Jedro

Tožnica je poleg nadomestila po 118. členu ZDR-1 upravičena do odškodnine po 75. členu KPVIZ, saj gre za dve različni plačili, ki se med seboj ne izključujeta. Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 pokriva škodo, ki jo je delavec utrpel zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, medtem ko je odškodnina za nezakonite odločbe po določbi 75. člena KPVIZ vezana na pravnomočno odločbo sodišča, s katero je bilo ugotovljeno, da je delavcu prenehalo delovno razmerje na nezakonit način.

Sodišče prve stopnje, ki je tožnici dosodilo denarno povračilo v višini štirikratnika njene mesečne plače, pri odločitvi ni dovolj upoštevalo sicer pravilno ugotovljenega dejstva, da tožnica ni bila dovolj aktivna pri iskanju nove zaposlitve (ki je sploh ni iskala) in da je bila pri toženki zaposlena manj kot tri leta (2 leti in 9 mesecev). Sodišče prav tako ni upoštevalo, da tožnica tudi pred zaposlitvijo pri toženki ni opravljala dela skladno s svojo izobrazbo. Glede na kratko trajanje zaposlitve pri toženki in na njeno neaktivnost pri iskanju nove zaposlitve je po stališču pritožbenega sodišča višina dosojenega denarnega povračila previsoka, zato je pritožbi toženke v tem delu ugodilo in dosojeni znesek znižalo na dve njeni mesečni plači.

Izrek

I.Pritožbi toženke se delno ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se v točki V izreka delno spremeni tako, da se glasi:

"V. Toženka je dolžna tožnici v roku 8 dni plačati denarno povračilo v znesku 2.287,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila.

Višji zahtevek se zavrne."

II.V preostalem se pritožba toženke in v celoti pritožbi tožnice zavrnejo in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Toženka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 25. 11. 2024 (točka I izreka). Ugotovilo je, da je tožnici delovno razmerje pri toženki trajalo tudi od 19. 11. 2022 do 10. 1. 2025, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže, razen v obdobju od 19. 7. 2023 do 19. 10. 2023 (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožnici v roku 8 dni za obdobje od 19. 11. 2022 do 10. 1. 2025 (razen za obdobje od 19. 7. 2023 do 19. 10. 2023) vzpostavi delovno razmerje ter jo prijavi v obvezna zavarovanja (točka III izreka); da tožnici v tem roku plača mesečna nadomestila za posamezna našteta obdobja v višini, kot je določena v posamezni alineji te točke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnega posameznega nadomestila plače preteklega meseca do plačila (točka IV izreka); denarno povračilo v višini 4.575,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka V izreka); regrese za letni dopust za leta 2022, 2023 in 2024 v roku 8 dni in v določeni višini (točka VI izreka); nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2022 v znesku 326,80 EUR, za 2023 1.647,10 EUR in 2024 2.317,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2025 dalje (točka VII izreka); pavšalno odškodnino v višini 5.718,90 EUR v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VIII izreka). Višji zahtevek iz navedenih naslovov in zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu je zavrnilo (točka IX izreka). Odločilo je tudi, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 75,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka X izreka).

2.Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.

