Jedro

Predmet izpodbijanega sklepa je odločitev o tem, ali se tožnik lahko udeležuje "tujega" upravnega postopka, ker bi bil njegov pravni interes kot lastnika zemljišča parc. št. 155/7 k.o. ... lahko prizadet.

Kot nepravilno je treba zavrniti stališče organa, da bi stranka z interesom potrebovala tožnikovo soglasje za priključek (le), če infrastrukture še ne bi bilo in bi jo moral investitor zagotoviti preko tožnikovega zemljišča oziroma, da to, ker je že zgrajena, ni potrebno.

O utemeljenosti morebitnih ugovorov stranskega udeleženca se ne presoja v postopku odločanja o položaju stranke, ampak v postopku meritornega srečanja o samem predmetu postopka.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Ljubljana št. 351-2413/2020-36 z dne 10. 5. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 469,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III.Zahteva stranke z interesom za povračilo stroškov se zavrne.

Obrazložitev

1.Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku legalizacije poslovno stanovanjskega objekta investitorja A. A. (v nadaljevanju stranka z interesom), na zemljišču parc. št. 156/3 k.o. ... s pripadajočo komunalno, prometno in zunanjo ureditvijo po 114. členu Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ).

2.Iz obrazložitve izhaja, da tožnik po presoji organa ni izkazal pogojev za vstop v postopek po 36. členu Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) niti po 43. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Svoj interes za udeležbo v postopku je utemeljeval s tem, da je lastnik parc. št. 155/7 k.o. ..., po kateri potekajo komunalni vodi in prometna infrastruktura, za priključitev nanje pa investitorju ni dal soglasja. Organ ugotavlja, da iz katastra gospodarske javne infrastrukture izhaja, da sta na parc. št. 155/7 k.o. ... vodovod in elektro vod. Ker v tem katastru niso vrisani vodovodni priključki, sklene, da gre za sekundarni vod, ki sega na parcelo investitorja parc. št. 156/3 k.o. ... Nadalje na podlagi dopisa JP-VOKA d.o.o. ugotavlja, da je bil vodovod zgrajen leta 1997, na podlagi dopisa Elektro Ljubljana d.d. pa, da je bil elektro vod zgrajen v okviru gradnje TP B. in da je bilo zanj leta 2000 pridobljeno uporabno dovoljenje. To po presoji organa pomeni, da so morali investitorji gradnje električne in vodovodne infrastrukture izkazati pravico graditi po zemljiščih parc. št. 155/2 in 155/6 k.o. ... v času izgradnje. Tožnik pa je postal lastnik parc. št. 155/2, 155/6 in 193/4, ki so bile združene v parc. št. 155/7 k.o. ..., leta 2001. Glede priključka na cesto organ ugotavlja, da iz predloženega projekta ne izhaja, da bi investitor dostopal do svojega objekta po zemljišču, ki je v lasti tožnika in da je Mestna občina C., ki je upravljavec ceste, dala soglasje k dostopu in odmiku od regulacijske linije.

3.Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil.

4.Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja. V tožbi navaja, da je njegov pravni interes izkazan, ker po njegovem zemljišču parc. št. 155/7 k.o. ... potekata komunalni elektro vod in vodovod, delno pa tudi cesta. Že samo dejstvo, da komunalni vodi, na katere se bo v primeru uspešne legalizacije priključila stranka z interesom, tečejo po njegovem zemljišču, pomeni, da bo nameravana gradnja vplivala na njegove pravice in pravne koristi. Na elektro vodu ni priklopljen noben drug objekt, ki bi dnevno uporabljal elektriko, saj je bil zgrajen kot priključek za mizarsko delavnico stranke z interesom. Za izgradnjo elektro voda služnost ni vknjižena niti tožnik za to ni dal soglasja. Ne drži, da naj bi bil lastnik nepremičnin 155/2 in 155/6 k.o. ..., ki sta se združili v parc.št. 155/7 k.o. ..., šele od leta 2001. Tedaj je bil zgolj vknjižen kot lastnik, dejanski lastnik pa je že od leta 1994 oziroma 1991.

5.Toženki očita, da se je neupravičeno oprla na projektno dokumentacijo in na staro pojasnilo podjetja Elektro Ljubljana, ni pa preverila lastništva elektroenergetskega voda. Iz soglasij za priključitev Elektro Ljubljana iz enega od predhodnih postopkov poskusa legalizacije izhaja, da bi si moral investitor pridobiti dokazila o pravici gradnje elektroenergetske infrastrukture, kar pomeni, da bi morala stranka z interesom za priključitev urediti pravni status priključka, ki poteka po tožnikovi parceli. Nedopustno je, da bi bilo treba v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja upoštevati pogoje soglasja za priključitev, v postopku legalizacije pa ne. Vztraja tudi, da lahko stranka z interesom do svoje nepremičnine dostopa le preko ceste, ki delno poteka tudi po parc. št. 155/7 k.o. ..., s čimer tožnik ni soglašal. V tem delu ne gre za javno cesto, saj je ožja od 6,5 metra, kolikor bi morala biti široka lokalna dostopna cesta. Zato bi morala biti prej izvedena razlastitev. Predlaga, naj sodišče izpodbijani akt odpravi in tožniku prizna položaj stranskega udeleženca, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

6.Toženka na tožbo ni odgovorila.

7.Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik postal lastnik nepremičnine, na kateri od leta 1997 potekata elektro vod in vodovod šele leta 2001. Trdi, da se preko električnih vodov, ki vodijo preko tožnikove parcele, priključujejo tudi parc. št. 144/3, 144/5, 144/12 in 143 k.o. ... in vse parcele vzhodno od parcele, last tožnika. Jasno je, da bo tudi tožnik za svoj objekt koristil električni vod, ki je že pripravljen za priključitev na njegovi parceli.

8.Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 9. 2. 2023 ponovno opozarja na soglasje Elektro Ljubljana iz leta 2012, po katerem mora stranka z interesom pred začetkom projektiranja pridobiti dokazila o pravici gradnje elektroenergetske infrastrukture. To pomeni, da bi moral skleniti služnostne pogodbe z lastniki zemljišč. Da je vod stranke z interesom zgrajen na tožnikovem zemljišču brez njegovega soglasja, je 6. 12. 2022 potrdil tudi uslužbenec Elektro Ljubljana, ki je pooblaščenko obvestil, da v podjetju ne razpolagajo s služnostno pogodbo niti tožnikovim soglasjem.

9.Stranka z interesom v pripravljalni vlogi z dne 28. 2. 2023 navaja, da tožnik prikazuje, da naj bi bil lastnik nepremičnine od leta 1994, zavedajoč se, da je dal soglasje za postavitev komunalnih vodov prejšnji lastnik. Opisuje civilni in kazenski postopek, ki sta tekla v zvezi s tožnikovo pridobitvijo lastninske pravice in trdi, da je tožnik lastninsko pravico pridobil šele leta 2008 s sodno poravnavo. Elektro vod je bil zgrajen pred tem.

10.Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 19. 6. 2023 poudarja, da je ključno, da Elektro Ljubljana ne razpolaga s soglasjem lastnika zemljišča parc. št. 155/7 k.o. ... Kljub temu pojasnjuje okoliščine sklenitve darilne pogodbe leta 1994 zaradi izravnave meje, nastali spor in sklenitev poravnave.

11.V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine v upravnem in v sodnem spisu, razen v sodno poravnavo P 2153/2004-I, izvedensko mnenje v zadevi I K 649/2002 in aneks k darilni pogodbi z dne 22. 11. 1994. Gre za nedopustne dokaze, tj. listine, ki v upravnem postopku niso bile predložene kot dokaz (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1), pri čemer tudi niso pravno relevantne za odločitev. Vpogledalo ni niti v elektronsko sporočilo Č. Č. z dne 6. 12. 2022, ker gre za listino, ki je nastala po izdaji izpodbijane odločbe. Zato bi bila izvedba tega dokaza po 52. členu ZUS-1 nedopustna. Zavrnilo je še tožnikov dokazni predlog za zaslišanje strank, ker je želel z njim dokazovati, da Elektro Ljubljana ni imelo soglasja za gradnjo komunalne infrastrukture, saj to za odločitev v tej zadevi ni pravno relevantno.

12.Tožba je utemeljena.

13.Po drugem odstavku 36. člena GZ so lahko stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja: - lastnik nepremičnine in imetnik druge stvarne pravice na nepremičnini, ki je predmet izdaje gradbenega dovoljenja; - lastnik zemljišča, ki meji na nepremičnine, na katerih je nameravana gradnja, razen če pristojni upravni organ za gradbene zadeve ugotovi, da gradnja nanj ne vpliva; -

druga oseba, če izkaže, da bi nameravana gradnja zaradi svojega vpliva med gradnjo in po njej lahko vplivala na njene pravice in pravne koristi oziroma na njeno nepremičnino, pri čemer se za pravno korist šteje zlasti korist, ki se nanaša na namensko rabo zemljišča oziroma objekta, na ukrepe za zmanjšanje emisij, odmike od parcelnih meja in sosednjih stavb, ukrepe za preprečevanje širjenja požara na sosednje objekte, dostope in površine za gašenje in reševanje ter mehansko odpornost in stabilnost nepremičnine v lasti stranskega udeleženca, in druge osebe, če tako določa zakon.

14.Po presoji sodišča se ta določba uporablja tudi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja po postopku legalizacije. Drugi odstavek 114. člena GZ namreč določa, da se za odločanje o zahtevi za legalizacijo uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo izdajo gradbenega dovoljenja, če v tem podpoglavju ni določeno drugače. Poleg tega velja 43. člen ZUP, po katerem ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek).

15.Glede na navedeno je treba kot nepravilno zavrniti stališče drugostopenjskega organa, da bi stranka z interesom potrebovala tožnikovo soglasje za priključek (le), če infrastrukture še ne bi bilo in bi jo moral investitor zagotoviti preko tožnikovega zemljišča oziroma, da to, ker je že zgrajena, ni potrebno.

16.V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 155/7 k.o. ... in da po tej nepremičnini potekata vodovod in elektroenergetsko omrežje. Iz listin tudi izhaja, med strankama prav tako nesporno dejstvo, da parc. št. 155/7 meji na parc. št. 1495/2, obe k.o. ..., po kateri poteka javna pot. Sporno je, ali se objekt stranke z interesom priključi na te vode po tožnikovi nepremičnini in bi morala zato stranka z interesom z njim skleniti služnostno pogodbo oziroma pridobiti njegovo soglasje. Sporno je tudi, ali se pot dejansko nahaja na delu parc. št. 155/7 k.o. ... Tožnik torej svoj pravni interes utemeljuje s tem, da je lastnik nepremičnine, po kateri poteka komunalna infrastruktura oziroma elektroenergetsko omrežje in trdi, da bi bila njegova pravica kršena, če bi stranka z interesom pridobila dovoljenje, saj naj bi del ceste in priključki potekali po njegovi nepremičnini.

17.Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi samo zakon (prvi odstavek 37. člena Stvarnopravnega zakonika). Gradnjo na zemljišču in druge posege na nepremičnini torej dovoljuje izključno njen lastnik. Zato tudi 6. točka prvega odstavka 43. člena GZ kot enega od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja določa, da mora biti investitor vpisan kot lastnik ali imetnik stvarne pravice, ki mu daje pravico graditi na tuji nepremičnini ali pa to pravico izkazati z dokazili iz 3. točke drugega odstavka, tretjega ali četrtega odstavka 35. člena tega zakona. Če se torej objekt na parc. št. 156/3 k.o. ... priključuje na gospodarsko javno infrastrukturo na ali preko parcele 155/7 k.o. ..., mora investitor izkazati pravico graditi na tujem zemljišču.

18.Pri tem pa bi morala toženka upoštevati, da se z izpodbijanim sklepom ne odloča o vprašanju, ali se objekt stranke z interesom na parc. št. 156/3 k.o. ... priključuje na elektroenergetsko omrežje preko parc. št. 155/7 k.o. ..., za kar bi stranka z interesom potrebovala pravico graditi. Ne odloča se niti o tem, ali cesta dejansko poteka po tožnikovem zemljišču. Predmet izpodbijanega sklepa je odločitev o tem, ali se tožnik lahko udeležuje "tujega" upravnega postopka, ker bi bil njegov pravni interes kot lastnika zemljišča parc. št. 155/7 k.o. ... lahko prizadet.

19.Možnost posega v svoj pravni interes mora oseba, ki trdi, da bi bil njen pravni interes lahko prizadet, utemeljiti s stopnjo verjetnosti. Obstoj pravnega interesa se sicer lahko izkaže za kompleksno pravno vprašanje, ki bistveno vpliva na potek upravnega postopka, vendar pa organ pri odločanju o tem vprašanju ne sme spregledati ene od bistvenih značilnosti pravne ureditve, in sicer da mora oseba svoj pravni interes utemeljiti le toliko, da lahko organ brez nepotrebnega odlašanja odloči o njegovem obstoju.

Dejanska presoja posega v pravno korist stranskega udeleženca (ne le možnost takega posega) je namreč po naravi stvari lahko šele predmet odločbe.

Stališče, da se o utemeljenosti morebitnih ugovorov stranskega udeleženca ne presoja v postopku odločanja o položaju stranke, ampak v postopku meritornega odločanja o samem predmetu postopka, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče.

