Jedro

Pri pristopu k dolgu kot takemu stopi tretji v zavezo poleg dolžnika in se tako vzpostavi razmerje med upnikom in tretjim, prisilna poravnava nad dolžnikom pa zato na položaj upnika nima nobenega vpliva.

V zvezi z zastaranjem terjatve na podlagi pogodbe o pristopu k dolgu se v obravnavani zadevi uporablja nemško materialno pravo. Predlagatelj v predlogu sicer navaja, da glede teh vprašanj ni sodne prakse vrhovnega sodišča, vendar pa to ni odločilno. Odločilna bi bila pomembnost teh pravnih vprašanj s stališča nemškega prava. Okoliščin, ki bi kazale na spornost zastavljenih pravnih vprašanj s stališča nemškega prava, predlagatelj ne navaja, zato ni izkazal, da bi šlo v tem primeru za pomembno pravno vprašanje.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je pri Vrhovnem sodišču vložila predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena njena pritožba in potrjena sodba sodišča prve stopnje, po kateri mora tožeči stranki plačati 82.042,91 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. V predlogu je tožena stranka izpostavila štiri vprašanja, glede katerih zatrjuje bodisi, da odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, bodisi, da sodna praksa Vrhovnega sodišča ne obstaja, in sicer: vprašanje, kdaj in na podlagi katerih pristopnikovih dejanj lahko sodišče ugotovi, da je pristopnik pravno veljavno pristopil k dolgu; vprašanje, ali lahko sodišče pristopniku, ki je k dolgu pristopil po potrjeni prisilni poravnavi, naloži plačilo celotne terjatve ali le terjatev v obsegu in pod pogoji potrjene prisilne poravnave; vprašanje, ali pretrganje zastaranja terjatve nasproti prvotnemu dolžniku učinkuje tudi nasproti pristopniku k dolgu; vprašanje, ali mora biti pripoznava že zastarane terjatve pristopnika k dolgu pisna ali za pripoznavo zadoščajo dejanja, kot je delno plačilo.

3. Prvo predlagateljevo vprašanje meri na konkludentno sklenitev pogodbe o pristopu k dolgu. Iz dejanskih ugotovitev pravnomočne sodbe izhaja, da se je zakoniti zastopnik tožene stranke na sestanku zavezal poravnati ostanek dolga po spornem računu. Šlo je torej za ustno sklenitev pogodbe o pristopu k dolgu. S tem vprašanjem skuša predlagatelj izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje, kar ni revizijski razlog, zato tudi zastavljeno vprašanje ni pravno pomembno.

4. Tudi drugo vprašanje, ki se nanaša na učinke potrjene prisilne poravnave za terjatev upnika proti pristopniku k dolgu, ni pravno pomembno, saj je odgovor nanj povsem očiten. Pri pristopu k dolgu kot takemu stopi tretji v zavezo poleg dolžnika in se tako vzpostavi razmerje med upnikom in tretjim, prisilna poravnava nad dolžnikom pa zato na položaj upnika nima nobenega vpliva.

5. V zvezi z zastaranjem terjatve na podlagi pogodbe o pristopu k dolgu, kar je predmet tretjega in četrtega vprašanja, se v obravnavani zadevi uporablja nemško materialno pravo. Predlagatelj v predlogu sicer navaja, da glede teh vprašanj ni sodne prakse vrhovnega sodišča, vendar pa to ni odločilno. Odločilna bi bila pomembnost teh pravnih vprašanj s stališča nemškega prava. Okoliščin, ki bi kazale na spornost zastavljenih pravnih vprašanj s stališča nemškega prava, predlagatelj ne navaja, zato vrhovno sodišče zaključuje, da ni izkazal, da bi šlo v tem primeru za pomembno pravno vprašanje.

6. Glede na povedano pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP niso podani. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 367. c člena ZPP predlog za dopustitev revizije kot neutemeljen zavrnilo.