3.Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe z dvema pritožbama. Navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično sprejelo materialnopravno zmotno ugotovitev. Napačni so zaključki sodišča prve stopnje, da je potrebno slediti prepričljivi izpovedi zakonite zastopnice toženke, da tožnica pri toženki ne more nadaljevati delovnega razmerja, saj je bilo razmerje in zaupanje čisto porušeno, zaradi njenih odnosov do zaposlenih pri toženki. Sodišče dokazov ni skrbno pretehtalo. Izpoved zakonite zastopnice toženke, da naj tožnica opravlja svoje delo in njen pritisk na druge zaposlene, da naj opravljajo svoje delo, sama pa ga ni, se nanaša na obdobje, ko je tožnica zavračala opravljanje dela po odredbah toženke, o katerem je bilo pravnomočno odločeno s sobo in sklepom VDSS opr. št. Pdp 89/2024 z dne 20. 3. 2024. Gre za enkraten dogodek, ki ga je sodišče prve stopnje skladno z interpretacijo zakonite zastopnice toženke štelo kot ključnega. Pri tem pa ni upoštevalo izpovedi tožničine nadrejene A. A. in zapisa tožnice z dne 30. 9. 2022. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila tožnica dvakrat izvoljena v svet zavoda kot predstavnica zaposlenih in da je bila, kot je izpovedala zakonita zastopnica, z nekaterimi v svetu zavoda prijateljica, prav tako pa tudi s sindikalno zaupnico. Spregledalo je tudi, da sta bili zakonita zastopnica toženke in priča A. A. simultano dogovorjeni za potrebe tega postopka, saj sta uporabljali iste stavčne zveze. Prav tako se ni opredelilo do izpovedi zakonite zastopnice, da sama nima težav s tožnico, dokler ta opravlja korektno svoje delo, do izpovedi A. A., da je bila tožnica večinoma prijazna, da sta se, razen enkrat vmes, vedno dobro razumeli, izpovedi pomočnice ravnateljice B. B., da je imela tožnica do nje dokaj korekten odnos, do ostalih pa tudi nekorekten in priče C. C., da sta se s tožnico razumeli. Po pritožbenem stališču utemeljenost sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ni bila objektivno izkazana. Zgolj iz previdnosti pa tožnica še navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje glede višine denarnega povračila šibka, zato vztraja pri postavljenem zahtevku iz tega naslova v višini 10 plač. V postopku je bilo namreč nesporno ugotovljeno, da se je enoletno tehtanje perila dvakrat dnevno izvajalo po ustni odredbi ravnateljice pod nadzorom pomočnice ravnateljice, sodišče pa ni problematiziralo in tudi ni pojasnilo ali je nadzor tehtanja perila oziroma posebna obravnava tožničinega tehtanja običajna in sprejemljiva. Preprečevanj morebitnih odstopanj je možno ugotoviti in preprečiti v krajšem obdobju. Nadalje nadzora ni opravljala tožničina neposredno nadrejena, kar predstavlja pritisk in dokazovanje moči s strani vodstva. To pa predstavlja sistematično, graje vredno ali očitno negativno ravnanje oziroma vedenje, ki je usmerjeno proti tožnici na delovnem mestu ali v zvezi z njenim delom. Napačen je zaključek sodišča, da se tehtanje ni izvajalo z namenom, da se tožnico trpinči, ampak z namenom, da se ugotovi, koliko perila se opere in posledično zasedenost tega delovnega mesta, ker je sodišče nekritično sledilo besedam in zaključkom zakonite zastopnice. Na zaslišanju dne 10. 1. 2025 je ravnateljica za potrebe tega postopka želela uporabiti manever, da je tožnica sama želela, da se perilo tehta eno leto, kar pa ni res, ker toženka tega prej ni nikoli zatrjevala. Tako je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako je zmotno in nepopolno ugotovilo vpliv razloga za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je v celoti sledilo vodstvenim delavcem toženke, katerih interes zmagati v postopku je očiten. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbama ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma podredno, da odločitev v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in sklep, s katerim je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe. Tožnica je namreč svoj tožbeni zahtevek stalno spreminjala, sprememba pa tudi ni bila smotrna za dokončno odločitev sodišča. Uveljavlja tudi procesno kršitev, ker sodišče ni zaslišalo vseh predlaganih prič, ki jih je toženka predlagala v novem sojenju. Prav tako tudi ni opravilo predlaganih poizvedb glede tožničinega prizadevanja pri iskanju in pridobitvi nove zaposlitve, kar je po pritožbenem stališču, relevantna okoliščina v zvezi z višino primernega nadomestila po 118. členu ZDR-1. Ne strinja se tudi z dosojeno pavšalno odškodnino po 75. členu KPVIZ, saj v obravnavanem primeru ni mogoče podvajati zahtevka po 118. členu ZDR-1 in po 75. členu panožne kolektivne pogodbe. Iz nje namreč izhaja, da gre za odškodnino in ne za pogodbeno kazen, kot je to napačno opredelilo sodišče prve stopnje. Po pritožbenem stališču delodajalec ne more biti dodatno sankcioniran zaradi nezakonite odpovedi še s pogodbeno kaznijo oziroma plačilom odškodnine. Poleg tega pa v obravnavanem primeru niso podane okoliščine, da bi škoda tožnici dejansko nastala, saj tožnici delovno razmerje ni prenehalo na podlagi nezakonite odpovedi, ampak s sodbo na podlagi 118. člena ZDR-1, za kar je tožnica že prejela denarno povračilo. Tako niso izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti. Ker tožnica z vidika pravic iz delovnega razmerja ni bila v ničemer prikrajšana, bi zanjo prisojena odškodnina pomenila nagrado, kar pa ni namen KPVIZ. Tožnica v času, ko je bila prijavljena na ZRSZ, ni napisala nobenih prošenj, pa tudi drugače se ni angažirala pri iskanju nove zaposlitve. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je bilo zaupanje med tožnico in večino ostalih zaposlenih popolnoma porušeno, kar je prispevalo k nereintegraciji tožnice. Sodišče bi moralo to upoštevati tudi pri višini denarnega povračila. Napačna je tudi interpretacija sodišča prve stopnje, da je tožničina starost in izobrazba razlog za njeno težjo zaposlitev. Tožnica namreč ni niti pri toženki niti pri čistilnici D. opravljala dela, za katerega je pridobila izobrazbo. Iz njene izpovedi pa izhaja, da tudi pred zaposlitvijo pri toženki, ni opravljala dela skladno s pridobljeno izobrazbo, sama pa je tudi potrdila, da prošenj za novo zaposlitev ni pisala. Zato je napačna interpretacija sodišča prve stopnje, da tožnica nove zaposlitve ne more najti, saj je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem v spisu. Ne strinja pa se tudi z izplačilom regresa, ker sodišče ni upoštevalo dela, ki bi ga tožnica morala prejeti pri vmesnem delodajalcu, prav tako pa tudi ni pojasnilo načina, kako je prišlo do tako velikega števila dni dopusta. Tožnica z zahtevkom odškodnine za mobing ni uspela, zato bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

