ZIL-1, ker ta določa, da lahko ugovor zoper znamko vloži tudi imetnik predhodne pravice, nikjer pa ne določa, da to na podlagi točke f) lahko stori le imetnik te pravice. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo ter zavrne priznanje varstva prijavljene znamke oziroma da odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Meni, da že različna črka na začetku besede daje znakoma določeno razlikovalnost, odločilno pa k slednji prispeva pomenska različnost, saj večina potrošnikov v Sloveniji besede "TITO" ne dojema zgolj kot moško ime. Zato ne obstaja verjetnost zmede v javnosti. Nadalje navaja, da po točki c) ni mogoče zavrniti registracije prijavljene znamke, ker znak ni zamenljivo podoben znaku tožeče stranke in ker tožeča stranka ni dokazala, da bi uporaba takega znaka nakazovala povezanost med blagom ali storitvami in imetnikom prejšnje znamke in bi to utegnilo škodovati interesom imetnika prejšnje znamke. Prav tako pa meni, da je iz vsebine 1. in 3. odstavka 101. člena ZIL-1 jasno razvidno, da mora biti vložnik ugovora imetnik pravic, ne pa kdorkoli. Predlaga zavrnitev tožbe.

Družba AAA d.o.o., ... ulica št. ..., B, ki jo zastopa direktor CC, kot stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi ponavlja ugovore iz tožbe ter prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo. Meni, da tožena stranka ni upoštevala in pravilno ocenila priloženih dokazov, iz katerih izhaja, da je znamka "VITO" sloveča in široko poznana v Sloveniji. Nadalje meni, da so določbe točke c) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 namenjene varstvu uglednih znamk, za katere pa velja, da ugotavljanje ugleda ni tako zahtevno, kot ugotavljanje slovečnosti (točka d 1. odstavka 44. člena ZIL-1).

Zastopnik javnega interesa udeležbe v upravnem sporu ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali so podani zavrnilni razlogi po točkah b), c) d) in f) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Glede na določbe točke b) se kot znamka ne more registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Po točki c) se kot znamka ne more registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe, ki je registrirana za blago ali storitve, ki niso enaki ali podobni blagu ali storitvam, za katere je bila registracija zahtevana, če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke ali če bi uporaba takega znaka nakazovala povezanost med blagom ali storitvami in imetnikom prejšnje znamke in bi to utegnilo škodovati interesom imetnika prejšnje znamke, po točki f) pa tudi ne znak, če bi njegova uporaba nasprotovala prej pridobljenim pravicam do imena, osebnega portreta, označbe za rastlinsko sorto, geografske označbe ali drugi pravici industrijske lastnine ali prej pridobljeni avtorski pravici, razen če je imetnik prej pridobljene pravice izrecno soglašal z registracijo takega znaka.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da za relevantno javnost oziroma relevantnega povprečnega potrošnika besedna znaka "TITO" in "VITO" nista zamenljivo podobna. Podobnost med znakoma je tožena stranka pravilno ugotavljala s pomočjo metode celovite presoje ter na podlagi opravljene pomenske, fonetične in vizualne analize zaključila, da podobnost znakov zaradi očitne pomenske različnosti ni podana. Sodišče se strinja z zaključkom v izpodbijani sodbi, da sta si primerjana znaka med seboj pomensko različna, saj bo povprečni potrošnik na slovenskem trgu besedo "VITO" dojel predvsem kot okrajšavo za moško ime, besedo "TITO" pa kot vzdevek zgodovinske osebnosti. Prav tako pa ni nobenega dvoma, da je povprečni slovenski potrošnik pri besedi "TITO" zaradi zgodovinskih okoliščin pozoren prav na njeno sporočilnost in ne toliko na vizualno in fonetično podobo. Zato je v predmetni zadevi, tudi po oceni sodišča, pri ugotavljanju, ali je besedni znak "TITO" podoben znaku znamke tožeče stranke ("VITO"), ključen ravno pomenski vidik. Ker si glede na navedeno primerjana znaka nista zamenljivo podobna, tudi do verjetnosti zmede v javnosti (točka b) in oškodovanja razlikovalnega značaja ali ugleda znamke tožeče stranke oziroma interesov tožeče stranke (točka c) ne more priti. Zakon nastanek navedenih posledic iz točk b) in c) 1. odstavka 44. člena namreč veže zgolj na primere, ko so si znaki med seboj zamenljivo podobni. Ob tem pa je potrebno dodati, da razlogovanju tožeče stranke v pripravljalni vlogi, da točka c) ureja posebno kategorijo uglednih znamk, ni mogoče slediti. Po presoji sodišča navedena točka razširja varstvo imetnika prejšnje (že registrirane) znamke tudi na primere, ko kasnejša znamka, ki je sicer prijavljena za drugačno blago in storitve, zaradi podobnosti znakov izkorišča ali oškoduje razlikovalni značaj ali ugled registrirane znamke oziroma nakazuje na povezanost med znamkama. Ratio legis točke c) je torej v tem, da se zaščiti imetnike tistih znamk, ki kljub podobnosti znakov do varstva zaradi neenakosti blaga in storitev po točki b) ne bi bili upravičeni, njihovi interesi pa bi bili zaradi uporabe takega podobnega znaka vseeno prizadeti. Vložnik ugovora pa mora v primeru sklicevanja na točko c) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 navesti v čem bi bili z registracijo prijavljene znamke (znaka) prizadeti njegovi interesi ter v podkrepitev svojih trditev predložiti tudi ustrezne dokaze (2. odstavek 101. člena ZIL-1).

Neutemeljeno pa tožeča stranka ugovarja tudi napačno uporabo določb točke f) prvega odstavka 44. člena v povezavi s 4. odstavkom 101. člena ZIL-1. Kot je namreč razvidno iz upravnih spisov, je tožeča stranka v postopku pred izdajo upravnega akta ugovarjala, da izpodbijana znamka vsebuje znak, ki nasprotuje prej pridobljenim pravicam do imena in osebnega portreta nekdanjega predsednika, ne da bi imetnik teh pravic s tem soglašal. Tudi po presoji sodišča lahko na podlagi navedenih določb vlagajo ugovor le imetniki prej pridobljenih pravic, v katere bi bilo z registracijo znamke eventualno poseženo. V obravnavani zadevi so to lahko le upravičenci do imena "TITO", kar pa tožeča stranka nesporno ni. Iz zakona namreč v ničemer ne izhaja, da bi imel ugovor na podlagi razlogov iz točke f) naravo popularnega pravnega sredstva in bi ga posledično lahko vlagal kdorkoli, ne glede na izkazan pravni interes. Sodišče pa zavrača tudi navedbe iz pripravljalne vloge, da se tožena stranka ni pravilno opredelila do predloženih dokazov, iz katerih izhaja slovečnost znamke "VITO". Kot sloveča oziroma dobro poznana znamka se v smislu določbe točke d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 šteje znamka, za katero se ugotovi, da je kontinuirano in dalj časa prisotna na relevantnem trgu, pri čemer so zlasti relevantni obseg in stopnja poznanosti med potrošniki, trajanje, obseg in področje uporabe ali promocije znamke ter podatki o uspešnem uveljavljanju pravic iz znamke. Teh dejstev tožeča stranka v postopku pred toženo stranko ni zatrjevala, temveč je zgolj pavšalno navajala, da vse znamke tožeče stranke veljajo za prestižne in sloveče. Prav tako pa dokazi, ki so bili v zvezi s tem predloženi, kažejo zgolj na tehnične lastnosti proizvodov, ki jih ščiti znamka "VITO", kar pa za dokazovanje slovečnosti znamke ni relevantno.

Glede na navedeno torej izhaja, da so tožbeni ugovori v celoti neutemeljeni, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS.