Jedro

Davčno boniteto nakupa vozila brez plačila prometnega davka je potrebno razlagati ozko, ker je izjema od splošnega načela plačila prometnega davka. To seveda pomeni, da je treba pri presoji pravilne rabe avtomobila strogo upoštevati zavezujočo normo 14. točke 18. člena ZPD, ki izrecno prepoveduje, da bi bil avto dan v rabo drugemu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave A z dne 7. 5. 1997, s katero je prvostopni organ v zadevi nenamenske uporabe vozila, kupljenega z davčno olajšavo za prevoz invalidne osebe, naknadno odmeril davek od prometa proizvodov po tarifni številki 1 Tarife davka od prometa proizvodov po stopnji 16 % v znesku 291.746,00 SIT in zamudne obresti za čas od 26. 4. 1994 do 5. 5. 1997 v znesku 408.429,00 SIT. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik na podlagi potrdila Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, št. 830571 z dne 15. 2. 1993 kupil osebno vozilo VW model 1H12B2 tip Golf CL dne 21. 4. 1994 od podjetja AAA d.o.o. iz B, brez plačila prometnega davka. V upravnih spisih se nahaja poročilo o prekršku Postaje mejne policije C z dne 12. 12. 1996, iz katerega izhaja, da se je navedenega dne na mejni prehod s prej navedenim osebnim avtomobilom pripeljal AA, brat tožnika, kar je ugotovila mejna policija ob kontroli dokumentov. Ugotovila je tudi, da tožnika, invalidne osebe, ni v avtomobilu. Zakon o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 do 16/96) v 14. točki 18. člena določa, da se davek od prometa proizvodov ne plačuje od novih osebnih avtomobilov, ki jih največ enkrat v treh letih kupijo osebe, ki imajo vozniško dovoljenje ali jim je potrebna nega in pomoč drugih oseb, ki imajo vozniško dovoljenje, izključno za svoj osebni prevoz neposredno od pravne osebe ali zasebnika, ki se ukvarja s proizvodno ali trgovsko dejavnostjo, ali jih same neposredno uvozijo. Oprostitev po tej točki se uveljavlja na podlagi pisnega izvida in mnenja invalidske komisije, ustanovljene po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju; v prometno dovoljenje tako kupljenega avtomobila se vpiše podatek, da je vozilo namenjeno izključno za prevoz invalida. Če invalidna oseba proda osebni avto ali ga brezplačno ali kako drugače odtuji ali ga da v rabo komu drugemu pred potekom triletnega roka od dneva nakupa, se zaračuna davek od prometa proizvodov v višini davka, ki so ga bili oproščeni ob nakupu avtomobila in obresti iz 46. člena tega zakona od dneva nakupa do dneva plačila davka. Tožena stranka je v obravnavanem primeru ugotovila, da je tožnik ob nakupu novega avtomobila uveljavil davčno oprostitev na podlagi 14. točke 18. člena ZPD, ter da ga je še pred potekom triletne dobe dal v rabo svojemu bratu za vožnjo, pri kateri tožnika ni bilo v vozilu. Na podlagi navedenega je tožena stranka ugotovila, da je bilo vozilo uporabljeno nenamensko, čeprav je bilo kupljeno pod pogoji 14. točke 18. člena ZPD, po kateri se lahko tako vozilo uporabi samo za prevoz invalida. Ta izključna namembnost vozila je določena v 3. odstavku 14. točke 18. člena ZPD, ki predpisuje, da se v prometno dovoljenje vpiše podatek, da je vozilo namenjeno izključno za prevoz invalida. Tožena stranka je zaključila, da so bile zaradi kršitev določb ZPD davčne obveznosti tožniku pravilno odmerjene.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in sodišču predlaga, da napadeno odločbo odpravi. Navaja, da dejansko stanje v upravnem postopku ni bilo popolno ugotovljeno, ker tožena stranka ni upoštevala, da je bil prevoz opravljen za potrebe tožnika in da tožnika v osebnem avtomobilu ni bilo zato, ker zaradi zdravstvenih problemov ni bil sposoben za vožnjo. Tožnik je leta 1981 utrpel poškodbo v prometni nezgodi, zdravljenje tožnika zaradi posledic pa še do danes ni končano. Tožnik ni sposoben hoditi brez bergel, vsako leto pa prestane vsaj eno operacijo. Zaradi slabe gibljivosti leve noge težko sedi, zato je nesprejemljiv zaključek tožene stranke, da bi moral biti tožnik vedno prisoten v avtomobilu. Tudi spornega dne 12. 12. 1996 je šel tožnikov brat po zdravilo Cafetin za tožnika, ki ga proizvajajo na Hrvaškem in ga v lekarni v D niso imeli. Tožnik opozarja, da je potrebno pri obravnavanju tožbe upoštevati dejstvo, da se je tožnik do nakupa spornega avtomobila na zdravljenje v Valdoltro, kamor mora pogosto potovati, vozil z rešilnim avtomobilom. Z nabavo spornega avtomobila pa so odpadli prevozi z rešilnim avtomobilom, kar je v korist širše skupnosti, ker so s tem odpadli stroški prevoza z rešilnim avtomobilom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem sporu ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu upravnih spisov in izpodbijane odločbe sodišče ne dvomi, da je izpodbijana odločba skladna z veljavnimi predpisi. Vse ključne razloge in zakonsko podlago za odločitev je izčrpno in pravilno navedla že tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, nanjo tudi sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS). V zvezi s tožbenimi navedbami, ki so enake pritožbenim, sodišče ne more pritrditi tožbi, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni bilo popolno ugotovljeno. Nesporno je, da 12. 12. 1996 tožnika ni bilo v avtomobilu, kar je ugotovila mejna policija, in med strankama tudi ni sporno. Navedena ugotovitev pomeni, da avto ni bil uporabljen skladno z namenom zakona. Davčno olajšavo po 14. točki 18. člena ZPD je po mnenju sodišča potrebno razlagati ozko in strogo v skladu z namenom zakona, ki je olajšati življenje težjim invalidom, ki so prav zaradi svoje invalidnosti v slabšem položaju kot drugi ljudje. Davčno boniteto nakupa vozila brez plačila prometnega davka je potrebno razlagati ozko, ker je izjema od splošnega načela plačila prometnega davka. To seveda pomeni, da je treba pri presoji pravilne rabe avtomobila strogo upoštevati zavezujočo normo 14. točke 18. člena ZPD, ki izrecno prepoveduje, da bi bil avto dan v rabo drugemu. Da pa v obravnavanem primeru tožnika - invalidne osebe ni bilo v avtomobilu, med strankama ni sporno. Na drugačno presojo navedene zakonske določbe tudi ne morejo vplivati ostale okoliščine, na katere se tožnik sklicuje.

Sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.