Jedro

Sklep o zavrženju zahteve za obnovo kazenskega postopka ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ker ni obrazloženo, zakaj predlagano zaslišanje priče M.R. ni tak dokaz, da bi se mogla na njegovi podlagi dovoliti obnova. Navedeno je namreč le, da ni verjetno, da bi njegova izpoved v zvezi z dogodki, zaradi katerih je bilo predlagano njegovo zaslišanje, lahko povzročila oprostitev obsojenke.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obs. M.J. por. V. za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 22.11.1999 ter Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22.11.1999 razveljavita in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločitev.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24.1.1946 je bila obs. M.J. spoznana za krivo zločinstva po 3. točki 3. člena ZKLD in obsojena na 3 leta odvzema prostosti s prisilnim delom ter na izgubo političnih in državljanskih pravic po čl.5 tč.I a,b Zakona o vrstah kazni (ZVK) za dobo treh let. V izrečeno kazen ji je bil vštet pripor od 9.7.1945 do 24.1.1946. Z odločbo Predsedstva ljudske skupščine LR Slovenije z dne 14.4.1947 ji je bila kazen odvzema prostosti s prisilnim delom znižana na 2 leti. Iz kazenskega spisa je razvidno, da je Uprava kazensko poboljševalnega zavoda B. z dopisom z dne 5.7.1947 obvestila Okrožno sodišče v Ljubljani, da bo obs. M.J. dne 9.7.1947 po prestani kazni izpuščena.

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 22.11.1999 zahtevo zagovornikov obsojenke za obnovo kazenskega postopka zavrglo, Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom z dne 22.11.1999 pritožbo zagovornikov, vloženo zoper prvostopenjski sklep, zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovorniki obs. M.J. por. V. so dne 12.6.2000 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 22.11.1999 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 16.3.2000. Predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije mag. J.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker sodišče s pravnomočnim sklepom ni kršilo zakona, če ni zaslišalo priče M.R. Pri odločanju o zahtevi za obnovo kazenskega postopka sodišče ocenjuje dokaze, ki so v njej navedeni. Če pride do sklepa, da predlagani dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova kazenskega postopka in zahtevo za obnovo kazenskega postopka zavrne, je taka odločitev v skladu z določilom 1. odstavka 413. člena ZKP.

Ocenjevanje dokazov spada na področje ugotavljanja dejanskega stanja in če zagovorniki s tako oceno ne soglašajo ter to nesoglasje ponujajo kot podlago za zahtevo za varstvo zakonitosti, s tem uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, glede tega pa je v 2. odstavku 420. člena ZKP izrecno določeno, da ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva zagovornikov obs. M.J. por. V. za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Res je bila že s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 18.9.1996, potem ko sta bili zaslišani kot priči L.S. in J.Ž., zavrnjena zahteva za obnovo kazenskega postopka, ki jo je vložila tedanja zagovornica obsojenke, odvetnica J.M. iz L., pri čemer ni odveč pripomniti, da je okrožna državna tožilka v odgovoru, podanem na podlagi 3. odstavka 413. člena ZKP, menila, da je zahteva za obnovo kazenskega postopka utemeljena, pritožbo zagovornice obsojenke zoper sklep o zavrnitvi obnove kazenskega postopka z dne 30.9.1996 pa so zagovorniki, odvetniki M.J., M.J. in V.J., umaknili, zaradi česar je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 12.11.1996 pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.

V zahtevi za obnovo kazenskega postopka, ki je bila s pravnomočnim sklepom, izpodbijanim z zahtevo za varstvo zakonitosti, pravnomočno zavržena, so zagovorniki obsojenke ponovno predlagali prič L.S. in J.Ž. zato, ker je bilo njuno zaslišanje nezadostno in njuni izpovedbi tudi nista bili analizirani skupaj z dokazi, izvedenimi v letih 1945 in 1946, razen tega pa so predlagali, da se kot priča zasliši tudi M.R. v zvezi z njegovo navedbo v kazenski ovadbi z dne 3.8.1945, v kateri je navedel, da je obsojenka celo sama že prej izjavila J., da je v tovarni nastavljena kot policijska vohunka, ter tudi o tem, zakaj je bil po oprostilni sodbi v letu 1945 iz kazenskega postopka "umaknjen" sodnik L.Š.

Sodišče prve stopnje je zahtevo za obnovo kazenskega postopka zavrglo z obrazložitvijo, da se je na zaslišanje prič L.S. in J.Ž. opirala že prejšnja zahteva za obnovo kazenskega postopka, ki je bila pravnomočno zavrnjena, ter da predlagano zaslišanje priče M.R. očitno ni tak dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče dovoliti obnovo postopka. Takemu stališču je pritrdilo pritožbeno sodišče v razlogih sklepa z dne 16.3.2000, s katerim je pritožbo zoper sklep o zavrženju zahteve za obnovo kazenskega postopka zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovorniki obsojenke v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer neutemeljeno trdijo, da so vložili zahtevo za obnovo kazenskega postopka tudi iz razloga po 2. točki 1. odstavka 410. člena ZKP, saj je iz njihove zahteve za obnovo kazenskega postopka razvidno, da so v njej uveljavljali obnovitveni razlog iz 1. in 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP. Iz razlogov zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri sicer ni določno navedeno, katero določilo ZKP naj bi bilo bistveno prekršeno, je mogoče ugotoviti, da z navedbami "predvsem je obsojenko prizadela obrazložitev drugostopne odločbe z dne 16.3.2000, da predlagano zaslišanje M.R. ni tak dokaz, na podlagi katerega bi bilo možno dovoliti obnovo postopka zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kajti ni verjetno, da bi njegova izpoved v zvezi z dogodki, zaradi katerih so ga predlagali pritožniki kot pričo, lahko povzročila oprostitev obsojenke, ter da je pritožbeno sodišče s tako obrazložitvijo vsekakor prekoračilo svoja pooblastila, saj se poslužuje neutemeljenih predvidevanj in domnev, ki so bila že prej v tem kazenskem postopku v letih 1945 in 1946 osnova za krivdorek oziroma prvotno oprostitev obsojenke krivde in kazni", uveljavljajo razlog iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, torej da pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo kazenskega postopka ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

Po določilu 1. odstavka 413. člena ZKP sicer sodišče zavrže s sklepom zahtevo tudi v primeru, če so bila dejstva ali dokazi, na katere se zahteva opira, navedena že v kakšni prejšnji zahtevi za obnovo postopka, ali da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. Vendar pa je potrebno v sklepu, s katerim sodišče zavrže zahtevo za obnovo postopka, tudi obrazložiti, iz katerega razloga dokaz, predlagan v zahtevi za obnovo kazenskega postopka, očitno ni tak, da bi se mogla dovoliti obnova. V razlogih pravnomočnega sklepa o zavrženju zahteve za obnovo kazenskega postopka ni obrazloženo, zakaj predlagano zaslišanje priče M.R. ni tak dokaz, saj je v razlogih sklepa pritožbenega sodišča navedeno, da ni verjetno, da bi njegova izpoved v zvezi z dogodki, zaradi katerih je bilo predlagano njegovo zaslišanje, lahko povzročila oprostitev obsojenke. V zvezi s tem je potrebno opozoriti na obrazložitev zahteve za obnovo kazenskega postopka, da je potrebno pričo M.R. zaslišati tudi v zvezi z njegovo kazensko ovadbo z dne 3.8.1945, v kateri je res navedeno, da je obsojenka sama že prej J. izjavila, da je nastavljena v tovarni kot policijska vohunka. Zato bi bilo potrebno o tej okoliščini, preden bo sodišče odločilo o zahtevi za obnovo kazenskega postopka, kot pričo zaslišati M.R., glede na navedbe zagovornikov v zahtevi za obnovo kazenskega postopka, da zaslišanje prič L.S. in J.Ž. ni bilo zadostno, pa naj zagovorniki pojasnijo, o čem naj se še zaslišita predlagani priči. Po dopolnitvi postopka v nakazanem obsegu bo potrebno v skladu z določilom 3.točke 1. odstavka 410. ZKP nova dejstva oziroma nove dokaze ocenjevati v zvezi z dokazi, ki so bili izvedeni v kazenskem postopku, ki je tekel v letih 1945 in 1946, pri čemer ni odveč pripomniti, da je v kazenski prijavi z dne 3.8.1945 navedeno, da je obsojenka izdala J.J. v letu 1943, J.J., zaslišan kot priča dne 6.9.1945, pa je izpovedal, da je bil aretiran novembra 1944. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo tako, da je pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo kazenskega postopka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev.