Jedro

V zvezi z zaključkom tožene stranke, da gre pri predloženi listini – tiralici oziroma pri sodnemu nalogu za prijetje in privedbo tožnika, za nezanesljivo oziroma špekulativno sklepanje tožene stranke, je po mnenju sodišča tovrsten dvom mogoče odvrniti z ustrezno forenzično preiskavo izvirnika navedene listine, na kar utemeljeno opozarja tožnik v tožbi. Po presoji sodišča pa je utemeljen tudi nadaljnji tožbeni ugovor, da tožena stranka med razlogi za priznanje mednarodne zaščite ni upoštevala kot ključnega tožnikovega uveljavljanega delovanja za politično stranko OIPFG, kot tudi ne njegovih navedb o „zaznamovanosti“ pri iranski policiji kot relevantnih v smislu ogroženosti tožnika ter v tej zvezi priznanjem statusa begunca sur place, pač pa se je omejila zgolj na omenjena dva razloga (tiralica, udeležba tožnika na štirih demonstracijah v Italiji v letih 2008 in 2009). Slednja sta sicer relevantna z vidika zakonskih zahtev po predložitvi novih dokazov v skladu s 1. in 2. odstavkom 56. člena ZMZ za odločitev o sprejemu ponovne (druge) prošnje za mednarodno zaščito v obravnavo, o čemer pa je bilo predhodno že odločeno s posebnim sklepom.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-20/2008/54 (1232-12) z dne 19. 8. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi druge alinee 52. člena v povezavi s prvo alineo 53. člena in 33. člena v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 11/2011 – uradno prečiščeno besedilo) zavrnila ponovno (drugo) prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki jo je dne 1. 6. 2010 vložil pri toženi stranki.

2. Na podlagi dokumentacije v spisu tožena stranka ugotavlja, da je predhodno tožnik v Republiki Sloveniji že dne 27. 1. 2008 vložil prošnjo, ki je bila zavrnjena kot očitno neutemeljena z odločbo št. 2142-20/2008/9 z dne 28. 2. 2008, ki je postala pravnomočna 16. 4. 2008. Tožnik je dne 13. 3. 2008 zapustil azilni dom in je bil v skladu z Uredbo (ES) št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, s strani Republike Italije dne 4. 5. 2010 vrnjen v Republiko Slovenijo. Nato je dne 7. 5. 2010 na zapisnik podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki mu je priložil kopije štirih dokumentov v italijanskem jeziku, nanašajoče se na njegovo bivanje v Italiji ter dve strani fotokopij fotografij o njegovi udeležbi na demonstracijah v Italiji ter fotokopijo odločbe za privedbo št. 562, izdano 10. 2. 2008 s strani Sodišča za verske zadeve. S sklepom z dne 25. 5. 2010 je tožena stranka njegovemu zahtevku ugodila in mu dovolila vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je tožnik nato vložil na predpisanem standardiziranem obrazcu dne 1. 6. 2010. Tedaj je med drugim navedel, da je iranske narodnosti, ateist, poleg materinega farsi jezika pa govori tudi italijanski jezik; izvorno državo je zapustil decembra 2007 ter po približno mesecu dni bivanja v Turčiji preko Ljubljane želel z letalom v Francijo, a ga je prijela slovenska policija, ker je imel ponarejen potni list. Potem je takoj zaprosil za azil, ne spominja pa se točnega datuma vstopa v Republiko Slovenijo. Za ugotavljanje istovetnosti je predložil izkaz o dokončanem študiju z dne 13. 1. 2007 s strani pristanišča Anzali, z veljavnostjo do leta 2011, glede osebne izkaznice pa je pojasnil, da jo je predložil ob podaji prve prošnje, a mu ni bila vrnjena. Po poklicu je ladijski inženir: opravljal je delo šefa protipožarne zaščite v letih 2005 do 2007 pri delodajalcu A., v obdobju, ki ga ni časovno opredelil, pa je delal kot varnostni inženir pri B. Vojaškega roka ni služil, zadnji dve leti pa je bil v Italiji in je član stranke Čirikaje Fedojehawk – www.iranian-fedai.de. Republiko Slovenijo je zapustil po prejemu zavrnilne odločbe, s katero je bilo hkrati odločeno, da mora Republiko Slovenijo zapustiti v roku 3 dni, kar je tudi storil. V kakšni drugi državi ni zaprosil za priznanje azila. Na vprašanje, ali je bil že kdaj kaznovan oziroma prestajal zaporno kazen ter kje in zakaj, je odgovoril, da je bil v Iranu priprt 24 ur, ker se je s svojo ženo, s katero tedaj še ni bil poročen, sprehajal po cesti. Bližnji družinski člani, ki še prebivajo v matični državi so njegov oče, mati, žena in dve sestri. Na vprašanje, kam je odšel, ko je zapustil Republiko Slovenijo, je odgovoril, da je ves čas živel pri očetovem prijatelju po imenu H.N., kjer je bil tudi uradno prijavljen, kot izhaja iz kopije listine, ki jo je vložil v upravni spis. Na posebno vprašanje, ali je v Italiji zaprosil za azil, je tožnik odgovoril nikalno. Na nadaljnje vprašanje, ali lahko kot resnično potrdi, da ga je Italija hotela dne 11. 5. 2009 vrniti v Republiko Slovenijo, pa ga ni zato, ker je izginil, je tožnik to potrdil, vendar je pojasnil, da so se v času njegovega bivanja v Italiji trikrat dogajale demonstracije, na katerih je bil aktivno udeležen pri njihovi organizaciji. Ker bi glede na njegovo udeležbo na demonstracijah bilo v primeru, če bi ga Republika Slovenija vrnila v Iran, resno ogroženo njegovo življenje, mu je bila omogočena pritožba, ki jo je tožnik tudi vložil, zato ni bil izgnan. Na posebno vprašanje, ali je 25. 8. 2008 v Italiji zaprosil za azil, pa je tožnik odgovoril nikalno.

