Jedro

Terjatev za vrnitev plinskih jeklenk, v katerih je tožeča stranka dobavljala toženi stranki plin in ki so ostale v njeni lasti ne zastara po določbi čl. 374 ZOR. Gre za lastninsko pravico, pravica do tožbe s katero lastnik zahteva naj mu posestnik vrne individualno določeno stvar ne zastara.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

S sodbo opr. št. II Pg 159/2001 z dne 14.12.2004 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna vrniti 27 posamičnih jeklenk, 2 paleti in 2 snopa plinskih jeklenk in sicer snop z 20 plinskimi jeklenkami in snop s 25 plinskimi jeklenkami. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev pravdne stroške tožene stranke v znesku 161.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2004 dalje.

Tožeča stranka je proti sodbi sodišča prve stopnje vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, sicer ne dvomi o tem, da je tožeča stranka toženi dobavila plin v plinskih jeklenkah na način, kot je naveden v tožbi. To dejstvo tudi tožena stranka ne osporava, vendar pa je tekom pravde trdila, da je jeklenke tožeči stranki vrnila, za takšno trditev pa ni predložila dokaza. V nadaljevanju pa je sodišče uporabilo določbo I. in II. odst. 374. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa zastaranje terjatev pravnih oseb iz pogodb v prometu blaga in storitev v roku treh let. Pritožba meni, da tožbenega zahtevka v tej pravdi ni mogoče obravnavati kot terjatev iz gospodarske pogodbe, saj tožeča stranka uveljavlja vrnitev stvari, torej uveljavlja lastninsko pravico. V času spornega razmerja je veljal Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR), ki v 37. čl. določa, da pravica tožbe iz I. odst. tega člena ne zastara. Gre za varstvo lastninske pravice, sodišče pa v tej pravdi tega člena ni uporabilo, čeprav bi ga po mnenju pritožbe moralo, saj tožeča stranka zahteva od tožene stranke vrnitev stvari iz naslova lastninske pravice na jeklenkah. Sodišče je na ta način kršilo splošno pravilo, da uveljavljanje lastninske pravice ne zastara. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne celotno zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov te pritožbe.

Odgovor na pritožbo ni bil podan.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da sta poslovno sodelovali in sicer je tožnica toženi izdobavljala plin v jeklenkah. Sporno med strankama je, ali je tožena stranka tožeči vrnila vse jeklenke (embalažo) ali ne. Glede na navedbe tožbe in listinsko dokumentacijo je ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki izdobavila embalažo v času med 15.2.1996 in 29.2.1996. Glede na datum vložitve tožbe je ugotovilo, da je tožeča stranka vložila tožbo več kot pet let od dobave jeklenk in izstavitve računa. Ugovoru zastaranja tožene stranke je sledilo ter kot za presojo obravnavanega spora veljavno določbo uporabilo I. in II. odst. 374. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa triletni zastaralni rok za medsebojne terjatve družbenih pravnih oseb iz pogodb v prometu blaga in storitev kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov nastalih v zvezi s temi pogodbami. Zaključilo je, da je terjatev tožeče stranke za vračilo jeklenk zastarala še pred vložitvijo tožbe, trditev tožnice, da gre za reivindikacijo, pa ni sprejelo kot relevantno.

Pritrditi je pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da so jeklenke, katerih vrnitev s tožbo zahteva, njena lastnina in hkrati njeno osnovno sredstvo, česar tožena stranka v odgovoru na tožbo ni zanikala. Med drugim je navajala, da če tožeča stranka zatrjuje in vtožuje vrnitev premične opreme iz leta 1996 očitno gre za zastaranje. Po I. odst. 374. čl. ZOR medsebojne terjatve pravnih oseb iz pogodb v prometu blaga in storitev kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami, zastarajo v treh letih. Vendar kot izhaja iz navedb pravdnih strank, je šlo med pravdnima strankama za dobavo plina v jeklenkah, torej je šlo za promet plina, ne pa tudi za promet jeklenk, ki so po navedbah strank očitno ostale v lasti tožeče stranke, torej niso bile predmet prometa. V kolikor so plinske jeklenke ostale v lasti tožeče stranke, bi sodišče prve stopnje pri razsoji moralo uporabiti čl. 37 Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerij (ZTLR), ki določa, da lastnik lahko zahteva s tožbo, naj mu posestnik vrne individualno določeno stvar in da pravica tožbe ne zastara.

Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo dejanskega stanja glede utemeljenosti tožbenega zahtevka na vrnitev stvari.

Pritožbi je bilo zato ugoditi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in mu zadevo vrnti v novo sojenje (čl. 355 ZPP).

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati dejansko stanje kot sledi iz zgornje obrazložitve.

V skladu z dol. čl. 165 ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.