Jedro

Tudi če je material ustrezen za zunanje stopnice, to še ne pomeni, da mokre stopnice ne morejo biti spolzke oziroma, da je odškodninska odgovornost toženkine zavarovanke že zato izključena.

Zavarovanka toženke kot tožničina delodajalka mora zagotoviti varne pogoje dela. Pri tem mora ne le ravnati z zakonom ali v skladu s predpisi, ampak delovati preventivno in na mestih, kjer je v določenih okoliščinah (dež) mogoče pričakovati večjo možnost nastanka škode, ukreniti vse za preprečitev nastanka škode. Glede na širino podesta bi zato morala nanj namestiti več protidrsnih trakov. Poškodbo tožnice je po splošnih življenjskih izkušnjah mogoče pripisati opustitvam toženke. Padec oziroma posledična poškodba je predvidljiva posledica opustitve toženkine zavarovanke, zato je podana tudi adekvatna vzročna zveza.

Stroški pritožbenega postopka se odmerijo glede na vrednost izpodbijanega dela.

Ker je po spremembi sodbe uspeh tožnice 85%, pri tem pa je treba še upoštevati, da je bil v zadevi sporen temelj, je odločitev, da mora toženka tožnici povrniti celotne pravdne stroške, pravilna.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se znesek 7.697,80 EUR zviša za 1.000 EUR (na 8.697,80 EUR), znesek 2.958,51 pa za 55,60 EUR (na 3.014,11 EUR)

2. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba v izpodbijanem in nespremenjenem potrdi.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 88,48 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati odškodnino v višini 7.697,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2014 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 2.958,51 EUR s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka), v presežku nad prisojenim zneskom pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki, in sicer tožnica zoper zavrnilni del, toženka pa zoper obsodilni del, obe pa zoper stroškovno odločitev. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnici prisodi še odškodnino v višini 2.500,00 EUR, toženka pa da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek in podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeno odškodnino zniža za 2.800,00 EUR, obe s stroškovnimi posledicami.

3. Tožnica v pritožbi navaja, da prisojena odškodnina iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin ter nelagodnosti med zdravljenjem in iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni skladna s 179. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter je odmerjena prenizko. Ugotovitve izvedenca narekujejo prisojo celotne vtoževane odškodnine. Poškodba, ki jo je utrpela tožnica, prelom čolniča na desnem zapestju, sodi po Fischerjevemu sistemu med srednje hude poškodbe. Povprečna odškodnina za takšne primere znaša 24 neto plač, odškodnine za poškodbe, podobne tožničini, pa se gibljejo med 10 in 16 neto plačami. Prisojena odškodnina, ki ustreza le približno 7 neto povprečnim plačam, je močno pod navedenim povprečjem in ne predstavlja ustreznega ravnovesja med načeloma individualizacije odškodnine in njene objektivne pogojenosti. Povzema izvedenčeve ugotovitve glede pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in na njihovi podlagi zaključuje, da je utemeljena prisoja celotne zahtevane odškodnine v višini 3.000,00 EUR. Meni, da bi sodišče moralo v celoti priznati tudi zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 6.000,00 EUR, kar po tožničinem mnenju utemeljujejo izvedenčeve ugotovitve na tem področju, ki jih prav tako podrobneje povzema.

