Jedro

Postopek policista z agresivnim in vinjenim kršiteljem pri opravljanju intervencije v javni ustanovi predstavlja nevarno dejavnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče in tožene stranke se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo P 48/2014 z dne 13. 1. 2015 odločilo, da je tožena stranka odgovorna tožniku za škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 18. 9. 2012. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se je tožnik poškodoval kot policist v škodnem dogodku dne 18. 9. 2012, ko se je telesno poškodoval pri izvajanju policijskih nalog v prostorih bolnišnice, ko ga je pri uporabi prisilnih sredstev poškodoval kršitelj javnega reda in miru T. R. Po presoji sodišča, obravnavana policijska intervencija, ki jo je tega dne opravljal tožnik ni bila običajna intervencija, pri kateri so se dolžni policisti pri opravljanju svojega dela vsakodnevno izpostavljati. Kršitelj R. T. je bil namreč močno vinjen, agresiven, mahal je z rokami in tudi verbalno grozil in se drl ter se tudi po pozivu tožnika in priče V. P., ni hotel umiriti. Varnostnega pregleda kršitelja tožnik in P. nista uspela izvesti, saj se je T. upiral. Ko je tožnik za to, da bi ga umiril uporabil pravilen strokovni prijem, se je T. še vedno upiral, se z vso silo obrnil in skupaj sta padla na tla pri čemer se je tožnik telesno poškodoval. Pri vsem tem sodišče ni moglo spregledati dejstva, da so bili s T. tudi njegovi prijatelji, ki so prav tako vpili in se drli tako, da sta jih druga dva policista morala miriti. Vse to pa so tiste posebne okoliščine, ki so, po presoji sodišča obravnavano intervencijo naredile nevarnejšo od običajne. V teh okoliščinah, v katerih je tožnik po službeni dolžnosti moral imeti stik z agresivnim domnevnim kršiteljem in je pri tem deloval v okviru pooblastil, ki jih ima za uporabo prisilnih sredstev, je bil tožnik v večji nevarnosti nastanka škode. Kršitelj se je v trenutku, ko je tožnik izvajal prisilni ukrep z vso silo naenkrat obrnil, kar je povzročilo, da sta oba padla po tleh. Delo v takšnih okoliščinah pa predstavlja nevarno dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo in tudi glede na nadaljnja določila člena 149 in tudi glede na nadaljnje določila člena 149, 150 in drugega odstavka 153. člena OZ. Sodišče pa ni uporabilo določbe drugega odstavka 153. člena OZ, saj se oseba, ki je po sami naravi stvari vključena v opravljanje nevarne dejavnosti, kot je to v konkretnem primeru kršitelj v policijskem postopku, ne šteje za tretjega v smislu drugega odstavka 153. člena OZ. Sodišče je še ugotovilo, da se je tožnik v tem škodnem dogodku telesno poškodoval in sicer je utrpel poškodbo levega komolca z vidno odrgnino in je zahteval, da mu tožena stranka plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.500,00 EUR. O višini pravične denarne odškodnine pa bo sodišče odločilo po pravnomočnosti te vmesne sodbe.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče pri tem, ko je odločilo o odgovornosti tožene stranke zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno določilo drugega odstavka 131. člena OZ, ki določa, da za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo. Prav tako je zmotno uporabilo določila člena 149, 150 ter drugega odstavka 153. člena OZ. Prvostopno sodišče je po mnenju tožene stranke napačno zaključilo, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastali škodni dogodek in posledično škodo, ker bi naj bi delo tožnika v konkretnih okoliščinah predstavljalo nevarno dejavnost. To stališče prvostopnega sodišča je po prepričanju tožene stranke materialnopravno zmotno. Po prepričanju tožene stranke intervencija dveh policistov, iz katere izvira obravnavani škodni dogodek ni obsegala takšnih posebnih okoliščin, zaradi katerih bi lahko delo tožnika kot policista opredelili kot delo s povečano nevarnostjo in posledično pripisali delodajalcu objektivno odgovornost za škodo, ki jo je tožnik kot policist v takšni intervenciji utrpel. V konkretnem primeru sta v intervenciji sodelovala dva policista in ne zgolj tožnik, napram kršitelju, ki je bil suhljate postave, pri sebi ni imel nobenih nevarnih predmetov, pri uporabi prisilnega sredstva davljenja, pa se je kršitelj upiral zgolj na način, da se je med uporabo prisilnega sredstva naenkrat obrnil, ni pa direktno fizično napadel tožnika, kršiteljev obrat pa je povzročil padec tožnika skupaj s kršiteljem. Ob tem je posledično prišlo do poškodbe tožnika na način, da je podrsal po steni s komolcem. Takšne okoliščine nikakor ne spreminjajo intervencije v nevarno dejavnost, saj je šlo za mlajšega, fizično pripravljenega policista, ki sta imela opravljeno urjenje in tečaje samoobrambe in je bil tako tožnik vešč fizičnega obvladovanja kršitelja, delo policista je pred škodnim dogodkom opravljal že tri leta. Zato v konkretnem primeru ne obstaja materialnopravna podlaga za uporabo objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke, ki je izjema od splošnega pravila o krivdni odškodninski odgovornosti in ni bila uzakonjena zaradi stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti, previdnosti in upoštevanju varnostnih navodil ni mogoče nadzorovati in ne odvrniti škode, ki iz njih izvira, pri čemer mora biti verjetnost nastanka škode neobičajno povečana. V konkretnem primeru je šlo pri delu tožnika kot policista, po mnenju tožene stranke za tveganje, ki je razmeroma majhno ter pri delu policista sprejemljivo, saj mora odrasla oseba, ki se odloči za tak poklic, sprejeti tudi določno mero tveganja. Kriteriji nevarnosti pri presoji tveganja za nastanek škode pri policistih je višji, kot pri drugih občanih, saj so policisti posebej izurjeni za ukrepanje ravno v podobnih situacijah, kot je bila obravnavana, podobno stališče se zaključuje tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 206/2011. Kršitelj v obravnavanem primeru ni bil oborožen, niti ni imel pri sebi nevarnih predmetov, vse to pa so okoliščine primera ob upoštevanju suhljate postave kršitelja in dejstva, da je šlo za dva policista, ki sta nastopala proti enemu vinjenemu kršitelju, ki niso predstavljale izjemnega ali nadpovprečnega tveganja glede na običajno delo policistov in njihovo usposobljenost za takšno delo. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da delo policistov v primerljivih okoliščinah, kot je bila konkretna, ne predstavlja nevarne dejavnosti in ni podlage za uporabo določil o objektivni odgovornosti tožene stranke in tožena stranka izpostavlja sodbi VSL II Cp 1221/2014 in VS RS II Ips 206/2011. Glede na te pritožbene navedbe, tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje namreč pravilno zaključilo, da je ob takšnem dogodku ne glede na fizične lastnosti storilca vedno obstajala možnost, da kršitelj s svojim protipravnim napadom policista kakorkoli poškoduje in je zato nerealno pričakovati, da se lahko policist temu vedno izogne ali prepreči nevarno situacijo, ker so pač policisti. Tožnik še poudarja, da v konkretnem primeru do poškodbe ni prišlo med običajno rutinsko nalogo, ampak je bilo zoper kršitelja potrebno uporabiti prisilna sredstva. Pri uporabi prisilnih sredstev zoper podivjanega kršitelja pod vplivom alkohola, ki ne sledi navodilom in ukazom policistov ter se policijskemu postopku aktivno upre ter pri tem poziva številne prijatelje, da mu pomagajo, pa vedno in kljub vsej potrebni previdnosti obstaja bistveno povečana nevarnost, da policist utrpi poškodbe. Tožeča stranka pa na drugi strani izpostavlja številne primere, ki potrjujejo navedbe tožeče stranke. Sodna praksa, ki jo navaja tožeča stranka, je po dejanskem stanju povsem primerljiva z obravnavanim primerom, saj gre v konkretnih primerih za policijske intervencije z elementi ali z uporabo prisilnih sredstev v postopkih z alkoholiziranimi kršitelji. Priglaša še pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje odločilo z vmesno sodbo, v postopku v katerem je uporabilo pravna pravila, ki veljajo v sporu majhne vrednosti in je pri tem uporabljal določbe členov 442 - 458 ZPP. Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP se sodba in sklep s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je zato vezano na dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje glede samega nastanka škodnega dogodka in nastale škode. Tožena stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki pa glede na ugotovljeno dejansko stanje ni utemeljen. Sodišče je namreč kot bistveni del dejanske podlage sporne zadeve ugotovilo, da obravnavana policijska intervencija, ki jo je dne 18. 9. 2012 opravljal tožnik, ni bila običajna intervencija, pri katerih so se dolžni policisti pri opravljanju svojega dela vsakodnevno izpostavljati. Kršitelj R. T. je bil namreč močno vinjen, agresiven, mahal je z rokami in tudi verbalno grozil in se drl, ter se tudi po pozivu tožnika in priče V. P., ni hotel umiriti. Varnostnega pregleda kršitelja tožnik in P. nista uspela izvesti, saj se je T. upiral, ko je tožnik za to, da bi ga umiril uporabil strokovni prijem se je T. še vedno upiral, se z vso silo obrnil in skupaj sta padla na tla. Pri vsem tem sodišče prve stopnje ni spregledalo dejstva, da so bili ob T. tudi njegovi prijatelji, ki so prav tako vpili in se drli tako, da sta jih druga dva policista morala miriti. Vse to pa so po zaključku sodišča prve stopnje tiste posebne okoliščine, ki so obravnavano intervencijo naredile nevarnejšo od običajnih. V teh opisanih okoliščinah, v katerih je tožnik po službeni dolžnosti moral imeti stik z agresivnim kršiteljem in je pri tem deloval v okviru pooblastil, ki jih ima za uporabo prisilnih sredstev, je bil tožnik v večji nevarnosti nastanka škode. Vseh