Jedro

Ob upoštevanju opisanih nespornih dejstev sodišče ugotavlja, da tožena stranka o tožnikovi prošnji za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ni mogla odločiti brez njegovega sodelovanja. Listin, ki jih tožnik ni priložil svoji prošnji, namreč tožena stranka ni mogla pridobiti sama. Ker teh listin kljub izrecni zahtevi tožniku, naj jih dostavi v določenem roku, ni prejela, je po presoji sodišča pravilno štela, da gre za molk tožnika, na zahtevo katerega se je uvedel postopek in s tem za umik njegove zahteve za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, kot to ureja tretji odstavek 90. člena ZTuj-2, kar pa je bilo podlaga, da je v skladu s 135. členom ZUP postopek ustavila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. A. A. (v nadaljevanju tožnik) je 2. 2. 2022 pri Upravni enoti ... (v nadaljevanju tožena stranka) vložil prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Tožena stranka je s sklepom, št. 214-332/2022-6231-6 z dne 9. 5. 2022 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), postopek odločanja podaljšanja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ustavila ter določila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od dokončnosti sklepa.

2. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa citira določbo 55. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki določa pogoje za izdajo, oziroma podaljšanje dovoljenja za prebivanje in delo tujcu ter 90. člena, ki določa obveznosti tujca v postopku izdaje takega dovoljenja. Ker je po pregledu tožnikove vloge ugotovila, da tožnik ni predložil potrdila iz kazenske evidence matične države, ki ni starejše od treh mesecev, plačilnih list za januar in februar, potrjenih od delodajalca, izpisek iz transakcijskega računa, iz katerega je razvidno, da je plače dejansko prejel, ter izpolnjen in podpisan obrazec podpisa, ga je z dopisom z dne 24. 3. 2022 pozvala, naj ji v roku 14 dni dostavi manjkajoče listine. Ob tem ga je opozorila, da bo v primeru, če tega ne bo storil, štela, da je zahtevo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje in delo umaknil in bo postopek ustavila.

3. Tožnik je dopis tožene stranke prejel 12. 4. 2022, vendar pa se nanj v postavljenem roku ni odzval. Tožena stranka je ob upoštevanju 90. člena Tuj-2 zato štela, da je tožnik prošnjo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje in delo umaknil ter je postopek v skladu s prvim odstavkom 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ustavila. Skladno s to odločitvijo je na podlagi tretjega odstavka 60. člena ZTuj-2 določila, da mora tožnik Republiko Slovenijo zapustiti v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa.

4. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo v upravnem sporu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Navaja, da je ob tem, ko je pri toženi stranki vložil prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, predložil tudi vse potrebne priloge. Ker je upravni organ v postopku potreboval dodatna dokazila, ga je pozval, naj jih dostavi. Vsa zahtevana dokazila je še pred iztekom roka po pošti poslal toženi stranki. Točnega datuma, kdaj je oddal to poštno pošiljko ne ve, saj je pismo poslal kot navadno pisemsko pošiljko. Ve, da je to bila napaka, ki jo obžaluje. Ker slovenskega jezila ne govori tekoče, ni razumel navedbe, da je treba dokazila dostaviti "priporočeno po pošti", pač pa je razumel samo besedo "po pošti". S tem, ko je na pošti oddal pošiljko, je štel, da je izpolnil svojo obveznost ter je čakal na informacijo tožene stranke o njegovi prošnji. Dokazil toženi stranki ni odnesel osebno, saj bi se moral za to predhodno naročiti po telefonu, vedel pa je, da bi moral na prosti termin čakati kar nekaj časa, kot je to bilo tudi ob oddaji prošnje za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. V času, ko je čakal na odgovor tožene stranke, je dvakrat poklical na oddelek za tujce pri toženi stranki, vendar pa je bila obakrat linija zasedena, od prijateljev v Samskem domu pa je izvedel, da so čakalne vrste za izdajo dovoljenj dolge in da mora pač počakati. Ker so ga seznanili, da s telefonskimi klici ne more pospešiti postopka, se mu je zdelo nevljudno, da bi vztrajal pri klicanju.

