Jedro

Kdor ustvari nevarnost za druge ali jo ohranja, je dolžan uporabiti vse primerne in znosne ukrepe za ohranitev nevarnosti pod nadzorom ali za preprečitev nastanka škode. Če ne ravna tako, ravna krivdno, praviloma malomarno.

Dejstva so zgolj zunanje okoliščine življenjskega dogodka (in človekovega duševnega življenja), medtem ko je prerekanje samo po sebi procesno dejanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišče I. stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke na povrnitev škode iz civilnega delikta v celoti utemeljen.

2. Zoper vmesno sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo prvostopenjske sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podredno pa vrnitev v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. 3. Pritožba meni, da je napačna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi bilo med strankama nesporno, da se je tožeča stranka poškodovala tako, da se je pri padcu z roko porezala po ostrem robu stopnice. To je tožena stranka v resnici prerekala. Zmoten je sklep prvostopenjskega sodišča, da je podana vzročna zveza med opustitvijo tožene stranke in škodo tožeče stranke. Medicinska dokumentacija izkazuje, da je tožena stranka utrpela razpočno rano. Če bi tožnik utrpel rano zaradi podrsanja ob rob stopnice, bi utrpel urezninsko rano, ne pa razpočne rane. Da bi do urezninske rane sploh prišlo, bi morala biti stopnica ostra. Tega pa večina prič ni potrdila. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi v nasprotju z izjavami, ki so jih dale priče B., Z. in K. ugotovilo, da so bile stopnice zaradi blaga in mokrote spolzke. Takšne izjave priče niso dale. Ker stopnice niso bile spolzke, tožena stranka ni imela razloga nanje nameščati protidrsne zaščite. Opustitev namestitve takšne zaščite ne pomeni krivdnega ravnanja tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj je bila priča B. verodostojna, ne pa prepričljiva. Priča B. je izpovedal, skupaj še z dvema pričama, da stopnice niso bile spolzke, in to ni v skladu z ugotovitvijo sodišča, da so bile stopnice spolzke. Navedena priča je tudi pojasnila, da stopnice niso bile ostre, sodišče pa se tudi ni opredelilo do izpovedi priče, da po dogodku okolica zabojnikov ni bila preurejena. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo dejstva, da so sanitarni zabojniki že po svoji konstrukciji namenjeni posebni uporabi in da je proizvajalec upošteval različne pogoje, v katerih bodo kontejnerju uporabljeni. Isto velja za stopnice kot sestavni del zabojnika, stopnice so bile nenevarne. Tožena stranka poudarja, da ni sporno, da so bile stopnice mokre in blatne v času škodnega dogodka. Sporno je le,ali so bile spolzke, to dejstvo pa je sodišče ugotovilo napačno. Ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno. Zabojnike so v konkretni situaciji uporabljali vojaki, torej osebe,ki so bolj izurjene in fizično pripravljene od povprečnih ljudi. Tožnik v danem položaju ni izkazal tistih izkušenj in sposobnosti, s katerimi v podobni situaciji razpolaga povprečen človek. Do nezgode je prišlo po njegovi nepazljivosti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je pogodbeni pripadnik Slovenske vojske, ki se je 17. 09. 2007 udeležil mobilizacijskega usposabljanja na terenu. V tožbi je trdil, da mu je pri spuščanju po stopnicah sanitarnega zabojnika spodrsnilo, tako da je na njih padel, si porezal nadlahtnico leve roke in utrpel škodo. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku po temelju ugodilo.

6. Ker je bila tožeča stranka pogodbeni pripadnik Slovenske vojske, se morebitna deliktna odgovornost Republike Slovenije kot tožene stranke ravna tudi po določbah Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št.82/94 in nasl.; v nadaljevanju: ZObr). Glede na 1. odstavek 19. člena ZObr lahko državljan, ki je pri opravljanju obrambnih dolžnosti utrpel škodo, uveljavlja pravico do njenega povračila po splošnih predpisih. Uporabljajo se torej 26. člen Ustave Republike Slovenije in 131. člen in naslednji Obligacijskega zakonika(Ur. l. RS, št. 83/2001, 32/2004 in 40/2007; v nadaljevanju: OZ). Tožena stranka torej odgovarja, če je bila tožeči stranki povzročena škoda protipravno in krivdno.

7. Pritožnik ima prav, da je prvostopenjsko sodišče napačno menilo, da naj bi bilo nesporno, da se je tožnik pri padcu porezal po roki po ostrem robu stopnice. Tožena stranka (sedaj pritožnik) je to v resnici prerekala v svoji pripravljalni vlogi z dne 15. 09. 2008. Vendar pa to, ali so bile trditve prerekane ali ne, ni odločilno dejstvo, temveč je procesno dejanje. Dejstva so zgolj zunanje okoliščine življenjskega dogodka (in človekovega duševnega življenja), medtem ko je prerekanje samo po sebi procesno dejanje, tako da kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Neutemeljen je tudi očitek prvostopenjski sodbi, da je sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da je nastala toženčeva poškodba zaradi padca. Brez podlage je tudi pritožnikova trditev da stopnica ni bila ostra. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da so bili kovinski profili stopnic zakrivljeni. Ob strani pa so se končali z ravnim robom, ki ni bil neoster. Ni bil sicer tako oster kot nož, vendar pa je bil v primerjavi z blago zaobljenim delom opazno bolj oster, kar je bilo razvidno tudi iz fotografij. O pravilnosti teh ugotovitev se je prepričalo tudi pritožbeno sodišče. Stopnice so imele ravno pohodno površino, ki je bila blago zaobljena. Pohodna površina je bila pritrjena na poševno stoječ nosilec, ki je bil v smeri proti pohodni površini zaobljen. Vendar se je zaobljeni del končal z ostrim robom, ki je gledal navzven. V primeru padca čez stopnice je bilo v resnici mogoče, da se z roko udari po tem ostrem robu, in da se na tem robu roka poškoduje.

9. Priča B.Z. je tožnikov padec celo videla, poveljnik enote C.B. je izdal zabeležko o tožnikovi poškodbi, v kateri je zapisal, da je tožnik padel po stopnicah zabojnika in se porezal. Prvostopenjsko sodišče je tudi vpogledalo fotografije rane in fotografije okrvavljenih stopnic. Sodišče je zato po pravici sklepalo, da je tožeča stranka po stopnicah res padla in da je prav zaradi padca nastala rana, zaradi katere je tožeča stranka zahtevala odškodnino. Postavitev izvedenca medicinske stroke za ugotovitev vzročne zveze v tako preprostem primeru resnično ni bila potrebna. Vzročna zveza je bila namreč nedvomna, ne glede na to, ali se je nastala poškodba opisala kot razpočna ali urezninska rana.

10. Pritožnik ima prav, da priče B., Z. in K. niso izpovedale da bi bile stopnice spolzke. Vendar to za samo odločitev niti ni pomembno. Sodišče je namreč ugotovilo, da so bile stopnice mokre in blatne. To tožena stranka v pritožbi celo izrecno priznava. Priznava tudi, da tako izpovedale zaslišane priče. Prvostopenjsko sodišče je poleg tega ugotovilo, da so bile stopnice prevlečene z emajlom (loščem, gl. prvostopenjsko sodbo na str.5), ki je izredno gladek material. Iz teh dejstev je prvostopenjsko sodišče sklepalo, da so "sicer nenevarne stopnice postale spolzke in zato nevarne zaradi blata in mokrote, ki sta se znašla na njih" (gl. prvostopenjsko sodbo, str. 5). Podobno mnenje se najde tudi na 7. strani sodbe (v 2. odstavku, 4. vrstica), kar pritožba graja brez tehtnega razloga. Prvostopenjsko sodišče je sklepalo po indicih. To je v pravdnem postopku dovoljeno, in je bilo tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno. Tudi izpoved P. B. (priče) ni izpodbila takšnega sklepanja. Priči B. ni drselo, ko je hodil po stopnicah, in se mu niso zdele nevarne. Izpovedal pa je tudi, da se je verjetno ob vstopu v zabojnik prijel za rob. Če bi bile stopnice tako nenevarne, potem bi bila vsaka misel na oprijemanje robu zabojnika odveč. Priča je tako res bila neprepričljiva. Tudi izpoved priče B.B. je prvostopenjsko sodišče dovolj ocenilo. Priča B.B. je namreč izpovedala, da so bile stopnice strme. Sodišče temu ni povsem verjelo. Sodišče je namreč izrecno je ugotovilo, da stopnice ne dajejo vtisa, da bi bile hudo strme (sodba, str. 5).

