Jedro

Neizročitev posojenega zneska predstavlja neizpolnitev posojilodajalčeve pogodbene obveznosti, namen kršenega pravila pa odkazuje na sankcije iz 103. člena OZ. Ni pa sankcija za neizpolnitev pogodbene obveznosti neveljavnost (ničnost) posojilne pogodbe, zato za odločitev o ničnosti posojilne pogodbe ni pomembno, ali je toženec tožnikoma znesek posojila izročil ali ne.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je notarski zapis posojilne pogodbe s sporazumom o zavarovanju terjatve opr. št. SV 403/02 z dne 29. 7. 2002, sklenjen med pravdnima strankama, ničen, neveljaven in brez pravnega učinka. Tožnikoma je naložilo, da tožencu povrneta pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnika sta zoper to odločitev vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje. Podrejeno predlagata, da sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da stališče pritožbenega sodišča, da je glede 4.000 EUR prišlo do anuliranja notarskega zapisa posojilne pogodbe SV 152/01, ni pravilno. Stranke z notarskim zapisom SV 403/02 niso posegle v notarski zapis SV 152/01 in ga niso spremenile, toženec pa ni izročil pobotnice, da dolg tožnikov po pogodbi SV 152/01 ne obstaja več, zaradi česar ima toženec sedaj dva izvršilna naslova. Pritožbeno sodišče se je oprlo na zapis v posojilni pogodbi, s katerim tožnika potrjujeta, da sta prejela v pogodbi zapisan znesek posojila, za katerega revidenta menita, da ne more biti upoštevno, saj celo toženec priznava, da navedeni zapis ni točen, in je ugotovljeno, da toženec tožnikoma ni izročil najmanj 4.000 EUR posojila. Posojilna pogodba je dvostranski pravni posel, pri katerem mora vsaka stranka izpolniti svojo obveznost, da pravni posel nastane. Terjatev upnika oziroma obveznost dolžnika ne nastane že s samo sklenitvijo (podpisom) posojilne pogodbe, ampak ko upnik dolžniku dejansko izroči posojeni znesek. Ker toženec tožnikoma ni izročil najmanj 4.000 EUR, posojilne pogodbe ni izpolnil v celoti; taka pogodba nasprotuje svojemu bistvu in prisilnim predpisom, zaradi česar je nična. Pogodba je nična tudi, ker določilo o plačevanju obresti predstavlja oderuško pogodbo. Revidenta menita, da sta med postopkom zatrjevala subjektivne in objektivne elemente oderuštva. Toženec si je izgovoril očitno nesorazmerno korist, saj pogodbeno dogovorjene obresti nekajkrat presegajo obresti, ki so jih zaračunavale poslovne banke za devizna posojila. Letna obrestna mera za evro v višini 20,8 % bistveno odstopa od obrestne mere, ki so jih za posojila, dana v evrih, zaračunavale poslovne banke v kraju izpolnitve. Toženec se je zavedal težkega finančnega položaja tožnikov, saj sta tožnika iskala drugo bolj ugodno posojilo. J. M. je namreč želel svoje finančne obveznosti iz prve posojilne pogodbe zmanjšati, ker jih ni zmogel plačevati, s čimer je bil toženec seznanjen.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 - ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili dva notarska zapisa posojilne pogodbe s sporazumom o zavarovanju terjatev: SV 152/2001 z dne 31. 3. 2001 in SV 403/02 z dne 29. 7. 2002. Po prvi posojilni pogodbi sta tožnika ostala dolžna tožencu nekaj več kot 4.000 EUR, kar so stranke vključile v drugo posojilno pogodbo. S slednjo je toženec kot posojilodajalec tožnikoma kot posojilojemalcema posodil 18.000 EUR, kar bi skupaj z obrestmi tožnika morala vrniti v 30 - mesečnih obrokih, vse v skupnem znesku 28.800 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi sprejelo stališče, da tožnika nista dokazala obstoja okoliščin, ki bi terjale zaključek, da je toženec ob sklenitvi pogodbe zlorabil njun položaj. Gre za dejanske ugotovitve, sprejete na podlagi ocene izvedenih dokazov, ki jih revizijsko sodišče ne more preizkušati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato ni upoštevalo vseh tistih revizijskih navedb, s katerimi tožnika merita na drugačno dejansko stanje.

7. Glede na ugotovitve nižjih sodišč, da iz posojilne pogodbe ne izhaja, da bi bil predmet pogodbe nemogoč, nedovoljen ali nedoločen, in ne obstoji prepovedan temelj, pogodba pa je pravno perfektna, sklenjena v notarskem zapisu, razlogi za ničnost posojilne pogodbe niso izkazani in je bilo materialno pravo v tem delu pravilno uporabljeno. Ni pa pravilno stališče revizije, da neizročitev posojenega zneska pomeni, da je posojilna pogodba nična. Posojilna pogodba, ki jo Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ) ureja v členih od 569 do 578, je konsenzualni kontrakt, kar pomeni, da nastane že s tem, ko se stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah pogodbe (predmetu in času trajanja posojila). Veljavno sklenjena pogodba ustvarja pravice in obveznosti za obe pogodbeni stranki: obveznost posojilodajalca je v izročitvi obljubljenih stvari (določene količine denarja), obveznost posojilojemalca pa v vrnitvi enake količine stvari iste vrste (enake količine denarja) v dogovorjenem roku. Neizročitev obljubljenega denarja s strani posojilodajalca tako predstavlja neizpolnitev posojilodajalčeve pogodbene obveznosti, namen kršenega pravila pa odkazuje na sankcije iz 103. člena OZ. Posojilojemalec lahko bodisi zahteva izpolnitev obveznosti (izročitev obljubljenih stvari) bodisi odstopi od pogodbe, če pogodba ni razvezana po samem zakonu, v obeh primerih pa ima pravico do povrnitve škode. Ni pa sankcija za neizpolnitev pogodbene obveznosti neveljavnost (ničnost ali neučinkovitost) posojilne pogodbe, zato za odločitev ni pomembno, ali je toženec tožnikoma znesek posojila izročil ali ne.

8. Toženec je v zvezi z ničnostjo obrestnega dela posojilne pogodbe dokazal, da tožnika ob sklenitvi pogodbe nista bila v neugodnem položaju (nista bila v stiski ali težkem premoženjskem stanju in nista bila neizkušena, lahkomiselna ali odvisna), tako da zloraba položaja ni mogla nastopiti, zato je pravilen zaključek nižjih sodišč, da glede na ugotovljeno dejansko stanje subjektivni element oderuštva ni podan. Toženec je tako uspel izpodbiti domnevo oderuških obresti iz prvega odstavka 377. člena OZ in hkrati izkazal neobstoj nujnega elementa oderuške pogodbe, ki ga zahteva 119. člen OZ.

9. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).