5.Toženka je na pritožbi tožnice odgovorila. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato predlaga, da ju pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6.Pritožbi tožnice nista utemeljeni, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

7.Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 19. člena ZDSS-1 pri odločanju uporabilo določbe ZPP. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tem členu, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno (razen delno v zvezi z višino denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1) uporabilo materialno pravo. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP je presojalo pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

8.Pritožbeno sodišče je v zadevi že odločalo, in sicer je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 89/2024 z dne 20. 3. 2024 delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v zadevi opr. št. Pd 117/2022 z dne 23. 11. 2023 v točkah II/1 in delno v točki II/2 tako, da je ugotovilo, da sta prepoved opravljanja dela z dne 5. 10. 2022 in redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 17. 10. 2022 nezakoniti in se razveljavita ter da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposliti z iztekom 15 dnevnega odpovednega roka. V preostalem je odločitev delno razveljavilo in jo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških postopka pa je pridržalo za končno odločbo.

9.Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo trajanje delovnega razmerja od 19. 11. 2022 do 10. 1. 2025, razen za obdobje od 19. 7. 2023 do 19. 10. 2023, ko je bila tožnica zaposlena pri drugem delodajalcu, pogodbo o zaposlitvi pa je skladno z določbo 118. člena razvezalo, saj nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni bilo več mogoče. V točkah 8 in 9 obrazložitve sodbe je temeljito razložilo razloge, zaradi katerih je ugotovilo, da je razmerje med strankama porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerje med njima ni več mogoče. V točki 8 obrazložitve povzetka izpovedi zakonite zastopnice toženke izhaja, da je tožnica izvajala pritiske ne samo nad njo, ampak tudi nad ostalimi zaposlenimi, npr. nad čistilkami, s pisanjem raznih listkov, kako naj opravljajo svoje delo, o tem pisala razne dopise županu in na občino, žaljiva pa je bila tudi do svoje neposredno predpostavljene A. A. Ta je izpovedala, da je bila tožnica do sodelavcev večinoma prijazna, včasih pa so se je vsi bali in so se pralnici izogibali, enako velja tudi za delavce zunanjega izvajalca, ki je prenavljal vrtec. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do izpovedi pomočnice ravnateljice B. B., s katero naj bi imela tožnica sicer korekten odnos, do ostalih zaposlenih pa ne, zato tudi niso radi šli v pralnico in do izpovedi priče E. E., ki je pri toženki zaposlena kot vzgojiteljica in je sindikalna zaupnica. Opredelilo se je tudi do izpovedi tožnice, da si želi nazaj na delo, vendar pa so se nad njo eno leto izvajali pritiski, tako da je bila v neprestanem strahu in imela občutek nemoči, da se je nad njo izvajala kontrola, da jo je toženka hotela osamiti, da jo je ravnateljica trpinčila na delovnem mestu in ji skupaj z A. A. odrejala nesmiselna opravila. Upoštevalo je tudi tožničino sporočilo z dne 6. 6. 2021 zakoniti zastopnici v zvezi s problematiko vodenja vrtca, ravnateljičin dopis z dne 14. 6. 2021 kot odgovor na tožničino sporočilo in tožničino opravičilo ravnateljici z dne 16. 6. 2021. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da navedene okoliščine subjektivne narave kažejo na to, da je odnos med strankama porušen do te mere, da delovnega razmerja med njima ni več mogoče nadaljevati in ugotovilo utemeljen razlog za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR‑1. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da sodna razveza pogodbe o zaposlitvi ni bila utemeljeno izkazana.