3. Na vprašanje, kje se nahajajo njegovi osebni dokumenti, je odgovoril, da je potni list pustil pri sprovajalcu v Turčiji, osebna izkaznica pa je ostala pri pristojnem organu ob podaji prve prošnje, nekaj njegovih dokumentov pa ima uradnik UNHCR po ime W. Le-ti so v glavnem vezani na njegovo politično stranko, vendar jih tožnik lahko naknadno pridobi. V zvezi z demonstracijami, na katerih je sodeloval tožnik v času, ko je živel v Italiji, je na posebno vprašanje tožene stranke pojasnil, da so prve demonstracije potekale v času konference FAO v Rimu 3. 6. 2008, ki se jo je udeležil tudi iranski predsednik Ahmadinejad. Nato so bile 23. 6. 2009 demonstracije v Benetkah v podporo iranskim demonstrantom zaradi ponovne neregularne izvolitve Ahmadinejada za predsednika Irana. Dne 1. 8. 2009 pa so v Rimu potekale demonstracije tudi v podporo ubitim demonstratom v Iranu, in sicer med srečanjem G7. Na teh demonstracijah sta se dva predstavnika demonstrantov udeležila srečanja G7 s prošnjo, da naj veleposlaništva teh držav v Teheranu omogočijo vstop demonstrantov v njihova veleposlaništva v namen zaščite pred iranskimi oblastmi, kar sta Italija in Francija tudi storili. Tožnik je bil pri vseh treh demonstracijah eden od organizatorjev, njegova naloga pa je bila organiziranje in izdelava vsebin transparentov, oblek in napisov na oblekah, kapah in majicah. Vse tri demonstracije pa je organizirala C., katere predsednik je H.N. Posebej vprašani tožnik je potrdil, da so posnetke demonstracij, vključno z njim, predvajali na iranski TV, čeprav tožnik ne ve točno, na kateri, ker je bil tedaj v Rimu. Videli pa so ga svojci, ki so mu to povedali v telefonskem pogovoru.

4. Tožnik je v zvezi z navedbo v vlogi na zapisnik z dne 7. 5. 2010, ko je na vprašanje, zakaj želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito dejal, da to dela zato, ker je Iransko sodišče izdalo tiralico za njim, dodatno pojasnil, da je res, da je bil ta dokument izdan 10. 2. 2008, medtem ko mu o tem, kdaj naj bi se zgodila privedba ni znano nič in o tem tudi ni po telefonu spraševal staršev, ker si ni upal, uradniki verskega sodišča pa so prišli na njegov dom dvakrat, spraševali po tožniku in iskali dokazila, v tretje pa so staršem dali tiralico – nalog za privedbo zato, da bi lahko obdolžili tudi domače, če bi tožnika kadarkoli v bodoče dobili doma. Navedeni dokument je bil predan njegovi mami, tožnik pa ne ve, kdo je bil tedaj še doma. Ni mu znano niti to, ali so domače kaj spraševali o njegovi odsotnosti, saj je le po e-mailu dobil obvestilo, da je tiralica prišla na dom, o čemer se boji govoriti po telefonu zaradi morebitnega prisluškovanja. Na vprašanje, kaj bi se mu zgodilo, če bi se vrnil domov, je tožnik odgovoril, da bi bil s strani oblasti zanesljivo usmrčen, pred tem pa bi ga mučili, da bi izdal čim več podatkov in informacij. Tiralica – nalog za privedbo, ki jo je predložil tožnik, je po njegovih navedbah v Iranu skoraj enaka smrtni obsodbi, saj je vprašljivo, ali se sploh še kdaj vrne domov oseba, ki jo enkrat privedejo.

5. Na osebnem razgovoru dne 28. 10. 2010 je tožnik toženi stranki predložil originalni dokument s kontaktnimi podatki stranke Čikarije Fedojehavk, katere član je tudi tožnik, ki ga je predal toženi stranki v varovanje z navedbo, da ga tožnik ne sme imeti pri sebi. Glede razlikovanja v poimenovanju stranke, ki ga je navedel tožnik ob podaji prošnje, je tožnik pojasnil, da se besede poimenovanja v iranskem jeziku težko dobesedno prevedejo v angleški oziroma drug tuji jezik. Na vprašanje, ali je članstvo v tej stranki kakorkoli povezano z njegovim sodelovanjem na demonstracijah, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, je tožnik odgovoril pritrdilno ter dodal, da so bile vse demonstracije organizirane s strani stranke, oni pa so izvedli same demonstracije in pripravo. Ko mu je bilo predočeno, da je ob vložitvi prošnje dejal, da je demonstracija organizirala C., medtem ko sedaj trdi, da jih je organizirala Organisation of Iranian People's Fedaii Guerrillas (v nadaljevanju: OIPFG) je tožnik dejal, da ne ve, kaj je za uradno osebo pomembno, ali je pomembna stranka ali imena ljudi v stranki, posebej pozvan pa je pojasnil, da je samo izvedbo demonstracij v Italiji naredil C., ki je del stranke OIPFG. Na vprašanje, kaj je tožnika privedlo k včlanitvi v to stranko je tožnik odgovoril, da je že v Iranu deloval v duhu te stranke in da je tudi njegova družina bila tako vzgojena, ko pa je prispel v Evropo, se je z idejami stranke bolje seznanil ter se ji je tudi uradno pridružil, ker je tu to možno, medtem ko je v Iranu to mogoče samo ilegalno. Pojasnil je tudi, da v Iranu ni bil udeleženec demonstracij, ker so se le-te zgodile šele pozneje, njegovo delovanje za stranko pa je bilo v primerjavi z današnjim, ko ji posveča 90 % svoje moči, tedaj v Iranu le na primerljivem nivoju 5 %, saj je bilo delovanje v Iranu zelo nevarno: vsak se vsakogar boji; če je kdo ovaden, da je član stranke, to pomeni smrtno kazen. V Republiki Sloveniji ni aktiven, ker tukaj za to nima možnosti, saj tožnik ne zna jezika in ne pozna ljudi, niti same države.

