Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL Sklep I Cpg 241/2019

ECLI:SI:VSLJ:2020:I.CPG.241.2019 Gospodarski oddelek

pogodba o finančnem leasingu bančna garancija bančna garancija kot jamstvo za odpravo stvarnih napak neupravičena obogatitev odstop v izterjavo odgovornost za stvarne napake odprava napak garancija pogodbena izključitev prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake
Višje sodišče v Ljubljani
16. september 2020
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Bančna garancija je bila unovčena neupravičeno, če zavarovana obveznost iz temeljnega posla, torej obveznost odpraviti napake v garancijskem roku, ni bila kršena. V takšnem primeru namreč ni nastala pravica naročnika odpraviti napako v breme bančne garancije. Samo v takšnem primeru bi bil z unovčitvijo bančne garancije leasingodajalec brez pravnega temelja obogaten na škodo naročnika garancije. V primeru, če je leasingodajalec bančno garancijo unovčil upravičeno, pa je le-ta brez pravnega temelja obogaten na škodo leasingojemalca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (točka II. in III. izreka) razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Tožena stranka H., d. o. o., je dolžna tožeči stranki D., d. o. o., plačati znesek 360.126,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 239.580,24 EUR od dne 21. 3. 2016 do plačila, od zneska 120.546,42 EUR od dne 21. 3. 2016 do plačila ter ji povrniti sodno odmerjene pravdne stroške, z 22 % DDV na odvetniške storitve, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči po poteku paricijskega roka, do dne plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.“ Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 7.181,74 EUR, v roku 15 dni od prejema drugopisa odločbe sodišča prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper izpodbijano sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, toženo stranko pa obveže k plačilu na strani tožeče stranke nastalih pravdnih stroškov in stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom oziroma sodnikom.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naj naloži povrnitev toženkinih stroškov s pritožbenim postopkom, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tej pravdi od tožene stranke terjala plačilo sredstev, ki so bila slednji izplačana na podlagi unovčene bančne garancije. Pred sodiščem prve stopnje je bilo na podlagi neprerekenih trditev pravdnih strank ugotovljeno, da je tožeča stranka kot leasingojemalec s toženo stranko kot leasingodajalcem sklenila Pogodbo o finančnem leasingu št. 1113137029 z dne 6. 2. 2008 (nadalje: Pogodba o finančnem leasingu). Predmet leasinga je toženka s Prodajno pogodbo z dne 1 12. 2016 (nadalje: Prodajna pogodba) kupila od družbe I. d. o. o. Prodajna pogodba je imela v delu tudi značilnosti gradbene pogodbe, saj je bil njen del tudi dogovor o gradnji D. Družba I. d. o. o. je za izgradnjo tega objekta sklenila Gradbeno pogodbo št. 002/2006 z dne 21. 7. 2006 (nadalje: Gradbena pogodba) z družbo G. d. o. o. Obveznost družbe I. d. o. o. po Prodajni pogodbi je bila med drugim tudi izročitev brezpogojne (nepreklicne, unovčljive ne glede na kakršenkoli ugovor iz temeljnega posla) bančne garancije za odpravo napak v splošnem in posebnem garancijskem roku, ki jo je, namesto prodajalca objekta, pri P. d. d. naročila družba G. d. o. o. Ob prevzemu objekta so bile zapisniško ugotovljene napake na tem objektu. Družba G. d. o. o. ni soglašala s podaljšanjem bančne garancije, prav tako pa napak do poteka roka veljavnosti garancije ni uspela odpraviti. Tožena stranka je nato na banko naslovila zahtevek za unovčenje bančne garancije, ki pa je izplačilo zavrnila. V sodnem postopku za unovčitev bančne garancije zoper banko garanta oziroma zoper njegovega pravnega naslednika DUTB d. d. je tožena stranka uspela.1 Tožena stranka je nato s strani DUTB dne 18. 2. 2016 in 29. 3. 2016 prejela zahtevano izplačilo po bančni garanciji, in sicer glavnico v znesku 239.580,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 120.546,42 EUR ter stroške pravdnega postopka v znesku 19.653,51 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo celotnega zneska glavnice z obrestmi zavrnilo, saj je presodilo, da le-ta po nobenem od uveljavljenih pravnih temeljev ni utemeljen. Glede pogodbenega temelja je presodilo, da prvi odstavek 19. člena Pogodbe o finančnem leasingu ne predstavlja podlage za odstop sredstev iz bančne garancije, saj se bančna garancija oziroma pravice iz bančne garancije lahko prenašajo le z izrecno cesijo, kar pa iz navedene določbe ne izhaja. Nadalje je sklenilo, da iz tretjega odstavka 19. člena Pogodbe o finančnem leasingu izhaja, da lahko leasingojemalec uveljavlja tožbene zahtevke iz naslova jamčevanja za napake in garancije za brezhibno delovanje le zoper družbo I. d. o. o. in družbo G. d. o. o., ne pa zoper leasingodajalca, zato tudi ta določba ne daje podlage tožeči stranki za uveljavljeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je tudi navedlo, da ne obstaja noben drug pogodbeni temelj, na podlagi katerega bi se med pogodbenikoma glede sredstev izplačanih po Bančni garanciji vzpostavilo dolžniško upniško razmerje. Prav tako pa tudi ni ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi niti na podlagi določb o poslovodstvu brez naročila, saj je toženka sredstva pridobila kot upravičenec iz garancije na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Menilo je da bi morala, če bi prišlo do neupravičene pridobitve, na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (nadalje: OZ), sredstva vrniti kvečjemu družbi G. d. o. o., ne pa tožeči stranki.

7. Po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da v okviru predmetnega postopka ni relevantno vprašanje, kdo je upravičenec iz bančne garancije. To vprašanje je bilo relevantno v pravnem razmerju med banko in upravičencem iz bančne garancije, ki je bilo zaključeno s tem, ko je bila bančna garancija unovčena in znesek izplačan upravičencu.2 Bančna garancija je sredstvo zavarovanja obveznosti, zato denarni znesek, izplačan na podlagi unovčenja bančne garancije, pod pogojem, da je bila bančna garancija unovčena upravičeno, po vsebini predstavlja izpolnitev zavarovane obveznosti. Za odgovor na vprašanje, kdo je upravičen do tega zneska, pa je treba ugotoviti, katera obveznost iz temeljnega posla je bila zavarovana z bančno garancijo in kdo je upravičen do izpolnitve te obveznosti.

8. Bančna garancija (priloga A4) je bila v tem primeru izdana za zavarovanje obveznosti prodajalca (izvajalca) v garancijskem roku odpraviti vse napake oziroma pomanjkljivosti na zgrajenem objektu. Obveznost izročitve bančne garancije je bila določena v 21. členu prodajne pogodbe z dne 1. 12. 2006, sklenjene med družbo I. d. o. o. in toženo stranko (priloga B2). Obveznost v garancijskem roku odpraviti vse napake oziroma pomanjkljivosti na zgrajenem objektu je bila dogovorjena v 20. členu prodajne pogodbe, v katerem je določeno, da prodajalec odgovarja v času garancijskih rokov za vsako napako, ki bi se pojavila na pogodbenem predmetu zaradi napak v izdelavi ali projektiranju. V istem členu je določena tudi dolžina splošnega in posebnih garancijskih rokov. V 22. členu prodajne pogodbe je določeno, da se prodajalec zavezuje vse napake, ugotovljene v garancijskem roku, odpraviti v primernem roku od pisne reklamacije, v nujnih primerih pa takoj. Kupec ima pravico, da v primerih, ko prodajalec ne bi odpravil napak v primernem roku, naroči odpravo napake pri drugih izvajalcih v breme dane garancije. Iz citiranega člena prodajne pogodbe izhaja, da je upravičenec iz bančne garancije upravičen unovčiti bančno garancijo, če napake, ugotovljene v garancijskem roku, niso odpravljene v primernem roku od pisne reklamacije.

9. Po presoji pritožbenega sodišča je sicer neutemeljena pritožbena navedba, da 19. člen pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine predstavlja pravno podlago za plačilo sredstev, ki so bila toženi stranki nakazana iz naslova unovčene bančne garancije, tožeči stranki. V prvem odstavku 19. člena pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine (priloga A3) je določeno, da tožena stranka tožeči stranki odstopa v izterjavo vse terjatve oziroma zahtevke do dobavitelja predmeta leasinga in drugih dobaviteljev ter izvajalcev storitev, ki izhajajo iz zamud, ugotavljanja napak, izpolnjevanja, jamstev za napake, garancije in posledic zamud pri dobavah in izvajanju storitev v zvezi s predmetom leasinga. Čeprav med strankama ni bilo sporno, da so bili na podlagi prvega odstavka 19. člena tožeči stranki v izterjavo odstopljeni zahtevki in terjatve tožene stranke do prodajalca nepremičnine oziroma izvajalca del iz naslova garancije za kakovost izvedenih del, pa iz 19. člena Pogodbe ne izhaja zaveza tožene stranke, da tožeči stranki izplača znesek, ki ga prejme v izpolnitev katere od terjatev, ki jih je na podlagi prvega odstavka 19. člena Pogodbe odstopila v izterjavo tožeči stranki.

10. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da temelja, na podlagi katerega bi bila tožeča stranka upravičena do izplačila sredstev iz bančne garancije, ne morejo predstavljati pravila o neupravičeni obogatitvi. Sodišče prve stopnje je to stališče utemeljilo z obrazložitvijo, da je tožena stranka ta sredstva pridobila na podlagi pravnomočne sodbe sodišča in da je bila tožena stranka upravičenka iz bančne garancije. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sta bili ti dve dejstvi pomembni za pravno razmerje med banko in toženo stranko, nista pa pomembni za pravno razmerje med pravdnima strankama v predmetnem postopku.

11. Do prehoda premoženja lahko pride tudi brez predpisane pravne podlage, vendar ne na protipraven način, temveč na neupravičen način.3 Predpostavke neupravičene obogatitve so: prikrajšanje, obogatitev (na račun drugega), vzročna zveza. Obstoj razmerja neupravičene obogatitve med pravdnima strankama po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo naslednje okoliščine.

12. S pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine je bilo dogovorjeno, da je predmet leasinga leasingojemalec izbral sam na svojo odgovornost, leasingodajalec pa za predmet leasinga ne daje nikakršnih jamstev ali zagotovil glede dejanskega stanja in je njegova odgovornost za stvarne napake predmeta leasinga izključena (3. člen). V zameno je leasingojemalcu odstopil v izterjavo vse terjatve in zahtevke do prodajalca predmeta leasinga, ki izhajajo iz ugotavljanja in jamstev za napake ter garancij (prvi odstavek 19. člena). Denarni znesek, izplačan iz bančne garancije toženi stranki, je namenjen plačilu stroškov odprave napak, ugotovljenih v garancijskem roku, ki jih prodajalec ni odpravil v primernem roku od pisne reklamacije (22. člen prodajne pogodbe). Namenjen je bil torej plačilu terjatve iz garancije za odpravo napak v garancijskem roku, ki jo je tožena stranka odstopila tožeči stranki.

13. Če je terjatev, ki je bila odstopljena, veljavno izpolnjena odstopniku, je odstopnik neupravičeno obogaten, prevzemnik, ki bi moral prejeti izpolnitev, pa je prikrajšan, zato mu je treba priznati obogatitveni zahtevek zoper odstopnika.4 Ker je bila v predmetni zadevi terjatev izpolnjena z unovčitvijo bančne garancije, katere upravičenec je bil odstopnik zavarovane terjatve (tožena stranka), je bila veljavno izpolnjena odstopniku, zaradi česar je prenehala. Dolžnik je prost svoje obveznosti. Prevzemnik terjatve (tožeča stranka) ne more od dolžnika zahtevati ponovnega plačila iste terjatve, ki je že bila plačana z unovčitvijo sredstva zavarovanja.

14. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala na podlagi 190. člena OZ tožena stranka sredstva iz bančne garancije vrniti naročniku bančne garancije in ne tožnici. Takšno stališče bi bilo utemeljeno samo, če je bila bančna garancija v celoti ali delno unovčena neupravičeno. Bančna garancija je bila unovčena neupravičeno, če zavarovana obveznost iz temeljnega posla, torej obveznost odpraviti napake v garancijskem roku, ni bila kršena. V takšnem primeru namreč ni nastala pravica naročnika odpraviti napako v breme bančne garancije. Samo v takšnem primeru bi bila z unovčitvijo bančne garancije tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo naročnika garancije. Po presoji pritožbenega sodišča pa je v primeru, če je bila bančna garancija unovčena upravičeno, tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke.

15. Ker je bila s pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine odgovornost tožene stranke za stvarne napake nepremičnine izključena, tožeča stranka v primeru pojava napak ni mogla uveljavljati zahtevkov proti toženi stranki. Tožena stranka je bila upravičenka iz bančne garancije za odpravo napak v garancijskem roku, zato je prejela znesek, namenjen kritju stroškov odprave napak. Ker tožena stranka ni nosila stroškov odprave napak in ker je terjatev do prodajalca nepremičnine iz naslova pogodbene garancije za opravljena dela odstopila v izterjavo tožeči stranki, je bila s prejemom denarnega zneska, namenjenega kritju stroškov odprave napak, neupravičeno obogatena na škodo tožeče stranke, ki je bila prikrajšana. Podan je pogoj odsotnosti pravnega temelja, saj je tožena stranka prejela izpolnitev terjatve, ki jo je odstopila tožeči stranki, med obogatitvijo toženke in prikrajšanjem tožnice pa je tudi podana vzročna zveza.

16. Pogoj, da je bila zaradi obogatitve tožene stranke prikrajšana tožeča stranka (in ne naročnik bančne garancije), pa je, da je bila bančna garancija unovčena upravičeno. Glede na vsebino temeljnega posla (20. do 22. člen prodajne pogodbe) je bila bančna garancija unovčena upravičeno, če so bile v času garancijskih rokov na nepremičnini ugotovljene napake in te niso bile odpravljene v primernem roku od pisne reklamacije. V takšnem primeru je namreč kupec pridobil pravico naročiti odpravo napake pri drugih izvajalcih v breme dane garancije. Bančna garancija je bila upravičeno unovčena samo v znesku, kolikor znašajo stroški sanacije napak, ki so bile pisno reklamirane v garancijskem roku in niso bile odpravljene v primernem roku od reklamacije.5 Zato je zmotna pritožbena navedba, da je v okviru predmetnega postopka irelevantno, ali so bile napake reklamirane in koliko je znašala višina stroškov za njihovo odpravo.

17. Po presoji pritožbenega sodišča je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje, da pravila neupravičene obogatitve v predmetni zadevi ne pridejo v poštev, ostalo dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Sodišče prve stopnje namreč tožbenega zahtevka na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi ni presojalo, saj je zmotno menilo, da ta temelj ni podan. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

18. Sodišče prve stopnje bo moralo dopolniti dokazni postopek tako, da bo v okviru podane trditvene in dokazne podlage strank ugotovilo, ali so bile na nepremičnini v garancijskem roku ugotovljene napake, ali so bile te napake pisno reklamirane in ali v primernem roku niso bile odpravljene. Če bo odgovor na zgornja vprašanja pritrdilen, bo moralo ugotoviti višino potrebnih sredstev za sanacijo ugotovljenih napak. V takšni višini je bila z unovčenjem bančne garancije tožena stranka neupravičeno obogatena na škodo tožeče stranke.

19. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

**PRAVNI POUK**

20. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 21. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

22. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. XII Pg 2233/2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1164/2012 ter v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 104/2014. 2 V zvezi z odstopom pravic iz bančne garancije je treba ločiti dva instituta. Kot to določa Konvencija združenih narodov o neodvisnih bančnih garancijah in stand-by akreditivih sta to prenos upravičenčeve pravice postaviti zahtevo za plačilo (9. člen Konvencije) ter odstop plačljivega zneska (10. člen Konvencije). Podobno delitev poznajo tudi Enotna pravila za garancije na poziv, ki jih je sprejela Mednarodna trgovinska zbornica iz Pariza, in sicer gre za prenos garancije in odstop priliva (33. člen EPGP 758). V tem postopku je bilo treba odgovoriti le še na vprašanje, ali je bil dogovorjen „odstop plačanega zneska“ oziroma „odstop priliva.“ 3 Zvone Strajnar: Verzije – predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskopravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki, Pravosodni bilten 3/2011, str. 11. 4 Gl. npr. N. Plavšak in R. Vrenčur v: Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, 2009, str. 717, ki možnost obogatitvenega zahtevka prevzemnika terjatve proti odstopniku predvidevata za primer, da dolžnik izpolni odstopniku, še preden je bil obveščen o cesiji. 5 Sodna praksa je zavzela stališče, da sta garancija in jamčevanje za napake različna instituta, ki sta oba namenjena naročnikovemu varstvu glede kakovosti izvedenih del, vendar je njuno uveljavljanje odvisno od različnih predpostavk (I Cpg 1037/2015, III Ips 69/92, I Cpg 43/2012, Cpg 65/2019).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia