Jedro

Pri dodeljevanju otroka ob razvezi zakonske zveze je sodišče dolžno ugotavljati največje otrokove koristi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (tč. 1 in 2 izreka), potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje najprej odločilo, da se zakonska zveza, ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 05.06.1993 razveže. Nato je odločilo, da se skupni mladoletni sin D. G., rojen 18.09.1993 dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu M. G. M. G. pa je dolžna plačevati za preživljanje mladoletnega sina mesečno preživnino v višini 100,00 EUR od 13.04.2007 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še o načinu izvajanja stikov med mladoletnim otrokom in materjo toženko. Odločilo je še o pravdnih stroških in o tem, da se ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi v celoti zavrne in se v zdrži v veljavi sklep tukajšnjega sodišča P 293/2007 z dne 10.04.2007 v veljavi. O razvezi je odločilo na podlagi določbe čl. 65 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). O dodelitvi otroka je odločilo na podlagi določila 78 ZZZDR in je odločilo, da se otrok dodeli očetu, saj bo pri njemu v višji meri varovanje otrokove največje koristi. O preživnini je odločilo na podlagi potreb otroka in preživninskih sposobnostih staršev in je odločilo o višini na podlagi določbe čl. 129 in 129. a ZZZDR. O stikih je odločilo na podlagi čl. 106 ZZZDR. O pravdnih stroških pa na podlagi določbe čl. 413 ZPP. Zavrnilo je ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 10.04.2007 kot neutemeljen, saj je ugotovilo, da je potrebno trajneje poskrbeti za varovanje v korist otroka s tem, da se dodeli očetu.

Zoper odločitev vsebovano v tč. 2 in 3, torej o dodelitvi otroka in plačevanju preživnine je podala pritožbo tožena stranka po svojih pooblaščencih. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz čl. 338 ZPP. Po mnenju pritožbe sodišče svojo obrazložitev temelji na varovanju koristi mladoletnega otroka, ki naj bi bile bolje varovane pri očetu. Tožena stranka pa v zvezi s tem poudarja, da je zahtevala postavitev novega izvedenca, saj je bilo mnenje izvedenca G. pridobljeno za potrebe kazenskega postopka. Tožena stranka se je strinjala z njegovo dopolnitvijo, vendar je glede na njegove ugotovitve utemeljeno pričakovala postavitev novega izvedenca. Iz mnenja izvedenca G. namreč izhaja, da ima približno enake čustvene težave, kot jih ima tožena stranka tudi tožeča stranka, ki je prav tako nesigurna vase odvisna in pasivna. Toženo stranko pa najbolj moti dejstvo, da je sodišče mladoletnega D. de facto zaupalo v varstvo, vzgojo in oskrbo materi tožeče stranke, to je G. K. To pomeni, da je sodišče vedoma pristalo na to, da za mladoletnega D. ne bo skrbel nobeden od njegovih staršev, pač pa njegova babica. Mladoletni D. je praktično celo življenje živel pri toženi stranki, pri čemer je dosegal odlični uspeh, bil je podoben svojim sovrstnikom, do problemov je prišlo takrat, ko se je v razmerje med pravdnima strankama vmešala K. G. Glede na pomembnost odločitve o tem, komu se dodeli mladoletni otrok je tožena stranka utemeljeno predlagala postavitev novega izvedenca psihologa, ki bi moral zlasti ugotoviti, če je bil mladoletni D.pri svojih izpovedbah resnicoljuben ali pa je tako govoril zaradi manipulacije, ki jo je bil deležen s strani K. G. Glede na to, da tožeča stranka za D. v dosedanjem življenju praktično ni skrbela, pa bi izvedenec seveda moral odgovoriti tudi na vprašanje na koga je mladoletni otrok bolj čustveno navezan.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Po mnenju le-te pritožba ni utemeljena, kajti tožena stranka je šele v pritožbi navedla nekaj vprašanj, ki naj bi bila postavljena novemu izvedencu in se s tem izjavila o tem, v katerem delu se z mnenjem izvedenca ne strinja glede resnicoljubnosti otroka in glede njegove dejanske čustvene navezanosti. Izvedenec pa je po pregledu D. jasno opisal njegov odnos do staršev in tudi razloge zanj. Mnenje potrjuje ugotovitve Centra za socialno delo Š. p. J., ki družino že dlje časa obravnava in je uvedel celo postopek ukrepa odvzema mld. D. materi M. G., ki pa je bila zaradi sodnih odločitev sprejetih v tem postopku, kot izhaja iz potrdila, ki se prilaga, ustavljen. Vsi, ki so obravnavali odnose v družini, so upoštevali tudi dejstvo, da je tožnik zaradi narave svojega dela po več dni skupaj odsoten z doma in ugotavljanju, da je za čas ustrezno poskrbel za varstvo sina pri svoji materi. Glede na to, da se vsebina in zaključek izvedeniškega mnenja skladajo z vsemi drugimi dejstvi, ki jih je sodišče ugotovilo v tem pravdnem postopku, bi bilo nadaljnje preiskovanje zadeve povsem nepotrebno, istočasno pa bi mld. D. povzročilo dodatne stiske, pred katerimi ga je bilo sodišče prvenstveno dolžno zaščititi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po zaključku sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pri odločanju o tč. 2 tožbenega zahtevka, to je glede dodelitve mld. otroka, pravilno uporabilo materialno pravo in v tej zvezi tudi pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, da je odločilo, da je v največje otrokovo korist, da se dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu, tožniku. Po določbi čl. 78 ZZZDR, kadar sodišče razveže zakonsko zvezo na podlagi 65. čl. tega zakona, odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši v skladu s tem zakonom. Preden sodišče odloči po prejšnjem odstavku, mora ugotoviti, kako bodo otrokove koristi najbolje zagotovljene. O tem mora pridobiti mnenje Centra za socialno delo. Sodišče upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi vseh izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da bodo otrokove koristi najbolje zagotovljene v nadaljevanju njegovega razvoja, če bo dodeljen očetu. Sodišče prve stopnje je o tem vprašanju pridobilo mnenje Centra za socialno delo v Š. p. J. Iz njegovih mnenj je razvidno, da s strani matere po tistem, ko se je oče odselil iz skupne družine in je umrla tudi mati toženke za njegove koristi ni več ustrezno poskrbljeno. S strani policijske interventne službe so bili obveščeni v juniju 2006, da toženka surovo ravna s sinom D., da ga pretepa, zmerja, žali in pušča samega ali pa ga sili, da gre z njo v večernih urah ven in ne poskrbi za ustrezno prehrano zanj. Zaradi zanemarjanja mld. osebe in surovega ravnanja so bila zoper toženko s strani ODT sprožene tudi posamezna preiskovalna opravila. Zaradi teh ugotovitev so celo sprožili upravni postopek za odvzem roditeljske pravice materi. Predlagal pa je tudi, da sodišče začasno dodeli otroka v varstvo in vzgojo očetu. Zaradi takšnega ravnanja toženke je nato sodišče tudi izdalo začasno odredbo v mesecu aprilu 2007 in po tej začasni odredbi so se dejansko začeli izvrševati takšni ukrepi, da se je sin obeh pravdnih strank začasno dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu G. M. Otrok pa je sicer še ohranil stike z mamo. Sodišče prve stopnje je torej to mnenje štelo kot takšno, na podlagi katerega je utemeljeno pričakovati, da bodo otrokove koristi bolje varovane, če bo dodeljen očetu.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pri dodelitvi otroka upoštevalo tudi njegovo mnenje, ki ga je otrok izrazil sam. Mld. otrok je namreč izrazil svoje mnenje o tem, pri komu bi raje živel po razvezi zakonske zveze, pri Centru za socialno delo Š. p. J. dne 24.04.2007. Takrat je izjavil, da bi po razvezi svojih staršev rad živel s svojim očetom G. M., v času ko pa bo on na službeni poti pa bi živel rad pri stari mami G. K. Pristal je tudi na stike z materjo, v primeru, da ga ne bo na teh stikih tepla. Izjavo s podobno vsebino je podal tudi izvedencu klinične psihologije, ki je bil postavljen za potrebe tega pravdnega in kazenskega postopka. Že na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da bodo otrokove koristi najbolje varovane tako, da bo po razvezi zakonske zveze dodeljen v varstvo, vzgojo in preživljanje svojemu očetu M. G. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje storilo še korak naprej v ugotavljanju te otrokove koristi in sicer na ta način, da je zaslišalo pravdne stranke, K. G. in da je pridobilo in vpogledalo v izvedeniško mnenje izvedenca klinične psihologije, iz katerega izhajajo ugotovitve o tem, kateri od staršev je v nadaljevanju bolj primeren zato, da poskrbi za nadaljnji primeren otrokov razvoj, torej za njegove osebne koristi. Sodišče prve stopnje je v svojo obrazložitev izpodbijane sodbe obširno povzelo vse ugotovitve izvedenca glede roditeljskih sposobnosti očeta in matere in jih v celoti povzema tudi sodišče druge stopnje, saj tožena stranka do te pritožbe na podano izvedeniško mnenje ni imela konkretnih pripomb, ki bi jih konkretno tudi obrazložila. Povzeto pa iz teh ugotovitev izvedenca izhaja, da kaže mati hude težave na področju njenega emocionalnega življenja, saj je moteno emocionalno doživljanje, slabše je zrela njena čustveno obvladanost, njena hotenja pa so tudi večja od njenih kapacitet za predelavo emocionalnih vsebin, zato je hlastajoča z novimi doživetji. Toženka nima kapacitet za večjo senzibilnost in občutljivost v medsebojnih odnosih. Izvedenec je opisal, da je za toženko moč ugotoviti, da se razvija v osebnostno moteno osebo z elementi čustveno neoravnovešenosti in izogibavajoče se motnje, poudaril je, da otrok ne sme živeti z materjo, ker ta ne zna poskrbeti za njegove primarne psihološke potrebe in ocenil, da mati ni ustrezna roditeljica, medtem ko je v svoji dopolnitvi mnenja ocenjeval očeta in opisal, da ima oče v tem smislu dosti več kapacitet, da ima tudi on nekaj težav s čustvenim doživljanjem, predvsem pa je nesiguren vase, odvisen in pasiven, vendar pa zanesljiv v odnosih in predvsem stabilen in da ima oče tako bistveno boljše kapacitete za zaznavanje otrokovih potreb kot mati. Nanj je tudi bolj navezan in ga tudi bolje vidi v prostoru in času in mu je v veliko večjo oporo kot mati, zato se otrok lahko na očeta zanese, je predvidljiv do otroka in do otroka dobronameren. Oče navzven deluje stabilno in urejeno ter prilagojeno. Sodišče prve stopnje je ocenilo tudi pomanjkljivost pri očetovi službi, ki bi lahko vplivala na vzgojo otroka in sicer to, da je večkrat na mesec po nekaj dni odsoten zaradi narave svojega dela. Na podlagi mnenja zaslišane K. G. pa je zaključilo, da je le-ta pripravljena in tudi sposobna očetu pomagati pri nadaljnjem razvoju otroka. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo sklenjen krog pozitivnih dejstev, ki kažejo na to, da bodo otrokove koristi v bodoče bolje varovane v kolikor bo dodeljen očetu, to je M. G. Neutemeljene so torej pritožbene trditve tožene stranke, da je sodišče mld. otroka zaupalo v varstvo, vzgojo materi tožeče stranke, to je G. K. Sodišče je odločilo, da se otrok dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu, to izhaja tako iz izreka sodne odločbe sodišča prve stopnje kakor tudi iz nadaljnje obrazložitve. Iz nje je razvidno, da bo v pretežni meri skrbel za nemoten nadaljnji razvoj otroka oče, kateremu pa bo takrat, kadar bo odsoten od doma pomagala njegova mati, ki je sama izrazila pripravljenost za takšno sodelovanje. Na takšen način vzgoje je dejansko otrok bil navajen vse do leta 2005. Iz samega spisovnega gradiva namreč izhaja, da tudi v obdobju, ko je živel pri toženi stranki dejansko le-ta ni skrbela za njegovo pravilno vzgojo, varstvo in oskrbo, temveč je to skrb prevzela njena mati, to je stara mati mld. otroka. Do večjih problemov v njegovi vzgoji je prišlo ravno s tem trenutkom smrti stare matere. V nadaljevanju namreč toženka, to je mati otroka, ni bila sposobna poskrbeti za ohranitev otrokovih koristi.

