Jedro

Glede na to, da je tožnica ob navedbi v izvidu z dne 3. 11. 1999, da se stanje še izboljšuje, in da je uporabo bergel opustila približno dva meseca, je stališče sodišča, da je utemeljeno verjela, da njeno zdravljenje še traja, in je bila zato tožba z dne 19. 11. 2002, vložena pred iztekom zastaralnega roka, pravilno.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v višini 2.850.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zmanjšanimi za temeljno obrestno mero, od 12. 2. 2002 do 8. 3. 2006, odtlej pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo. Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti del stroškov postopka, sorazmeren uspehu v pravdi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovora zastaranja. Kljub ugotovitvi, da je bilo zdravljenje končano 3. 11. 1999, je tožnica glede na ugotovitve izvida z dne 3. 11. 1999, ki govori o nadaljnjem boljšanju stanja, in dejstvo, da je šele okrog novega leta 1999/2000 opustila uporabo bergel, imela utemeljene razloge, da je verjela, da zdravljenje še traja. Strinjalo se je tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je do škode prišlo pri opravljanju nevarne dejavnosti in da tožnici zato, ker se je v okviru prostora, predvidenega za vstopanje na sedežnico, postavila preveč v levo, ni mogoče očitati, da ni ravnala dovolj pazljivo in skrbno. Zavrnilo je očitke o previsoki odškodnini za posamezne oblike nepremoženjske škode in o materialnopravno zmotni odločitvi glede teka zamudnih obresti.

3. Toženka v reviziji uveljavlja "vse revizijske razloge". Ne strinja se s stališčem nižjih sodišč, da zahtevek ni zastaral. Izvedenec je izpovedal, da je bilo zdravljenje zaključeno 3. 11. 1999, tožba pa je bila vložena 19. 11. 2002. Nepravilna je ugotovitev sodišč, da je zastaralni rok za vložitev zahtevka iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pričel teči 1. 11. 2000. Zdravljenje je bilo namreč zaključeno s koncem bolniškega staleža, tj. 27. 8. 1999. Tedaj je tožnica razpolagala z dovolj podatki, da bi lahko določila obseg škode. Sodišče ne bi smelo upoštevati tožničinih navedb o tem, kdaj se je njeno zdravstveno stanje stabiliziralo, ampak bi moralo odločitev o pričetku teka zastaralnega roka objektivizirati. Ugotovitev sodišč, da je po mnenju izvedenca tožnica trpela strah še v novembru 1999, je v nasprotju z izvedenskim mnenjem, iz katerega izhaja, da je strah trpela 4 dni. Sodišče druge stopnje je napačno zavrnilo očitek o kršitvi 8. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – UPB3 – v nadaljevanju ZPP) v zvezi z vsebino potrdila Z. d.d. z dne 31. 2. 2006. Iz potrdila namreč jasno izhaja, da je bilo zdravljenje zaključeno že 9. 7. 1999, sodišče pa je potrdilo štelo kot bistven dokaz za potrditev dejstva, da je bilo zdravljenje zaključeno v letu 2000. Nadalje je napačna odločitev sodišč o zavrnitvi dokaznega predloga s pritegnitvijo izvedenca tehnične stroke, ki bi pojasnil, ali je tožnica s svojim ravnanjem prispevala k nastanku škode oziroma je zanjo v celoti odgovorna. Le izvedenec bi lahko izpovedal, ali je bilo tožničino ravnanje ob vstopanju na sedežnico pravilno. Odškodnina za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je previsoka. Prisojena odškodnina odstopa od odškodnin, prisojenih v primerljivih zadevah glede na posledice, ki jih trpi tožnica. Ugotovitev sodišč, da je tožnica leto dni trpela lažje nevrogene bolečine, je v nasprotju z medicinskimi izkazi. Ker je toženka šele ob izdelavi izvedenskega mnenja razpolagala s podatki o obsegu škode, je napačna tudi odločitev o teku zamudnih obresti.

4. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Toženkine trditve o tem, da izpodbijana sodba nima razlogov, niso utemeljene. Nestrinjanje z materialnopravnimi zaključki sodišča, s čimer toženka utemeljuje obstoj procesne kršitve, še ne pomeni, da v sodbi niso navedena odločilna dejstva. Neutemeljen je tudi očitek o protispisnosti ugotovitve, da je tožnica trpela strah v novembru 1999. Sledeč izvedenskemu mnenju je izvedenec ocenil, "da sekundarnega strahu bolnica ni več imela po novembru 1999." Tudi očitek kršitve 8. člena ZPP v zvezi z upoštevanjem potrdila z dne 31. 2. 2006 ni utemeljen. Sodišče je ocenilo vsebino listine v povezavi z drugimi dokazi in navedlo, zakaj je dalo večjo težo drugim dokazom. Revizijske navedbe o odločilnem pomenu te listine predstavljajo torej izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Nedovoljeno izpodbijanje dokazne ocene predstavljajo tudi revizijske navedbe o neizkazanosti dejstva, da je tožnica leto dni trpela lažje bolečine.

7. Neutemeljen je nadalje očitek o nepravilni zavrnitvi dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca tehnične stroke. Toženka je trditve o tožničinem prispevku utemeljevala s trditvami, da tožnica ni upoštevala jasnih navodil in jasno označenega vstopnega mesta, sodišče pa je zavzelo stališče, da toženka ni zatrjevala, katerih navodil naj bi tožnica ne upoštevala, v dokaznem postopku pa je ugotovilo, da je tožnica vstopila na sedežnico v okviru označenega vstopnega mesta. Toženkine navedbe o tožničinem prispevku k nastali škodi torej niso bile v tolikšni meri konkretizirane, da bi bilo jasno, na katero vprašanje naj bi izvedenec odgovarjal. 8. Odločitev o zavrnitvi ugovora zastaranja je materialnopravno pravilna. V skladu s prvim odstavkom 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Revizija pravilno povzema stališče sodne prakse, ki šteje, da je obseg nepremoženjske škode mogel biti oškodovancu znan, ko je bilo zdravljenje zaključeno in se je zdravstveno stanje oškodovanca objektivno gledano tako ustalilo, da je bilo mogoče opredeliti višino tožbenega zahtevka. Prav tako je treba pritrditi stališču revizije, da je pričetek teka subjektivnega zastaralnega roka objektiviziran in ne v celoti v sferi oškodovanca. Ne glede na to pa revizija zmotno ne daje nobene teže okoliščinam, ki utemeljujejo oškodovančevo prepričanje, da zdravstveno stanje še ni stabilizirano do te mere, da bi bilo možno opredeliti obseg škode. Pri presoji, kdaj je oškodovanec zvedel za škodo, sodna praksa izhaja iz standarda povprečno skrbnega človeka.(1)

9. Po stališču izpodbijane sodbe je tožnica glede na navedbo v izvidu z dne 3. 11. 1999, da se stanje še izboljšuje, in glede na to, da je približno dva meseca kasneje opustila uporabo bergel, utemeljeno verjela, da njeno zdravljenje še traja, in je zato tožba, vložena 19. 11. 2002, podana pred iztekom zastaralnega roka. S tem je sodišče pri presoji o tem, kdaj je tožnica izvedela za škodo, ustrezno upoštevalo standard pričakovane skrbnosti. V presojo stališča prvostopenjskega sodišča, da je zastaranje pričelo teči 1. 11. 2000, se glede na to, da že upoštevanje navedenih okoliščin utemeljuje sklep o neutemeljenosti ugovora zastaranja, ni bilo treba spuščati.

10. Neutemeljeni so tudi očitki o previsoko odmerjeni odškodnini za telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Izpodbijana sodba ustrezno upošteva merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz 200. člena in iz 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), tj. načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

11. Kot sta ugotovili sodišče prve in druge stopnje, je tožnica v posledici močnega udarca v levi zadnji del stegna in zadnjični predel utrpela nateg levega femoralnega in obturatornega živca, posledično pa poškodbo ledvenih živčnih korenin L1 do L4 in ledveno pleksopatijo in okvaro perifernih živcev v višini segmentov L1 do L4 z bolečinskim sindromom. Zaradi tega je 2 dni trpela stalne srednje hude bolečine in 5 dni močnejše bolečine zaradi udarca, 5 dni hude nevrogene bolečine, ki so se pojavile dva dni po nezgodi, 3 mesece občasne srednje močne nevrogene bolečine in eno leto lažje nevrogene bolečine, ostale pa so ji občasne lažje bolečine. Zdravila se je v bolnišnici, prestala več specialističnih preiskav in rentgenskih slikanj, več vrst fizioterapije, uporabljala bergle in bila več kot šest mesecev v bolniškem staležu. Odškodnina v višini 1.000.000 SIT, kar je v času sojenja na prvi stopnji predstavljalo 5,5 povprečnih neto plač, ustrezno odraža ugotovljeni obseg škode. Tudi odškodnina za strah, odmerjena v višini 1,6 povprečnih neto plač, daje ustrezno težo ugotovljenim dejstvom o trenutnem močnem primarnem strahu, in hudem, počasi izzvenevajočem strahu glede izida zdravljenja, v katerem je bil obsežen tudi strah, da bo ostala na vozičku. V okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta sodišči upoštevali, da je tožnica, ki je bila ob škodnem dogodku stara 52 let, zaradi oslabljenega občutka za dotik in bolečino v delih poškodovane noge, stalnih občutkov mravljinčenja in pekočih bolečin ob povečanih naporih opustila smučanje, odbojko, hojo v hribe in aktivno kolesarjenje, in da omejitve občuti tudi pri daljši hoji in prenašanju težjih bremen. Odškodnina v višini 8,5 povprečnih neto plač je ustrezna. Prisojena odškodnina v skupni višini 15,7 povprečnih neto plač tudi ustrezno odraža razmerje med manjšimi, srednjimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in je v primerjavi z odškodninami, prisojenimi v zadevah s primerljivim obsegom zdravljenja in posledic – te se gibljejo med 15 in 22 povprečnimi neto plačami – prej nizka kot visoka.

12. Neutemeljen je tudi očitek o zmotnosti odločitve glede pričetka teka zamudnih obresti. Izpodbijana sodba izhaja iz ustaljenega stališča sodne prakse, da se v primerih direktne tožbe proti zavarovalnici po 941. členu ZOR ne uporabljajo določbe ZOR, ki urejajo pogodbeno razmerje med zavarovalnico in zavarovancem.(2) Glede na to, da je uveljavljana odškodninska terjatev zapadla z dnevom nastanka škode (186. člen ZOR), toženka pa je prišla v zamudo, ko je bila pozvana k plačilu odškodnine (drugi odstavek 324. člena ZOR), je odločitev, ki pričetek teka zamudnih obresti veže na toženkin prejem tožničinega odškodninskega zahtevka, pravilna.(3)

13. Po ugotovitvi, da niti zatrjevani, niti po uradni dolžnosti upoštevni razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o toženkinih stroških postopka je vsebovana v odločitvi o reviziji (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako npr. sodba II Ips 12/82 z dne 13. 3. 1982, Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča, št. I/82, str. 21, med zadnjimi pa sodba II Ips 229/2006 z dne 9. 7. 2008. Op. št. (2): Prim. sodbo II Ips 187/2005 in 188/2005 z dne 22. 2. 2007 in v njej navedene odločbe Vrhovnega sodišča. Op. št. (3): Prim. sodbo II Ips 14/2005 z dne 21. 9. 2006.