Jedro

Denarnega nadomestila v minimalni višini, kot jo določa zakon, to je v višini ene tretjine povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče opredeliti kot ustrezno denarno nadomestilo, saj je glede na omejitve pravice tožene stranke do proste izbire zaposlitve in do svobodne gospodarske pobude, glede na obseg omejitve in glede na trajanje omejitve določeno v prenizki višini. Iz tega razloga je dogovor o konkurenčni klavzuli ničen, zaradi česar za toženo stranko ne more imeti pravnih posledic, tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni pa ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je dolžna toženka plačati 5.959,32 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 3. 2008 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo in da ji je dolžna toženka povrniti njene pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo tožeči stranki, da je dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.265,23 EUR v 15 dneh, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom, ki ni pod pritožbo, je pobotni ugovor toženke zavrglo.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da konkurenčna klavzula, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, ne more imeti pravnih posledic. V konkretnem primeru namreč sodišče ni upoštevalo vseh koristi toženke kot delavca niti vse škode tožeče stranke kot delodajalca. Tako bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati na eni strani vse koristi, ki si jih je v pogodbi o zaposlitvi izborila toženka, na drugi strani pa celotno škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi kršitve konkurenčne klavzule (oziroma bi ji lahko nastala). Pogodbena kazen je določena povsem sorazmerno koristim, ki jih je toženka na podlagi pogodbe o zaposlitvi pridobila (specifična znanja in zveze s področja opravljanja tovrstnega dela, ki jih je toženka pridobila izključno pri tožeči stranki). Toženka se je pri tožeči stranki naučila posebnih tehnik, ki jih je lahko s pridom uporabila tudi pri novem delodajalcu. Zaradi odhoda toženke in nekaj drugih zavarovalnih zastopnikov, ki so tržili življenjska zavarovanja, v Zavarovalnico T., je tožeči stranki nastala škoda v obliki pomanjkanja izkušenega in že izobraženega kadra kot tudi v obliki odvzetja že obstoječih kot morebitnih potencialnih strank. Zgoraj omenjene koristi toženke in obveznosti ter škodo tožeče stranke sodišče sploh ni ugotavljalo, zato je njegov zaključek, da je tožbeni zahtevek neutemeljen in najmanj preuranjen. Tudi v primeru, če bi se izkazalo, da gre dejansko za nesorazmernost dajatev, sankcija ne more biti neveljavnost, temveč le znižanje zneskov pogodbene kazni in sicer do zneska, ki bi ga kot ustreznega in v skladu z načelom sorazmernosti sodišče lahko določilo samo. Sodišče prve stopnje se je oprlo tudi na izpovedbo priče B.K. pri čemer ni upoštevalo, da je tudi B.K. odšel s toženko od tožeče stranke v Zavarovalnico T.. Tudi iz izpovedbe te priče izhaja, da je toženka pri tožeči stranki pridobivala posebna poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je oziroma bi jih lahko uporabljala tudi pri novem delodajalcu. Toženka namreč enako kot pri tožeči stranki tudi pri Zavarovalnici T. opravlja naloge zavarovalnega zastopnika.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih tožeča stranka v pritožbi le pavšalno uveljavlja, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Tožeča stranka je v tem individualnem delovnem sporu od toženke vtoževala izplačilo v 12. členu pogodbe o zaposlitvi (A2) dogovorjene pogodbene kazni. V tem členu sta se pogodbeni stranki dogovorili za konkurenčno klavzulo, ki ima podlago v 38. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). V citiranem členu so opredeljeni pogoji za dogovor o pogodbeni prepovedi konkurenčne dejavnosti, medtem ko je v 39. členu ZDR določeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule. Dogovor o konkurenčni klavzuli je sicer namenjen varovanju interesa delodajalca pred nedovoljeno konkurenco s strani bivšega delavca, ker pa pomeni dogovor o konkurenčni klavzuli tudi poseg v ustavno pravico delavca do proste izbire zaposlitve iz 49. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.) kot tudi omejitev pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS, je ZDR v 39. členu določil odmeno za spoštovanje dogovorjene konkurenčne klavzule prav zato, ker pomeni dogovor o konkurenčni klavzuli tudi poseg v omenjeni ustavni pravici. V drugem odstavku 12. člena pogodbe o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka toženki ob upoštevanju omejitev, dogovorjenih v prvem odstavku 12. člena pogodbe o zaposlitvi, še eno leto po prenehanju delovnega razmerja vsak mesec izplačevala nadomestilo v višini 1/3 povprečne mesečne plače toženke v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Ta odškodnina se prične izplačevati šele, ko bi toženka predložila pisno izjavo, da ni zaposlena oziroma kje se je zaposlila. Če bi toženka kršila obveznosti iz prvega in drugega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi, pa se je zavezala tožeči stranki plačati pogodbeno kazen (odškodnino) za vso dejansko škodo in izgubljeni dobiček, ki se (če škode ne bi bilo mogoče natančno ugotoviti ali če bi ugotavljanje višine pomenilo nesorazmerne stroške), sporazumno določa v znesku šestih povprečnih mesečnih plač toženke v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Če bi tožeča stranka ugotovila netočnost podatkov o zaposlitvi, ki bi jih posredovala toženka, bi toženki prenehala izplačevati odškodnino iz drugega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi in bi uveljavila pogodbeno kazen v višini dvakratnega zneska do takrat izplačane odškodnine. Konkurenčna prepoved je veljala v primeru prenehanja delovnega razmerja po volji ali krivdi toženke (četrti odstavek 12. člena pogodbe o zaposlitvi).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek tožeče stranke za izplačilo zneska 5.959,32 EUR (ki predstavlja znesek šestih povprečnih plač toženke v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi) skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da obveznost toženke ni enakovredna obveznosti tožeče stranke. Po 12. členu pogodbe o zaposlitvi je znašala obveznost tožeče stranke, v primeru spoštovanja konkurenčne klavzule s strani toženke, 3.972,88 EUR (izplačevanje 1/3 povprečne plače zadnjih treh mesecev za dobo enega leta), medtem ko je obveznost toženke, po 12. členu pogodbe o zaposlitvi, znašala 5.959,32 EUR (šest povprečnih plač toženke v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja). Zaključilo je, da je bila toženka v neenakopravnem položaju. Poleg tega je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi zato, ker je ugotovilo, da denarno nadomestilo za primer spoštovanja konkurenčne klavzule, ki je bilo dogovorjeno v 12. členu pogodbe o zaposlitvi, ni bilo ustrezno, saj je 1/3 povprečne plače toženke znašala le 331,07 EUR bruto. Zavzeto je stališče, da je glede na zgoraj navedeno določba 12. člena pogodbe o zaposlitvi toženko postavila napram tožeči stranki v neenakopraven položaj, kar je v nasprotju z načelom Obligacijskega prava o enaki vrednosti dajatev (8. člen Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), zato je ugotovilo ničnost omenjene določbe pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je sporna določba pogodbe o zaposlitvi (12. člen) nična. Bistvo konkurenčne klavzule je sicer res v zaščiti interesa delodajalca, da delavec pri drugem, konkurenčnem delodajalcu ne bi izkoriščal tehničnih, proizvodnih ali poslovnih znanj in poslovnih zvez. Ker pa pomeni ta dogovor tudi poseg v delavčevi zgoraj omenjeni z Ustavo RS zagotovljeni pravici, je dolžan delodajalec delavcu za primer spoštovanja konkurenčne klavzule zagotoviti ustrezno denarno nadomestilo. Pojem ustreznega denarnega nadomestila je pravni standard, ki ga je potrebno presojati glede na položaj delavca, v katerem se znajde zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule (omejena možnost zaposlitve pri drugih delodajalcih oziroma omejena možnost ustanavljanja podjetij,...) in ne glede na dogovorjeno odmeno oziroma pogodbeno kazen, ki jo delodajalec lahko zahteva od delavca, če konkurenčno klavzulo krši. Namen pogodbene kazni za spoštovanje konkurenčne klavzule je zavarovanje delodajalca pred tem, da bi delavec kršil konkurenčno klavzulo, ustrezno denarno nadomestilo pa je namenjeno nadomestitvi posledic zmanjšanja možnosti izvrševanja ustavnih pravic delavca do proste izbire zaposlitve oziroma do svobodne gospodarske pobude, ki se praviloma izkazujeta v zmanjšani možnosti pridobivanja zaslužka. Ustreznost denarnega nadomestila se tako presoja ob upoštevanju plače, ki jo je delavec, katerega zavezuje konkurenčna klavzula, prejemal pri delodajalcu, s katerim je dogovor o konkurenčni klavzuli sklenil. Ustreznost denarnega nadomestila je potrebno kljub zakonski določbi drugega odstavka 39. člena ZDR, ki opredeljuje minimalno denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule, presojati v odvisnosti od konkretnega primera. Denarnega nadomestila v višini 1/3 povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi toženke tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot ustreznega denarnega nadomestila, saj je glede na omejitve pravice toženke do proste izbire zaposlitve in svobodne gospodarske pobude, glede na obseg omejitve, kot to izhaja iz prvega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi ter glede na trajanje te omejitve (eno leto) določeno v prenizki višini (toženka bi bila upravičena do nadomestila v višini 331,07 EUR bruto mesečno v obdobju enega leta). Ker je torej prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da za spoštovanje konkurenčne klavzule s strani toženke ni bilo dogovorjeno ustrezno denarno nadomestilo, je dogovor o konkurenčni klavzuli ničen, zaradi česar za toženko ne more imeti pravnih posledic. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke iz navedenega razloga utemeljeno zavrnilo.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi lahko sodišče prve stopnje znižalo dogovorjeno pogodbeno kazen, s čimer se smiselno sklicuje na določbo 252. člena OZ. Po citirani določbi sodišče zmanjša pogodbeno kazen na dolžnikovo zahtevo, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. Glede na citirano določbo poda predlog za zmanjšanje pogodbene kazni dolžnik (v konkretnem primeru torej toženka) in ne upnik (tožeča stranka), poleg tega pa bi morala tožeča stranka že v postopku pred sodiščem prve stopnje navesti vsa dejstva, na katere opira svoj predlog za uporabo 252. člena OZ in v zvezi s temi dejstvi predložiti tudi ustrezne dokaze, česar pa ni storila. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki tožeče stranke o tem, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ker ni upoštevalo koristi, ki naj bi jih toženka pridobila v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi pri tožeči stranki, saj ta dejstva na presojo ustreznosti višine dogovorjenega denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule nimajo vpliva. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je določba 12. člena pogodbe o zaposlitvi, zaradi neustreznosti dogovorjenega denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule nična, so nebistvene za odločitev o pritožbi pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da sodišče prve stopnje pri dokazni oceni izpovedbe priče B.K., na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo ugotovitev v zvezi s tem, da toženka sicer konkurenčne klavzule niti ni kršila, ni upoštevalo dejstva, da pričanje navedene priče ni bilo objektivno (ker se je zaposlila pri istem delodajalca kot toženka). Ob tem ne gre prezreti tega, da iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi tožeča stranka imela kakršnekoli pripombe v zvezi s predlogom za zaslišanje navedene priče oziroma k njeni izpovedbi.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.