Jedro

V skladu z drugim odstavkom 144. člena ZDR-1 mora delodajalec delavcu nadurno delo sicer res odrediti v pisni obliki praviloma pred začetkom dela, ustno pa le, če pisna odreditev ni mogoča zaradi narave dela ali nujnosti opravljanja nadurnega dela (v tem primeru se pisna odreditev vroči delavcu naknadno, vendar najkasneje do konca delovnega tedna po opravljenem nadurnem delu). Vendar se je sodna praksa postavila na stališče, da je delavec do plačila za nadurno delo upravičen, čeprav mu takšno delo ni bilo odrejeno pisno pred pričetkom njegovega opravljanja, če je delodajalec vedel, da mora delavec zaradi zahtevane naloge opravljati delo prek polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je zato v obravnavanem primeru tožnici pravilno prisodilo plačilo za opravljeno nadurno delo v zahtevanem obsegu 57 ur, saj je direktor tožene stranke vedel, da tožnica takšno delo opravlja.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnica upravičena do odškodnine za čas 30-dnevnega odpovednega roka in ne le za čas do izteka odpovednega roka na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podala 14. 6. 2013. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica 14. 6. 2013 po elektronski pošti poslala direktorju tožene stranke, ni pričela učinkovati, saj ni bila vročena v skladu z določbo drugega odstavka 88. člena ZDR-1 (tj. osebno v prostorih delodajalca, s priporočeno pošiljko s povratnico ali z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu). V takšnem primeru se šteje, da delavec redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni podal, zato mu na tej podlagi pogodba o zaposlitvi tudi po izteku odpovednega roka ne preneha. Odpovedni rok torej na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice sploh ni pričel teči. Terjatev iz naslova odškodnine za čas odpovednega roka kot zakonska posledica zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca (tretji odstavek 111. člena ZDR-1) zapade v plačilo z dnem prenehanja delovnega razmerja. Ker se šteje, da že sama odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni poziv upnika (delavca) na plačilo odškodnine za čas odpovednega roka kot zakonske posledice izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca, nastopi zamuda dolžnika (delodajalca) z naslednjim dnem po prenehanju delovnega razmerja (drugi odstavek 299. člena OZ). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od odškodnine za čas odpovednega roka od 5. 7. 2013, tj. od naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja med strankama.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 264,50 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožnici: – obračuna (plačilo za) nadurno delo (57 ur) v znesku 670,11 EUR bruto, odvede in plača pripadajoče davke in prispevke ter ji izplača pripadajoči neto znesek nadur z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2013 do dneva plačila (I/1. točka izreka); – iz naslova odškodnine za čas odpovednega roka: a) obračuna odškodnino v znesku 928,08 EUR bruto, odvede in plača pripadajoče davke in prispevke ter ji izplača pripadajoči neto znesek odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2013 do dneva plačila; b) izplača zakonske zamudne obresti od dela odškodnine v bruto znesku 325,92 EUR, zmanjšanega za pripadajoče davke in prispevke, in sicer od 5. 7. 2013 do 6. 6. 2014 (I/2. točka izreka) ter – obračuna nadomestilo (odškodnino) za neizrabljen letni dopust v znesku 654,26 EUR bruto, odvede in plača pripadajoče davke in prispevke ter ji izplača pripadajoči neto znesek nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2013 do dneva plačila (I/3. točka izreka).

Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa v roku 15 dni povrne njene stroške postopka v znesku 727,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do dneva plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da izpodbijano sodbo spremeni in tožbene zahtevke zavrne, tožnici pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke. Navaja, da se v obrazložitvi odločitve o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo nadurnega dela sodišče prve stopnje sklicuje na sodno prakso, ki pa je ne konkretizira. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu so zmotne. Izpoved tožnice je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo kot prepričljivo. Tožnica je v vlogah trdila, da ji je nadure odrejal direktor, na zaslišanju pa je izpovedala, da se je sama odločala, kdaj bo delala nadure in je o tem direktorja le obveščala. Tožnici direktor nikoli ni odredil nadurnega dela. Sodišče prve stopnje bi moralo verjeti tudi pričam, katerih zaslišanje je predlagala tožena stranka, saj so te natančno opisale način vnaprejšnjega odrejanja nadurnega dela in izključile možnost, da bi si delavci sami odrejali delo prek polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj izpovedi teh prič in izpovedi direktorja ne šteje za verodostojne. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je delavec do plačila za nadurno delo upravičen tudi, če mu ga delodajalec ni izrecno odredil, je pa zanj vedel. Takšno stališče je v nasprotju s sodno prakso. V zvezi z odločitvijo o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo odškodnine za čas odpovednega roka navaja, da je pretirano formalistično stališče sodišče prve stopnje, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica toženi stranki poslala po elektronski pošti, ni začela učinkovati, ker ni bila vročena v skladu z 88. členom ZDR-1. Ta člen določa poseben način vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi izključno zaradi varstva stranke, ki odpoved prejema. Način vročitve na veljavnost odpovedi ne vpliva, če je odpoved nasprotna stranka dejansko prejela. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da bi tožnici delovno razmerje v vsakem primeru prenehalo z iztekom odpovednega roka. Ne strinja se z odločitvijo o teku zakonskih zamudnih obresti, saj se te ne vežejo na zapadlost odškodninske obveznosti, ampak na zahtevo upnika, saj rok ni določen. V zvezi z odločitvijo o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust navaja, da tožnica direktorja ni prosila za izrabo letnega dopusta. Nepodpisani pisni obrazec je tožnica izpolnila šele med postopkom in ga direktorju ni izročila. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedi tožnice, tudi priča A.A. je izpovedala le tisto, kar ji je povedala tožnica. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče v zvezi z odločitvijo o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo nadurnega dela upoštevalo le izpoved tožnice. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi listinske dokaze in izpovedi prič B.B. in A.A. ter pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedim prič C.C., D.D. in E.E. Tožnica je opravila vtoževano število nadur, s čimer je bil direktor seznanjen. Od tožnice je zahteval opravo dodatnega dela, ki ga je opravila kot delo prek polnega delovnega časa. V skladu s sodno prakso je delavec upravičen do plačila vseh dejansko opravljenih ur za delo prek polnega delovnega časa, čeprav mu takšno delo ni bilo odrejeno s pisnim sklepom, bistveno je le, da je takšno delo delavec opravil z vednostjo delodajalca. Tudi odločitev sodišča prve stopnje, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni pričela učinkovati, je skladna z določbami ZDR. V zvezi z odločitvijo o teku zakonskih zamudnih obresti od plačila odškodnine za čas odpovednega roka se tožnica sklicuje na sodno prakso pritožbenega sodišča, iz katere izhaja, da ta odškodnina zapade z dnem prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje svoje odločitve o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust ni oprlo le na izpoved tožnice, ampak je upoštevalo tudi izpovedi prič in listinske dokaze. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu je tožnica s tožbo zahtevala obračun in plačilo regresa za letni dopust za leto 2011 in 2012, nadurnega dela, odškodnine za čas odpovednega roka, nadomestila za neizrabljen letni dopust ter plačilo odpravnine. Na podlagi pripoznave nekaterih tožbenih zahtevkov s strani tožene stranke je sodišče prve stopnje 1. 8. 2014 izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave, s katero je toženi stranki naložilo obračun in plačilo regresa za letni dopust za leti 2011 in 2012 ter odškodnine za čas odpovednega roka (v višini 325,92 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 6. 6. 2014 dalje) in plačilo odpravnine. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo še o preostalih tožbenih zahtevkih, tj. o obračunu in plačilu nadurnega dela, nadomestila za neizrabljen letni dopust in odškodnine za čas odpovednega roka (v preostali višini 928,08 EUR bruto in o zakonskih zamudnih obrestih od 5. 7. 2013 dalje). Sodišče prve stopnje je tožbenim zahtevkom, o katerih ni bilo odločeno z delno sodbo, v celoti ugodilo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena kot računovodja za polni delovni čas. Delovno razmerje ji je prenehalo 4. 7. 2013, ko je bila toženi stranki vročena tožničina izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 7. 2013. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnica izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po predpisanem postopku, izkazala pa je tudi utemeljen odpovedni razlog iz 4. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.).

8. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo nadurnega dela, ker je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica opravila vtoževano število 57 ur dela prek polnega delovnega časa in da je bil direktor tožene stranke z nadurnim delom tožnice seznanjen oziroma ga je ustno odobril. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v tem delu je neutemeljena pritožbena navedba, da tožničina izpoved ne potrjuje njenih navedb. Tožnica je v vlogah navajala, da ji je bilo nadurno delo odrejeno, kar je smiselno potrdila v svoji izpovedi s tem, ko je izpovedala, da je predhodno o nadurnem delu seznanila direktorja tožene stranke, ki je tudi preverjal, ali je nadurno delo res opravila. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bil direktor tožene stranke seznanjen s stanjem ur (torej tudi z nadurami) delavcev, saj je o tem poleg tožnice izpovedala priča B.B. Pravilno je tudi ugotovilo, da je tožnica občasno opravljala nadurno delo, saj to izhaja ne le iz njene izpovedi in iz izpovedi prič (B.B., A.A.), ampak tudi iz listinskih dokazov (plačilnih list – A20). Glede na navedeno sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo (in to v sodbi tudi pojasnilo) izpovedi direktorja tožene stranke in prič C.C., D.D. in E.E., ki so zanikali, da so se evidentirale nadure (kar je v nasprotju z izpovedmi tožnice in drugih prič ter listinskimi dokazi), oziroma v zvezi z nadurnim delom tožnice niso vedeli izpovedati. Po presoji pritožbenega sodišča je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z zahtevanim plačilom za nadurno delo, do katerega je tožnica upravičena na podlagi prvega odstavka 144. člena ZDR-1. 9. V zvezi z odločitvijo o zahtevku za obračun in plačilo za nadurno delo tožena stranka neutemeljeno meni, da je zmotno stališče, da je delavec do plačila za nadurno delo upravičen tudi, če mu ga delodajalec ni izrecno odredil, je pa za takšno delo vedel. V skladu z drugim odstavkom 144. člena ZDR-1 mora delodajalec delavcu nadurno delo sicer res odrediti v pisni obliki praviloma pred začetkom dela, ustno pa le, če pisna odreditev ni mogoča zaradi narave dela ali nujnosti opravljanja nadurnega dela (v tem primeru se pisna odreditev vroči delavcu naknadno, vendar najkasneje do konca delovnega tedna po opravljenem nadurnem delu). Vendar se je sodna praksa postavila na stališče, da je delavec do plačila za nadurno delo upravičen, čeprav mu takšno delo ni bilo odrejeno pisno pred pričetkom njegovega opravljanja, če je delodajalec vedel, da mora delavec zaradi zahtevane naloge opravljati delo prek polnega delovnega časa(1). Sodišče prve stopnje je zato v obravnavanem primeru tožnici pravilno prisodilo plačilo za opravljeno nadurno delo v zahtevanem obsegu 57 ur, saj je ugotovilo, da je direktor tožene stranke vedel, da tožnica takšno delo opravlja. Pri tem pa ni bistveno (in izpodbijana sodba zaradi tega ni nezakonita oziroma nepravilna), da sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedene odločitve ni navedlo, konkretno v katerih zadevah so se sodišča že postavila na navedeno materialnopravno stališče. V tem delu sodba sodišča prve stopnje tudi ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih jasni in med seboj niso v nasprotju (enako velja tudi za preostali del obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhaja tudi dosledna uporaba izrazov „seznanitev“ in „odreditev“.