reakcij T. ni mogel niti predvideti, niti jih v tistem trenutku obvladati, saj ni mogel vplivati na to, da se je T. v trenutku, ko je izvajal prisilni ukrep, z vso silo naenkrat obrnil, kar je povzročilo, da sta oba padla po tleh. Delo v takšnih okoliščinah pa po zaključku sodišča prve stopnje predstavlja nevarno dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena OZ. Ob reševanju pritožbe tožene stranke se sodišče druge stopnje pridružuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da je intervencija v teh konkretnih okoliščinah, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje bila takšna, ki je presegla običajno delo policista in ni šlo za običajno intervencijo, pri kateri so se dolžni policisti pri opravljanju svojega dela vsakodnevno izpostavljati. Zato tega konkretnega primera ni mogoče primerjati s primerom katerega izpostavlja tožena stranka v svoji pritožbi, kot je sicer bilo ugotovljeno v zadevi VS RS II Ips 206/2011. V tej zadevi je bilo ugotovljeno, da policistovo spremljanje vinjene osebe v intervencijsko vozilo ne predstavlja nevarne dejavnosti.(1) Konkretni primer, kot ga opisuje sodba sodišča prve stopnje je bolj primerljiv s primeri v katerih pa so sodišča sprejela drugačne odločitve. Konkretne okoliščine, ki so časovno sovpadale, predvsem potreba po nujnem in takojšnjem posredovanju na poledenelih tleh zoper vinjenega voznika, ki se je pridržanju upiral, želel je pobegniti s kraja dogodka in zoper katerega je bil že pred zadevnim dogodkom odrejen uklonilni zapor, je narekoval zaključek, da je tožnik v konkretnem primeru opravljal nevarno dejavnost.(2) Po stališču te sodbe je pravilno sodišče prve stopnje obrazložilo, da delo policista v prometni patrulji samo po sebi ni nevarno, lahko pa delo policista ob določenih posebnih okoliščinah postane nevarno. Zato je sodišče prve stopnje v našem konkretnem primeru zavzelo pravilno stališče, da je delo tožnika v teh posebnih okoliščinah, kot jih povzema sodba sodišča prve stopnje pomenilo, da je njegovo delo postalo nevarno delo. V okoliščinah, v katerih je policist po službeni dolžnosti moral imeti stik z agresivnim, vinjenim kršiteljem in je predvsem deloval v okviru omejitev, ki jih predpisuje Pravilnik o policijskih pooblastilih, je bil tožnik v večji nevarnosti nastanka škode, ker s tem reakcij kršitelja ni mogoče obvladovati, ne da bi kršil Pravilnik o policijskih pooblastilih, zato je delo v takih okoliščinah predstavljalo nevarno dejavnost.(3) Stik policista oziroma postopek z agresivnim in vinjenim kršiteljem pri opravljanju redne kontrole prometa predstavlja nevarno dejavnost.(4) Nadpovprečna fizična moč, podkrepljena z nezmožnostjo samoobvladovanja kršitelja, ki ga policista kljub uporabljanju strokovnega prijema nista mogla obvladati ter dejstvo, da sta bila policista dolžna ukrepati, nudijo podlago za zaključek, da vsebujejo delo elemente povečane nevarnosti.(5) Delo policistke, ki mora vkleniti visokega moškega, ki je vinjen in se upira, sodi med nevarne dejavnosti. Ker je povzročitelj ugriznil policistko v stegno, in je zato imela 24 dni modrice in bolečine, ne gre za zanemarljivo škodo in je zato njena škoda pravnorelevantna.(6) Tako se izkaže pritožba tožene stranke kot neutemeljena in je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, ki je primerljiv in izpeljan v sodni praksi, kot je opisana v prej omenjenih primerih in ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da je bilo konkretno delo policistov tako tožnika kot njegovega kolega, ki sta po službeni dolžnosti morala imeti stik z agresivnim, vinjenim kršiteljem in predvsem delovati v okviru omejitev, ki jih predpisuje Pravilnik o policijskih pooblastilih in ker kršitelja nista mogla obvladati, saj je bil vinjen in agresiven in je za to delo v takšnih okoliščinah predstavljalo nevarno dejavnost. Vinjena oseba, ki povzroča konflikte, predstavlja namreč situacijo, ki je ni mogoče obvladati. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je kljub temu, da je bil tožnik strokovno usposobljen, pa od njega ni življenjsko pričakovati, da bi bil sposoben v vsakem trenutku vnaprej predvideti, kakšna bo reakcija kršitelja in se nanjo odzvati v skladu s policijskimi pooblastili. Fizična moč, ki je podkrepljena z agresivnostjo in alkoholiziranostjo kršitelja, ki ga policista kljub uporabljenem strokovnem prijemu nista mogla obvladati ter dejstvo, da sta policista v gneči bila dolžna ukrepati, so nudili pravilno podlago za zaključek sodišča prve stopnje, da gre za elemente povečane nevarnosti, zato je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da za škodo, ki jo je tožnik zadobil kot policist pri konkretni intervenciji, objektivno odgovarja zavarovanka tožene stranke. Pritožba tožene stranke ni utemeljena in jo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

6. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in je na podlagi določb drugega odstavka 131. člena OZ, ki določa, da za škodo od nevarne stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo in glede na določila člena 149, 150. in drugega odstavka 153. OZ ter je na podlagi določbe 315. člena ZPP sprejelo pravilno odločitev, ko je razsodilo, da je tožena stranka odgovorna tožniku za škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 18. 9. 2012, je pritožba neutemeljena.

7. Tako se izkaže, da pritožba tožene stranke ni utemeljena, da pa tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja na dejstvo, da je v konkretnem primeru predstavljalo tožnikovo delo, delo s povečano nevarnostjo.

8. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Obe pravdni stranki sta priglasili pritožbene stroške. Po določbi 164. člena ZPP v delni sodbi ali vmesni sodbi lahko sodišče izreče, da se odločitev o stroških pridrži za poznejšo sodbo. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pravdnih stroških nastalih na drugi stopnji in je odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje o pritožbenih stroških (točka II. izreka).

10. V nadaljevanju bo sodišče prve stopnje odločilo še o višini nepremoženjske škode, katera pripada tožniku in o pravdnih stroških, nastalih na prvi in na drugi stopnji.

Op. št. (1): Revizijsko sodišče je pri odločanju bilo vezano na dejansko podlago, kot sta ugotovili nižji sodišči. Sodišče prve in druge stopnje sta v tem primeru ugotovili, da je do škodnega dogodka prišlo 28. 9. 2005, ko je tožnik kot policist spremljal alkoholiziranega voznika v pridržalni prostor intervencijskega vozila, pri čemer se je le-ta pri vstopu v vozilo na stopnici nenadoma opotekel, ter se močno nagnil nazaj. Da ne bi padel ga je bil tožnik primoran zadržati, pri tem pa se je vinjena oseba z vso silo naslonila na tožnikov palec desne roke in mu s tem povzročila poškodbo in vtoževano škodo.

Op. št. (2): Tako sodba VSL II Cp 2316/2012 z dne 20. 3. 2013. Op. št. (3): Tako sodba VSL II Cp 2059/2013 z dne 8. 1. 2014. Op. št. (4): Tako sodba VSL II Cp 3036/2012 z dne 15. 5. 2013. Op. št. (5): Tako sodba VSL II Cp 1900/2013 z dne 13. 11. 2013. Op. št. (6): Tako sodba VSL II Cp 571/2013 z dne 10. 7. 2013.