Jedro

Tožnik je s tožbo predvsem izpodbijal prejeto oceno po kriterijih zanesljivost, sodelovanje in odnos do uporabnikov storitev, po katerih je prejel nižjo oceno od odlično in meni, da bi tudi po teh kriterijih moral biti ocenjen odlično. Sodišče prve stopnje je opravilo skrbno presojo pravilne uporabe vsakega od predpisanih kriterijev za ocenjevanje delovne uspešnosti javnih uslužbencev, za sprejete dokazne zaključke pa je navedlo prepričljive razloge. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v postopku podaje sporne ocene upoštevala vse predpisane elemente in kriterije ocenjevanja, uporabo in vrednotenje teh kriterijev, pa tudi ustrezno obrazložila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi ocena tožene stranke o delu tožnika z dne 23. 1. 2018 in sklep št. ... z dne 8. 3. 2018 za ocenjevalno obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izdati novo ustrezno oceno za ocenjevalno obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.175,58 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. V pritožbi navaja, da je tožnik že v tožbi navedel, da je po kriterijih strokovnost, obseg dela, pravočasnost, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost, organiziranje dela in interdisciplinarnost prejel oceno odlično (torej po 8 kriterijih), pri kriteriju zanesljivosti je prejel oceno zelo dobro, pri kriteriju sodelovanja oceno dobro, pri kriterijih odnos uporabnikov do storitev in komunikacija pa nezadovoljivo. Ocenjevalec ga je ocenil z oceno zelo dobro. Tožnik izpodbija oceno po kriterijih zanesljivost, sodelovanje ter odnos do uporabnikov storitev in komunikacije. Sodišče prve stopnje je glede kriterija zanesljivost, po katerem je tožnik prejel oceno zelo dobro, po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati kršitve delovne obveznosti oziroma odgovornosti zaradi tega, ker v komunikaciji s pomočnikom komandirja A.A., ni vedel, kje se nahaja službeno vozilo Clio ... ter navedeno ni moglo vplivati na oceno delovne uspešnosti, s čimer tožnik seveda soglaša. Vendar pa sodišče ob danem zaključku ni naredilo nadaljnjega zaključka, da bi moral biti tožnik ocenjen z oceno odlično in ne zelo dobro. Nadalje je sodišče glede kriterija sodelovanje, po katerem je tožnik prejel oceno dobro, ugotovilo, da nepravilno poročanje, ki ni bilo v skladu s Pravili policije (ker delavec pri tem ni vstal), ne more bistveno vplivati na oceno. Priči B.B. in A.A. sta izpovedali, da zaradi obremenjenosti policistov tega nista zahtevala. Po drugi strani pa je sodišče ugotovilo utemeljenost očitka, da naj bi tožnik dne 13. 7. 2017 na delovnem mestu spal (in ne le sedel z vzdignjenimi nogami, kot to vztraja tožnik). To naj bi po mnenju sodišča predstavljalo neustrezno poročanje, in da se zato tožnik neutemeljeno zavzema za oceno odlično po kriteriju sodelovanja. Zaključek sodišča je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Komandir B.B. je namreč izrecno zanikal, da bi ta dogodek vplival na oceno. Ob upoštevanju navedenega in dejstva, da tako po navedbah komandirja kot tudi po ugotovitvah sodišča, občasno neustrezno poročanje, ne vpliva na oceno, bi bil torej pravilen zaključek sodišča, da tožniku ob neutemeljenosti vseh ostalih očitkov glede kriterija sodelovanja, pripada ocena odlično oziroma vsaj zelo dobro. V zvezi s kriterijem odnosa do uporabnikov storitev in komunikacije, za katere je tožnik prejel oceno nezadovoljivo, pa tožnik poudarja, da sta se kar dva od treh očitkov izkazala za v celoti neutemeljena (C.C. in D.D.). Tožnik je prepričan, da je neutemeljen tudi tretji očitek E.E.. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da tožniku glede dogodka z C.C. ni mogoče očitati, da bi lahko drugače organiziral delo in zagotovil, da bi bila uporabnica prej obravnavana ter da je toženka to pritožbo neutemeljeno štela v okvir znižanja ocene. Tudi v zadevi D.D. je sodišče štelo, da ni dokazan očitek o neprimerni komunikaciji tožnika. V zvezi z uporabnico E.E., za katero je sodišče ugotovilo, da je tožnik ni obravnaval pravilno, pa sodišče ni upoštevalo izpovedi tožnika, da je E.E. pojasnil, da sistem ne dela in da je tožnik takoj, ko je sistem pričel ponovno delovati tudi formalno sprejel prijavo, patrulja pa je ob vrnitvi s terena opravila razgovor z uporabnico. Torej tudi v zadevi E.E. tožniku ni bila dokazana kršitev in tudi če bi bil tožnikov odnos do E.E. resnično neprimeren, pa nikakor ni šlo za tako neprimeren odnos, da bi opravičevalo znižanje ocene po tem kriteriju iz odlično na nezadovoljivo. Po izvedenem dokazu se je izkazalo, da bi moral tožnik prejeti oceno odlično za zanesljivost in tudi za kriterij sodelovanje bi moral biti ocenjen najmanj z oceno zelo dobro in tudi za komunikacijo ter odnos do uporabnikov. Tožnikova ocena bi bila tako najmanj 9 x odlično in 3 x zelo dobro, kar pa nedvomno predstavlja temelj za skupno oceno odlično. Sodišče je spregledalo dokument sekretariata MNZ št. ... z dne 5. 1. 2011, ocenjevanje javnih uslužbencev za leto 2010 in napredovanje v leto 2011 ter Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Ocena sodišča je zato nepravilna, saj bi že po naravi stvari v tovrstnih sporih ocena sodišča bila omejena izključno na presojo pravilnega vrednotenja posameznih kriterijev, kot so predpisani v zgornjih citiranih predpisih in internih navodilih toženke. Sodišče bi zaradi napak v postopku ocenjevanja, moralo ugotoviti nezakonitost izpodbijane ocene z dne 23. 1. 2018 in sklepa z dne 8. 3. 2018, oceno in sklep razveljaviti ter toženki naložiti izdajo nove ustrezne ocene. Sodišče je zato zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter nepravilno uporabilo materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je bil tožniku za leto 2017 ustrezno ocenjen. Neutemeljen je zahtevek tožnika po zvišanju ocene po kriteriju sodelovanja. Tožnik ni imel primernega odnosa do sodelavcev, kar se je manifestiralo v dogodku 13. 7. 2017, ko je pomočnik komandirja A.A. ob 4.50 uri vstopil skozi glavni vhod PP, v sobo dežurnega in pri tem opazil, da so bile luči v avli ugasnjene. Prostor v dežurni sobi je bil zatemnjen, tožnik pa je na dveh stolih ležal na boku. Pomočnik komandirja ga je pozdravil in vprašal, kaj je zdaj to, ter da ležanje na delovnem mestu ni primerno in šele takrat ga je tožnik opazil. Ne gre zanemariti dejstva, da so bili sicer policisti, ki so bili zaloteni pri spanju na delovnem mestu v večini primerov disciplinsko kaznovani, saj morajo policisti skladno s 33. členom ZDR-1 vestno opravljati delo. V navedenem primeru je nedvomno šlo za nevestno opravljanje dela. Pomočnik komandirja A.A. se kljub kršitvi ni odločil za uvedbo disciplinskega postopka, temveč je s tožnikom opravil le razgovor. Tožnik je bil zato po navedenem kriteriju ocenjen z oceno dobro. Prav tako je potrebno upoštevati, da tožnik večkrat ni vstal in poročal, vendar je bilo spanje na delovnem mestu poglavitni razlog za odločitev po kriteriju sodelovanja. Tudi v primeru gospe E.E. tožnik ni ravnal v skladu z nalogami dežurnega policista. Tožnik bi moral kljub nedelovanju računalniškega sistema, takoj obvestiti prosto patruljo o pogrešani osebi, predvsem pa bi moral E.E. vsaj s človeške plati nedvomno pokazati, da mu je mar za njenega sina – pogrešano osebo, da bi ji povedal, da sistem ne deluje, vendar da bo sprejeta prijava pogrešane osebe. Tožnik bi lahko tako sprejel prijavo, se pogovoril z njo in takoj o tem obvestil OKC PU F. (113), kar pa ni storil. OKC bi lahko takoj po prejeti prijavi obvestil vse patrulje o pogrešani osebi. Tudi naknadno, ko je gospa E.E. prišla nazaj na PP (seveda po klicu G.G.) ni naredil popolnoma nič, saj je bil razgovor z njo opravljen šele okoli 17. ure in je bil OKC PU F. obveščen šele ob 18.04, kar pomeni, da je od prve prijave, ko je gospa E.E. hotela prijaviti pogrešano osebo, minilo skoraj tri ure. Zato ne drži trditev tožnika, da je naredil vse in da je patrulja obravnavala zadevo. Tožnik je obupano gospo, ki je prišla na postajo po pomoč napotil, naj se oglasi drugi dan ali v ponedeljek. Torej pri omenjeni prijavi pogrešane osebe policist ni deloval v skladu z vrednotami in vrlinami, da služi ljudem, ter varuje ljudi in premoženje. Zgolj pomočniku komandirja G.G., ki se je angažiral ter organiziral delo v svojem prostem času, gre zahvala, da se gospa E.E. ni pritožila nad delom policista (tožnika). Ob upoštevanju vseh dogodkov in dejstev, da vodstvo v niti enem primeru ni zahtevalo disciplinske odgovornosti tožnika ter v primerjavi z ostalimi policisti na istem delovnem mestu, je zahteva po skupni oceni odlično, kot to uveljavlja tožnik s pritožbo, neutemeljena. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) in Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (v nadaljevanju: Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami), ki urejata ocenjevanje delovne uspešnosti javnih uslužbencev. Javne uslužbence se oceni enkrat letno, ocena pa je lahko po stopnjah odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (2. člen Uredbe). V 3. členu Uredba določa, da se letna ocena delovne uspešnosti opravi na osnovi elementov, ki jih določa prvi odstavek 17. člena ZSPSJ in sicer se delovna uspešnost ocenjuje glede na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela. Ocena je podvržena preizkusu pred komisijo (17. a člen ZSPJS).

7. Tožnik je bil zaposlen kot policisti SR-stalni dežurni policist na PP H.. Iz ocenjevanega lista z dne 23. 1. 2018 izhaja, da ga je komandir PP B.B. za leto 2017 ocenil z oceno zelo dobro. V skupni utemeljitvi ocene je obrazložil, da je tožnik pri delu strokoven in samostojen, včasih pa še potrebuje pomoč vodstva; delo je opravljal zelo dobro; do uporabnikov storitev ima dober odnos, prav tako do sodelavcev in vodstva; delo vedno opravi v roku; je motiviran; delo si zna organizirati; povezuje znanje iz različnih področjih. V letu 2017 je na PP prejel največ zapisnikov o sprejemu ustnih ovadb v primerjavi z drugimi dežurnimi policisti, hkrati pa je bil s strani vodstva 4 x opozorjen na nepravilnosti in sicer, 2 x zaradi neprofesionalnega in osornega odnosa do strank in 2 x zaradi dela mimo usmeritev vodstva, vendar je ocenjevalec vseeno ocenil njegovo delo z oceno zelo dobro. Tožnik je bil po kriterijih strokovnost, obseg dela, pravočasnost, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost, organiziranje dela in interdisciplinarnosti ocenjen odlično, po kriteriju zanesljivosti je prejel oceno zelo dobro, po kriteriju sodelovanje je bil ocenjen dobro, po kriteriju odnos do uporabnikov storitev pa nezadovoljivo. Skupna ocena je bila zelo dobro. Tožnik se je zoper oceno pritožil, Komisija za preizkus ocene delovne uspešnosti je njegovo pritožbo obravnavala in s sklepom z dne 8. 