5. V Sloveniji živi in dela že nekaj let, zato je v njegovem interesu, da tu tudi ostane. Zaveda se, da je storil napako, ko je zahtevano dokumentacijo poslal kot navadno pisemsko pošiljko, saj ni dobro razumel navodil tožene stranke. Kaj se je zgodilo s poštno pošiljko, ki jo je oddal, mu ni znano, glede na odločitev, ki jo je sprejela tožena stranka, pa sklepa, da ta ni prispela do naslovnika. Razume, da mora upravni organ ravnati in odločati po pravilih in zakonu, vendar pa meni, da bi v njegovem primeru lahko tožena stranka postopala tudi drugače, preden je izdala izpodbijani sklep. Ob vložitvi prošnje je predložil kontaktno številko telefona, na katerega bi ga lahko svetovalka poklicala in mu sporočila, da dokazil ni prejela v zahtevanem roku. V vlogi je navedel tudi e-naslov svojega delodajalca, na katerega bi tožena stranka prav tako lahko poslala dodatni poziv. Ve, da vse to sicer ni svetovalkina dolžnost, vendar pa bi se prav zaradi posledic, ki jih ima zanj izpodbijani sklep, lahko postopek vendarle izpeljal drugače. Povsem mogoče je, da bo zaradi nesporazuma ostal brez dovoljenja za prebivanje in delo, kar bo negativno vplivalo na njegovo življenje. Moral se bo vrniti v matično državo, kjer pa nima nobenega vira dohodka in ničesar, kar bi ga vezalo nanjo. V Sloveniji si je ustvaril novo življenje, ima prijatelje in sodelavce, zagotovljeno redno zaposlitev in prebivališče ter si zato želi tu tudi ostati. Upoštevati pa tudi gre dejstvo, da ne obstajajo nobene druge ovire ali zadržki, ki bi toženi stranki preprečevali, da bi mu izdala enotno dovoljenje za prebivanje in delo.

6. Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

7. Tožnik je s prošnjo z dne 5. 4. 2023 sodišče zaprosil za čimprejšnjo obravnavo njegove tožbe. Navedel je, da mu je staro dovoljenje za prebivanje in delo prenehalo veljati dne 4. 2. 2022, vendar pa dokler sodišče ne odloči v zadevi, ne more pridobiti novega dovoljenja. Trenutno v Sloveniji prebiva in dela na podlagi potrdila o vloženi prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, kar pa mu dovoljuje le opravljanje dela pri istem delodajalcu na istem delovnem mestu. Delovnega mesta zato ne more spreminjati, niti ne more napredovati na višji položaj. Tudi njegov delodajalec ima težave z urejanjem zavarovanja pri ZZZS, saj ga mora podaljševati vsake štiri mesece, v vsakem primeru pa mora vedno znova predložiti ustrezne listine. Trenutno biva v Samskem domu v ..., kjer mora vodstvu doma pojasnjevati, zakaj še vedno nima veljavne kartice enotnega dovoljenja. Prosili so ga, naj se izseli, vendar se je uspel dogovoriti, da s tem počakajo do zaključka predmetnega postopka. Za najem stanovanja namreč nima zadostnih finančnih sredstev. Potrdilo o tem, da je vložil prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo mu tudi ne dovoljuje prehajanja državne meje, tako da vse do zaključka zadeve ne more na dopust v Makedonijo. Želel je, da bi v Slovenijo prišla živet tudi njegova žena, vendar pa zanjo ne more urediti vize, saj nima urejenih svojih dokumentov. Nedokončane ima tudi zadeve na banki, kjer ima račun, saj so želeli posodobiti njegove podatke, kar pa je glede na potek postopka trenutno nemogoče. 8. Ker je tožnik s tožbo smiselno predlagal izvedbo listinskih dokazov, ga je sodišče na podlagi drugega odstavka 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) uporablja v upravnih sporih, pozvalo, naj sporoči, ali soglaša, da sodišče v zadevi odloči brez glavne obravnave in ali se glavni obravnavi odpoveduje. Tožnik je z vlogo z dne 30. 5. 2023 sodišču sporočil, da je vse okoliščine zadeve opisal v tožbi ter v prošnji za prednostno obravnavo zadeve, tako da na glavni obravnavi ne bi mogel povedati ničesar novega. Skladno s tem je zato soglašal, da sodišče odloči na podlagi pisnih dokazov, brez izvedbe glavne obravnave. Enako soglasje je z dopisom z dne 15. 5. 2023 sodišču poslala tudi tožena stranka.

9. Tožba ni utemeljena.

10. ZTuj-2 v 1. alineji prvega odstavka 55. člena med drugim določa, da se dovoljenje za prebivanje tujcu ne izda, niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 33. člena tega zakona. Ta določa, da mora imeti tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje, ki krije vsaj nujne zdravstvene storitve na območju Republike Slovenije, in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. Na podlagi 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 mora upravni organ v postopku odločanja o podaljšanju enotnega dovoljenja za prebivanje in delo preveriti tudi, ali pri tujcu obstajajo razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Te okoliščine upravni organ preverja tudi na podlagi potrdila iz kazenske evidence, ki ga izda organ, pristojen za vodenje kazenske evidence v matični državi tujca.

11. Tujec mora ves čas postopka sodelovati s pristojnimi organi in se podrejati njihovim ukrepom. Zato mora pristojnemu organu omogočiti dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so lahko pomembna za postopek, ter se odzivati vabilom pristojnih organov; pristojni organa pa lahko tujcu postavi primeren rok, v katerem mora predložiti zahtevane listine, potrdila oziroma druge dokaze, sicer jih ni dolžan upoštevati (prvi odstavek 90. člena ZTuj-2). Če je bil postopek uveden na zahtevo ali prošnjo tujca oziroma njegovega delodajalca in ga ni mogoče končati brez njegovega sodelovanja, se molk tujca šteje za umik zahteve, če kljub opozorilu pristojnega organa v postavljenem roku ne opravi nobenega dejanja za nadaljevanje oziroma dokončanja postopka oziroma, če se iz opustitve teh dejanj da sklepati, da ni več zainteresiran za nadaljevanje postopka (tretji odstavek 90. člena ZTuj-2). Umik zahteve je razlog, da upravni organ na podlagi 135. člena ZUP1 postopek s sklepom ustavi, pri tem pa je posamezno dejanje ali opustitev stranke mogoče šteti za umik zahteve samo, če je to določeno z zakonom (136. člen ZUP).

