Jedro

Kršitev po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je lahko storjena le v obsojenčevo korist, zato obramba nima pravnega interesa za uveljavljanje te kršitve z rednim in izrednim pravnim sredstvom.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni B. S. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 73802/2010 z dne 11. 11. 2011 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja samovoljnosti po drugem odstavku 313. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, ter pod posebnim pogojem, da v roku enega leta oškodovancu G. G. vrne protipravno premoženjsko korist v višini 5.500 €. Obsojencu je naložilo v plačilo znesek premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca v navedeni višini ter plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 73802/2010 z dne 25. 9. 2012 pritožbi zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu v pogojni obsodbi določeno kazen znižalo na štiri mesece zapora, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenca, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 7. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Navaja, da sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, saj je tožilstvo v obtožnem predlogu obsojencu očitalo storitev dveh kaznivih dejanj, sodišče pa ga je spoznalo za krivega le kaznivega dejanja pod 1. točko obtožnega predloga, tj. kaznivega dejanja samovoljnosti po drugem odstavku 313. člena KZ, medtem ko o kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, ki je bilo opisano pod 2. točko obtožnega predloga, sodišče sploh ni odločilo. Zagovornik nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, da je uveljavljana kršitev obsojencu v škodo. Navaja, da zakon ne izključuje pravice obrambe, da sodbo sodišča napada tudi zaradi te bistvene kršitve, katere pravna posledica je lahko le razveljavitev sodbe. Slednja pa je obsojencu v korist, saj utegne ponovljen postopek prinesti za obdolženca ugodnejši razplet tudi glede dejanja, za katerega je bil v prvotnem sojenju spoznan za krivega. Zaradi prepovedi reformatio in peius, pa se sodba v ponovljenem postopku tudi ne more spremeniti v obsojenčevo škodo. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, pritrdil zagovorniku obsojenca, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Meni pa, da je bila nepopolna rešitev predmeta obtožbe obsojencu v korist, zato Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ne bo moglo slediti.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v izjavi vztrajal pri argumentih zahteve.

B.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožilstvo obsojencu v obtožnem predlogu prvotno očitalo storitev dveh kaznivih dejanj, in sicer pod 1. točko obtožnega predloga storitev kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 215. člena KZ, pod 2. točko predloga pa storitev kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Tožilstvo je med postopkom dne 24. 5. 2010 obtožni predlog spremenilo, tako da je spremenilo opis kaznivega dejanja pod 1. točko obtožnega predloga ter to dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem odstavku 313. člena KZ, medtem ko obtožnega predloga glede kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, opisanega pod 2. točko predloga ni spreminjalo. Pri tej spremembi je tožilstvo v dejanski opis kaznivega dejanja pod 1. točko obtožnega predloga vneslo nekatera dejstva, ki so bila navedena že v opisu kaznivega dejanja pod 2. točko (tj. da je obdolženec dne 20. 12. 2007 ob 11.20 uri na bencinskem servisu Agip v Vodicah na Škofjeloški cesti 14, takoj za dejanjem iz 1. točke obtožnega predloga oškodovancu zagrozil, da mu bo razbil glavo). V zaključni besedi je tožilstvo obtožni predlog še dodatno spremenilo, vendar ponovno le glede kaznivega dejanja pod 1. točko obtožnega predloga (besedo „rok“ je nadomestilo z besedo „žepa“). Obtožni predlog, na podlagi katerega je sodišče odločalo, je tako vseboval očitek dveh kaznivih dejanj, pri čemer pa sta se opisa kaznivih dejanj deloma prekrivala. Kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, s katero je sodišče obsojenega spoznalo za krivega kaznivega dejanja po drugem odstavku 313. člena KZ, je sodišče odločilo zgolj o kaznivem dejanju opisanem pod 1. točko obtožnega predloga, ne pa tudi o očitku, da je obsojenec „ob 11.47 uri [zagrozil oškodovancu] z mobilnega telefona 041... na mobilni telefon 031 ..., da mu bo razbil glavo v kolikor zadevo prijavi policiji, s tem pa je pri G. G., ki je njegove grožnje vzel resno, povzročil močno osebno ogroženost“. Iz navedenega izhaja, da sodišče predmeta obtožbe ni rešilo v celoti in s tem storilo kršitev po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Vrhovno sodišče sprejema presojo pritožbenega sodišča, da obramba za uveljavljanje navedene kršitve ni izkazala pravnega interesa. V sodbi I Ips 18/2002 z dne 3. 7. 2003 je Vrhovno sodišče že presodilo, da iz narave in namena pravnih sredstev (rednih in izrednih) izhaja, da sme stranka izpodbijati odločbo, če ima za to konkreten interes; ta je podan, kadar je z nezakonito ali nepravilno odločbo kršena strankina pravica ali njen pravni interes in zato s pravnim sredstvom želi doseči, da se škoda, ki je s takšno odločbo nastala, odpravi.

7. V obravnavani zadevi zatrjevana procesna kršitev v ničemer ne posega v pravni položaj obsojenega. Vrhovno sodišče je že v zadevi I Ips 379/2007 z dne 27. 3. 2008 (podobno tudi v zadevi I Ips 44/2007 z dne 8. 11. 2007) presodilo, da je kršitev po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP lahko storjena le v obsojenčevo korist. Obsojenec in njegov zagovornik zato nimata pravnega interesa za uveljavljanje te kršitve z rednim in izrednim pravnim sredstvom.

8. Sicer pa je tudi iz obrazložitve vložene zahteve za varstvo zakonitosti mogoče razbrati, da se zagovornik za razveljavitev izpodbijane sodbe ne zavzema zato, da bi sodišče odločilo o dejanju, opisanem pod 2. točko obtožnega predloga, pač pa želi na tak način doseči ponovno odločanje o že rešenem delu obtožbe (torej kaznivem dejanju samovoljnosti po drugem odstavku 313. člena KZ). Razlaga pravnega interesa, kot jo ponuja zagovornik, bi pomenila, da je potrebno sodbo razveljaviti tudi v vseh tistih primerih, ko je prišlo do kršitve v obsojenčevo korist (in celo tedaj, ko take kršitve niti ni mogoče več sanirati), samo zato, ker obstaja možnost, da bo izid ponovljenega postopka za obsojenca ugodnejši. To pa seveda ni ratio določbe 7. točke prvega odstavka 371. čelna ZKP. Obramba bi lahko dosegla spremembo oziroma razveljavitev obsodilne sodbe samo, če bi utemeljeno navajala kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, in jih je sodišče zagrešilo obsojencu v škodo. Ne more pa obramba doseči razveljavitve obsodilne sodbe z uveljavljanjem kršitev, ki jih je v izpodbijani odločbi sodišče storilo obsojencu v korist. C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zato jo je, v skladu z določilom 425. člena ZKP, zavrnilo.

10. Glede na izid postopka je obsojenec, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.