11. Tožena stranka nima prav, ko meni, da je izdelovalec sanitarnih zabojnikov izdelal zabojnike tako, da so primerni za uporabo v vseh vremenskih razmerah, kar naj bi veljalo tudi za stopnice. Ali so stopnice primerne za uporabo v vseh vremenskih razmerah, je stvar presoje sodišča. Poleg tega so trditve tožene stranke o primernosti izdelave ostale povsem splošne, saj kakšnih načrtov izdelovalca tožena stranka ni niti poskusila predložiti. Odločilna okoliščina pa je bila, da so bile stopnice prekrite z emajlom. Prav emajl je po splošnem človekovem izkustvu sam po sebi gladek material. Če postane moker ali celo moker in blaten, je tudi nujno spolzek. Glede na povedano je celo očitno, da so bile stopnice izdelane tako,da so bile, ko so bile mokre in blatne, spolzke, tako da je bila zaradi tega nevarnost poškodb uporabnikov stopnic večja, kot bi bila sicer. Ni brez razloga pohodna površina stopnic na prostem pogosto groba. Nejasno ostaja tudi, zakaj bi se prvostopenjsko sodišče moralo izjaviti o tem, ali je bila okolica zabojnikov preurejena po samem dogodku, kar bi bilo po pritožnikovem mnenju potrebno. Glede odgovornosti tožene stranke je pomembno le, kakšna je bil okolica zabojnika in zabojnik sam pred škodnim dogodkom in takoj po njem, ne pa kasneje.

12. Glede na povedano ne more biti dvoma, da je tožeča stranka res padla po stopnicah sanitarnega zabojnika in da torej obstaja vzročna zveza med njenim padcem in nastalo poškodbo nadlahtnice. Nedopustno pa je vsako povzročanje škode, in sicer tako premoženjske, kot tudi nepremoženjske(132. člen OZ). Tožeča stranka pa je zatrjevala, da je bila telesno poškodovana, in da je zato utrpela tako premoženjsko, kot tudi nepremoženjsko škodo. Ravnanje tožene stranke je bilo torej tudi protipravno. S tem je del predpostavk civilnega delikta že podan (26. člen Ustave in1. odstavek 131. člena OZ). Vprašanje je torej lahko le, ali je bilo ravnanje tožene stranke malomarno.

13. Kdor ustvari nevarnost za druge ali jo ohranja, je dolžan uporabiti vse primerne in znosne ukrepe, za ohranitev nevarnosti pod nadzorom ali za preprečitev nastanka škode. Če ne ravna tako, ravna krivdno, praviloma malomarno, in mora odgovarjati za škodo. Če pride kljub primernim ukrepom do škode, jo nosi oškodovanec sam. Glede na povedano je lahko vprašanje le, ali je tožena stranka storila dovolj, da bi nevarnost nastanka zmanjšala s primernimi ukrepi. Enako kot že prvostopenjsko sodišče meni tudi pritožbeno, da tožena stranka ni storila vsega, kar bi bila lahko, da bi nevarnost nastanka škode zaradi spolzkih stopnic zmanjšala na razumno mero. Takšen ukrep bi bil mogoč z namestitvijo protidrsne zaščite ali pa z nabavo takšnih stopnic, ki bi imele grobo pohodno površino.

14. Pritožnik meni, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je bila tožeča stranka v času škodnega dogodka vojak, ki je bil bolje usposobljen za premagovanje ovir kot povprečni človek. Prvostopenjsko sodišče se s tem res ni posebej ukvarjalo, je pa to bilo za samo odločitev pravdi tudi nebistveno. Tudi skrbnemu, telesno dobro usposobljenemu vojaku lahko kljub potrebni skrbnosti pri hoji po stopnicah spodrsne. V tej zadevi pa je odločilno to, ali bi bila tožena stranka morala omejiti nevarnost takšnega dogodka. Ker tega ni storila, bo morala za škodo odgovarjati.

15. Pritožbeno sodišče je sicer zavrnilo pritožbo tožene stranke, vendar pa je s tem odločilo le o temelju zahtevka. Na odločitev o stroških postopka pa odločilno vpliva uspeh v pravdi (2. odstavek 154. člena ZPP). Ker je bilo doslej odločeno le o utemeljenosti zahtevka, stroškov postopka še ni mogoče odmeriti. Zato je pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi 3. odstavka 165. člena ZPP odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno sodbo.