Jedro

Tožnik je sicer navedel vrednost spornega predmeta glede glavnega tožbenega zahtevka, ni pa je opredelil, ko je naknadno postavil podrejeni tožbeni zahtevek. Upoštevaje določbo drugega odstavka 41. člena ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 44. člena ZPP, mora zaradi dovoljenosti revizije ker gre za zahtevka z različno podlago, stranka določiti vrednost vsakega posameznega zahtevka. Opredelitev vrednosti spora glede podrejenega tožbenega zahtevka pa je izostala, zaradi česar revizija v opisanem obsegu po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je dvosobno stanovanje v Ljubljani posebno tožnikovo premoženje z obveznostjo izstavitve zemljiškoknjižne listine, nato pa je ugotovilo, da predstavlja navedeno dvosobno stanovanje skupno, v zakonski zvezi pridobljeno premoženje pravdnih strank, na katerem znaša delež tožnika 60 % in delež toženke 40 %, z obveznostjo toženke, da tožniku izstavi listino, na podlagi katere se bo pri njej lastnih 10 % nepremičnine vknjižil lastnik kot tožnik. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je podrejeno uveljavljal, da znaša njegov delež na skupnem premoženju 95 % od celote, toženkin pa le 5 %) je zavrnilo.

Tožnik je vložil pritožbo zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje o podrejenem tožbenem zahtevku, ki pa jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer pa se revizijski predlog in obrazložitev revizije nanašata le na odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku. Vztraja pri svojih stališčih in šteje, da toženkin prispevek, čeprav se upošteva vse delo v gospodinjstvu (ki ga je bilo malo), zanemarjala pa je tudi otroke, ni presegal 5 %. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v obsegu zavrnilnega dela o podrejenem tožbenem zahtevku in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Tožnik je zoper toženko najprej postavil glavni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da predstavlja stanovanje, sicer pridobljeno med trajanjem zakonske zveze, tožnikovo posebno premoženje. Vrednost spornega predmeta je v tem obsegu opredelil z zneskom 3.000.000 SIT (sedaj 12.518,77 EUR). Naknadno pa je postavil tudi podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da stanovanje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, da pa je delež toženke na njem le 5 %. Vrednosti spornega predmeta glede podrejenega tožbenega zahtevka ni opredelil. Potem ko je sodišče prve stopnje s sodbo glavni tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo le o podrejenem tožbenem zahtevku, je tožnik vložil pritožbo le v obsegu odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku. Po odločitvi pritožbenega sodišča, ki je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, tožnik vlaga revizijo le v obsegu zavrnitve podrejenega tožbenega zahtevka.

Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih, kakršen je obravnavani, revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (sedaj 4.172, 92 EUR). Tožnik je sicer navedel vrednost spornega predmeta glede glavnega tožbenega zahtevka, ni pa je opredelil, ko je naknadno postavil podrejeni tožbeni zahtevek. Upoštevaje določbo drugega odstavka 41. člena ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 44. člena ZPP, mora zaradi dovoljenosti revizije ker gre, za zahtevka z različno podlago, stranka določiti vrednost vsakega posameznega zahtevka. Opredelitev vrednosti spora glede podrejenega tožbenega zahtevka pa je izostala, zaradi česar revizija v opisanem obsegu po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je zato zavrglo v skladu z določbo 377. člena ZPP.