Pritožnica v pritožbi navaja, da je utemeljeno predlagala postavitev novega izvedenca psihologa, ki bi naj ugotovil, če je bil mld. D. pri svojih izpovedbah resnicoljuben ali pa je tako govoril zaradi manipulacije, ki jo je bil deležen s strani K. G. Takšnega konkretnega predloga tožena stranka tekom pravdnega postopka na prvi stopnji ni podala. Strinjala se je s tem, da se uporabi izvedeniško mnenje, katerega je izvedenec že pripravil in da se dopolni glede sposobnosti matere, da skrbi za koristi otroka. Tožena stranka je na zadnjem naroku za glavno obravnavo le poudarila, da vztraja pri dokaznem predlogu za dodatno angažiranje izvedenca psihološke stroške in sicer zato, ker se z mnenjem ne strinja, sicer pa nima posebnih očitkov temu mnenju. Po določilu II. odst. 254. čl. ZPP postavi sodišče novega izvedenca v primeru, kadar je izvedeniško mnenje nepopolno in so te nepopolnosti ali se nasprotja ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. V takšnem primeru se dokazovanje ponovi z istim izvedencem ali pa z drugim izvedencem. Torej mora obstajati dvom v popolnost in strokovnost mnenja izvedenca, da bi se te pomanjkljivosti morale odpraviti s postavitvijo novega izvedenca. Konkretnim pomanjkljivosti tožena stranka ni navedla, tudi sodišče prve stopnje jih po uradni dolžnosti pri izvedeniškem mnenju ni ugotovilo. Svojo odločitev sodišče prve stopnje ne gradi zgolj na tem izvedeniškem mnenju temveč tudi na ostalih prej omenjenih dokazih, ki v celoti skupaj pomenijo, da bodo otrokove koristi bolje varovane na ta način, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Toženka pa bo na drugi strani tudi ohranila stike z mld. otrokom in bo lahko tudi na ta način, v kolikor bo to v njeni moči pripomogla k varovanju otrokovih koristi.

Posledično je neutemeljena tudi pritožba tožene stranke glede preživnine, katero je dolžna plačevati za mld. otroka. Višino je sodišče odločilo v znesku 100,00 EUR, kar je glede na ugotovljene potrebe otroka in preživninske sposobnosti staršev tudi po zaključku sodišča prve stopnje preživnina, ki bo skupaj z otroškimi dodatki in prispevkom očeta takšna, da bo varovala otrokove koristi. Zato je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno uporabilo določbe čl. 129 in 129 a ZZZDR.

Neutemeljena je pritožba za zavrnitev ugovora zoper izdano začasno odredbo. Le-ta je posledica ugotovitve sodišča prve stopnje, da bodo na takšen način tudi med postopkom bolj varovane otrokove koristi.

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe čl. 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih. Pri tem je ugotovilo, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo prej citirano materialno pravo (II. odst. 350. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pravdne stranke niso priglasile.