Jedro

Ker je bila odločba davčnega organa z dne 11. 8. 2008, na čigar ugotovitvah temelji izpodbijani sklep (v povezavi z drugostopno odločbo in sklepom), odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek prvostopnemu davčnemu organu, to pomeni, da je odpadla dejanska podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa in ga je že iz tega razloga treba odpraviti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33111-82/2010/18 z dne 29. 6. 2012, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 342,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel vlogo tožnika za dodelitev nepovratnih sredstev programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja za Ukrep 123. V obrazložitvi je navedel, da gre za ponovno odločanje po odločbi drugostopnega organa. Glede na napotila v odločbi je prvostopni organ ponovno preučil zadevo in ugotovil, da je z odločbo o odobritvi nepovratnih sredstev (iz naslova Izboljšanje predelave in trženje kmetijskih proizvodov za investicijo – Izgradnja vinarskega centra A. s potrebno tehnološko opremo) z dne 2. 10. 2006 odobril tožniku sredstva v višini 92.744.979,00 SIT. Na tej podlagi je organ podpisal s tožnikom pogodbo o sofinanciranju v višini odobrenih sredstev, po kateri je moral tožnik v primeru pridobitve sredstev na podlagi neverodostojne dokumentacije v vlogi ali zahtevku, izplačana sredstva na podlagi te pogodbe vrniti na način in v roku iz pogodbe, določena pa je bila tudi sankcija izvzetja upravičenosti do pridobitve novih sredstev iz naslova ukrepov skupne kmetijske politike za dve leti. Pristojni davčni organ je prvostopni organ obvestil o razkritju podatkov davčnega inšpekcijskega nadzora, v katerem je bilo ugotovljeno z dokončno odločbo, da je bil račun družbe B. d.o.o., ki ga je tožnik uveljavljal v zahtevku za izplačilo, izstavljen s strani fiktivne družbe, ki poslovno ni delovala in ni opravila dobav po tem računu. Organ je zato tožnika pozval na vračilo sredstev, čemur tožnik ni sledil in je bila zato vložena tožba na vračilo. Odločba davčnega organa je postala dokončna 11. 10. 2010. Taka sankcija je izhajala tudi iz takrat veljavnega 72. in 73. člena Uredbe Komisije (ES) št. 817/2004 z dne 29. 4. 2004, kot tudi iz sedaj veljavnega 31. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1975/2006 z dne 7. 12. 2006. Enako določbo je vseboval 13. člen Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-UPB1) in sedaj 75. člen Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1). Tožnik tako do 11. 10. 2012 ni upravičen do kandidiranja za sredstva iz naslova ukrepov za dodelitev nepovratnih sredstev iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in je organ zato njegovo vlogo zavrgel. 2. Drugostopni organ je z odločbo in sklepom, št. 33111-21/2012/3 z dne 14. 3. 2013, pritožbo tožnika zavrnil, odločil, da tožnik nosi sam svoje stroške in še sklenil, da se zahtevek za vračilo plačane upravne takse zavrne. V obrazložitvi je navedel, da je obrazložitev prvostopnega organa v pretežnem delu še vedno nezakonita zaradi kršitve 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je prvostopni organ odločitev sprejel na podlagi določil pogodbe, ki niso predpis, kakor tudi, da ni mogoče uporabiti šestega odstavka 17. člena ZKme-1 v zadevi, ker tožniku ni bila izdana odločba o vračilu sredstev in kot take ni mogoče šteti zahtevka za vračilo sredstev. Prvostopni organ tudi ni ugotavljal tožnikove subjektivne odgovornosti za vložitev zahtevka za izplačilo po fiktivnem računu, je bilo pa to dejstvo pravnomočno ugotovljeno, ko je naslovno sodišče s sodbo, I U 1661/2010 z dne 27. 9. 2011, zavrnilo tožbo in je s tem odločitev DURS postala pravnomočna. Navedel je še, da je prvostopni organ prezrl, da je temeljni pogoj za izključitev dejavnosti iz podpore po drugem odstavku 31. člena Uredbe 1975/2006 okoliščina, da je upravičenec namerno vložil napačno prijavo, torej, da je v trenutku predložitve zahtevka za izplačilo sredstev vedel, da so podatki napačni oziroma neverodostojni. Glede na to, da je tožnik že ob prejemu računa, št. 154/2007 z dne 18. 12. 2007, vedel, da račun temelji na fiktivnih transakcijah in je torej to vedel tudi ob poznejši vložitvi zahtevka za izplačilo sredstev v okviru pogodbe o sofinanciranju, je torej namerno vložil napačen zahtevek. Ukrep 3. 1. Izboljšanje predelave in trženja kmetijskih proizvodov iz EPD, glede katerega je bil zaradi ugotovljene kršitve izdan zahtevek za vračilo, sodi v okvir istega ukrepa kot ukrep Dodajanje vrednosti kmetijskih in gozdarskim proizvodom, kar pomeni, da je prvostopni organ pravilno zavrgel tožnikovo vlogo, ker so obstajali razlogi iz drugega odstavka 31. člena Uredbe (ES) št. 1975/2006 za prepoved kandidiranja na ukrep 123 v letih 2010 in 2011. 3. Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, vsebino upravnih aktov in uvodoma navedel, da je vrednost spornega predmeta 44.977,50 EUR brez DDV (kar je 45 % odobrenih sredstev od prijavljenih 99.950,00 EUR brez DDV). Tožnik se ne strinja z zaključki prvostopnega in drugostopnega organa. Drugostopni organ iz upravnega spisa in sodbe I U 1661/2010 ni mogel priti do zaključka, da je tožnik namerno vložil napačno prijavo v postopku za izplačilo sredstev in da je račun, št. 154/2007 z dne 18. 12. 2007, fiktiven, če pa tožnik vztraja, da je B. d.o.o. podjetje, ki je dobavilo opremo tožniku. Tudi če so ugotovitve organov pravilne, bi morala biti vloga tožnika zavrnjena, ne pa zavržena. Tožnik se je že v pritožbi skliceval na mnenje Inštituta za javno upravo, po katerem bi do sankcije izvzetja lahko prišlo le v primeru, če bi odločbo o vračilu sredstev v postopku pred DURS izdal prvostopni organ na podlagi dejstev, ugotovljenih v tem postopku in ne v drugem postopku. V dopolnitvi pritožbe se je skliceval tudi na sodbe Evropskega sodišča, da imajo nacionalna sodišča pravico zahtevek do odbitka DDV zavrniti, če se na podlagi objektivnih dokazov ugotovi, da je prišlo do goljufije in zlorabe, torej, da je davčni zavezanec vedel ali mogel vedeti, da je bila transakcija povezana z goljufijo, ki jo je storil dobavitelj. V tem postopku pa je dokazno breme na strani organa in ne na strani davčnega zavezanca. Tožnik vztraja, da račun ni fiktiven in ga ni namerno vložil v postopku kandidiranja na podlagi pogodbe. Tožnik je račun plačal po dobavljeni opremi, ki se še sedaj nahaja pri tožniku. Tožnik je zoper sodbo I U 1661/2010 vložil revizijo in je prepričan, da bo z njo uspel. Tudi sicer tožnik šteje, da ta postopek nima nobene zveze s postopkom izvzetja iz izpodbijanega sklepa. Te sporne račune pa ima tožnik tudi priznane kot strošek, kar pomeni, da jih je tožnik utemeljeno plačal. Sodišče tudi ni odločalo o fiktivnosti računov, ampak le o utemeljenosti tožbe. V postopku je bil napačno uporabljen predpis, zmotno pa je bilo tudi ugotovljeno dejansko stanje. DURS ni odločal o kršitvi Uredbe, ampak le o pravici tožnika do odbitka DDV in plačilu tega. Kršene so bile tudi določbe ZUP, saj tožniku ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku, kršeno je bilo načelo zakonitosti in načelo materialne resnice. Načelo zaslišanja stranke pa je bilo drastično kršeno pred drugostopnim organom, saj tožniku ni bila dana možnost, da se o domnevni namernosti vložitve prijave izreče. Tožnik je predlagal odpravo sklepa in odločbe, poleg tega pa še ugotovitev, da sta akta nezakonita, ker sta posegla v njegove pravice in pravne koristi. Tožnik s tem zasleduje preprečitev ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja v njegovo škodo, saj želi sodelovati naprej v vseh razpisih pod pogoji, ki jih določa zakon. Predlagal je, da sodišče opravi glavno obravnavo, izvede potrebne dokaze, tožniku omogoči, da razloži svoja stališča iz tožbe, nato pa tožbi ugodi, sklep in odločbo odpravi, ugotovi, da sta sklep in odločba nezakonita in toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnika iz razlogov odločbe in predlagala zavrnitev tožbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporno zavrženje tožnikove vloge za dodelitev nepovratnih sredstev programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja za Ukrep 123. 7. Iz izpodbijanega sklepa (in drugostopne odločbe in sklepa, ki vsebujeta druge razloge za sicer potrjeno odločitev prvostopnega organa) izhaja, da je bila tožnikova vloga za dodelitev nepovratnih sredstev za ukrep 123 zavržena iz razloga nedopustnosti kandidiranja za dodelitev nepovratnih sredstev za ukrep 123 zaradi ugotovljene kršitve iz drugega odstavka 31. člena Uredbe ES št. 1975/2006. Po tej določbi se, če se ugotovi, da je upravičenec namerno vložil napačno prijavo, zadevna dejavnost izključi iz podpore EKSRP in se zahteva povračilo že plačanih zneskov za navedeno dejavnost (prvi odstavek). Poleg tega se upravičenec izključi iz prejemanja podpore v okviru istega ukrepa za zadevno in naslednje leto EKSRP (drugi odstavek). Iz citirane določbe torej ne izhaja, da bi morala biti opredeljena kršitev ugotovljena s posebnim aktom, temveč je relevantno le, da se pristojni organ seznani z okoliščinami, na podlagi kateri lahko ugotovi, da je do kršitve prišlo. Glede na povedano tožnik nima prav, da se organ pri svojem odločanju ne bi smel opreti na izdane akte (in ugotovitve v teh aktih) drugega pristojnega organa (tj. davčnega organa), oziroma, da bi moral prej sam v posebnem postopku ugotavljati kršitev, saj to ne drži, prepoved kandidiranja za dodelitev podpore v okviru istega ukrepa (za kar v tem primeru gre in to med strankama tudi ni sporno) pa je nedvomno povezana s predhodno ugotovitvijo kršitve iz prvega odstavka 31. člena Uredbe ES št. 1975/2006. 8. Se pa sodišče strinja s tožnikom, da je bilo v obravnavanem postopku nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa (v povezavi z drugostopno odločbo in sklepom) in kot ga je sodišče podrobno povzelo v točki 1 in 2 te sodbe. Ta temelji na ugotovitvah davčnega organa v postopku preveritve verodostojnosti računa, št. 154/2007 z dne 18. 12. 2007, izdajateljice družbe B. d.o.o., v znesku 172.080,00 EUR in odločbi istega organa, št. DT-0610-109/2008-26-1204-06 z dne 11. 8. 2008, s katero je bil tožniku odmerjen davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 12. 2007 do 31. 12. 2007 v znesku 28.680,00 EUR in s pripadajočimi obrestmi (za navedeni račun).

9. Tožnik ugovarja opisanim ugotovitvam in sicer, da je v celoti plačal račun št. 154/2007 z dne 18. 12. 2007 družbi B. d.o.o, da je bila oprema po tem računu dobavljena in se še vedno nahaja pri tožniku, v postopku pred davčnim organom pa je pridobil tudi nov dokaz (notarsko overjeno pisno izjavo direktorja družbe B. d.o.o. o potrditvi opravljenih poslov med družbo B. in tožnikom). Navedel je tudi, da v postopku pred naslovnim sodiščem sicer ni uspel, je pa zoper sodbo, I U 1661/2010 z dne 27. 9. 2011, vložil revizijo, za katero je prepričan, da bo z njo uspel, spornega računa, ki ga ima tožnik knjiženega kot strošek, pa davčni organ tudi ni označil kot davčno nepriznanega, prav tako pa ni bil sprožen postopek pred davčnim organom zaradi plačila davka od dobička tožnika. Račun je bil torej utemeljeno plačan.

10. Sodišče ugotavlja, da je bila ob izdaji izpodbijanega sklepa (in drugostopne odločbe in sklepa) odločba davčnega organa, št. DT-0610-109/2008-26-1204-06 z dne 11. 8. 2008, potrjena z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499/16-271/2008-3 z dne 11. 10. 2010, torej dokončna in tudi pravnomočna, saj je Upravno sodišče s sodbo, I U 1661/2010 z dne 27. 9. 2011, tožbo tožnika zoper citirano prvostopno odločbo davčnega organa zavrnilo. Kot je tožnik opozoril v tožbi, je zoper sodbo, I U 1661/2010 z dne 27. 9. 2011, vložil revizijo. S sklepom Vrhovnega sodišča, X Ips 465/2011 z dne 27. 5. 2013, je bila sodba, I U 1661/2010 z dne 27. 9. 2011, razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, Upravno sodišče pa je nato na podlagi napotil iz citiranega sklepa s sodbo, I U 999/2013 z dne 10. 9. 2013, tožbi tožnika ugodilo, odločbo davčnega organa, št. DT-0610-109/2008-26-1204-06 z dne 11. 8. 2008, odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Sodišče je (med drugim) ugotovilo, da je ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno in posledično napačno uporabljeno materialno pravo, ker niso pojasnjene objektivne okoliščine, ki naj bi v zadevi dokazovale, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi, razlogi, na katere se organa sklicujeta, pa niso zadostni glede na novejšo sodno prakso SEU v tovrstnih zadevah. Kot relevantne okoliščine pa se pri presoji tožnikovega subjektivnega elementa tudi ne morejo upoštevati nezakonitosti, ki so na strani izdajateljev računov, ostalih objektivnih okoliščin pa organ ni raziskal v zadostni meri in na način, da bi iz njih sodišče lahko celovito presodilo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Organ bo zato moral, ob upoštevanju napotil iz sodbe, o zadevi ponovno odločiti.

11. Ker je bila odločba prvostopnega davčnega organa, št. DT-0610-109/2008-26-1204-06 z dne 11. 8. 2008, na čigar ugotovitvah temelji izpodbijani sklep (v povezavi z drugostopno odločbo in sklepom), odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek prvostopnemu davčnemu organu, to pomeni, da je odpadla dejanska podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa in ga je že iz tega razloga treba odpraviti. Zaradi istega razloga se sodišče ni spuščalo v presojo ostalih tožnikovih ugovorov v tem upravnem sporu, kolikor se do njih ni že opredelilo v razlogih sodbe, jih bo pa moral obravnavati upravni organ, ko bo o zadevi ponovno odločal. 12. Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo, ker je bilo v postopku zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku ter v skladu z 2. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem naj organ dopolni ugotovitveni postopek in o zadevi ponovno odloči. 13. Sodišče ni sledilo tožbenemu predlogu na ugotovitev nezakonitosti obeh aktov, saj je ta ugotovitev vsebovana že v odločitvi o odpravi izpodbijanega sklepa, z njegovo odpravo pa drugostopna odločba in sklep nimata več pravnega učinka.

14. Sodišče je odločitev sprejelo na nejavni seji, ker z izvedbo predlaganih dokazov na glavni obravnavi, ob upoštevanju tožbenega predloga in podatkov spisa, drugačna odločitev ne bi bila sprejeta (59. člen ZUS-1).

15. Odločitev o povrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na podlagi tretjega 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, sodišče pa je tožniku priznalo tudi DDV.