Jedro

Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik vozil v ostrem nepreglednem ovinku na sorazmerno ozki cesti tik ob sredinski črti, čeprav mu je sferično ogledalo omogočalo opazitev nasproti vozečega avtobusa, je s tako vožnjo vozil v nasprotju z določilom 41. člena v času nezgode veljavnega zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. list bivše federacije št. 50/88), ki je odrejal, da mora voznik voziti po desni strani vozišča v smeri vožnje in čim bliže desnemu robu vozišča. Ugotovljena tožnikova vožnja pa je bila tudi v nasprotju z določilom prvega odstavka 56. člena istega zakona, ki je določal, da mora voznik pri srečavanju pustiti na svoji levi strani zadostno razdaljo med svojim vozilom in vozilom, s katerim se srečuje, po potrebi pa tudi umakniti svoje vozilo k desnemu robu vozišča. Ob takem stanju so neutemeljena tožnikova revizijska izvajanja, da ni kršil nobenih predpisov in da v njegovi vožnji ni ugotoviti nepravilnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je toženka dolžna plačati še nadaljnjo odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi prometne nezgode z dne 7.10.1993, ker je ugotovilo, da toženkin zavarovanec ni odgovoren za več kot 80% tožniku nastale škode, kolikor je je toženka že plačala tožniku.

Tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji je navajal, da bi sodišče moralo upoštevati določila prvega odstavka 41. člena, prvega odstavka 45. člena in prvega odstavka 56. člena ZTVCP ter zaključiti, da je podana podlaga za uporabo prvega odstavka 178. člena ZOR. Namreč oprostitev obtožbe voznika avtobusa je posledica zgolj napačno vloženega obtožbenega akta. Cesta na kraju nezgode je široka 5,9 metra, z voznima pasovoma 2,9 in 3 metre, omejitev hitrosti je znašala 80 km/h ter je na sredi ovinka ogledalo, ki omogoča preglednost ovinka v smeri vožnje avtobusa 100 metrov in v smeri vožnje tožnika 50 metrov. Taka cesta ob razpoložljivih tehničnih možnostih enega in drugega voznika terja zaključek, da je za tožniku nastalo škodo odgovoren voznik avtobusa, ki je v ovinku zapeljal na tožnikov vozni pas najmanj v širini 1,25 metra. Tožnik je vozil izključno po svojem delu vozišča in je v trenutku trčenja tudi že stal. V takem stanju tožnik ne more biti sokriv za nezgodo.

Napačno je tudi zahtevati od tožnika kot amaterja optimalno reakcijo v nevarni situaciji, od voznika avtobusa kot profesionalca pa reakcijo le povprečnega voznika.

Toženka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je preizkusilo pobijano sodbo najprej v smeri procesnih kršitev v okviru, ki ga predpisuje 386. člen ZPP. Pri takem preizkusu ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tožnik izrečno uveljavlja. V okviru tega revizijskega razloga je moralo revizijsko sodišče preizkusiti ali je bilo na podlagi v postopkih na drugi in prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo pravilno uporabljeno. Namreč z revizijo ni dovoljeno izpodbijati dejanske podlage sodb sodišč nižjih stopenj (tretji odstavek 385. člena ZPP), tožnikova revizijska izvajanja pa v pretežni meri zadevajo prav dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje, ki predstavljajo dejanske ugotovitve navedenih sodišč. Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je bila cesta v ovinku, kjer je prišlo do trčenja med tožnikovim osebnim vozilom in avtobusom toženkinega zavarovanca, široka 5,3 metra, da je bil avtobus v trenutku zadetja z desnimi kolesi 0,2 oziroma 0,3 metra od desnega roba svojega vozišča, da je bil v tem trenutku tožnik na nasprotnem voznem pasu z levimi kolesi tik ob sredinski črti, z desnimi pa je bil tedaj oddaljen od desnega roba svojega vozišča 1,2 metra, da je imel ob tem izven vozišča še 1 meter široko peščeno bankino, da sta se oba voznika lahko medsebojno zagledala na zadostno razdaljo zaradi v ovinku stoječega sferičnega ogledala, da sta se vozili ob trčenju prekrivali za 0,5 metra, da je bil avtobus tedaj čez sredinsko črto 0,5 metra in da zaradi ostrine ovinka avtobus ne more izvoziti ovinka povsem po svoji desni strani ceste, pri čemer mora segati čez sredinsko črto cca 0,7 metra. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da voznika avtobusa oziroma toženkina odgovornost za tožniku zaradi trčenja vozil nastalo škodo ne more biti večja od 80%, zaradi česar sta tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval od toženke plačilo celotne odškodnine to je še nadaljnjih 20% (toženka je 80% škode tožniku že poravnala), zavrnili. Po presoji revizijskega sodišča je bila odločitev sodišč nižjih stopenj materialnopravno pravilna, ker je bilo ugotovljeno dejansko stanje pravilno pravno ocenjeno na podlagi določb drugega odstavka 178. ter prvega odstavka 154. in 158. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po določilu drugega odstavka 178. člena ZOR odgovarjata pri obojestranski krivdi oba imetnika (vozil) za vso škodo, ki sta jo pretrpela in to v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Drugemu povzročeno škodo je po določilu prvega odstavka 154. člena ZOR dolžan povrniti povzročitelj škode, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ugotovljeno dejansko stanje nudi po presoji revizijskega sodišča zanesljivo podlago za zaključek sodišč nižjih stopenj, da sta oba v trčenju sodelujoča voznika odgovorna za nezgodo in nastalo škodo, da znaša razmerje velikosti odgovornosti 80:20 na škodo toženke in da tožnikov zahtevek v smeri večje odgovornosti toženke ni utemeljen. V uvodu te obrazložitve povzete ugotovitve sodišč nižjih stopenj sprejete zaključke v celoti potrjujejo kot pravilne, pri čemer je potrebno v zvezi s tožnikovimi revizijskimi izvajanji opozoriti predvsem na naslednje: ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik vozil v ostrem nepreglednem ovinku na sorazmerno ozki cesti tik ob sredinski črti, čeprav mu je sferično ogledalo omogočalo opazitev nasproti vozečega avtobusa, je s tako vožnjo vozil v nasprotju z določilom 41. člena v času nezgode veljavnega zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. list bivše federacije št. 50/88), ki je odrejal, da mora voznik voziti po desni strani vozišča v smeri vožnje in čim bliže desnemu robu vozišča. Ugotovljena tožnikova vožnja pa je bila tudi v nasprotju z določilom prvega odstavka 56. člena istega zakona, ki je določal, da mora voznik pri srečavanju pustiti na svoji levi strani zadostno razdaljo med svojim vozilom in vozilom, s katerim se srečuje, po potrebi pa tudi umakniti svoje vozilo k desnemu robu vozišča. Ob takem stanju so neutemeljena tožnikova revizijska izvajanja, da ni kršil nobenih predpisov in da v njegovi vožnji ni ugotoviti nepravilnosti. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sta sodišči nižjih stopenj ocenjevali vožnji obeh voznikov po različnih kriterijih in v njegovo škodo. Revizijsko sodišče v skladu z obrazloženim zaključuje, da materialno pravo sodišči nižjih stopenj pri odločanju nista uporabili na škodo tožnika ter da zato ni utemeljena revizija niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Tožnikovo revizijo je zato moralo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).