Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici odškodnino v skupnem znesku 760.000 SIT (3.171,42 EUR) z zamudnimi obrestmi od 1.8.2001 do 28.9.2004 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 29.9.2004 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V presežku do višine vtoževanega zneska s presežno zahtevanimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odškodnino iz naslova nepremoženjske škode je odmerilo v višini 1.150.000 SIT (4.798,86 EUR) in od tega zneska odštelo 400.000 SIT (1.669,17 EUR), kar predstavlja že pravnomočno prisojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo po prejšnji sodbi.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnice, pritožbi toženke pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo na 100.000 SIT (417,29 EUR) z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 28.9.2004 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od takrat dalje pa v višini predpisane obrestne mere. V ostalem delu je pritožbo toženke zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odškodnino iz naslova nepremoženjske škode je tako odmerilo v višini 500.000 SIT (2.086,46 EUR) in od tega zneska odštelo že pravnomočno prisojeni znesek po prejšnji sodbi. Odmerilo je nižjo odškodnino za nepremoženjsko škodo kot prvostopenjsko sodišče in hkrati tožnici ni priznalo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Proti tej sodbi je tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložila pravočasno revizijo. Predlaga, da ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženki naloži plačilo nadaljnje odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 1.150.000 SIT (4.798,86 EUR) z zamudnimi obrestmi in vse zaznamovane pravdne stroške. V reviziji povzema ugotovitve nižjih sodišč in meni, da jih sodišči pri odmeri odškodnine iz naslova nepremoženjske škode nista v zadostni meri upoštevali. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi morali tožnici prisoditi vso zahtevano odškodnino iz naslova telesnih bolečin in strahu ter ji prisoditi tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Dejstvo je, da sta obe sodišči ugotovili, da je pri tožnici podano trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti, vendar je višje sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da ugotovljena dejstva ne opravičujejo odmere odškodnine iz tega naslova z obrazložitvijo, da duševne bolečine, ki jih tožnica trpi, ne dosegajo praga, ki opravičuje odmero odškodnine. Če je zmanjšanje življenjske aktivnosti manjše, je pravilna uporaba materialnega prava lahko samo takšna, da se prisodi tožnici ustrezno nižja odškodnina.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 in nasl. - ZPP)), ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Okoliščine, ki se nanašajo na ugotavljanje duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, predstavljajo sestavine dejanskega stanja, v katero revizijsko sodišče ne sme posegati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Okoliščine zajemajo vse omejitve oškodovančevih življenjskih aktivnosti, ki nastanejo zato, ker po končanem zdravljenju zaradi posledic poškodb ne more opravljati vsega tistega, kar je počel pred poškodbo, ali pa to lahko opravlja, toda z večjimi napori kot prej. Nastanejo torej zaradi nezmožnosti ali zmanjšane zmožnosti funkcioniranja telesnih organov v celoti ali v delu telesa (objektivni elementi), kažejo pa se v duševnem stanju oškodovanca (subjektivni elementi). Odškodnina za navedeno škodo gre oškodovancu, pri katerem so bili ugotovljeni tako objektivni kot subjektivni elementi škode. Sodišči sta na podlagi izvedenskih mnenj ugotovili, da so poškodbe tožnice, nastale zaradi obravnavane prometne nesreče, pustile praktično neopazno stopnjo trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti (prvi izvedenec je ugotovil, da je trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti pri tožnici nezaznavno, medtem ko je drugi izvedenec zmanjšanje življenjske aktivnosti ocenil z 0,5-1%) in da ni zaznavnih duševnih bolečin, ki bi jih tožnica trpela zaradi še vedno ponavljajočih se lažjih občasnih telesnih bolečin, ki so kot take upoštevne pri odmeri odškodnine za pretrpljene telesne bolečine. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravilna. Očitek zmotne uporabe materialnega prava glede na ugotovljene okoliščine ni podan, saj odškodnina ne gre oškodovancu pri katerem poleg objektivnih niso ugotovljeni tudi subjektivni elementi (duševne bolečine) obravnavane škode. Pritožbeno sodišče je zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja subjektivnih elementov in ne zaradi tega, ker so ugotovljeni objektivni elementi minimalni (stopnja trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti je praktično nezaznavna), kakor zmotno meni tožnica. Občasne lahke telesne bolečine pa sta sodišči tudi pravilno upoštevali pri prisoji odškodnine za telesne bolečine, saj gre za bodoče telesne bolečine, ki jih ni moč enačiti z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Po presoji revizijskega sodišča je drugostopenjsko sodišče z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine tožnice v višini 400.000 SIT (1.669,17 EUR) in za strah v višini 100.000 SIT (417,29 EUR) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Dejanski obseg vseh oblik tožničine nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na peti do šesti strani prvostopenjske sodbe in na četrti do peti strani pritožbene sodbe, zato revizijsko sodišče povzema le najpomembnejšo dejansko ugotovitev, in sicer, da je tožnica utrpela udarnino desne strani prsnega koša in udarnino desne rame. Ugotovitve sodišč o telesnih bolečinah in strahu tožnice ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine. Revizijsko sodišče glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine. Skupni odmerjeni znesek 500.000 SIT (2.086,46 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 3,2 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode. Tudi sama zneska denarne odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odsevata razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Zmotna uporaba materialnega prava zato ni podana.

Ker je revizija neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).