Jedro

Če carinska vrednost ne ustreza določbam CZ o dogovorjeni ceni, se ta ugotavlja neposredno po določbah 34. - 45. člena CZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1590/95-6 z dne 22.02.01.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 11.9.1995, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo z dne 05.06.1995, po kateri se zavrne ugovor tožeče stranke zoper zapisnik Carinske izpostave L. z dne 21.07.1994 o netočni prijavi vrednosti blaga in določi kot carinsko osnovo za rabljeno in poškodovano osebno vozilo, uvoženo na podlagi carinske deklaracije z dne 20.07.1994, znesek 2.641.068,00 SIT. Sodišče v obrazložitvi sodbe navaja, da se v carinskem postopku praviloma uporabi za carinsko osnovo kot tisto vrednost blaga, na katero se uporabljajo stopnje iz carinske tarife, dogovorjena cena oz. transakcijska vrednost blaga. Po določbi 2. odstavka 34. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št.10/76, 36/79, 12/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90 - CZ) je to cena, ki je bila dejansko plačana ali cena, ki jo je treba plačati za blago, kupljeno zaradi uvoza v Slovenijo. Da bi transakcijsko ceno lahko šteli za carinsko osnovo, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, ki jih opredeljuje tretji odstavek 34. člena CZ. V primeru, če carinski zavezanec računa ne predloži ali če carinarnica glede na okoliščine uvoza meni, da cena na računu ne ustreza določbam zakona o dogovorjeni ceni, se carinska vrednost ne ugotavlja po fakturi, ampak neposredno na podlagi določb CZ in sicer v skladu z določbami iz 34. do 45. člena tega zakona (3. odstavek 41. člena). Da se carinska vrednost blaga ne določi po fakturi, zadostuje, da je glede na okoliščine uvoza carinarnica mnenja, da fakturna vrednost ne ustreza dogovorjeni ceni kot jo opredeljuje 34. člen CZ. Po presoji sodišča prve stopnje je bila v obravnavanem primeru carinarnica takšnega mnenja zaradi večjega odstopanja med prijavljeno (fakturno) vrednostjo carinskega blaga - osebnega vozila in kataloško vrednostjo vozil iste znamke kot tistim elementom dejanskega stanja blaga, ki se ugotavlja ob njegovem pregledu. Zato je carinarnica lahko, kljub predloženi fakturi, v skladu z zakonskim pooblastilom iz 3. odstavka 41. člena CZ, sama ugotavljala carinsko vrednost vozila. In ker gre nesporno za carinjenje uvoženega rabljenega vozila, je ravnala pravilno in v skladu z določbo 1. odstavka 44. člena CZ, ko je njegovo vrednost ugotavljala po določbah 34. do 45. člena CZ. V postopku carinjenja takega blaga carinarnica uporablja podatke o cenah enakega, podobnega ali istovrstnega blaga. Če se carinska osnova za rabljeno blago ugotavlja na podlagi cen za novo blago, carinarnica zmanjša to vrednost za odstotek izrabljenosti. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je carinski organ pri carinjenju oziroma ugotavljanju carinske osnove spornega vozila ravnal po navedenih določbah CZ. Ker ni bilo ovire, da se na opisan način dokončno ugotovi vrednost uvoženega vozila, po presoji sodišča prve stopnje, ni bilo podlage za postopanje po 266. členu CZ, na katerega se je sklicevala tožeča stranka v tožbi. Uporaba kataloga ne predstavlja nedopustnega ugotavljanja carinske vrednosti. Uporabljeni katalog je predstavljal za carinske organe le pripomoček pri ocenjevanju vrednosti rabljenega osebnega vozila. Vrednost vozila in s tem carinsko osnovo carinski organ ni določil neposredno na podlagi kataloških podatkov, ampak jo je, kot je razvidno iz komisijskih zapisnikov, v skladu s CZ (44. člen) določil na podlagi ugotovitev o dejanskem stanju vozila, ko je s pomočjo kataloških podatkov komisijsko opredelil njegovo dejansko vrednost. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka sploh ni ugotavljala, koliko je tožeča stranka za vozilo plačala. Če bi to ugotavljala, bi ugotovila, da je tožeča stranka plačala točno toliko, kot izhaja iz računa. Zaradi tega je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje. Tožena stranka tudi zmotno ugotavlja, da carinska osnova ni bila ugotovljena na osnovi kataloga in da je komisija določila carinsko osnovo na podlagi ugotovitev o dejanskem stanju vozila. To ne drži, ker je v obrazložitvi odločbe tožene stranke navedeno: "V konkretnem primeru je carinarnica ugotovila, da se cena v fakturi bistveno razlikuje od cen za tovrstna vozila, s katerimi sama razpolaga (katalog Shwacke)..." To je osnovni problem, saj carinarnica upošteva le navedeni katalog. Cen, ki se razlikujejo od cen v navedenem katalogu, ne upošteva. Carinarnici je popolnoma vseeno ali je zavezanec plačal isto ceno kot na fakturi ali ne. Nikakršnega ugotavljanja vrednosti s strani komisije ni bilo, ampak je šlo le za izračun vrednosti po omenjenem katalogu. Dejstvo je, da se je carinarnica ukvarjala s predloženo fakturo in se postavila na stališče, da ta ni zadostna, češ da je pomanjkljiva. Faktura kot knjigovodska listina vsebuje ime pravne osebe, ki je fakturo izdala, datum in kraj izdaje ter ime pravne osebe, kateri se faktura izdaja, vključno z imenom predstavnika te pravne osebe. Nikakršnega dvoma ni, da se faktura nanaša na tožečo stranko in da gre v tem delu le za sprenevedanje. Faktura je knjigovodska listina v smislu 14. člena zakona o računovodstvu in je dejansko zapisan dokaz poslovne spremembe. Če je carinarnica dvomila v verodostojnost fakture, bi lahko preko avstrijskih in švicarskih upravnih organov to dejstvo preverila, istočasno pa bi se bila dolžna ravnati po določbi 266. člena CZ ter določiti začasno vrednost. Začasno vrednost bi morala določiti na podlagi predložene fakture. V primeru, da bi se kasneje ugotovilo, da podatki na fakturi ne ustrezajo dejanski dogovorjeni ceni oziroma transakcijski vrednosti, bi lahko z dodatno odločbo zavezancu naložila, da mora plačati še razliko carine, ki jo predstavlja carinska osnova med prikazano vrednostjo in dejansko vrednostjo. V konkretnem primeru carinarnica torej ni ravnala v skladu z določbo 266. člena CZ, ampak je po ustaljenem avtomatizmu uporabila katalog, ki pa je za zavezanca vedno manj ugoden, saj so dejanske dogovorjene in tržne cene izkazane v fakturah. Katalog ni javna ali verodostojna poslovna listina in ga ni mogoče uporabljati kot nadomestilo za verodostojno knjigovodsko listino kot je faktura. Samo izražanje nestrinjanja s fakturo, kar v bistvu počne tožena stranka, ni podlaga za uporabo kataloga.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je bilo na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo zmotno uporabljeno.