3. 2018 pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

8. Tožnik je s tožbo predvsem izpodbijal prejeto oceno po kriterijih zanesljivost, sodelovanje in odnos do uporabnikov storitev, po katerih je prejel nižjo oceno od odlično in meni, da bi tudi po teh kriterijih moral biti ocenjen odlično. Sodišče prve stopnje je opravilo skrbno presojo pravilne uporabe vsakega od predpisanih kriterijev za ocenjevanje delovne uspešnosti javnih uslužbencev, za sprejete dokazne zaključke pa je navedlo prepričljive razloge. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v postopku podaje sporne ocene upoštevala vse predpisane elemente in kriterije ocenjevanja, uporabo in vrednotenje teh kriterijev, pa tudi ustrezno obrazložila. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP pa v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, še dodaja:

9. Sodišče prve stopnje je glede kriterija zanesljivosti, po katerem je tožnik prejel oceno zelo dobro, po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati kršitve delovne obveznosti oziroma odgovornosti za dogodek, ko dne 6. 9. 2017 v komunikaciji s pomočnikom komandirja A.A. ni vedel, kje se nahaja službeno vozilo Clio .... Po zaslišanju prič A.A. in B.B. ter drugih listinskih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati nepravilnosti v zvezi z opisanim dejanjem dne 9. 6. 2017, saj je policist I.I. vzel avto in ni obenem poskrbel, da bi bilo to dejstvo ustrezno evidentirano v razporedu dela. Zato je sodišče zaključilo, da očitana kršitev ni mogla vplivati na oceno delovne uspešnosti. Neutemeljena pa je v zvezi s tem pritožba tožnika, da bi ga moralo sodišče po kriteriju zanesljivosti oceniti z oceno odlično.

10. Po kriteriju sodelovanje, po katerem je tožnik prejel oceno dobro, pa je sodišče po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da ni utemeljen očitek tožniku, da večkrat ni vstal in poročal ob prihodu B.B. oziroma druge starešine PP v dežurno sobo. Tožnik je trdil, da ni vstal le takrat, ko je imel delo, tožena stranka pa trditev tožnika ni prerekala in ni konkretizirala, kdaj natančno in v katerih okoliščinah naj bi tožnik večkrat kršil pravila. Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo utemeljenost očitka, da naj bi tožnik dne 13. 7. 2017 na delovnem mestu spal. Glede očitanega dogodka je sodišče verjelo priči A.A., ki je izpovedal, da je dne 13. 7. 2017 nadomeščal komandirja in ko je ob 4.50 uri vstopil skozi glavni vhod PP v sobo dežurnega policista, je tožnik ležal na dveh stolih. Prav tako so priče A.A., B.B. in J.J. izpovedale, da je bil dne 13. 7. 2017 prostor v dežurni sobi bil zatemnjen in prav tako so bile luči ugasnjene v avli, kar pa je bilo v nasprotju s pravili. Glede na prepričljive izpovedi prič je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik ob prihodu A.A. spal, zato je glede na navedeno, ocena tožene stranke po tem kriteriju utemeljena.

