Jedro

Sodišče prve stopnje zaradi napačnih stališč, ni ugotavljalo, ali je tožnik v telefonskem pogovoru toženo stranko seznanil s svojo odsotnostjo. Glede na izpoved priče, da ji je tožnik povedal, da je vložil pritožbo ter da direktorju tega ni povedala, ker je smatrala za urejeno, bi bilo treba presoditi, ali je tožnik že s tem izpolnil svojo dolžnost obvestila tožene stranke o svoji odsotnosti.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se v II. točki izreka, v tretjem odstavku III. točke izreka in v IV. točki izreka razveljavi in se vrne v tem obsegu zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe postopek ustavi v delu, ki se nanaša na obračun regresa za letni dopust v višini 133,11 EUR bruto in plačilo neto zneska (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 6. 2017 nezakonita in se razveljavi, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo 15. 5. 2017, temveč je trajalo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do 10. 10. 2017 ter da je tožena stranka dolžna tožnika za obdobje od 15. 5. 2017 dalje do vključno 10. 10. 2017 prijaviti v vsa obvezna zavarovanja, obračunati bruto zneske nadomestila plače v višini 1.498,52 EUR mesečno, plačati od teh zneskov ustrezne davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 17. dne dalje v mesecu za nadomestilo prejšnjega meseca (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2017 v višini 271,00 EUR bruto, od tega zneska plačati davek in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2017 (prvi odstavek III. točke izreka) ter od neto zneska 111,81 EUR plačati zakonske zamudne obresti od 1. 1. 2017 do 18. 10. 2017 (drugi odstavek III. točke izreka), kar je tožnik iz naslova obračuna in plačila regresa za letni dopust zahteval več, pa je zavrnilo (tretji odstavek III. točke izreka). Tožniku je naložilo, da sam krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka in tretji odstavek III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje ter zoper odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v izpodbijanem delu ugodi s stroškovno posledico, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožnik ni obvestil tožene stranke o svoji odsotnosti. Sodišče namreč ni pojasnilo, kaj pomeni običajno elektronsko sporočilo oziroma kakšna je običajna oblika, prav tako pa se ni opredelilo do tožnikove izpovedbe, da je naredil "print screen" spornega elektronskega sporočila. V zvezi z okoliščino, ali je bilo sporočilo poslano oziroma prejeto, sodišče ni presojalo verodostojnosti izpovedbe tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke. Zaključek je sprejelo izključno na podlagi predloženega izpisa elektronskega sporočila. Meni, da je napačen tudi zaključek sodišča, da tožnik naj ne bi zadostil pogoju obvestitve delodajalca o odsotnosti s tem, ko je o tem obvestil A.A. in ji povedal, da se je zoper odločbo pritožil ter da na delo ne bo prišel, ker je bolan. Sodišče je v zvezi s tem kot edino bistveno okoliščino štelo, da je A.A. poklicala tožnika in ne obratno, kar naj bi glede na zaključek sodišča očitno pomenilo, da tožnik tožene stranke ni obvestil o odsotnosti. Zaradi takšnega napačnega stališča sodišče ni ugotavljalo, ali je tožnik toženo stranko v telefonskem pogovoru seznanil s svojo odsotnostjo z dela. Dejansko stanje je zato nepopolno ugotovljeno. Iz izpovedbe priče A.A. izhaja, da ji je tožnik povedal, da je vložil pritožbo ter da direktorju tega ni povedala, ker je smatrala za urejeno. Njeni izpovedbi pa sicer ne gre slediti, saj se ne zdi verjetno, da bi po slučaju videla tožnikovo odločbo, da bi brez konkretnega razloga menila, da mora tožnik nekaj urediti s toženo stranko, ter da bi torej tožnika klicala na podlagi lastnega vzgiba. Očitno je bil klic usklajen s toženo stranko. Nadalje navaja, da se sodišče ni opredelilo do vsebine izpovedbe tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke in priče A.A. o tem, kako naj bi potekal telefonski pogovor. Obrazložitev je zato pomanjkljiva, dejansko stanje pa nepopolno in napačno ugotovljeno. Napačen je tudi zaključek sodišča, da naj bi tožena stranka uspela dokazati nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ker je štela, da tožnik za delo nima več interesa. Tožnik je namreč najkasneje na zagovoru s predložitvijo pisnega zagovora, elektronskega sporočila z dne 17. 5. 2017 in odločbo ZZZS z dne 23. 5. 2017 jasno izkazal interes za delo tudi za vnaprej. Na tožnikov interes pa kaže tudi okoliščina, da je celo med odsotnostjo zaradi bolezni občasno delal za toženo stranko. Ker je odpoved torej nezakonita, je sodišče napačno obračunalo obdobje za leto 2017, za katerega bi morala tožena stranka tožniku plačati regres.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 10. 10. 2016 do 10. 10. 2017 po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem. - ZDR-1). Tožnik je bil po odločbi ZZZS z dne 10. 5. 2017 začasno nezmožen za delo od 5. 5. 2017 do 14. 5. 2017, od 15. 5. 2017 do 15. 6. 2017 pa zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Z odločbo ZZZS z dne 23. 5. 2017 je bila na pritožbo tožnika izpodbijana odločba z dne 10. 5. 2017 spremenjena tako, da je bil tožnik tudi od 15. 5. 2017 do 22. 6. 2017 začasno nezmožen za delo. Ker je bila tožnikova odsotnost z dela po 4 ure dnevno od 15. 5. 2017 do 19. 5. 2017 opravičena, je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izredne odpovedi le v zvezi s tožnikovo (ne)obvestitvijo tožene stranke o razlogih za svojo odsotnost. Ugotovilo je, da tožnik tožene stranke ni obvestil, zato je izredna odpoved zakonita.

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da se je sodišče prve stopnje nepravilno osredotočilo zgolj na to, da je elektronsko sporočilo neobičajno. Sodišče je namreč obrazložilo, da listina ne predstavlja običajnega elektronskega sporočila, da iz listine ni jasno, kdo pošilja pošto in komu je ta namenjena, ter da zaradi take oblike in vsebine ("obveščam vas, da sem se že pritožil zoper odločbo v zadevi začasne nezmožnosti za delo") ni moglo šteti, da je tožena stranka sploh prejela to obvestilo in da ga je razumela na način, da ji je s tem tožnik sporočil razlog za odsotnost. Pri tem ne drži, da pošiljatelj ni razviden že iz predložene listine. Če je sodišče prve stopnje ocenilo elektronsko sporočilo kot neobičajno, bi lahko v okviru materialno procesnega vodstva opozorilo tožnika, da predloži elektronsko sporočilo natisnjeno na način, da bo razviden naslovnik oziroma na način, na kakršen je predložil ostala elektronska sporočila (na "običajen način"). V primeru, da pa je sodišče prve stopnje štelo, da je listina prirejena potrebam predmetnega postopka, pa obrazložitev ni ustrezna. Tudi okoliščina, da je iz listine razvidno nekaj pripisov, ki nimajo nobene zveze s sporočilom, ne pomeni, da elektronsko sporočilo ni bilo poslano, oziroma to ni neobičajno pri natisu spletne strani elektronske pošte. Glede na dolgotrajnejše predhodne odsotnosti tožnika z dela, tudi nujno ne pomeni, da vsebina sporočila ni razumljiva. Prav tako ne drži stališče sodišča prve stopnje, da bi se tožnik moral prepričati, ali je zakoniti zastopnik tožene stranke elektronsko sporočilo res videl, glede na to, da tožnik kakršnegakoli odziva na to sporočilo ni dobil. 7. Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno kot bistveno okoliščino štelo, da je tožnika poklicala A.A. Ni odločilno dejstvo, kdo je vzpostavil komunikacijo. Bistveno je, ali je bil delodajalec obveščen o razlogih za odsotnost. Pri tem tudi ni odločilno, da tožnik A.A. ni osebno poznal. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje zaradi navedenih napačnih stališč, ni ugotavljalo, ali je tožnik v telefonskem pogovoru toženo stranko seznanil s svojo odsotnostjo. Glede na izpoved priče A.A., da ji je tožnik povedal, da je vložil pritožbo ter da direktorju tega ni povedala, ker je smatrala za urejeno, bi bilo treba presoditi, ali je tožnik že s tem izpolnil svojo dolžnost obvestila tožene stranke o svoji odsotnosti.

8. Do drugih pritožbenih navedb tožnika se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker je bilo treba pritožbi tožnika ugoditi že na podlagi obrazloženega (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je od ponovne odločitve sodišča prve stopnje lahko odvisna tudi odločitev o plačilu regresa za letni dopust, je bilo treba pritožbi ugoditi tudi v tem delu.

9. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje in preuranjeno odločilo, da je izredna odpoved zakonita, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 355. člena ZPP).

10. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo po potrebi dopolniti že izvedene dokaze z dodatnim zaslišanjem priče A.A. in tožnika ter ob tem upoštevati, da ni odločilna okoliščina, da je tožnika klicala zaposlena pri toženi stranki, da na drugačen način natisnjeno oziroma prikazano elektronsko sporočilo nujno ne pomeni, da ni bilo poslano, ter da je toženi stranki lahko bil znan razlog odsotnosti iz vsebine obvestitve glede na daljšo tožnikovo odsotnost zaradi bolezni. Prepričljivo se bo moralo opredeliti do elektronskega sporočila tožnika zakonitemu zastopniku tožene stranke in do izpovedbe A.A. Skratka dokazna ocena naj bo skladna z določbo 8. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče se je odločilo za razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti. Z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka je smotrneje, da se pomembna dejstva ugotovijo pred sodiščem prve stopnje. V primeru, da bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, bo potrebno odločiti tudi o reparacijskem zahtevku za sporno obdobje, v zvezi s tem pa se dokazi zaradi preuranjene odločitve sodišča prve stopnje sploh še niso izvajali in bi jih prvič moralo izvajati pritožbeno sodišče, s tem pa bi bila strankama odvzeta možnost pritožbe. Poleg tega pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je bila v obravnavani zadevi tožba vložena v juliju 2017, zato po zaključku pritožbenega sodišča vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

12. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep o razveljavitvi sodbe je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.