6. V zvezi z navedeno politično stranko OIPFG je tožnik pojasnil, da gre dejansko za staro politično stranko, ki deluje več kot 30 let in je znana po vsem svetu ter se že od samega začetka bori proti režimu Islamske republike Iran, v katerem že od prihoda Khomeinija na oblast zapirajo člane stranke in jih pobijajo, nekaj njihovih članov pa je bilo zaprtih in ubitih tudi še v času šaha Reze Pahlavija. Posebej vprašan, zakaj se zavzema ta stranka je tožnik dejal, da ne pozna glavnih ciljev, ker je sam njen manjši člen, ki s svojim delovanjem izraža pripadnost tej stranki, samo vrh stranke pa pozna njene načrte in cilje, o katerih je tožnik zaenkrat premalo informiran. Na vprašanje o njegovi dejavnosti v okviru te stranke v času njegovega bivanja v Italiji je pojasnil, da je bila njegova naloga na demonstracijah, da naredi grafično podobo na oblekah in vsebino na transparentih, ki so jih imeli udeleženci.

7. Na posebno vprašanje, kje so se zbirali člani te stranke v Italiji, oziroma, kje je on opravljal svoje zadolžitve pa je odgovoril, da gre za podatke, ki bi zanimali tudi iransko oblast in da bi ta vprašanja pričakoval v Iranu. Nadalje je še pojasnil, da je C. del navedene stranke OIPFG, ki deluje v pokrajini Veneto na severu Italije, za druge dele Italije pa so druge organizacija oziroma skupine, ki so vezane na navedeno stranko, vendar po drugimi imeni, kar služi za zaščito pripadnikov pred terorjem iranskih oblasti. C. (v nadaljevanju: Komite) organizira demonstracije na prireditvah, kot so FAO, G+8 in Filmski festival v Benetkah – LIDO ter tedaj pridobi vsa potrebna upravna dovoljenja, potem pa organizira tudi samo izvedbo demonstracij. Za sam Komite tožnik lahko poda več informacij, ker je v to direktno vključen, medtem ko je navedena politična stranka na višjem nivoju, tako da o tem nima vseh informacij. Na vprašanje o poteku obveščanja ljudi v zvezi z demonstracijami je odgovoril, da je večina Irancev študentov na univerzah v Padovi, Milanu in Benetkah, ki so v stalni telefonski in elektronski komunikaciji, tako da si po tej poti izmenjujejo informacije in obvestila pred pomembnimi dogodki ter se o njih dogovorijo. V zvezi z obveščanjem drugih državljanov, Italijanov, o predvidenih demonstracijah so za to skrbeli drugi ljudje, predvsem omenjeni prijatelj tožnikovega očeta, ker je že toliko časa v Italiji in natančno ve, kam se mora obrniti in kako izdati obvestila.

8. Na vprašanje, kolikšno je bilo število udeležencev na posamičnih demonstracijah, je tožnik odgovoril, da je to težko določiti in da ni mogoče podati točne številke. Na vprašanje kako to, da se organizacija, ki deluje v severni Italiji odloči organizirati demonstracije v Rimu in kako se to logistično izpelje, kako se prenese transparente v Rim in kako so potovali udeleženci do Rima, ali posamezno ali v skupini, je tožnik odgovoril, da je bil njihov cilj udeležba na vseh večjih demonstracijah v Italiji. Zaradi tega so se udeležili tudi demonstracij 3. 6. 2008 v Rimu, ki so bile vnaprej prijavljene pristojnim organom v Rimu. Le-ti tudi dodelijo točen čas, kdaj se lahko izvajajo aktivnosti, ki nato potekajo šele potem, ko prejmejo vsa dovoljenja. Tedaj se udeleženci šele odpravijo na dejansko mesto demonstracij, običajno v skupinah z avtobusi ali vlaki ali pa z osebnimi avtomobili, odvisno od tega, iz katerih krajev kdo prihaja.

9. Na vprašanje, kako to, da so bile na demonstracijah uporabljene izraelske zastave, ki so vidne na fotokopijah fotografij, ki jih je predložil tožnik, je odgovoril, da izraelskih zastav niso imeli v svojem programu, pač pa so bili to drugi demonstranti, ki so se prav tako udeležili demonstracij ob srečanju FAO, ki se ga je udeležil tudi iranski predsednik Ahmadinejad. Prav zaradi njegovih izjav v zvezi z Izraelom pa se jih je udeležilo tudi veliko Židov. Tožnik, ki prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje predvsem s sodelovanjem na treh demonstracijah v Italiji, je na vprašanje, kaj bi se mu zgodilo zaradi tega sodelovanja ob vrnitvi v matično državo dejal, da bi bil zanesljivo prijet s strani iranskih oblasti, ker je tam že zaznamovan, temu bi sledila dolgotrajna zasliševanja, na koncu pa bi bil likvidiran, kot so bili že usmrčeni pripadniki stranke v preteklosti.

10. Na ustnem zaslišanju je predložil poleg dveh slik še CD s posnetki vseh štirih demonstracij, na katerih je sodeloval tožnik, ki so vse datirane. Ob predočenju, da je tekom postopka omenjal zgolj tri demonstracije, sedaj pa govori o štirih, je tožnik v pojasnilo dejal, da dodatno prilaga še sedem fotografij, ki se nanašajo na proteste ob 66. beneškem filmskem festivalu – LIDO, za katere je čakal na dovoljenje s strani stranke oziroma posamične privolitve oseb, ki so z njim na fotografijah in so vsi iranski državljani, med katerimi sta gospod R., novinarj BBC, in S.M., znana iranska režiserka. Vse osebe, ki so na teh fotografijah skupaj s tožnikom so goreči nasprotniki iranskega režima in imajo prepoved vstopa v Iran, so pa tudi zelo znane osebnosti, kot je A.R., direktor iranskega televizijskega kanala Voice of America (VOA) za Italijo in G.F., znana hollywoodska igralka, ki je pripadnica Jonhbeshe Sabz, ki jo v Iranu dejansko vodi inženir Mousavi, ki je bil protikandidat Ahmadinejadu na zadnjih predsedniških volitvah. Na fotografiji s tožnikom je tudi M.M., obsojeni pripadnik skupine Jonbeshe Sabz, ki je sicer znan izvajalec izvirne iranske narodne glasbe, ki je zbežal iz Irana.

11. Posebej vprašan, na kakšen način lahko iranske oblasti izvedo za njegovo politično dejavnost v Italiji je tožnik odgovoril, da na to kažejo TV posnetki na iranski televiziji z demonstracij 3. 6. 2008 v Rimu, saj na ta način ni težko pridobiti njegovih osebnih podatkov, ker na območju, kjer živi tožnik v Italiji, živi približno 2000 Irancev. Tako je mogoče hitro ugotoviti ostale njegove osebne podatke, kar je v Iranu, ki šteje 75 milijonov prebivalcev, malo težje. Z ozirom na to, da je v Iranu že bil izdan sklep za njegovo privedbo na sodišče, imajo o tožniku zagotovo že veliko podatkov, iranske oblasti pa imajo vedno svojega informatorja med Iranci v tujini.

12. V zvezi z drugim razlogom, na katerem utemeljuje svojo ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, to je nalog za privedbo, ki ga je v fotokopiji predložil v spis, je tožnik na vpogled predložil tudi original in pojasnil, da je privedba možna zgolj z originalom dokumenta, sicer pa ne. Tožnik je pridobil original preko svojih prijateljev in znancev iz Irana, saj po pošti takega dokumenta ni mogoče poslati zaradi strogega nadzora iranskih oblasti nad pošto, ki se pošilja v tujino.

13. Tožnik je izrecno potrdil, da je svojo prvo prošnjo utemeljeval z lažnimi izjavami – sklicevanjem na zoroastrsko vero, kar je dodatno pojasnil, da tedaj ni uporabljal drugega razloga, ker se poprej ni posvetoval s stranko, katera ne dovoli, da se dajejo komurkoli kakršnekoli informacije brez posebnega dovoljenja, ker s tem člani ogrožajo sebe in druge pripadnike stranke. Zato je sprva tožnik iz strahu povedal, da je pripadnik zoroastrske vere, saj ni dobil možnosti za komunikacijo s stranko, ko je bil 20 dni na zaprtem oddelku zaradi dvoma v njegove dokumente. Šele po dveh mesecih je izvedel, da ima pravico do telefonskega razgovora. Tedaj tudi ni mogel predložiti odločbe o privedbi, ki jo je pridobil kasneje. Sedaj pa ima dobre možnosti za komunikacijo, tako da je situacija povsem drugačna.

14. Na vprašanje, zakaj je dejansko zapustil matično državo, je tožnik odgovoril, da je izvedel, da ga spremlja policija glede na pomembnost njegovega delovnega mesta in zaradi suma, da pomembne informacije, povezane s prevozi orožja posreduje svoji stranki, kar potrjuje tudi tiralica oziroma sodna odločba za njegovo privedbo, ki je bila izdana dva meseca po njegovem odhodu iz Irana. Na vprašanje, ali ima stike s svojci v Iranu je tožnik pritrdil ter pojasnil, da je zaradi prisluškovanja telefonskim razgovorom to nevarno, vendar je v kontaktu z mamo po elektronski pošti, ki omogoča bolj svobodno komunikacijo preko filtra. Na vprašanje, ali imajo njegovi sorodniki kakšne težave zaradi njegove zapustitve Irana, je tožnik odgovoril, da tega ne ve, saj so njihove informacije zelo skope.

15. Tožnik je na vprašanje, ali se je zavedal, kakšne posledice lahko ima udeležba na demonstracijah v Italiji zanj ob vrnitvi v Iran, je tožnik odgovoril, da se je te nevarnosti zavedal že v Iranu, ko je pričel sodelovati s stranko, kljub temu pa se je tako odločil, tudi za sodelovanje na demonstracijah.

16. Naknadno je tožnik v spis predložil internetno poročilo z dne 22. 12. 2010, iz katerega izhaja, da je bil predsednik stranke tarča napada, v katerem predsednik ni bil poškodovan, saj ga tedaj ni bilo v avtomobilu.

17. Informacije o tožnikovi izvorni državi, ki jih zgoščeno povzema v svoji obrazložitvi, je dne 1. 7. 2011 tožena stranka tožniku posredovala v seznanitev, skupaj s prevodom relevantnih delov v perzijski (farsi) jezik ter z navedbo spletnih strani, kjer so navedena poročila objavljena v celoti. Hkrati mu je sporočila, da razen člankov o demonstracijah z dne 3. 6. 2008 in 23. 6. 2009 ni zasledila informacij o drugih dveh demonstracijah, prav tako tudi ne o organizaciji C., ki je po tožnikovih navedbah te demonstracije organizirala, kot tudi, da so obrazi na fotografijah ob člankih slabo razvidni in da tožnika na njih ni zaslediti. V nadaljevanju obrazložitve vsebinsko povzema v celoti tudi njegov odgovor na posredovane informacije.

18. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka podaja dokazno oceno tožnikovih navedb glede razlogov, zaradi katerih je dejansko zapustil matično državo, zlasti v luči njegovih preostalih navedb ob vložitvi prve in ponovne prošnje za azil z dne 1. 6. 2010 ter na ustnem zaslišanju 25. 10. 2010. V povezavi s pridobljenimi informacijami o verskih sodiščih pa tožena stranka zaključuje, da listina, ki jo je predložil tožnik – nalog za privedbo pred versko sodišče, ni pristna. Ta zaključek utemeljuje na podlagi zbranih informacij ob dejstvu, da je ateist, pri čemer ni navedel, da bi bil študent bogoslovja ali duhovnik ali da bi imel sorodnika duhovnika, kot tudi ne, da bi se kdaj ukvarjal s kakšnim novinarskim delom, sploh pa ne s takšnim, ki bi bilo usmerjeno zoper duhovščino, kar bi glede na informacije lahko predstavljalo podlago za preganjanje laikov pred verskimi sodišči. Prav tako ni tožnik tekom postopka navedel kakršnihkoli okoliščin ali dejanj iz njegove preteklosti, ki bi bila usmerjena zoper duhovščino ali se nanjo kakorkoli navezovala in tega tudi ni navedel v svojem odgovoru na posredovane mu informacije. V luči informacij o verskih sodiščih kot neprepričljivo tožena stranka ocenjuje njegovo navedbo, da je nalog za privedbo pred versko sodišče posledica njegovega izdajanja informacij svoji politični stranki o vladnih prevozih orožja ob dejstvu, da je tožnik v svojem odgovoru na informacije med drugim navedel zgolj to, da so v poročilih opisane strukture sodišč le teorija, v praksi pa so načini vodenja sodišč drugačni. To pa ne more spremeniti ocene tožene stranke, ki si je prizadevala najti in uporabiti poročila o dejanski praksi verskih sodišč, kar je upoštevala pri svoji presoji, tožnik pa je v svojem odgovoru na posredovane informacije govoril zgolj na splošno o delovanju sodišč. Ker tožena stranka ocenjuje, da listina, ki jo tožnik uveljavlja v postopku kot razlog za zaščito, to je nalog za privedbo pred versko sodišče, ni pristna, zato tudi ne more predstavljati razloga za priznanje katerega izmed statusov po določilih ZMZ.