10. Tožnica v tem sporu na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 zahteva odškodnino za čas odpovednega roka zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala 3. 7. 2013 iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, naslednjega dne pa ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnica upravičena do odškodnine za čas 30-dnevnega odpovednega roka in ne le za čas do izteka odpovednega roka na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podala 14. 6. 2013. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica 14. 6. 2013 po elektronski pošti poslala direktorju tožene stranke, ni pričela učinkovati, saj ni bila vročena v skladu z določbo drugega odstavka 88. člena ZDR-1 (tj. osebno v prostorih delodajalca, s priporočeno pošiljko s povratnico ali z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu). V takšnem primeru se šteje, da delavec redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni podal, zato mu na tej podlagi pogodba o zaposlitvi tudi po izteku odpovednega roka ne preneha. Odpovedni rok torej na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice sploh ni pričel teči. Sodišče prve stopnje pri tem pravilno opozarja, da bi tožnici odškodnina za čas odpovednega roka v enakem obsegu pripadala tudi, če bi njena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi učinkovala. Ker lahko delavec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi veljavno poda ves čas odpovednega roka (ki teče na podlagi prej podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), mu pripadajo vse pravice iz tretjega odstavka 111. člena ZDR, tudi pravica do (celotne) odškodnine za čas odpovednega roka, ne glede na to, kdaj bi se sicer iztekel odpovedni rok na podlagi prej podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da zakonske zamudne obresti od odškodnine za čas odpovednega roka tečejo od poziva upnika dalje, torej v konkretnem primeru od vložitve tožbe dalje. Terjatev iz naslova odškodnine za čas odpovednega roka kot zakonska posledica zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca (tretji odstavek 111. člena ZDR-1) zapade v plačilo z dnem prenehanja delovnega razmerja. Ker se štetje, da že sama odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni poziv upnika (delavca) na plačilo odškodnine za čas odpovednega roka kot zakonske posledice izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca, nastopi zamuda dolžnika (delodajalca) z naslednjim dnem po prenehanju delovnega razmerja (drugi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.). Takšno stališče je bilo zavzeto v podobnih primerih v sodni praksi pritožbenega sodišča (na primer v zadevi opr. št. Pdp 671/2014). V konkretnem primeru je tako sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od odškodnine za čas odpovednega roka od 5. 7. 2013, tj. od naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja med strankama.

12. Tožena stranka se v pritožbi ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust. Ta odškodnina oziroma nadomestilo pripada delavcu, če so razlogi za neizrabo letnega dopusta na strani delodajalca oziroma če delavec dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti, pri čemer se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja(2). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je pravilna dejanska presoja sodišča prve stopnje v tem delu, da je tožnica direktorja tožene stranke prosila za izrabo letnega dopusta in da ji izrabe ni odobril. Tako je izpovedala tožnica, njeno izpoved pa je potrdila priča A.A. (kateri je tožnica potožila zaradi naknadne neodobritve izrabe letnega dopusta). Da je tožnica želela izrabiti letni dopust v zadnjih dveh tednih pred predvidenim prenehanjem delovnega razmerja na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je nenazadnje tudi logično, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Ker je torej tožnica za izrabo letnega dopusta prosila, pa ji ta ni bil odobren, iz razlogov na strani delodajalca ni mogla izrabiti letnega dopusta, zato ji pripada odškodnina za neizrabljen letni dopust. 13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP krije sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožnici v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožnici upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/08 in nadalj.) in vrednost izpodbijanega dela sodbe (2.979,78 EUR) priznalo naslednje priglašene stroške odgovora na pritožbo: nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tar. št. 3210) v višini 196,80 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR in 22-odstotni DDV, kar skupaj znese 264,50 EUR.

(1) Glej na primer odločitve v zadevah opr. št. Pdp 68/2011, Pdp 221/2009 in Pdp 217/2013. (2) Glej na primer odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevah opr. št. VIII Ips 107/2011, VIII Ips 218/2010 in VIII Ips 191/2010.