4. Toženka v pritožbi navaja, da je sodišče napačno povzelo ugotovitve izvedenke, saj ta ni z nobenimi strokovnimi navedbami izkazala, da so stopnice oziroma podest, ko so mokre, spolzke. Gre za stopnice, po katerih vsakodnevno hodi veliko število ljudi, vključno s tožnico. Stopnice so obložene s kamnitimi ploščami in gumijastimi trakovi, kar so standardni materiali ter so glede na rabo ustrezne, urejene in nepoškodovane. Kot take niso nevarna stvar. Mokroto je bilo mogoče pričakovati in če je tožnici na stopnicah zdrsnilo, je to posledica njene premalo previdne hoje ali nesrečnega naključja. Tako hoja po stopnicah kot mokra tla predstavljajo običajen in pričakovan riziko, na katerega povprečno skrbnega človeka ni potrebno opozarjati. Opustitev postavitve opozorilnih tabel ne predstavlja protipravnega ravnanja. Izvedenka je ugotovila, da je material, iz katerega so narejene stopnice - nepoliran granit, primeren za zunanje stopnice, da so stopnice ustrezne višine in širine ter da je namestitev proti drsnih trakov na stopnicah in podestu ustrezna. Izvedenka ni nikjer z gotovostjo navedla, da so bile v času škodnega dogodka stopnice oziroma podest spolzki, vseskozi pa navaja, da so stopnice in podest obložene z ustreznim materialom za zunanje stopnice. Prav tako ni z ničemer strokovno podkrepila svojih navedb, da podest predstavlja nevarno drsečo površino. Sam posvet s kamnosekom ne zadošča. Noben predpis ne določa, kje in kako morajo biti nameščeni proti drsni trakovi. Sodišče prihaja samo s sabo v nasprotje pri navajanju, da so zunanje stopnice in vmesni podest narejeni iz ustreznega materiala ter so proti drsni trakovi nameščeni na ustreznih mestih ter da gre pri sredinskem delu vmesnega podesta za drsečo površino. Ugotovitev, da so stopnice, ko so mokre, spolzke, je le logično sklepanje izvedenke, ki ne ustreza standardu gotovosti. Izvedenka ni dokazala, da se je zdrsnost stopnic povečala za toliko, da bi v celoti povzročila padec tožnice. Zato tudi ni izkazana vzročna zveza. Ni podana objektivna odškodninska odgovornost toženke za škodni dogodek. Tožnica je izpovedala, da je po stopnicah šla previdno, počasi, tako da ritem hoje ni mogel vplivati na nastanek škodnega dogodka. Na odločitev sodišča prav tako ne more vplivati dejstvo, da je stopnišče sedaj prekrito in je na sredini postavljena ograja. Meni, da izvedenka svojega dela ni opravila skladno s stroko, njena izpoved ni preverljiva, ker ni naredila rekonstrukcije dogodka oziroma preizkusa, ali so stopnice drsne, ko so mokre. Toženka odločitev izpodbija tudi po višini. Navaja, da prisojena odškodnina za nematerialno škodo za strah in zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni v skladu obstoječo sodno prakso in ne ustreza standardu pravične odškodnine. Povzema ugotovitve v zvezi z navedenima kategorijama nepremoženjske škode in zaključuje, da bi bila primerna odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki jih trpi tožnica, največ 2.000,00 EUR, za strah pa največ 700,00 EUR.

5. Tožnica v odgovoru na toženkino pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev, s stroškovno posledico.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

7. Tožnica v predmetnem pravdnem postopku zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela zaradi v škodnem dogodku nastale telesne poškodbe (zloma čolnička v zapestju desne roke) in odškodnino za nastalo premoženjsko škodo. Med pravdnima strankama ni sporno: - da je do poškodbe prišlo pri padcu na stopnicah pred tovarno zavarovanca toženke (B. d. d.); - da je tožnici zdrsnilo, ko je stopala po stopnicah navzdol, in sicer, ko je sestopila s stopnice na vmesni podest; - da se je tožnica med hojo po stopnicah držala ograje na desni strani stopnišča; - da so bile ob nastanku škodnega dogodka sporne stopnice mokre, ker je pred tem deževalo.

Tožnica je toženki očitala, da je opustila dolžne ukrepe, s katerimi bi morala poskrbeti za varno hojo po mokrih stopnicah, in sicer da za gradnjo stopnic ni uporabila ustreznega materiala, da na stopnice ni namestila proti drsnih trakov oziroma teh ni namestila na ustrezna mesta, da stopnic ni pokrila s streho ter da ni namestila stopniščnega držala tudi na sredini in levi strani stopnic. Ker so stopnice iz neustreznega materiala in nimajo ustrezno nameščenih protidrsnih trakov, postanejo namreč v mokrem stanju spolzke.

8. Kot to določa 10. člen OZ, se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Tisti, ki drugemu povzroči škodo, mora to povrniti, razen, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ).1 V primeru očitka opustitvenih ravnanj je treba ugotoviti, ali je toženka opustila dolžno skrbnost, ki jo bodisi nalagajo posebni predpisi bodisi izhaja iz splošnega načela o prepovedi povzročanja škode glede na okoliščine primera.

9. Po presoji sodišča prve stopnje odškodninska obveznost toženke temelji na ugotovitvah iz izvedenskega mnenja izvedenke gradbene stroke I. G. Izvedenka je glede ključnih dejstev (med drugim) navedla: - da so sporne stopnice obložene z naravnim kamnom, nepoliranim granitom, ki je primeren material za zunanje stopnice; - da so protidrsni trakovi na stopnicah in vmesnem podestu, na katerem je tožnici zdrsnilo, nameščeni na teoretično ustreznih mestih, upoštevaje enakomerno-stalno in nespremenljivo povprečno dolžino koraka, ki pa se zaradi številnih razlogov v realnosti lahko močno spreminja2; - da predstavlja sredinski del vmesnega podesta, ne glede na vgrajene protidrsne trakove, nevarno drsečo površino; - da je stopniščna ograja ob stopnicah neustrezno nameščena samo na desni strani, ne pa tudi na sredini in na levi strani.

Na podlagi teh ugotovitev je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da protipravnost ravnanja toženkine zavarovanke predstavljajo opustitve dolžnih ukrepov za zagotovitev varne hoje, in sicer da slednja, glede na material iz katerega so stopnice zgrajene, ni poskrbela, da se na podestu pravilno namestijo protidrsni trakovi, da ni vgradila ograje tudi na levi strani in po sredini stopnišča ter da ni poskrbela za postavitev napisov, ki bi opozarjali na nevarnost uporabe stopnic, ko so te mokre.

10. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ne bi smelo opreti na izvedensko mnenje, ker ni z „nobenimi strokovnimi navedbami“ izkazano, da so stopnice oziroma podest spolzke, ko so mokre oziroma da ugotovitve izvedenke niso preverljive, ker ni naredila rekonstrukcije dogodka. Izvedenka je prepričljivo pojasnila, da ni mogoče zagotoviti enakih pogojev, kot so bili ob škodnem dogodku, ki tudi niso znani (koliko časa pred tožničinim padcem je nehalo deževati, v kakšni meri so bile stopnice umazane ipd.). Tudi če je material ustrezen za zunanje stopnice3, to še ne pomeni, da mokre stopnice ne morejo biti spolzke oziroma, da je odškodninska odgovornost toženkine zavarovanke že zato izključena. S kakšnimi strokovnimi navedbami4 bi morala izvedenka utemeljiti svoj zaključek o tem, da je uporabljeni material v deževnem vremenu manj primeren zato, ker ima na površini hrapave pore, ki jih zapolnijo prašni delci, in zato postane spolzek, pritožba ne pojasni.

11. Tudi ugotovitve izvedenke in na njih temelječi zaključki sodišča prve stopnje glede (ne)ustreznosti namestitve protidrsnih trakov, niso protislovne, kot želi prikazati pritožba. Glede namestitve protidrsnih trakov ni posebnih predpisov ali navodil. Po mnenju izvedenke so trakovi res nameščeni na teoretično ustreznih mestih, vendar le za primer enakomerne hoje s povprečno dolžino koraka, ki pa se zaradi vpliva različnih dejavnikov spreminja. Dejstvo je, da je tožnica padla na podestu (med dvema sklopoma stopnic), ki je širok 107 cm (namesto 99), na katerem sta bila nameščena le dva protidrsna trakova tako, da je bilo med njima 52 cm širok pas brez zaščite pred zdrsom, kamor je stopila tožnica in padla. Zavarovanka toženke kot tožničina delodajalka5 mora zagotoviti varne pogoje dela. Pri tem mora ne le ravnati z zakonom ali v skladu s predpisi6, ampak delovati preventivno in na mestih, kjer je v določenih okoliščinah (dež) mogoče pričakovati večjo možnost nastanka škode, ukreniti vse za preprečitev nastanka škode7. Glede na širino podesta bi zato morala nanj namestiti več protidrsnih trakov. Poškodbo tožnice je po splošnih življenjskih izkušnjah mogoče pripisati opustitvam toženca. Padec oziroma posledična poškodba je predvidljiva posledica opustitve toženkine zavarovanke, zato je podana tudi adekvatna vzročna zveza8. 12. Tožnica je v škodnem dogodku utrpela zlom desnega zapestja (prelom čolniča na desnem zapestju).

13. Za pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravična denarna odškodnina. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen OZ in 182. člen OZ). Pri odmeri odškodnine upošteva sodišče načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine.

14. Pritožnika ne izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin ter strahu, ki jih je tožnica trpela zaradi ugotovljenih poškodb, ampak trdita, da je glede na ugotovljen obseg škode prisojena odškodnina previsoka oziroma prenizka. Po mnenju tožnice njena poškodba spada med srednje hude poškodbe po Fischerjevem sistemu, odškodnine za primerljive poškodbe pa se gibljejo med 10 in 16 povprečnimi plačami, zato je odškodnina v višini 7.500,00 EUR prenizka. Toženka nasprotuje višini prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za strah.

15. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je tožnica hude bolečine trpela kumulativno 4-5 dni, lahke bolečine pa 10 dni kumulativno. Trpela je tudi naslednje nevšečnosti: najmanj štirikrat izpostavljenost ionizacijskemu sevanju (RTG); pet tednov nošenja krožnega mavca, ki je segal od prstov na zapestju preko zapestja na podlaket; 10 dni je ves čas nosila longeto, ki je segala od začetka prstov preko zapestja na podlaket; mesec dni je nameščala longeto preko desnega zapestja ponoči in pri aktivnostih: desno zapestje je imela imobilizirano skupaj deset tednov in pet dni; na kosteh zapestja je zaradi imobilizacije prehodno nastala razredčitev kostnine; v 11 dneh je izvajala 8 fizioterapij; 12 krat je bila pregledana pri osebnem zdravniku in različnih specialistih; pet dni je občasno jemala sredstva proti bolečinam.

16. Tožnica utemeljeno opozarja, da za opisane telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju prisojena odškodnina v višini 2.000,00 EUR ni ustrezna satisfakcija. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na ugotovljeno intenzivnost telesnih bolečin in njihovo trajanje, zlasti pa ugotovljene nevšečnosti povezane povezane z nošenjem mavca in longete9, primerna odškodnina iz tega naslova 3.000,00 EUR.

17. Obe pritožnici neutemeljeno grajata odločitev prvega sodišča v zvezi z višino prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prvo sodišče je tožnici iz tega naslova od zahtevanih 6.000,00 EUR priznalo 4.500,00 EUR odškodnine. Takšna višina pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezna satisfakcija za trajne anatomske in funkcionalne posledice ter omejitve, ki jih bo trajno trpela tožnica. Po ugotovitvah izvedenca so podane anatomske trajne posledice (odebelitev na mestu preloma čolniča in brazgotine podkožja in vezi v okolici preloma) in funkcionalne trajne posledice (bolečnost ob skrajnih gibih upogiba navzdol in v palčevo stran). Tožnica je manj sposobna za dela, kjer je potreben močan odriv z roko (premikanje večjih predmetov, brisanje tal); za dela, ki zahtevajo, da je zapestje dlje časa v upognjenem položaju ali kjer mora ponavljati upogib navzdol in v palčevo stran; za fina dela, kjer so potrebi rotacijski gibi z desno roko in za delo v mrazu.

18. Tudi odškodnina za strah je ustrezno odmerjena v višini 1.000,00 EUR in so nasprotne pritožbene navedbe toženke neutemeljene.

19. Primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki je nastala tožnici ob škodnem dogodku, tako znaša 8.500,00 EUR10. Ni res, da je povprečna odmerjena odškodnina za poškodbo, podobno tožničini, 10 do 16 povprečnih plač, kot to (pavšalno) trdi tožnica11. V primerih, ko je bila na primer odmerjena odškodnina v višini 13 ali 14 povprečnih plač, so bili oškodovanci tudi hospitalizirani in imeli operativne posege oziroma so bile prisotne še druge poškodbe12. 20. Tožnica utemeljeno graja tudi odločitev o stroških postopka. Zmotno sicer meni, da bi ji sodišče moralo za odgovor na pritožbo z dne 3. 10. 2016 priznati 625 točk po OT in ne samo 375, ker vrednost spora v pritožbenem postopku ni bila 10.197,80 EUR. Stroški pritožbenega postopka se odmerijo glede na vrednost izpodbijanega dela, ki je bila 2.500 EUR. Pravilno pa opozarja, da bi ji sodišče moralo za narok dne 4. 7. 2017 priznati 250 točk in ne le 150 točk. Narok je bil opravljen v ponovljenem postopku, kjer je treba upoštevati vrednost spornega predmeta 10.197,80 EUR. Neutemeljeno (in nekorektno) pa tožnica zahteva povrnitev plačila sodne takse po tar. št. 1111 ZST v višini 477,00 EUR, ker je bila s sklepom z dne 13. 5. 2015 oproščena plačila sodnih taks, tudi za pritožbo z dne 25. 7. 2016, za katero tožnica zmotno meni, da ji je bila priznana13. Tožničini stroški celotnega postopka pred sodiščem prve stopnje tako znašajo 3.014,11 EUR14. 21. Toženka sicer utemeljeno opozarja, da je sodišče napačno odločilo o stroških postopka, ker glede na uspeh ni odmerilo tudi njenih stroškov in jih nato pobotalo. Tožnica namreč ni uspela s približno četrtino svojega zahtevka (24,52%), kar ne predstavlja sorazmerno majhnega dela zahtevka. Ker pa je po spremembi sodbe uspeh tožnice 85%, pri tem pa je treba še upoštevati, da je bil v zadevi sporen temelj,15 je odločitev, da mora toženka tožnici povrniti celotne pravdne stroške, pravilna.

22. Glede na povedano je bilo treba sodbo, upoštevaje določbo pete alineje 358. člena ZPP, v 1. točki izreka spremeniti in zvišati prisojeni znesek odškodnine za 1.000,00 EUR, prisojene pravdne stroške pa za 55,60 EUR. V preostalem delu pritožba tožnice in v celoti pritožba toženke nista utemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica je s pritožbo delno (40%) uspela, zato ji mora toženka povrniti sorazmeren del pritožbenih stroškov, kar znaša 88,48 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo 375 točk za sestavo pritožbe in 20 točk za poročilo stranki, kar znaša 181,30 EUR, povečano za 22% DDV pa 221,19 EUR. Stroški za odgovor na pritožbo toženke niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru pravilno pojasnilo, da toženka ni odgovorna na podlagi pravilo o objektivni odškodninski odgovornosti. 2 Izvedenka ni niti v slovenski niti v EU zakonodaji zasledila konkretnih napotil v zvezi z namestitvijo proti drsnih trakov, niti ne pisnih navodil kot pravil stroke. 3 Stopnice so narejene iz nepoliranega granita, ki je splošno uporaben za zunanje stopnice. 4 Izvedenka je pojasnila, da niti v Sloveniji niti v EU ni priznane metode za ugotavljanje drsnosti materiala in da mnenja institucije, ki se ukvarja s temi raziskavami, ni naročila, ker uporablja kanadsko metodo, ki v Sloveniji ni priznana. Temu toženka ne oporeka. 5 Tožnica se je poškodovala ob prihodu na delo (v proizvodno halo). 6 Ki jih sicer za drsnost materiala ali namestitev protidrsnih trakov po ugotovitvah izvedenke ni. 7 II Ips 826/2006 in II Ips 935/2007. 8 Po tej teoriji vzročne zveze ni le v primerih, ko gre za nenavadne ali izredne dogodke, za kar pa v tej zadevi ne gre. 9 Tožnica je bila pri osebni higieni, prevozih in drugih vsakodnevnih opravilih odvisna od pomoči drugih. 10 Primerjaj II Ips 102/2004 in II Ips 82/2004. 11 Sklicuje se na primere iz knjige Jadek Pensa, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, 2001, vendar le posplošeno, in sicer na vse na straneh od 252 do 286. 12 II Ips 582/2007, II Ips 304/2007, II Ips 56/2006, II Ips 184/2004 in druge. 13 V stroškovniku na list. št. 138 je sicer navedena tudi taksa v višini 180,00 EUR, vendar v skupnem znesku stroškov 740,59 EUR ni upoštevana. 14 Stroškovnika na list. št. 88 (2.217,92 EUR) in 138 (796,60 EUR) 15 Kar pomeni, da je skupen uspeh tožnice 92,5% (100% + 85%:2).