Jedro

Delavec se pravici do odpravnine, ki mu pripada v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne more pravnoveljavno odpovedati. Zato je sporazum o višini izplačila odpravnine, ki sta ga sklenila tožnik in tožena stranka, in katerega namen je bil v tem, da se tožnik odpove pravici do dela odpravnine, do katere je bil upravičen na podlagi 109. člena ZDR, ničen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je sporazum o višini izplačila odpravnine delavcu tožene stranke z dne 2. 11. 2011 ničen. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku razliko odpravnine v znesku 9.014,55 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2011 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.260,07 EUR v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sporazum o višini odpravnine z dne 2. 11. 2011 ničen in da je dolžna tožena stranka tožniku plačati razliko v odpravnini v znesku 9.014,55 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2011. Sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za ugotovitev ničnosti tega sporazuma, ki sta ga pravdni stranki podpisali in sta se v njem strinjali, da je tožnik zaposlen pri toženi stranki od 11. 11. 1996. Sodišče prve stopnje dolžine zaposlitve tožnika pri toženi stranki ni ugotavljalo in je sledilo le njegovim navedbam, da je pri toženi stranki zaposlen od 2. 12. 1980. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo izpovedb prič A.A. in B.B., niti se do teh izpovedb ni opredelilo. Obe priči sta izpovedali, da so bili vsi podpisniki sporazuma (med njimi tudi tožnik) predhodno, pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in podpisom sporazuma, seznanjeni z vsebino tega sporazuma in z višino odpravnine. Kljub temu pa so vztrajali, da jim tožena stranka odpove pogodbe o zaposlitvi in jim omogoči odhod v pokoj na način, da bodo do izpolnitve minimalnih pogojev za upokojitev prejemali nadomestilo za primer brezposelnosti. Sporni sporazum je tožnik podpisal prostovoljno, po prejemu odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s tem pa je izkazal svojo pravo poslovno volje. Če tožnik sporazuma ne bi podpisal, bi mu morala tožena stranka izplačati tudi del odpravnine, ki jo je zahteval v tožbi. Tožnik se ni odpovedal pravici do odpravnine, pač pa se je po pridobitvi upravičenja odpovedal zahtevati odpravnino v celoti. Tožniku je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nedoseganja rezultatov dela. S spornim sporazumom se tožnik ni odpovedal pravici do odpravnine ali izplačilu le-te. V konkretnem primeru tudi ni šlo za enako dejansko in pravno situacijo, kot jo obravnava odločba Ustavnega sodišča RS št. Up 63/03 z dne 27. 1. 2005. Tožnik s podpisom sporazuma ni bil socialno ogrožen, in mu ni bila kršena pravica do dela, saj dela ni želel več opravljati pri toženi stranki. Tožnik odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi dobil, če zanjo ne bi sam prosil. Celoten postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil s tožnikom usklajen in je bil izveden v njegovem soglasju in na njegovo željo. Sodišče prve stopnje pa storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, poleg tega pa nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da ni storilo niti v pritožbi neobrazloženih bistvenih kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je sporazum o višini izplačila odpravnine, ki sta ga dne 2. 11. 2011 sklenila tožnik in tožena stranka (A10, B2), ničen, zato ker je v nasprotju z določbo 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Zaključilo je, da se delavec, tudi upoštevaje sodno prakso in odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 763/03 z dne 27. 1. 2005 (pravilno Up 63/03 z dne 27. 1. 2005) pravici do odpravnine, ki mu pripada v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne more pravnoveljavno odpovedati. Nadalje je ugotovilo, da je bila tožniku dne 28. 10. 2011 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, na podlagi katere je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 27. 12. 2011. V tej redni odpovedi je bilo določeno tudi, da pripada tožniku za 15 let delovne dobe pri toženi stranki odpravnina v višini 9.014,55 EUR, ki mu bo izplačana do izteka odpovednega roka. Odpravnino v tej višini je tožnik dobil izplačano, kar sicer navaja že v svoji tožbi. Ker pa je bilo v postopku ugotovljeno tudi, da je bil tožnik pri toženi stranki in svojih prejšnjih delodajalcih, v zvezi s katerimi je bila ugotovljena delovnopravna kontinuiteta, zaposlen polnih 31 let (od 2. 12. 1980 do 27. 12. 2011), mu je sodišče prve stopnje prisodilo še preostali del pripadajoče odpravnine v vtoževani višini. Pri tem je upoštevalo določbo 3. alineje drugega odstavka 109. člena ZDR, na podlagi katere je bil delavec upravičen do odpravnine v višini ene tretjine osnove iz prvega odstavka 109. člena ZDR za vsako leto dela pri delodajalcu, če je bil zaposlen pri delodajalcu nad 15 let. Glede na navedeno določbo in glede na četrti odstavek 109. člena ZDR, na podlagi katerega višina odpravnine ne sme presegati desetkratnika osnove iz prvega odstavka 109. člena ZDR (razen če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače, kar pa v tem postopku ni bilo ugotovljeno), je ugotovilo, da je tožnik upoštevaje citirane zakonske določbe upravičen še do izplačila dela odpravnine v znesku 9.014,55 EUR. Zato mu je ta znesek, ki ga je tožnik tudi vtoževal, prisodilo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2011 dalje, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti prenehalo.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z zgornjimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za ugotovitev ničnosti sporazuma z dne 2. 11. 2011. Namen tega sporazuma je bil v tem, da se tožnik odpove pravici do dela odpravnine, do katere je bil upravičen na podlagi 109. člena ZDR. Tej pravici pa se tožnik ni mogel pravnoveljavno odpovedati, kar izhaja že iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up 63/03 z dne 27. 1. 2005, na katero se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje. Ker je vsebina omenjenega sporazuma prav odpoved delu pravice do odpravnine, je imelo sodišče prve stopnje pravno podlago v določbi prvega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) za ugotovitev ničnosti tega sporazuma. Iz omenjene odločbe Ustavnega sodišča RS namreč izhaja, da je takšna odpoved pravici do odpravnine v neskladju s prvim odstavkom 50. člena Ustave RS (Ur. l. RS I, št. 33/91 in nadalj.) in 66. členom Ustave RS in se zato krši tožnikova pravica do socialne varnosti in pravica do varstva dela. Sporazum o nižjem izplačilu odpravnine (od zakonsko pripadajoče) je v nasprotju s prisilno zakonsko določbo 109. člena ZDR, zato tak sporazum ne more imeti pravnih posledic (podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010). Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do izpovedb prič B.B. in A.A., saj glede na to, da se delavec pravici do odpravnine ne more odpovedati, niti ni pravno relevantno, če je bila ta odpoved posledica njegove prave volje.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da sklicevanje na omenjeno odločbo ustavnega sodišča ni utemeljeno, ker ne gre za enako pravno in dejansko situacijo. Bistvena je ugotovitev, da se delavec odpravnini, ki mu pripada na podlagi zakona zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, ne more odpovedati. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožene stranke, da se je tožnik z omenjenim sporazumom dogovoril za dolžino svoje zaposlitve pri toženi stranki (kar bi posledično pomenilo, da mu pripada nižja odpravnina od tiste, ki bi mu šla ob upoštevanju njegove celotne delovne dobe pri toženi stranki in pri prejšnjih delodajalcih, ki se mu upošteva glede na delovnopravno kontinuiteto). Takšna interpretacija sporazuma bi dejansko pomenila obid nedopustnosti odpovedi pravici do odpravnine. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik upravičen do odpravnine ob upoštevanju 31 let delovne dobe, število let delovne dobe pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi fotokopije tožnikove delovne knjižice in tožnikove izpovedbe, iz katere izhaja, da je podana delovnopravna kontinuiteta tožnika pri toženi stranki in njegovih prejšnjih delodajalcih vse od 2. 12. 1980 dalje do 27. 12. 2011. Ker tožena stranka dokazov, iz katerih bi izhajalo, da delovnopravna kontinuiteta tožnika pri njegovih prejšnjih delodajalcih, ki se upošteva pri številu let delovne dobe za izračun odpravnine, ni podana, ni predložila, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožniku pripada odpravnina upoštevaje 31 let delovne dobe. Glede na navedeno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je pri ugotavljanju števila let delovne dobe, ki je pomembno za odločitev o višini pripadajoče odpravnine, sodišče prve stopnje upoštevalo le tožnikove navedbe. To dejstvo je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov (listinski dokazi, izpovedba tožnika). Prav tako po stališču pritožbenega sodišča ni pravno relevantna pritožbena navedba tožene stranke, da je tožniku sporno redno odpoved podala ob njegovem soglasju oziroma na njegovo željo. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (ki je bila opredeljena v 2. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR) je enostranska odločitev delodajalca (neodvisna od delavčeve volje), za katero je ZDR določal pravne posledice, med katere spada tudi plačilo zakonsko določene odpravnine.

10. Glede na to, da tožena stranka v pritožbi odločitev o pravdnih stroških, ki jih mora povrniti tožniku, izpodbija brez konkretnih pritožbenih navedb, je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov tožnika upoštevalo določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) in jih tudi odmerilo skladno z navedenim zakonom ter določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Glede na to, da odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.