20.Za pravilno odločitev o tem, ali ima tožnik položaj stranskega udeleženca, je torej odločilno, ali je izkazal, da bi bile njegove pravice oziroma upravičenja lastnika nepremičnine parc. št. 155/7 k.o. ...,

lahko prizadete

in ne ali so prizadete.

21.Sodišče sodi, da je tožnik s tem, da je lastnik parcele, na kateri poteka komunalna infrastruktura na katero se priključuje objekt stranke z interesom (sporno pa je, kje se priključuje) in s tem, ko njegova nepremičnina meji na cesto, po kateri stranka z interesom dostopa do objekta, s stopnjo verjetnosti izkazal, da bi bil lahko njegov interes v postopku legalizacije objekta na parc. št. 156/3 k.o. ... prizadet. Ali se bo stranka z interesom s svojim priključkom priključila na elektroenergetsko infrastrukturo v lasti oziroma upravljanju Elektro Ljubljana d.d. preko zemljišča parc. št. 155/7 k.o. ... in ali je dostop do objekta 156/3 k.o. ... zagotovljen po javni poti in ne po tožnikovem zemljišču, pa se ugotavlja v postopku izdaje dovoljenja za legalizacijo.

22.Glede na navedeno sodišče pravilnosti ugotovitev toženke o tem, kje naj bi potekali posamezni komunalni vodi in cesta in kje priključek ter tožbenih ugovorov s tem v zvezi ne presoja. O tem, ali bo do posega dejansko prišlo, bo kot obrazloženo odločal organ v postopku izdaje dovoljenja za legalizacijo. Če bo ugotovil, da priključki oziroma cesta potekajo po tožnikovem zemljišču, bo moral izdajo dovoljenja, če stranka z interesom ne bo izkazala pravice graditi po tem zemljišču, zavrniti. V nasprotnem primeru bi bilo namreč nedopustno poseženo v tožnikovo lastninsko pravico. Če bo ugotovil, da se objekt stranke z interesom priključuje na komunalno infrastrukturo preko zemljišč, ki niso v lasti tožnika, pa z izdajo dovoljenja v pravni položaj tožnika ne bo poseženo.

23.Po povedanem je sodišče presodilo, da je toženka zmotno uporabila predpis, kar je po 4. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 razlog za opravo odločbe. Zato je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek.

24.Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega postopka sodišče še opozarja, da niti v postopku izdaje dovoljenja za legalizacijo in niti pri odločanju o tem, ali je tožnik stranski udeleženec v postopku, ni pravno relevantno, ali so investitorji komunalne opreme oziroma upravljavci elektroenergetske gospodarske javne infrastrukture slednjo zgradili na tožnikovem zemljišču z njegovim soglasjem oziroma soglasjem njegovih prednikov ali brez, tj. ali so izkazali pravico graditi ali pa jim je bilo gradbeno dovoljenje izdano brez tega. To vprašanje v tem postopku ni relevantno, saj se tiče razmerja med tožnikom in investitorji komunalne infrastrukture. Sodišče še opozarja, da je to, kakšne so v pravnem smislu razlike med priključkom in sekundarno komunalno infrastrukturo v zadevi X Ips 94/2017 pojasnilo Vrhovno sodišče. Ne razlikujeta se zgolj glede lastništva, temveč tudi glede temeljne funkcije. Komunalni priključek je priključek objekta na objekt komunalne oskrbe in njegovo omrežje, možnost priključka pa se ugotavlja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za posamezen objekt in je torej vezan na izgradnjo določenega objekta, saj šele takrat nastane potreba in dolžnost izgradnje priključka za priključitev na javno infrastrukturo. Funkcija priključka je torej namenjena zgolj koristi posameznega objekta, medtem ko javna infrastruktura služi izvajanju javne službe in je v tem smislu v javno korist kot jo opredeljujejo predpisi, ki urejajo posamezno (lokalno, gospodarsko) javno službo.

25.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 385,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 469,70 EUR, ker je bila zadeva rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

26.O stroškovnem zahtevku stranke z interesom je sodišče odločalo na podlagi določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja v postopku v upravnem sporu. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke. Ker je tožnik s tožbo zoper njen akt uspel, glede na načelo uspeha v pravdi ni dolžan povrniti njenih stroškov postopka.

-------------------------------

1A. Kmecl v P. Kovač, E. Kerševan, Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, stran 338.

2Glej X Ips 34/2019.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 36, 36/2, 114, 114/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.