V določbi 3. odstavka 41. člena CZ ima carinski organ pooblastilo, da v primeru, če zaradi okoliščin uvoza meni, da vrednost blaga, ki je navedena v fakturi, ne ustreza določbam o dogovorjeni ceni, predloženega računa o nakupu blaga ne upošteva kot podlago za določitev carinske osnove, ampak to vrednost ugotovi v postopku na podlagi 34. do 45. člena CZ. V tem konkretnem primeru je bila carinarnica takega mnenja, ker je ugotovila bistveno odstopanje med prijavljeno (fakturno) vrednostjo carinskega blaga - osebnega vozila in vrednostjo (ceno) po katalogu, po katerem se vozila iste znamke, prodajajo na tujem trgu. V primeru obstoja bistvene razlike, kot je bila ugotovljena tudi v tem primeru, je po presoji pritožbenega sodišča bila v skladu s 3. odstavkom 41. člena CZ dana podlaga za ugotavljanje carinske vrednosti vozila po določbah 34. do 45. člena CZ. Tudi pritožbeni ugovor, da bi carinski organ moral ravnati v skladu z določbo 266. člena CZ, po kateri se določi začasna vrednost blaga, če določitev dokončne vrednosti še ni mogoča, ni utemeljen, ker ne gre za tak primer. V tem primeru je bila določitev dokončne vrednosti mogoča na podlagi določb 34. - 45. člena CZ. Razlogom o uporabi kataloga, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pritrjuje. Uporabljeni katalog je bil carinskim organom le pripomoček pri ocenjevanju vrednosti rabljenega osebnega vozila.

Vrednost vozila in s tem carinsko osnovo carinski organ ni ugotovil neposredno na podlagi kataloških podatkov, ampak jo je v skladu s CZ in na podlagi dejanskih ugotovitev o stanju vozila ugotovil tako, da je s pomočjo kataloških podatkov komisijsko ugotovil dejansko vrednost. Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.