12. Med strankama za zadevo relevantno dejansko stanje ni sporno. Tožnik je pri toženi stranki 2. 2. 2022 vložil prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Ker je tožena stranka po pregledu tožnikove prošnje ugotovila, da ta ni popolna (saj ji niso bile priložene naslednje listine: potrdilo iz kazenske evidence tožnikove matične države, ki ni starejše od treh mesecev, plačilni listi za januar in februar, potrjeni od delodajalca, izpisek iz transakcijskega računa tožnika, iz katerega je razvidno, da je dejansko prejel plače ter izpolnjen in podpisan obrazec lastnoročnega podpisa), je tožnika z dopisom z dne 24. 3. 2022 s tem seznanila in ga povabila, da ji manjkajoče listine dostavi priporočeno po pošti ali osebno v roku 14 dni po prejemu tega vabila (dopisa). Obenem ga je tudi opozorila, da bo, če tega ne bo storil, molk štela za umik zahteve za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, oziroma, da bo štela, da tožnik ni zainteresiran za nadaljevanje postopka ter ga bo zato v skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZTuj-2 ustavila. Tožnik je ta dopis tožene stranke prejel dne 12. 4. 2022, kot je razvidno iz vročilnice, vendar pa tožena stranka niti v določenem roku nadaljnjih 14 dneh (do 26. 4. 2022) niti do izdaje izpodbijane odločbe (9. 5. 2022), zahtevanih listin, ki bi dopolnjevale tožnikovo prošnjo, ni prejela.

13. Ob upoštevanju opisanih nespornih dejstev sodišče ugotavlja, da tožena stranka o tožnikovi prošnji za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ni mogla odločiti brez njegovega sodelovanja. Listin, ki jih tožnik ni priložil svoji prošnji, namreč tožena stranka ni mogla pridobiti sama. Ker teh listin kljub izrecni zahtevi tožniku, naj jih dostavi v določenem roku, ni prejela, je po presoji sodišča pravilno štela, da gre za molk tožnika, na zahtevo katerega se je uvedel postopek in s tem za umik njegove zahteve za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, kot to ureja tretji odstavek 90. člena ZTuj-2, kar pa je bilo podlaga, da je v skladu s 135. členom ZUP postopek ustavila.

14. Tožnik navaja, da zaradi slabega znanja slovenskega jezika ni dobro razumel dopisa, s katerim ga je tožena stranka pozvala, naj ji predloži listine, saj ni razumel kaj pomeni poslati "priporočeno" po pošti in jih je zato poslal z navadno pisemsko pošiljko, ki očitno ni prispela do tožene stranke. Glede možnosti, da bi listine lahko oddal pri toženi stranki tudi osebno, pa je navajal, da tega ni storil zato, ker se je treba za prihod na upravno enoto predhodno prijaviti, čakalne dobe pa so dolge. Tožnik torej smiselno trdi, da listin ni predložil iz opravičenih razlogov (za kar sicer ni predložil nobenega dokaza), vendar pa sodišče ob tem pojasnjuje, da situacije, v katerih stranka iz opravičenih razlogov dejanja ne more opraviti v roku, ureja ZUP z institutoma podaljšanja roka (v tretjem odstavku 99. člena) in vrnitve v prejšnje stanje (v VIII. poglavju zakona). Ne ZUP ne ZUS-1 pa ne vsebujeta pravne podlage za to, da bi sodišče v upravnem sporu razveljavilo akt upravnega organa, izdanega zaradi strankine zamude roka zaradi razlogov, ki jih stranka kot upravičene razloge za zamudo navaja šele v tožbi.2 Tožbene navedbe v zvezi z nerazumevanjem slovenskega jezila, z oddajo poštne pošiljke kot "navadne", ki k toženi stranki ni prispela ter z zatrjevanjem o dolgotrajnih čakalnih vrstah pri toženi stranki, so zato neutemeljene, pojasnila o tem, kaj bo zanj pomenilo, če mu enotno dovoljenje za prebivanje in delo ne bo podaljšano, pa za odločitev niso relevantna.

15. Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče zaključuje, da tožnikova tožba ni utemeljena, saj je odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena na zakonu ter je zato njegovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

1 Prvi odstavek 135. člena ZUP določa: "Če je bil postopek začet na zahtevo stranke, pa stranka umakne svojo zahtevo, izda organ sklep, da se postopek ustavi. " 2 Prim. sodba Upravnega sodišča I U 1642/2019-26 z dne 20. 5. 2020.