10.Sodišče prve stopnje je tožnici dosodilo denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v višini štirih povprečnih plač. Pri tem je upoštevalo, da je bila tožnica pri toženki zaposlena dve leti in 10 mesecev, da je diplomirani inženir tekstilstva in stara 58 let, da je bila po prenehanju delovnega razmerje zaposlena pri drugem delodajalcu za določen čas od 19. 7. 2023 do 19. 10. 2023 za polni delovni čas kot pomožna delavka (opravljala je enaka dela kot jih je pri toženki), da dela, ki ustreza njeni izobrazbi, ni nikoli opravljala, pred zaposlitvijo v čistilnici se je prijavila na prosto delovno mesto šivilje, a ni bila izbrana, in da se po zaposlitvi v čistilnici ni prijavila na nobeno drugo prosto delovno mesto, da se ni udeleževala delavnic ZRSZ za pridobitev nove zaposlitve in si prizadevala pridobiti drugo zaposlitev. Upoštevalo je tudi, da ni bilo prostih delovnih mest njene izobrazbe (izpis iz portala ZRSZ) in tožnici dosodilo denarno povračilo v višini štirikratnika njene mesečne plače, ki je znašala 1.144,78 EUR.

11.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni dovolj upoštevalo sicer pravilno ugotovljenega dejstva, da tožnica ni bila dovolj aktivna pri iskanju nove zaposlitve (ki je sploh ni iskala) in da je bila pri toženki zaposlena manj kot tri leta (2 leti in 9 mesecev). Sodišče prav tako ni upoštevalo, da tožnica tudi pred zaposlitvijo pri toženki ni opravljala dela skladno s svojo izobrazbo. Glede na kratko trajanje zaposlitve pri toženki in na njeno neaktivnost pri iskanju nove zaposlitve je po stališču pritožbenega sodišča višina dosojenega denarnega povračila previsoka, zato je pritožbi toženke v tem delu ugodilo in dosojeni znesek znižalo na dve njeni mesečni plači, torej na 2.289,56 EUR.

12.Neutemeljene pa so pritožbene navedbe toženke, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe, ker naj bi tožnica tožbo stalno spreminjala. Tožnica je tožbo spremenila le dvakrat, in sicer s pripravljalno vlogo z dne 17. 1. 2023 in nazadnje s pripravljalno vlogo z dne 25. 11. 2024, ki jo je sodišče prejelo istega dne na naroku za glavno obravnavo. Zahtevek iz zadnje pripravljalne vloge je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, smotrn za dokončno ureditev razmerja med strankama, zato je pravilno spremembo s sklepom dovolilo in postopek nadaljevalo po spremenjeni tožbi.

13.Pritožbeno sodišče tudi ni upoštevalo toženkinih pritožbenih navedb v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do odškodnine za nezakonite odločbe skladno s členom 75 Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS (KPVIZ). Sodišče prve stopnje je v točki 16 obrazložitve izčrpno pojasnilo razloge za odločitev, da je tožnica poleg nadomestila po 118. členu ZDR-1 upravičena do odškodnine po 75. členu KPVIZ. Odločitev je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilna, saj gre za dve različni plačili, ki se med seboj ne izključujeta. Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 pokriva škodo, ki jo je delavec utrpel zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, medtem ko je odškodnina za nezakonite odločbe po določbi 75. člena KPVIZ vezana na pravnomočno odločbo sodišča, s katero je bilo ugotovljeno, da je delavcu prenehalo delovno razmerje na nezakonit način (v tožničinem primeru na sodbo opr. št. Pdp 89/2024 z dne 20. 3. 2024).

14.Sodišče prve stopnje je v odločitvi o plačilu regresa za letni dopust pravilno upoštevalo, da je toženka tožnici za leto 2023 dolžna plačati le regres za letni dopust za 9 mesecev, saj je odštelo obdobje, ko je bila tožnica zaposlena pri drugem delodajalcu za določen čas treh mesecev, kar izhaja iz obrazložitve sodbe v točki 14. Pritožba toženke je tudi v tem delu neutemeljena.

15.Prav tako iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje v točki 15 izhaja, da je toženka dolžna tožnici plačati nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leto 2023 za 26 dni, pri čemer je posebej poudarilo, da je od 35 dni dopusta, ki bi ji pripadal pri toženki, odštelo dopust za obdobje treh mesecev zaposlitve pri drugem delodajalcu, zato so pritožbene navedbe toženke s tem v zvezi neutemeljene.

16.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje tudi v zvezi s tožničinim zahtevkom za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu obširno opredelilo do izpovedi vseh zaslišanih (strank in prič) in listinskih dokazov v spisu v zvezi z navedbami tožnice, ki jih je povzelo v točki 18 obrazložitve. V točki 22 obrazložitve je zavzelo pravilen zaključek, da so neutemeljeni očitki tožnice, da je ravnateljica toženke F. F. z njo ravnala oziroma se do nje vedla sistematično, ponavljajoče se graje vredno ali očitno negativno in žaljivo, saj to iz dokaznega postopka ne izhaja. Nadalje se je opredelilo do vsakega s strani tožnice zatrjevanega ravnanja. Tako je v točki 25 obrazložitve obširno pojasnilo razloge, na podlagi katerih zakoniti zastopnici ni mogoče očitati graje vrednega, očitno negativnega ali žaljivega ravnanja z neustreznostjo prostorov pralnice in reševanjem nepravilnosti v tem prostoru, saj je toženka takoj začela s postopkom reševanja in odpravljanja napak, tožnica pa je zaradi razmer (pogojev dela) prejela tudi 3 dni letnega dopusta v letu 2022. V točki 26 je pojasnilo, da toženki ni mogoče očitati trpinčenja oziroma ignoriranja tožničinega elektronskega sporočila z dne 6. 6. 2021 o njeni želji po razgovoru z ravnateljico s strani ravnateljice, saj je bil ta opravljen v istem mesecu. Prav tako je ugotovilo, da tožnica ni bila trpinčena s tem, ker je bilo v mesecu septembru 2021 ukinjeno polovično delovno mesto perice, saj so za to obstajali utemeljeni razlogi, ki so obširno navedeni v točki 27. Ravnateljica tudi ni trpinčila tožnice z vprašanjem, ali bi bila članica volilne komisije toženke. Pravilna je tudi ugotovitev, da tehtanje umazanega in suhega perila od junija 2021 do julija 2022, ni mobing (točka 29 obrazložitve izpodbijane sodbe). Po normativu je teža 60 kg suhega umazanega perila normativ za eno delovno mesto perice in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tudi tožničina želja po tehtanju perila, saj je bila polovica delovnega mesta perice ukinjena. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da namen vsakodnevnega tehtanja perila ni bil v trpinčenju tožnice, njeni osamitvi in pritiskih nanjo, da poda odpoved, ampak se je preverjalo tožničine zahteve po sistemizaciji enega in pol delovnega mesta perice. V točki 26 obrazložitve se je sodišče opredelilo do tožničinih navedb o odrejanju nesmiselnih opravil (čiščenje terase in hodnika, obešanje perila na zraku, kljub dvema sušilnima strojema, ročnemu predpranju perila, doziranja pralnih sredstev). Ugotovilo je, da ni šlo za nesmiselna opravila oziroma je šlo za predloge in ne za odreditev teh opravil. V točki 31 se je sodišče opredelilo tudi do očitkov iz pisnega opozorila tožnici dne 23. 9. 2023, ki po pravilnem stališču sodišča samo po sebi ne predstavlja očitno negativnega in žaljivega dejanja, ob tem pa je upoštevalo tudi ugotovitev, da je bila komunikacija tožnice do sodelavk neprimerna, kot neutemeljene pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničine trditve, da je vrh trpinčenja postopek in redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni izvajala trpinčenja nad tožnico.

17.Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe toženke v zvezi s stroški postopka. Tožnica je z večino zahtevka v sporu uspela in kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni uspela le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka, zaradi katerega niso nastali posebni stroški. Zato je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi 41. člena ZDSS-1 ter 154. člena ZPP o stroških postopka odločilo pravilno.

18.Iz navedenega izhaja, da sta pritožbi tožnice neutemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pritožba toženke pa delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in skladno z določbo 5. alineje 358. člena ZPP v točki V izreka sodbo delno spremenilo, v preostalem pa je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

19.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi petega odstavka 41. člena ZDSS‑1, 155. in 165. člena ZPP. Ker je toženka uspela le v delu, ki se nanaša na denarno povračilo po 118. členu ZDR-1, kot delodajalec sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj v preostalem delu s pritožbo ni uspela, z odgovoroma na pritožbi tožnice pa k odločitvi ni bistveno pripomogla. Tožnica pritožbenih stroškov ni priglasila.

Zveza: