Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba I Ips 77/2003

ECLI:SI:VSRS:2003:I.IPS.77.2003 Kazenski oddelek

zahteva za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev sojenje v razumnem roku izločitev sodnika
Vrhovno sodišče
20. marec 2003
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Čeprav sta v senatu drugostopenjskega sodišča, ki je odločil o podaljšanju pripora zoper obtožence, sodelovali tudi sodnici, ki sta bili članici senata, ki je pred tem odločal o pritožbah zoper sklepe o podaljšanju pripora, torej tedaj, ko so bili v kazenskem spisu še zaznamki o izjavah obtožencev, ki so bili iz spisa izločeni na podlagi sklepa preiskovalnega sodnika, drugostopenjsko sodišče ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Ob reševanju zahteve zagovornika obt. D.P. za varstvo zakonitosti se pravnomočni sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 19.12.2002 glede obt. D.P. po uradni dolžnosti razveljavi.

Zahteve obt. D.H., njegove zagovornice ter zagovornikov obtoženih V.C. in D.M. za varstvo zakonitosti se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 24.6.2002 spoznalo obtožene, katerim je bila odvzeta prostost 10.1.2002, za krive, in sicer: D.H., D.P., V.C. in D.M. kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ, obt. D.M. pa tudi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem po 1. odstavku 310. člena KZ. Obt. D.H. je izreklo kazen 2 leti zapora, enako kazen je izreklo tudi obt. D.P., obt. V.C. je izreklo enotno kazen 3 leta in 1 mesec zapora, obt. D.M. pa enotno kazen 4 leta in 3 mesece zapora. Z isto sodbo so bili spoznani za krive tudi obtoženi Š.A., A.K. in I.C. V izrečene kazni je obtožencem vštelo pripor od 10.1.2002 dalje, obt. I.C. pa od 10.1.2002 do 8.4.2002. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo in sklepom z dne 19.12.2002 ob ugoditvi pritožbam zagovornikov obt. V.C., A.Š. in D.M. ter po uradni dolžnosti ob reševanju pritožb obt. D.M. in D.H. ter njegovega zagovornika in zagovornikov obtoženih A.K., I.C. ter D.P. razveljavilo prvostopenjsko sodbo glede kaznivih dejanj po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ, opisanih pod tč. I do VI, medtem ko je pritožbe obt. D.M., zagovornika obt. A.K. in okrožnega državnega tožilca, ki je izpodbijal prvostopenjsko sodbo zaradi odločbe o kaznih, izrečenih obtoženim Š.A., D.M., A.K. in D.H., zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Po določilu 7. odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je Višje sodišče v Mariboru ob razveljavitvi sodbe preizkusilo, če so še dani razlogi za pripor. Ugotovilo je, da so priporni razlogi še vedno podani in je pripor zoper obtožena Š.A. in A.K. podaljšalo iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, zoper obtožene D.H., D.P., V.C. in D.M. pa je podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Zoper sklep o podaljšanju pripora so vložili zahteve za varstvo zakonitosti obt. D.H. in njegova zagovornica ter zagovorniki obtoženih D.P., V.C. in D.M. Obt. D.H. in njegova zagovornica v uvodu zahtev za varstvo zakonitosti navajata, da ju vlagata zaradi kršitev 2. in 3. odstavka 200. člena ter 3. odstavka 202. člena ZKP. Oba navajata, da je v tej kazenski zadevi kršeno ustavno načelo sojenja v razumnem roku, obtoženec pa izpostavlja, da je v priporu prebil že več kot polovico kazni zapora, ki mu jo je izreklo sodišče prve stopnje, v priporu pa tudi ni deležen pravic in ugodnosti, ki bi jih imel kot zapornik. Po njegovem mnenju je tudi neresna trditev, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Njegova zagovornica še navaja, da so nastopile okoliščine, ki jih v času odreditve pripora še ni bilo, saj je že doslej prestani pripor na obtoženca, ki je odtrgan od družine in življenjske sopotnice, preventivno vplival. Oba predlagata, da se pripor zoper obt. D.H. odpravi oziroma nadomesti z milejšim ukrepom.

Zagovornik obt. D.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja, iz katerih razlogov, naštetih v 1. odstavku 420. člena ZKP, vlaga to izredno pravno sredstvo. Navaja, da pri odločanju o podaljšanju pripora sodišče ni upoštevalo vsebine odločb Ustavnega sodišča, v katerih je določeno, kaj mora vsebovati sklep o podaljšanju pripora zaradi ponovitvene nevarnosti. Zastavlja tudi vprašanje, ali je podan utemeljen sum, da je obtoženec, ki je v priporu že več kot eno leto, storil očitano kaznivo dejanje, kar je predpogoj za pripor, pri tem pa še zatrjuje, da so vsi dokazi, ki jih je uporabilo sodišče, zastrupljeni, ker je celotno dejanje sprovociral tajni policijski sodelavec s kriminalno preteklostjo. Opozarja tudi, da je obt. D.P. mlad, doslej še nekaznovan in prvič pred sodiščem, živi pa v urejeni družini. Zato čas trajanja pripora ni v sorazmerju z zagroženo kaznijo, zlasti pa ne z njegovim statusom, ki mu ga očita obtožba. Zato predlaga, da se pripor zoper obtoženca odpravi, podrejeno pa predlaga, da se pripor nadomesti s hišnim priporom.

Zagovornik obt. V.C. v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter druge kršitve določb, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da izpodbijani sklep nima razlogov o tem, zakaj je podaljšanje pripora potrebno zaradi varnosti ljudi, da ni točno, da zoper obtoženko teče še en postopek zaradi istovrstnega kaznivega dejanja ter da sta pri odločanju o podaljšanju pripora sodelovali v senatu sodnici, ki bi morali biti izločeni, ker sta v času, ko iz spisa še niso bile izločene izjave obtožencev, dane organom za notranje zadeve, kot članici senata odločali o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, pri čemer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 21.3.2002. Zagovornica obt. V.C. predlaga, da Vrhovno sodišče pripor zoper obtoženko odpravi, podrejeno pa predlaga, da ga razveljavi in zadevo vrne drugostopenjskemu sodišču v novo odločitev.

Zagovornik obt. D.M. uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter v zvezi s tem navaja, da je prepričan, da v tej kazenski zadevi ni bilo zadoščeno ustavni zahtevi po poštenem sojenju, ker je bil vsaj en član senata, ki je dne 19.12.2002 odločal o podaljšanju pripora, seznanjen z obvestili obtoženca iz predkazenskega postopka, ki so bila iz spisa izločena s sklepom preiskovalnega sodnika šele 27.3.2002. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani del sodbe kot nezakonit razveljavi.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljene. Pri tem navaja, da vsi vložniki v resnici uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ne more biti predmet tega izrednega pravnega sredstva. S sklepom, s katerim je odločilo o podaljšanju pripora zoper obtožence, zakona ni kršilo, temveč ga je pravilno uporabilo, saj je v razlogih sklepa vsestransko obrazložilo obstoj pripornih razlogov. Po njegovem stališču tudi ne drži očitek, da bi morali biti od odločanja izločeni sodnici, ker sodnici kot članici senata nista bili razpravljajoči sodnici, ki bi odločali o glavni stvari, temveč sta odločali le o tem, ali so podani razlogi za podaljšanje pripora. Na takšne primere pa se odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije ne nanaša. Po določilu 427. člena ZKP Vrhovno sodišče, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, tako odločbo razveljavi.

Pri odločanju o zahtevi zagovornika obt. D.P. za varstvo zakonitosti, ki sicer vsebinsko uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je podan precejšen dvom o odločilnih okoliščinah, ki so bile podlaga za odločitev drugostopenjskega sodišča za podaljšanje pripora tudi zoper obt. D.P. Obt. D.P. je sicer v obtožbi očitano, da je s soobtoženci, navedenimi pod tč. I, kot član združbe storil kaznivo dejanje po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ, in sicer s tem, da je dne 19.9.2001 prejel pred blokom na K. ulici v M. 844,73 gramov heroina in to mamilo odnesel v stanovanje soobtoženih V.C. in A.K. Iz razlogov sklepa drugostopenjskega sodišča je razvidno, da še vedno obstaja realna nevarnost, da bi obtoženec v primeru, če bi bil izpuščen na prostost, ponavljal kazniva dejanja, ker se je lotil kriminalne dejavnosti tako, da je prenašal heroin, obravnavano kaznivo dejanje pa storil v združbi, očitno zato, da bi prišel do sredstev za preživljanje, ker je brez zaposlitve in dohodkov, te nevarnosti pa ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom. Pri ugotavljanju, ali so podani razlogi za odreditev ali podaljšanje pripora je potrebno ocenjevati tudi, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter tudi osebne lastnosti obtoženca, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo obtoženec ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Vse te okoliščine pri odločanju o podaljšanju pripora obt. D.P. niso bile dovolj pretehtane, zlasti ni bilo upoštevano prejšnje življenje obtoženca, ki je še dokaj mlad in doslej še ni bil obsojen. Razen tega je potrebno pri odločanju, ali so še podani razlogi za pripor, vselej upoštevati tudi sorazmernost med kaznivim dejanjem, katerega je obtoženec obtožen, ter že prestani pripor. Glede na navedeno in glede na to, da je bila obtožencu odvzeta prostost dne 10.1.2002, s sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila sicer razveljavljena, pa mu je bila izrečena kazen 2 leti zapora, okrožni državni tožilec pa prvostopenjske sodbe glede odločbe o izrečeni kazni temu obtožencu s pritožbo ni izpodbijal, ugotovitev drugostopenjskega sodišča o realni nevarnosti, da bi obtoženec na prostosti nadaljeval s kriminalnim početjem, ni prepričljiva. Zato je Vrhovno sodišče sklep drugostopenjskega sodišča o podaljšanju pripora obt. D.P. razveljavilo, ni pa zadeve vrnilo v novo odločanje, saj je bil s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 17.2.2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 27.2.2003, pripor zoper obt. D.P. ponovno podaljšan.

Zahteve obt. D.H., njegove zagovornice ter zagovornikov obtoženih V.C. in D.M. niso utemeljene.

Zatrjevanje obt. D.H. in njegove zagovornice o kršenju ustavnega načela o sojenju v razumnem roku ni utemeljeno. Vsem obtožencem je bila odvzeta prostost dne 10.1.2002, še pred potekom treh mesecev je bila zoper obtožence vložena obtožnica dne 8.4.2002, ki je postala pravnomočna dne 26.4.2002. Sodišče prve stopnje je v dneh 17.6.2002 do 21.6.2002 ter še dne 24.6.2002 opravilo glavno obravnavo in dne 24.6.2002 tudi razglasilo sodbo. Kazenski spis s pritožbami je bil predložen drugostopenjskemu sodišču dne 21.10.2002, ki je o pritožbah odločilo dne 19.12.2002, pri čemer je bil inštrukcijski rok iz 2. odstavka 396. člena ZKP le neznatno prekoračen, saj je pritožbeno sodišče, ki je med trajanjem trimesečnega roka odločalo tudi o pritožbah zoper sklepe o podaljšanju pripora, svojo odločbo s spisom vrnilo prvostopenjskemu sodišču dne 31.1.2003, pisni odpravki odločb pa so bili strankam vročeni dne 3.2.2003. Tudi nista utemeljeni zagovornikov obtoženih V.C. in D.M., da je drugostopenjsko sodbo bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, pri čemer se sklicujeta na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 21.3.2002, štev. U-I-92/96. Res je sicer, da sta v senatu drugostopenjskega sodišča, ki je dne 19.12.2002 odločil tudi o podaljšanju pripora zoper obtožence, sodelovali tudi sodnici, ki sta bili članici senata, ki je dne 28.2.2002 odločal o pritožbah zoper sklepe o podaljšanju pripora, torej tedaj, ko so bili v kazenskem spisu še zaznamki o izjavah obtožencev, ki so bili iz spisa izločeni na podlagi sklepa preiskovalnega sodnika z dne 27.3.2002. Vendar zato, ko je dne 19.12.2002 odločalo o podaljšanju pripora zoper obtožence, drugostopenjsko sodišče ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Ustavno sodišče je namreč odločilo, da je ZKP v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, ker ne določa učinkovitega načina, s katerim bi preprečil, da bi se sodnik, ki odloča o glavni stvari, seznanil z obvestili, pridobljenimi v predkazenskem postopku. Iz navedene odločbe je torej razvidno, da se mora odločanje nanašati na glavno stvar, odločanje o podaljšanju pripora pa ni odločanje o glavni stvari.

Sicer pa obt. D.H., njegova zagovornica ter zagovornik obt. V.C., medtem ko je zagovornik obt. D.M. uveljavljal le bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, z navedbami, da so neresne trditve, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom (obt. D.H.), da so glede na trajanje pripora nastopile pri obt. D.H. nastopile okoliščine, ki jih ob odreditvi pripora ni bilo, ker je nanj že doslej prestani pripor vzgojno vplival (zagovornica obt. D.H.), ter da v izpodbijanem sklepu ni obrazloženo, zakaj je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi ter da ni točno, da zoper obt. V.C. teče še en kazenski postopek zaradi istovrstnega kaznivega dejanja (zagovornica obt. V.C.), smiselno uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, katerega s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati, ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da tudi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. V razlogih drugostopenjskega sklepa so navedene vse okoliščine, ki jih je po določilu 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP potrebno ocenjevati pri odločanju o odreditvi in tudi pri podaljšanju pripora. Ni odveč ponovno opozoriti na težo in način storitve kaznivih dejanj, saj so bila storjena v združbi, zlasti pa na prejšnje življenje obtožencev, ki ni neoporečno, saj so bili obtoženi D.H., D.M. in V.C. že obsojeni, in sicer obtožena D.H. in V.C. celo zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, pri čemer glede obtoženke ni bistveno, ali zoper njo res teče še en kazenski postopek zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, obt. D.M. pa je bil že dvakrat obsojen zaradi premoženjskih deliktov. Vse te okoliščine je pri odločanju o podaljšanju drugostopenjsko sodišče ocenjevalo, ugotovilo pa je tudi in to v razlogih sklepa tudi obrazložilo, da pri teh obtožencih ne pride v poštev milejši ukrep za odpravo ponovitvene nevarnosti. V nasprotju z razlogi izpodbijanega sklepa pa je tudi zatrjevanje zagovornice obt. V.C., da v sklepu ni obrazloženo, zakaj je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi.

Vrhovno sodišče je zato zahteve obt. D.H., njegove zagovornice in zagovornikov obtoženih V.C. ter D.M. zavrnilo kot neutemeljene (425. člen ZKP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia