Jedro

Kadar tožeča stranka uveljavlja dva ali več tožbenih zahtevkov tako, da predlaga sodišču, naj ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen (2. odst. 188.čl. ZPP), se šteje da je podrejeni zahtevek postavljen pogojno. Sodišče o njem odloča samo v primeru, če primarni zahtevek zavrne kot neutemeljen. Če pa primarnemu zahtevku ugodi, o podrejenem zahtevku ne odloča.

Izrek

Revizija zoper sodbo o nasprotnem tožbenem zahtevku D. in Š. P. (odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s tč. II. sodbe prve stopnje), se zavrne kot neutemeljena.

Revizija zoper sodbo o tožbenem zahtevku tožeče stranke J. A. (odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s tč. I. sodbe prve stopnje) se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek J. A. zoper D. in Š. P. na izpraznitev stanovanja v C., G., ugodilo pa je nasprotnemu zahtevku D. in Š. P. zoper J. A. na sklenitev prodajne pogodbe za to stanovanje. Ugotovilo je, da je bil tožnik imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju, da ga zase ni imel namena odkupiti, da sta se v stanovanje po soglasju z njim vselila toženca, da je prišlo med strankami do dogovora, da tožnik odkupi stanovanje in ga proda tožencema. Toženca sta tožniku izročila denar za plačilo kupnine. Ob sklenitvi prodajne pogodbe pa bi mu morala plačati še 7.000 DEM. O tem je bila dne 12.11.1991 sklenjena predpogodba, pretežno realizirana pa je tudi že na ta način dogovorjena prodajna pogodba. Toženca torej nista v stanovanju brez pravnega naslova, zahtevek na sklenitev pisne prodajne pogodbe pa je utemeljen.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. V zvezi s pritožbenim stališčem, da ni bilo odločeno o podredno postavljenem nasprotnem tožbenem zahtevku, je pojasnilo, da po ugoditvi primarnemu zahtevku ni mogoče odločati o podrejenem zahtevku. Potrdilo je prvostopno dokazno oceno v zvezi s sklenitvijo predpogodbe in o tem, da so medsebojne obveznosti pretežno realizirane.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni odločalo o podrednem nasprotnem tožbenem zahtevku.

Primarni zahtevek pa ni sklepčen, ker pogodbe ni mogoče sprovesti v zemljiški knjigi. Trdi, da je nasprotovala spremembi tožbe, sodišče pa o tem ni odločilo. Sodbi druge stopnje očita, da se je spustila v dejansko stanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija zoper sodbo, kolikor je bilo z njo odločeno o nasprotnem tožbenem zahtevku, ni utemeljena; revizija zoper sodbo, s katero je bilo odločeno o tožbenem zahtevku, pa ni dovoljena.

Kadar tožeča stranka uveljavlja dva ali več tožbenih zahtevkov tako, da predlaga sodišču, naj ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen (2. odst. 188.čl. ZPP), se šteje da je podrejeni zahtevek postavljen pogojno. Sodišče o njem odloča samo v primeru, če primarni zahtevek zavrne kot neutemeljen. Če pa primarnemu zahtevku ugodi, o podrejenem zahtevku ne odloča. Sodišči prve in druge stopnje sta ravnali pravilno, ko ob ugoditvi primarno postavljenemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku nista odločali o podrejenem nasprotnem zahtevku. Tožnikovo drugačno revizijsko stališče ni utemeljeno.

Tožena stranka je v svoji nasprotni tožbi na zadnjem naroku za glavno obravnavo res spremenila zahtevek tako, da je poleg obstoječega zahtevka postavila nov zahtevek (1. odst. 191.čl. ZPP). Za spremembo tožbe je potrebna toženčeva privolitev (2. odst. 190.čl. ZPP). To velja tudi za nasprotno tožbo. Vendar se šteje, da je toženec privolil v spremembo, če se je spustil v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, pa pred tem ni nasprotoval spremembi (3. odst. 190.čl. ZPP). V zapisniku o glavni obravnavi dne 27.5.1996 (l.št. 49 spisa) je zabeleženo, da je zastopnik nasprotne tožene stranke po spremembi nasprotne tožbe "prerekal navedbe v današnji vlogi tožene stranke in vztrajal pri svojih dosedanjih stališčih". Stranki nista imeli novih dokaznih predlogov, zato je sodišče obravnavo končalo. Iz tega zapisnika je torej razvidno, da nasprotna tožena stranka ni nasprotovala spremembi nasprotne tožbe in je brez ugovora vsebinsko prerekala navedbe tožbe, s čimer se je spustila v obravnavanje glavne stvari. Zato ne more naknadno ugovarjati, da manjka njen pristanek k spremembi tožbe.

Sodba druge stopnje odgovarja na pritožbene navedbe tožeče stranke in v zvezi s tem razčlenjuje prvostopno dokazno oceno ter jo potrjuje kot pravilno. Pri tem povzema tožnikovo izpoved na glavni obravnavi dne 11.7.1995 (l. št. 18 spisa), da ni imel namena kupiti stanovanja, temveč ga vrniti lastniku. To ne pomeni, da se je pritožbeno sodišče "spuščalo v dejansko stanje", kot se glasi tožnikov revizijski očitek. Odgovorilo je le na tožnikove pritožbene navedbe in obrazložilo, zakaj potrjuje prvostopno oceno dokazov. S tem je ravnalo v skladu z določbo 365.čl. ZPP in ni storilo nobene kršitve določb postopka.

Tudi nadaljnji revizijski očitek, da zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe ni sklepčen, ni utemeljen. Čeprav E knjiga v zemljiški knjigi še ni vzpostavljena in zaradi tega začasno ne bi bilo mogoče prenosa lastništva vknjižiti v zemljiški knjigi, to na veljavnost pogodbe ne vpliva. Izrek sodbe se glasi na sklenitev pogodbe. Ta obveznost izhaja iz ugotovljene predpogodbe. Sodba je v tem delu materialnopravno pravilna, saj temelji na 4. odst. 45.čl. zakona o obligacijskih razmerjih.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče v tistem delu, v katerem je dovoljena, zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Tožeča stranka v svoji tožbi na izpraznitev stanovanja ni navedla vrednosti spornega predmeta. Gre za nedenarni premoženjskopravni zahtevek, glede katerega je revizija dovoljena samo, če tožnik v tožbi navede vrednost spornega predmeta, ki presega znesek, določen v 3. odst. 382.čl. ZPP kot mejni znesek za dovoljenost revizije.

Tožnik, ki ne ravna po 2. odst. 186.čl. in 3. odst. 382.čl. ZPP, nima pravice do revizije. Tako razlago navedenih določil je sprejela občna seja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 16.12.1993 (Poročilo o sodni praksi VS RS II/93 str. 12). Glede na to revizija tožeče stranke v tem delu ni dovoljena in jo je zato revizijsko sodišče zavrglo (392.čl. ZPP).