19. V zvezi z drugim razlogom, s katerim tožnik utemeljuje svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, to je udeležbo na štirih demonstracijah v Italiji tožena stranka sicer sprejema, da se jih je tožnik udeležil, kakor tudi, da so bile te demonstracije organizirane ob priložnostih, ki jih je navedel ter podkrepil s predloženimi fotografijami in kratkim posnetkom, ki je objavljen na spletni strani You tube, s čimer je kot razlog za zaščito uveljavljal dogodke, pri katerih je sodeloval po tem, ko je že zapustil izvorno državo ter tako uveljavljal, da je zatečeni (sur place) begunec. Ob tem pa tožena stranka kot neprepričljivo, malo verjetno in v nasprotju z nekaterimi drugimi njegovimi izjavami ocenjuje tožnikovo izjavo, da so ga svojci videli na iranski nacionalni televiziji v prikazu posnetka demonstracij iz Rima, saj po presoji tožene stranke zagotovo oblast države, ki se sama bori z nasprotovanjem svojega prebivalstva, tega ne bi še dodatno spodbujala s prikazovanjem posnetkov demonstracij nasprotovanja iranskemu režimu tudi v tujini. Glede na nekatere druge tožnikove navedbe, ki jih podrobno analizira v svoji obrazložitvi, in informacije, ki jih je pridobila sama tožena stranka kot vprašljivo ocenjuje tožnikovo trditev, da je prve tri od navedenih štirih demonstracij organizirala organizacija C., čeprav to za samo končno oceno upravičenosti tožnika niti ni (toliko) pomembno. Tisto, kar šteje za pomembno, je zgolj ocena tveganja, da bi iranske oblasti izvedele za tožnikovo proti iranskemu režimu nastrojeno delovanje v tujini. To pa je, po presoji tožene stranke, minimalno, ob dejstvu, da tožnik med postopkom ni navedel, da bi preko katerega od spletnih socialnih omrežij izražal svoje nestrinjanje z iranskim režimom, ob dejstvu, da v oceno tveganja tožena stranka ne more kot dodaten rizični dejavnik uvrstiti listine – naloga za privedbo pred versko sodišče, ki po mnenju tožene stranke ni pristna. V zvezi z obstojem verjetnosti, da so iranske oblasti izvedele za tožnikovo udeležbo na demonstracijah in kako resno smatrajo to udeležbo v smislu nasprotovanja iranskemu režimu, tožnik po presoji tožene stranke ni uspel izkazati, da so iranske oblasti izvedele za njegovo udeležbo na demonstracijah. Tožnik pa tudi ni predložil nobenih posrednih dokazov, ki bi kazali na neko povečano verjetnost, da bi oblasti za to izvedele, kot so posnetki ali fotografije na spletnih straneh, ki jih spremljajo iranske oblasti ali javno objavljeni in iranskim oblastem dostopni članki, ki bi omenjali tožnikovo ime ali fotografijo, na kateri bi bil prepoznaven, oziroma nadlegovanje njegovih sorodnikov v Iranu ter podobno. Čeprav iz poročil, ki jih je pridobila tožena stranka izhajajo informacije o snemanju demonstracij v tujini s strani iranskih agentov, zgolj na podlagi tega ni mogoče sklepati, da se snemajo prav vse demonstracije, kar bi bilo logistično težko izvedljivo in ker so očitno precej neodmevno potekale demonstracije, na katerih je sodeloval tožnik, je zato po mnenju tožene stranke malo verjetno, da bi iranske oblasti razpolagale s posnetki teh demonstracij in ker ni podatkov o tem, da bi v Iranu razpolagali s tehnologijo za prepoznavo obrazov, je zato njegova identifikacija zelo otežena. Četudi je tožnik v svojem odgovoru na posredovane informacije navedel, da je Iran pred leti v tujini kupil in uvozil tehnologijo za prepoznavo obrazov, tožena stranka ugotavlja, da tej izjavi ni mogoče pripisati nikakršne teže, saj nima podlage v informacijah, ki jih je pridobila tožena stranka. K temu dodaja, da je glede na navedeni zaključek zanemarljivega pomena tako dejstvo, da je tožnik pripravil transparente za demonstracije, kot tudi sama udeležba na demonstracijah. V tej zvezi tožena stranka zaključuje, da ne obstaja utemeljeno tveganje, da bi bil tožnik zaradi tega ob vrnitvi v Iran preganjan zaradi političnega prepričanja ali da bi utrpel resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve ali mučenja, nehumanega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. Dodatno kot neprepričljive ocenjuje tožnikove izjave, da med tekom prvega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ni imel možnosti navesti resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, zlasti ob oceni njegovih izjav, ki kažejo na to, da v Iranu ni bil politično aktiven niti v okviru stranke in ne kako drugače. Kar se tiče članka z dne 15. 12. 2010, ki ga je predložil tožnik pa tožena stranka ocenjuje, da je brez podlage njegova trditev, da napad na predsednika stranke v Španiji, ki sicer ni bil uspešen, kaže na to, da je ogrožen tudi tožnik in ne le v Iranu, ampak tudi v Evropi, saj gre za pretirano trditev tožnika, ob dejstvu, da s svojimi neverodostojnimi izjavami in predložitvijo listine, ki jo je tožena stranka ocenila kot nepristno, ni uspel izkazati, da bi bil v okviru te stranke dejaven že v Iranu, glede svojih aktivnosti v Italiji pa ni uspel izkazati, da so ali bi lahko prišle na znanje iranskim oblastem. Takšnega zaključka pa ne omogočajo niti razpoložljive informacije o njegovi izvorni državi, ki jih je pridobila tožena stranka, ki, sicer v dvomu, za resnično sprejema tožnikovo izjavo, da je bil v času svojega bivanja v Italiji aktivist oziroma aktivni privrženec navedene politične stranke, kar pa glede na okoliščine konkretnega primera ne zadostuje za priznanje enega ali drugega statusa po določilih ZMZ, saj zgolj to dejstvo v povezavi z vsemi okoliščinami konkretnega primera ne zadostuje za oceno, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo preganjan zaradi svojega političnega prepričanja ali soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve ali mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. Glede ostalih okoliščin (nalog za privedbo s strani verskega sodišča, delovanje za stranko v Iranu) tožena stranka tožnikovih izjav ne sprejema za verodostojne iz razlogov, ki jih je v svoji obrazložitvi podrobno pojasnila, kakšnih drugih okoliščin v zvezi z raso, vero, narodnostjo, pripadnostjo posebni družbeni skupini, resne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada pa tožnik ni niti uveljavljal. 20. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, napačne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve pravil postopka. Dejansko stanje je bilo napačno ugotovljeno v zvez z razlogi, ki jih je tožnik navajal za zapustitev izvorne države in za prošnjo za zaščito, saj je tožena stranka v nasprotju s tožnikovimi navedbami o njegovem delovanju za politično stranko OIPFG in o njegovi zaznamovanosti pri policiji, torej o njegovi ogroženosti, vrednotila in obravnavala druga dva razloga, in sicer nalog za privedbo pred versko sodišče in njegovo udeležbo na demonstracijah v Italiji, medtem ko je njegovo delovanje za politično stranko OIPFG navedla zgolj kot posredni razlog, čeprav tožnik naloga za privedbo pred sodišče sploh ni navajal kot razlog za zapustitev države, ker je bil izdan šele po njegovem odhodu. Napačno ga je tudi ocenila kot nepristno listino zgolj na podlagi nezanesljivega sklepanja, da zbrane informacije o namenu verskih sodišč in njihovem delovanju v praksi zadostujejo za tak sklep, ne da bi skušala preveriti avtentičnost predložene listine, izdane tožniku na uradnem obrazcu z žigom in podpisom. Prav to sedaj v tožbi zahteva tožnik, ki obrazloženo utemeljuje svoje navedbe o nezanesljivosti sklepanja tožene stranke, da gre za nepristno listino. Tudi glede presoje tožene stranke v zvezi z „drugim razlogom“ - udeležbo tožnika na demonstracijah v Italiji gre za nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil postopka in nepravilno uporabo materialnega prava, ne glede na to, ali so njegovi svojci v Iranu videli televizijski posnetek njegove udeležbe na demonstracijah v Italiji ali ne, saj je relevantno le to, da je njegovo udeležbo na demonstracijah lahko zaznala iranska obveščevalna služba v Italiji. Do tega ključnega vprašanja pa se tožena stranka ni opredelila, čeprav je to bistveno za priznanje statusa zatečenega begunca. Kot neutemeljeno tožnik označuje tudi sklepanje tožene stranke, da je le minimalno tveganje, da bi iranske oblasti izvedele za njegovo proti iranskemu režimu nastrojeno delovanje v tujini, ob njenih ugotovitvah, da so kritične Irance oblasti po povratku iz tujine hudo nadlegovale, nekateri pa so celo izginili. Tožnik bi bil ob povratku sumljiv že zato, ker svoje štiriletne odsotnosti iz Irana ne bi mogel pojasniti na za oblasti sprejemljiv način, ker ves ta čas ni kontaktiral z iranskimi predstavniki v tujini, kar je za oblasti zadosten dokaz, da se v Iran ni nameraval vrniti, dokler ni bil prisiljen, ker njegova prošnja za azil ni bila sprejeta. Tudi če je tveganje minimalno, pa vendarle obstaja in pomeni za tožnika smrtno nevarnost. Nadalje kot neutemeljeno označuje sklepanje tožene stranke, da so neresnične njegove izjave, da je prve tri demonstracije organizirala organizacija C., zgolj zato, ker tožena stranka njenega imena ni zasledila v novinarskih poročilih o teh demonstracijah. Kot napačno presojo tožene stranke tožnik označuje tudi njeno oceno tožnikove aktivnosti v politični stranki OIPFG kot zgolj „posredni razlog“, ker da ga tožnik ni neposredno uveljavljal kot razlog za zaščito, ampak le na nek način posredno z dvema listinama, ki jih je predložil, in sicer dopis, naslovljen na UNHCR in neki članek, saj celo sama ugotavlja, da je tožnik „tekom postopka zatrdil, da je ravno zaradi delovanja za to stranko zapustil izvorno državo“, vendar hkrati odreka verodostojnost tožnikovim pojasnilom, zakaj je šele v drugi prošnji to navedel kot temeljni razlog za odhod iz matične države, pri prvi pa se je skliceval na domnevno zoroastrstvo. Če se je toženi stranki porajal dvom glede pristnosti predložene listine – dopisa njegove politične stranke predstavništvi UNHCR v Italiji, bi ga preprosto lahko preverila na podlagi v listini vsebovanih kontaktnih podatkov o telefonski številki, poštnem in e-mail naslovu. Glede stališča tožene stranke, da tožnik ne zna navesti ciljev in idej svoje politične stranke, tožnik izpostavlja, da je na svojem obveščevalno zanimivem delovnem mestu v Iranu stranki samo posredoval tovrstne informacije, seveda ilegalno, zato se ni izpostavljal s sodelovanjem na javnih demonstracijah. Vendar pa je že sam obseg njegove režimu nasprotne dejavnosti v Italiji, ki je dokumentiran na fotografijah, zadosten razlog za hudo preganjanje in morda celo smrtno kazen v Iranu. Sodišču primarno predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije tožniku prizna bodisi status begunca sur place na podlagi njegove udeležbe na demonstracijah v Italiji bodisi status subsidiarne zaščite, oziroma podrejeno, da vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bi bilo nujno pridobiti tudi poročila UNHCR in Amnesty International, saj so iz Evrope vrnjeni prosilci za azil v Iranu hudo ogroženi glede na citat iz 7. člena verskega zakonika, ki je vsebovan v tožbi priloženem članku „R.R. je po vrnitvi iz Norveške zaprt v zaporu Evin“ (tožbena priloga A2).

21. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

22. Tožba je utemeljena.

23. V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka na podlagi 2. alinee 52. člena v povezavi s 1. alineo 53. člena ZMZ zavrnila tožnikovo ponovno (drugo) prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče po vpogledu predloženih upravnih spisov ugotavlja, da je tožnikovo prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je bila vložena 28. 1. 2008, tožena stranka z odločbo št. 2142-20/2008/9 (1352-02) z dne 28. 2. 2008 zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 4. alinee 55. člena ZMZ na podlagi ugotovitve, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se je skliceval, njegove navedbe pa so bile nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz 8. alinee 23. člena ZMZ. Dne 7. 5. 2010 je tožnik vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite zaradi dogodkov, ki so se zgodili po njegovem odhodu iz matične države, ki mu je tožena stranka ugodila s sklepom št. 2142-20/2008/32 (1232-12) z dne 25. 5. 2010 in mu je dovolila vložitev ponovne prošnje ob sklicevanju na 1. odstavek 56. člena in 3. odstavek 57. člena v povezavi s 43. členom ZMZ, četudi je ocenila, da tožnikovemu zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ne bi bilo mogoče ugoditi zgolj na podlagi predloženega poziva iranskega sodišča za njegovo privedbo in zaprtje, ker po oceni tožene stranke ne gre za pristno listino, temveč na podlagi njegovih navedb o sodelovanju na več demonstracijah v Italiji proti iranskemu predsedniku Ahmadinejadu, ki jih je tožnik podkrepil s predloženimi fotografijami v fotokopijah, v CD in posnetkom na portalu You tube, ponudil pa je tudi dokumente zaupne narave. Po oceni tožene stranke je tožnik s tem zadostil pogojem, ki jih za vložitev ponovne prošnje določa 1. odstavek 56. člena in 3. odstavek 57. člena ZMZ.

24. Na podlagi 1. odstavka 56. člena ZMZ prosilec, ki mu je bila prošnja že pravnomočno zavrnjena ali jo je izrecno umaknil, lahko vloži ponovno prošnjo samo pod pogojem, če ob vložitvi zahtevka predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. V skladu z 2. odstavkom 56. člena ZMZ morajo ti novi dokazi ali dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih prosilec iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljal. Tožnik je po presoji tožene stranke zadostil zakonskim pogojem iz citiranih določil 1. in 2. odstavka 56. člena ZMZ s tem, ko je svojemu zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ne le priložil nov dokaz, tiralico oziroma nalog iranskega sodišča za aretacijo in privedbo tožnika, ki jo tožena stranka sicer šteje za nepristno listino, pač pa zlasti s tem, da je navedel nova dejstva in okoliščine o svojem sodelovanju pri organizaciji in izvedbi več proti iranskemu režimu uperjenih demonstracij letih 2008 in 2009 v Italiji, ki jih je dodatno podkrepil s predloženimi fotografijami. Slednja dejstva v zvezi demonstracijami v Italiji v letih 2008 in 2009 so ostala v tožbi neprerekana, zato jih sodišče šteje kot med strankama nesporna.

25. Pač pa za tožnika ostaja sporna opredelitev razlogov za priznanje mednarodne zaščite, kot jih je tožena stranka izpostavila v izpodbijani odločbi (5. odstavek na str. 20, kot sledi: “Prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje predvsem z dvema razlogoma, in sicer nalogom za privedbo pred sodišče za verske zadeve in sodelovanjem na štirih demonstracijah proti iranskemu režimu, ki se jih je udeležil v Italiji po zapustitvi izvorne države“) ter nanje oprla zavrnilno odločitev, češ da nalog za privedbo ni pristen ter da na podlagi informacij o izvorni državi tožnika zgolj njegova udeležba na štirih demonstracijah v Italiji v letih 2008 in 2009 kot edina relevantna okoliščina konkretnega primera v povezavi z drugimi okoliščinami ne zadostuje za oceno, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo preganjan zaradi njegovega političnega prepričanja ali soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni, usmrtitve ali mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni, ker naj ne bi uveljavljal, niti izrecno niti po vsebini, kakršnihkoli drugih okoliščin. Takšen zaključek je po presoji sodišča preuranjen in protisloven glede na izpostavljene dele obrazložitve izpodbijane odločbe, na katere v tožbi utemeljeno opozarja tožnik.

26. V zvezi z zaključkom tožene stranke, da gre pri predloženi listini – tiralici oziroma pri sodnemu nalogu za prijetje in privedbo tožnika, za nezanesljivo oziroma špekulativno sklepanje tožene stranke, je po mnenju sodišča tovrsten dvom mogoče odvrniti z ustrezno forenzično preiskavo izvirnika navedene listine, na kar utemeljeno opozarja tožnik v tožbi. Po presoji sodišča pa je utemeljen tudi nadaljnji tožbeni ugovor, da tožena stranka med razlogi za priznanje mednarodne zaščite ni upoštevala kot ključnega tožnikovega uveljavljanega delovanja za politično stranko OIPFG, kot tudi ne njegovih navedb o „zaznamovanosti“ pri iranski policiji kot relevantnih v smislu ogroženosti tožnika ter v tej zvezi priznanjem statusa begunca sur place, pač pa se je omejila zgolj na omenjena dva razloga (tiralica, udeležba tožnika na štirih demonstracijah v Italiji v letih 2008 in 2009). Slednja sta sicer relevantna z vidika zakonskih zahtev po predložitvi novih dokazov v skladu s 1. in 2. odstavkom 56. člena ZMZ za odločitev o sprejemu ponovne (druge) prošnje za mednarodno zaščito v obravnavo, o čemer pa je bilo predhodno že odločeno s posebnim sklepom (št. 2142-20/2008/32 (1232-12) z dne 25. 5. 2010) tožene stranke, ki je bil izdan še pred izdajo izpodbijane odločbe. V tej zvezi sodišče posebej opozarja na stališče, ki ga je v primerljivi zadevi izoblikovalo Ustavno sodišče v svoji odločbi št. Up-1067/11-16 z dne 19. 1. 2012, v kateri med drugim navaja: //...Po oceni Ustavnega sodišča ni sporno, da se pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito upoštevajo tudi prejšnje prošnje prosilca. Vendar v primeru, ko prosilec svojo prošnjo opira na trditve, s katerimi utemeljuje status zatečenega begunca (po 1. odstavku 69. člena ZMZ), okoliščina, zakaj je prosilec zapustil izvorno državo, za presojo izpolnjenosti pogojev za priznanje statusa begunca ni pomembna. Pri priznanju statusa zatečenega begunca gre namreč prav za to, da utemeljen strah pred preganjanjem oziroma utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, temeljita bodisi na novih okoliščinah, ki so nastale po zapustitvi izvorne države, bodisi po pomembni zaostritvi že obstoječega stanja v izvorni državi, do katerega je prišlo v času, ko je bil prosilec že v tujini. V primeru uveljavljanja statusa zatečenega begunca zato zgolj razlogi, iz katerih je prosilec zapustil izvorno državo, ne morejo biti podlaga za zavrnitev prošnje. V obravnavani zadevi so zato po presoji Ustavnega sodišča navedbe pritožnika o uveljavljanju statusa zatečenega begunca bistvene za odločitev...//

27. Za vsebinsko obravnavanje in meritorno odločitev o tožnikovi ponovni (drugi) prošnji so relevantna zlasti določila 1. in 2. odstavka 69. člen ZMZ v povezavi z 2. in 3. odstavkom 2. člena ZMZ, ki jih je tožena stranka očitno pomotoma prezrla pri svoji odločitvi, saj jih v svoji obrazložitvi ni vsebinsko povzela niti jih ni citirala, pri čemer gre za vprašanje (nepravilne) uporabe materialnega prava v smislu 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, kar je posledično vplivalo na nepopolno zbrano procesno gradivo. Le-to je po presoji sodišča pomanjkljivo, ker ne vključuje niti splošnih informacij v smislu 8. alinee 23. člena ZMZ o sprejeti zakonodaji v izvorni državi tožnika, zlasti verskega zakonika, na katerega v tožbi opozarja tožnik s citatom 7. člena, medtem ko sama tožena stranka na podlagi zbranih informacij ugotavlja, da so Irance, ki so se udeležili protestov v tujini ali so kritizirali iransko vlado na omenjenih spletnih straneh, oblasti po povratku v Iran hudo nadlegovale - osebe so zaslišali, pridržali, jim grozili, zasegli njihove potne liste in jih zlorabili, nekateri so celo izginili. Slednje dodatno nalaga posebno skrbnost pri zbiranju procesnega gradiva, vendar le-to pred izdajo izpodbijane odločbe ni vsebovalo niti specifičnih informacij o izvorni državi v smislu 9. alinee 23. člena ZMZ, ki bi vključevale način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države, niti kakršnihkoli relevantnih informacij UNHCR o stanju v tožnikovi izvorni državi.

28. Sodišče je ob presoji zakonitosti izpodbijane odločbe v skladu s 1. odstavkom 2. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 v povezavi s 1. in 2. odstavkom 69. člena ZMZ. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji senata, ker je že na podlagi 1. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 ugotovilo, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti, zadeva pa se s tem vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo uvodoma navedene odločbe (3. odstavek 64. člena ZUS-1).