11. Pritožba tudi neutemeljeno nasprotuje dejanskemu zaključku sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravilno uporabila kriterij odnos do uporabnikov storitev. Dne 1. 3. 2017 se je nad delom tožnika pritožila uporabnica storitve C.C.. Tožena stranka je izvedla pomiritveni postopek, v katerem so bili zaslišani tožnik, C.C., K.K. ter L.L.. Iz zapisnika o pomiritvenem postopku izhaja, da je bilo v postopku delo tožnika ocenjeno za neprofesionalno, in je tožena stranka ugotovila utemeljenost pritožbe C.C.. V zvezi s tem dogodkom je služba direktorja PP uprave F. dne 5. 4. 2017 od komandirja PP B.B. zahtevala pojasnilo, zakaj glede na ugotovljene nepravilnosti zoper tožnika ni podal predloga za uvedbo disciplinskega postopka. Komandir je službi direktorja PP F. odgovoril, da komunikacija tožnika res ni bila primerna, da pa je bila to prva strokovna napaka tožnika v času mandata komandirja B.B. in da je njegovo delo do tedaj bilo profesionalno ter ni prišlo do hujših posledic kot nezadovoljstva pritožnice, da pa bo dogodek vplival na letno oceno tožnika ter bo uveden disciplinski postopek ob morebitni naslednji napaki. Tožena stranka je tožnika nato poslala na 3-dnevno usposabljanje glede komunikacije. V zvezi s pritožbo uporabnice D.D. je sodišče prve stopnje zaključilo, da glede obravnavanega dogodka ni dokazana utemeljenost očitka o neprimerni komunikaciji tožnika, ker je tožnik zanikal neprimeren odnos do uporabnice, tožena stranka pa z ostalimi izvedenimi dokazi ni dokazala tožnikove neustrezne komunikacije z D.D.. Je pa v zvezi s stranko E.E., ki je na PP H. želela prijaviti pogrešano osebo (sina), ugotovilo, da odnos tožnika do uporabnice E.E. dejansko ni bil ustrezen. Sodišče se je o tem prepričalo na podlagi prepričljive izpovedi pomočnika komandirja G.G., ki je dne 25. 11. 2017 sam obvestil tožnika, da je uporabnico E.E. napotil na PP H., da poda prijavo o pogrešani osebi, vendar ga je kasneje uporabnica poklicala po telefonu in mu povedala, da jo je tožnik odslovil in ji dejal, naj pride naslednjega dne v nedeljo ali ponedeljek, ker računalnik ne deluje, da evidenc pa ne delajo. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljive izpovedbe pomočnika komandirja G.G. zaključilo, da odnos tožnika do obravnavane uporabnice storitev E.E. dejansko ni bil ustrezen, saj so dežurni policisti načeloma prvi stik med policijo in državljani, ki pridejo na PP in je prva obravnava zelo pomembna. Če policistov odnos do državljana ni ustrezen, to pri njem sproži neprijetno reakcijo, ter vpliva tako na mnenje o policistu, kot o policiji kot organizaciji. Glede na navedeno je bila ocena nadrejenega delavca po kriteriju odnos do uporabnikov storitev, utemeljena.

12. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka pravilno upoštevala kriterije po ZSPJS in Uredbi. Tožena stranka je prepričljivo obrazložila, zakaj tožnika po posameznih kriterijih ni ocenilo z oceno odlično. Ocena je že po naravi stvari omejena izključno le na presojo pravilne uporabe kriterijev, kot so predpisani v Uredbi oziroma na presojo pravilnega vrednotenja posameznih kriterijev, kot so predpisani in sodišče ne more samo nadomestiti ocene nadrejenega delavca, ki dobo pozna delo organa in zato lahko oceni, kakšen je prispevek posameznega javnega uslužbenca k delovanju organa. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da upoštevajoč ugotovitve nepravilnosti v okviru kriterija sodelovanja in kriterija odnos do uporabnikov storitev je bila ocena za leto 2017 objektivno utemeljena. Pritožbeno sodišče poudarja, da iz določb ZSPJS in Uredbe ne izhaja obveznost delodajalca, da mora nadrejeni delavec o razlogih, na podlagi katerih oceni delo javnih uslužbencev, voditi kakršnekoli evidence. Bistveno je, da oceno poda ob upoštevanju predpisanih kriterijev ter da v primeru postopka preizkusa ocene navede prepričljive, objektivne razloge. Ocena delovne uspešnosti je vedno do določene mere odraz subjektivne ocene nadrejenega delavca, kar pa samo po sebi ne pomeni, da je pristranska. V konkretni zadevi je nadrejen delavec tožnika komandir B.B. navedel prepričljive, objektivne razloge za svojo oceno.

13. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Tožnik sam krije stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspel. Tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni bistveno prispeval k reševanju pritožbe (155. člen ZPP).